Jedro

Revizija zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka je dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje (drugi odstavek 370. člena ZPP).

Zmotni so očitki, ki v položaju zamudne sodbe opozarjajo na nedokazanost (višine) zneskov premoženjske škode. Gre namreč za trditve o dejstvih, na katere se med drugim opira tožnikov odškodninski zahtevek, zato se zaradi toženčeve pasivnosti štejejo za priznane in kot take niso (več) predmet dokazovanja. Ravno to je razlog, da s pravnimi sredstvi ni mogoče nasprotovati resničnosti tožbenih trditev, ki jih sodišče prve stopnje povzame v dejansko podlago zamudne sodbe (drugi odstavek 338. člena in tretji odstavek 370. člena ZPP).

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku za ugotovitev ničnosti in razveljavitev pogodbe o služnosti (točka II.1. izreka sodbe sodišča prve stopnje), zavrže, sicer pa se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju z zamudno sodbo znova zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da pogodba o služnostni pravici med strankama nima pravnega učinka (točka I.1. izreka) in za plačilo 174.011,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I.2. izreka). Ugodilo je podrejenemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je pogodba o služnostni pravici nična in se razveljavi z učinkom od sklenitve (točka II.1. izreka), toženca pa je zavezalo še k plačilu 142.711,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (presežek denarnega zahtevka je zavrnilo – točka II.2. izreka). Odločilo je tudi o priglašenih pravdnih stroških (točka III. Izreka). Oprlo se je na tožnikove tožbene navedbe, da je kot lastnik zaščitene kmetije, ki jo je želel obnoviti in razviti, zašel v dolgove, ki naj bi mu jih pomagal rešiti toženec. Slednji mu je zagotovil, da mu bo proti ustreznemu plačilu pri avstrijskih bankah uredil ugodnejši kredit, s katerim bo lahko poplačal svoje obveznosti. Ureditev kredita je pogojeval s pridobitvijo služnosti na tožnikovi kmetiji, ker bi se lahko na ta način navzven (nasproti bankam in Ministrstvu za kmetijstvo) izkazoval kot nosilec kmetije. S tem namenom je tožnik tožencu prepustil služnost in na njegovo zahtevo nanj prenesel tudi identifikacijsko številko kmetijskega gospodarstva (MID). Po dogovoru bi moral toženec tožniku urediti kredit v treh mesecih po notarski overitvi pogodbe o služnosti, česar ni storil, niti ni skrbel za kmetijo oziroma tam ni opravljal dela. Izmed zatrjevanih oblik neveljavnosti pogodbe o služnosti (tožnik je menil, da je pogodba simulirana, hkrati oderuška in zato nična, pa tudi izpodbojna, poleg vsega pa je od nje odstopil) je sodišče izbralo ničnostno sankcijo, ker je toženec izkoristil tožnikov težak finančni položaj, zato je ugodilo podrejenemu (nedenarnemu) tožbenemu zahtevku, primarnega pa je zavrnilo. Odločitev o denarnem zahtevku je sodišče utemeljilo na nadaljnjih tožbenih navedbah, da je toženec z določenimi ravnanji, ko je s pridobljeno služnostjo in MID številko v poslovnem svetu nastopal kot lastnik kmetije, tožnika oškodoval za skupno 41,700.000,00 SIT (174.011,02 EUR). Škodo mu je povzročil z oddajo goveda v zakol (11,000.000,00 SIT), z odtegnitvijo denarja za proizvedeno mleko (21,000.000,00 SIT) in zneska odškodnine iz naslova toče (2,200.000,00 SIT). Denarnemu tožbenemu zahtevku ni sledilo le v delu, ki se nanaša na škodo zaradi toženčeve opustitve prijave za subvencije pri Ministrstvu za kmetijstvo (7,500.000,00 SIT).

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper odločitev v točki I. izreka zavrglo (zaradi neobstoja pravnega interesa), sicer pa jo je zavrnilo in zamudno sodbo v preostalem izpodbijanem delu (točka II.1., prvi odstavek točke II.2. in točka III. izreka) potrdilo. K povzetkom tožbenih navedb je dodalo, da toženec niti ni imel namena pridobiti obljubljenega kredita in je tožnika zapeljal k sklenitvi pogodbe o služnosti.

3. Zoper sodbo (očitno tudi sklep) pritožbenega sodišča toženec vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, sicer pa naj odločbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem priglaša stroške. Ne strinja se, da za pritožbo zoper točko I. izreka sodbe sodišča prve stopnje nima pravnega interesa. Pri tem ponovno opozarja, da je sodišče v tem delu odločalo o primarnem zahtevku, ki je bil pravnomočno zavrnjen že v prvem sojenju, saj se je toženec prvič pritožil le zoper ugodilni del sodbe. Meni, da je tožnik podrejeno uveljavljal le zahtevek za ugotovitev ničnosti in razveljavitev pogodbe, ne pa tudi denarnega zahtevka. Ker je sodišče kljub temu odločalo o plačilu, je (podrejeni) tožbeni zahtevek prekoračilo. Nadalje se revident ne strinja, da je izkoristil težak finančni položaj tožnika, saj iz tožbenih navedb izhaja, da sta se o poslu pogovarjala že nekaj let pred sklenitvijo sporne pogodbe. Tožbene navedbe razkrivajo tudi odlično poslovanje tožnika (13. 9. 2002 je prejel priznanje za oddanih 318.975,00 litrov mleka in bi že iz tega naslova dosegel mesečni dohodek v višini 1,800.000,00 SIT). Meni, da tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti oziroma razveljavitev pogodbe ni utemeljen, saj gre za simulirano pogodbo, ki lahko ima določene pravne učinke (predvsem se nanjo lahko sklicujejo tretje poštene osebe). Sodišče ni imelo podlage za ugotovitev nemoralnosti pogodbe, saj tožnik ni navedel zneskov njegovih dolgov, dogovorjenega kredita in plačila zanj, s tem pa je onemogočena ocena očitnega nesorazmerja med izpolnitvami strank. Dodaja, da simulirana pogodba ne more biti nemoralna, saj stranki z njeno vsebino sploh ne soglašata. Končno ocenjuje, da so zahtevani denarni zneski pavšalni in nedokazani, sodišče pa o njih ne bi smelo odločiti brez sodelovanja predlaganega izvedenca kmetijske stroke. Tožbene navedbe tudi izvedencu ne bi zadoščale za oceno vrednosti živine, saj tožnik ni navedel okoliščin, ki vplivajo na ceno govejega mesa (starost, pasma in teža goveda, kvaliteta mesa, zunanja ali hlevska paša, morebitne bolezni goveda in drugo). Manjkajo še navedbe o oškodovanju tožnika v zvezi s plačili za mleko oziroma navedbe o obogatitvi toženca v zvezi z zakolom živine.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija deloma ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Revizija zoper sklep

7. Toženec s pritožbo zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (točka I.1. in I.2. izreka) svojega pravnega položaja ne more izboljšati. Sodišče druge stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je ta del toženčeve pritožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo (prvi in četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

Revizija zoper sodbo

8. Obravnavani zahtevek je oblikovan tako, da v prvi točki meri na ugotovitev neučinkovitosti pogodbe med strankama oziroma podrejeno na ugotovitev ničnosti in razveljavitev pogodbe (eventualna objektivna kumulacija, tretji odstavek 182. člena ZPP), v drugi točki pa še na plačilo zneska 174.011,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (navadna objektivna kumulacija, prvi in drugi odstavek 182. člena ZPP). Denarni zahtevek je odškodninski, saj zahtevani znesek pomeni vsoto zatrjevane premoženjske škode, ki jo je tožniku povzročil toženec. Kot sta tožbene navedbe povzeli sodišči nižjih stopenj, je slednji tožnika oškodoval s tem, da ga je zapeljal k sklenitvi pogodbe o služnosti (ki naj bi tožencu služila le za izpolnitev dogovora o pridobitvi kredita, česar sploh ni imel namena storiti), kar mu je skupaj s pridobljeno MID številko omogočilo, da se je v poslovnem svetu izkazoval kot lastnik kmetije in tako oddal tožnikovo govedo v zakol in mu poleg tega odtegnil določene zneske denarja iz naslova oddanega mleka in odškodnine za točo. 9. Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), sicer pa le, če jo v skladu s 367a. členom ZPP dopusti sodišče (tretji odstavek 367. člena ZPP). Ker je tožnik uveljavljal tožbene zahtevke z različno pravno in dejansko podlago, se dovoljenost revizije presoja glede vsakega zahtevka posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP). Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, je za dovoljenost revizije odločilna v tožbi navedena vrednost spornega predmeta, ki ji je mogoče ugovarjati le do začetka obravnavanja glavne stvari (drugi in tretji odstavek 44. člena ZPP). V zvezi z nedenarnima zahtevkoma je tožnik navedel le eno, torej nediferencirano vrednost spornega predmeta (10,000.000,00 SIT oziroma 41.729,26 EUR). Takšna ocena vrednosti spora se s stališča dovoljenosti revizije lahko nanaša le na glavni zahtevek, za podrejenega pa velja, da tožnik vrednosti spornega predmeta ni opredelil.(1) Ker ta pomanjkljivost v obravnavani zadevi ni bila odpravljena, revizija zoper odločitev o podrejenem zahtevku (ugotovitev ničnosti in razveljavitev pogodbe – točka II.1. izreka sodbe sodišča prve stopnje) ni dovoljena. Sodišče je revizijo v nedovoljenem delu zavrglo (377. člen ZPP).

10. Siceršnja vsebina revizije zoper sodbo izpodbija tisti njen del, ki se nanaša na ugoditev tožnikovemu denarnemu zahtevku (do 142.711,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi – prvi odstavek točke II.2. izreka sodbe sodišča prve stopnje). Bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo toženec uveljavlja zoper ta del odločitve, utemeljuje izključno s prekoračitvijo (podrejenega) zahtevka, ki jo očita sodišču prve stopnje. S temi očitki ne more uspeti, saj je revizija zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje (drugi odstavek 370. člena ZPP).

11. Zmotni so očitki, ki v položaju zamudne sodbe opozarjajo na nedokazanost (višine) zneskov premoženjske škode. Gre namreč za trditve o dejstvih,(2) na katere se med drugim opira tožnikov odškodninski zahtevek, zato se zaradi toženčeve pasivnosti štejejo za priznane in kot take niso (več) predmet dokazovanja. Ravno to je razlog, da s pravnimi sredstvi ni mogoče nasprotovati resničnosti tožbenih trditev, ki jih sodišče prve stopnje povzame v dejansko podlago zamudne sodbe (drugi odstavek 338. člena in tretji odstavek 370. člena ZPP). Zneske premoženjske škode je tožnik zadostno opredelil za vsako vrsto oškodovanja posebej, predvsem v zvezi z odtegnitvijo denarja za proizvedeno mleko in oddajo živine v zakol. Morebitna toženčeva obogatitev pri tem ni bistvena, saj tožnikov denarni zahtevek utemeljuje odškodninska podlaga (131. člen Obligacijskega zakonika).

12. Ker očitki v dovoljenem delu revizije niso podani, je sodišče revizijo v tem obsegu zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

13. Revizijski neuspeh deli tudi zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 51/2006 z dne 17. 4. 2008, II Ips 954/2006 z dne 1. 7. 2009, II Ips 200/2007 z dne 14. 10. 2009 in številne druge.

Op. št. (2): Ude v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 548 in 549.