Jedro

Tožeča stranka bi morala toženo stranko najprej pozvati na izpolnitev obveznosti in če se tožena stranka na to ne bi odzvala oziroma svoje dolžnosti ne izpolnila, bi lahko to opravila namesto nje tožeča stranka.

Tožeča stranka bi lahko opravila le dela, na katera je bila v dopisu opozorjena tožena stranka in ta tega ne bi opravila in šele potem, ko bi bilo to opravljeno, bi lahko od tožene stranke zahtevala povračilo dejanskih stroškov.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v točki 1. in 3. sodbe sodišča prve stopnje, ki se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 5.379,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.11.2006 dalje, vse pa v 15 dneh.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti na znesek 1.013,98 EUR odmerjene stroške tega pravdnega postopka, z zakonskimi obrestmi, ki tečejo od 15, dne od vročitve te sodbe dalje, vse pa v 15 dneh.“ Z A V R N E. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 1.465,04 EUR pravdnih stroškov prvostopnega postopka in 501,10 EUR pritožbenih stroškov, vse v 15 dneh, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi in pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 5.379,88 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.11.2006 dalje do plačila (1. točka izreka sodbe). Kar je zahteval tožnik več ali drugače je sodišče zavrnilo (2. točka izreka sodbe), odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku 1.013,98 EUR pravdnih stroškov (3. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožil toženec. Navaja, da je brez pravne podlage postopanje sodišča, ki je izvedencu naštelo kaj šteje za urejenost prostora. V zadevi je bistvena le volja pogodbenih strank. Sedanji tožnik ni sodeloval pri sklepanju pogodbe in mu pogodbena volja strank ni znana in tega tudi ne zatrjuje. Zatrjuje le svoje želje in hotenja. Dogovor je bil – prostor ustrezno urejen in v brezhibnem stanju ob upoštevanju normalne obrabe. Ustrezno stanje je nedoločen pojem. Dokazno breme je na strani tožeče stranke. Kakšna je bila pogodbena volja strank je v sporu več dokazov - najemna pogodba. Prostor bi moral biti ustrezen in brezhiben, vendar tožeča stranka ni zatrjevala v kakšnem stanju je bil ob izročitvi v najem. Sodišče je tudi prezrlo izpoved priče P. Z.. Nedvoumno pokojna I. S. nikoli ni postavljala takšnih zahtevkov do toženca, ampak je s tem začel sedanji tožnik Z.. Toženec je pozval tožnika, da mu omogoči vstop, da bo poslovni prostor lahko počistil in pobelil in odnesel stvari, ki so njegove, a mu tega tožnik ni omogočil. Nerazumljiv je zato zaključek sodišča, da toženec z ničemer ni dokazal, da je svojo pogodbeno obveznost pripravljen izpolniti. Sodba je v nasprotju z razlogi in z odločilnimi dejstvi, brez pravne podlage (oziroma v nasprotju s pogodbeno pravno podlago), zato pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da zahtevek tožeče stranke zavrne.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka, ki je imela na podlagi najemne pogodbe z dne 5.2.2004 v najemu poslovni prostor, last tožeče stranke, je le-te dne 30.6.2006 izpraznila in ključe poslovnega prostora izročila tedanji lastnici in tudi tožnici I. S.. Na podlagi 7. člena najemne pogodbe bi morala tožena stranka izročiti tožeči stranki poslovne prostore ustrezno urejene in v brezhibnem stanju ob upoštevanju normalne obrabe. Ker po mnenju tožeče stranke tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila, je tožeča stranka dala strokovnjaku oceniti vrednost del, ki jih je bila po njenem mnenju dolžna opraviti tožena stranka. V višini, kot jo je izračunal strokovnjak, je tožeča stranka postavila tožbeni zahtevek.

Toženec v pritožbi navaja, da sodišče ni ugotavljalo volje strank ob sklepanju pogodbe, ki nikakor ni bila ta, da bi tožena stranka morala opraviti dela kot izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca, pač pa prostor očistiti, prebeliti in odstraniti stvari. Navedbe o volji strank ob sklepanju najemne pogodbe so novota, ki v pritožbi ni več dovoljena (1. odstavek 337. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja. Drži pa, da bi morala tožeča stranka toženo stranko najprej pozvati na izpolnitev obveznosti in če se tožena stranka na to ne bi odzvala oziroma svoje dolžnosti ne izpolnila, bi lahko to opravila namesto nje tožeča stranka. Kot izhaja iz dopisa sedanjega tožnika, ki pa je bil tudi ves čas pooblaščenec I. S., tožnice (priloga B1), je ta pozival toženo stranko, da skladno s pogodbo do 15.8.2006 odstrani termoakumulacijsko peč, vse nadometne žice, prepleska poslovni prostor, odstrani plakate in napise na izložbenih oknih in očisti podlago. Tožeča stranka bi torej lahko opravila le dela, na katera je bila v dopisu opozorjena tožena stranka in ta tega ne bi opravila in šele potem, ko bi bilo to opravljeno, bi lahko od tožene stranke zahtevala povračilo dejanskih stroškov. Tako je zahtevek tožnika za plačilo del, ki jih je najprej predvidel cenilec S. A., nato pa po nalogu sodišča ocenil še izvedenec B. brez kakršnekoli pravne podlage. Očitno dela s strani tožeče stranke tudi niso bila opravljena. Iz izvedenih dokazov (zaslišanje priče D. H.) pa izhaja, da tožeča stranka ni več lastnica spornega prostora, saj je priča prostor kupil. Zahtevek tožeče stranke tudi zato ni utemeljen. Tožeča stranka namreč ni zatrjevala, da je dela opravila in tudi ne, daje zaradi pomanjkljivosti poslovnega prostora pri prodaji iztržila manj kot bi, če bi tožeča stranka izpolnila vse svoje obveznosti.

Neutemeljen je tudi zahtevek za plačilo elektrike. Tožeča stranka je v spis vložila listino, ki jo je izstavilo E. za merilno mesto F. S., ne trdi pa, da je znesek 167.004,00 SIT plačala. Zahtevek bi imela le v primeru, če bi izkazala, da je bilo plačilo opravljeno. Sicer pa iz listine (A3) izhaja, da je poslovni partner E. V., kar pomeni, da bo oziroma da je E. izstavil račun toženi stranki in ne tožeči. Po vsem povedanem je prvo sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo. Iz navedb v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka - ni pravne podlage za ugoditev zahtevku, kar vse je obrazloženo zgoraj, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo, odločitev prvega sodišča spremenilo in zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in spremenilo odločitev prvega sodišča, zato je na podlagi 2. odstavka 165. člena odločilo tudi o stroških vsega postopka. Tožena stranka je v pravdi uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške postopka na prvi stopnji, ki jih je sodišče odmerilo na 1.465,04 EUR (1. odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka je uspela tudi s pritožbo, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v višini 501,10 EUR. To so stroški za sestavo pritožbe 750 točk skupaj z 20 % DDV in takso za pritožbo v znesku 88,00 EUR.