Jedro

Spornega dne je prišlo do nezgode na poti tožnice od delovnega mesta do stranišča, ko je stala pri sodelavcu na kontrolni liniji in je viličarist druge toženke pri nakladanju prevrnil kovaške zaboje ter so se zabojniki (teža enega je znašala cca 600 kg) prevrnili in tožnico stisnili ob del kontrolne linije. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost druge toženke. Tožnici zato, ker je stala pri sodelavcu na drugi liniji, kjer je nanjo kljub umikanju padel zaboj zaradi neustreznega upravljanja viličarista, ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja pri nastanku nezgode.

Invalidnina je le ena izmed več okoliščin primera, ki vplivajo na prisojo pravične denarne odškodnine, zato se pri oceni, ali in koliko invalidnina vpliva na odmero pravične denarne odškodnine, poleg individualnih značilnosti oškodovanke, njene prizadetosti in višine mesečne invalidnine, uporabi pravilo o prostem preudarku in ne matematični oziroma aktuarski izračun. Vpliv invalidnine se ocenjuje v obsegu, v katerem zmanjšuje prizadetost oškodovanke.

Izrek

I. Pritožbam se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se v celoti glasi: "I. Toženki sta dolžni tožnici v 15 dneh od vročitve sodbe nerazdelno plačati odškodnino za nematerialno in materialno škodo v znesku 87.309,44 EUR, druga toženka pa še znesek 1.500,00 EUR, ter zakonske zamudne obresti, in sicer od zneskov: - 69.474,08 EUR od 10. 9. 2013 dalje do plačila, druga toženka pa še zamudne obresti od zneska 1.500,00 EUR od 10. 9. 2013 dalje do plačila, - 11.553,92 EUR od 18. 4. 2014 dalje do plačila, - 4.652,80 EUR od 28. 3. 2012 dalje do plačila, - 557,59 EUR od 18. 4. 2014 dalje do plačila, - 1.071,05 EUR od 28. 3. 2012 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrne.

II. Toženki sta dolžni tožnici v 15 dneh od vročitve sodbe iz naslova materialnega prikrajšanja v obdobju od 30. 6. 2012 do 31. 10. 2016 nerazdelno plačati znesek 15.084,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 285,16 EUR od 1. 8. 2012 dalje do plačila, - 259,63 EUR od 1. 9. 2012 dalje do plačila, - 336,24 EUR od 1. 10. 2012 dalje do plačila, - 259,63 EUR od 1. 11. 2012 dalje do plačila, - 285,16 EUR od 1. 12. 2012 dalje do plačila, - 310,72 EUR od 1. 1. 2013 dalje do plačila, - 259,63 EUR od 1. 2. 2013 dalje do plačila, - 336,67 EUR od 1. 3. 2013 dalje do plačila, - 311,15 EUR od 1. 4. 2013 dalje do plačila, - 287,02 EUR od 1. 5. 2013 dalje do plačila, - 260,80 EUR od 1. 6. 2013 dalje do plačila, - 297,20 EUR od 1. 7. 2013 dalje do plačila, - 259,07 EUR od 1. 8. 2013 dalje do plačila, - 285,45 EUR od 1. 9. 2013 dalje do plačila, - 311,84 EUR od 1. 10. 2013 dalje do plačila, - 259,07 EUR od 1. 11. 2013 dalje do plačila, - 312,39 EUR od 1. 12. 2013 dalje do plačila, - 285,95 EUR od 1. 1. 2014 dalje do plačila, - 259,52 EUR od 1. 2. 2014 dalje do plačila, - 339,26 EUR od 1. 3. 2014 dalje do plačila, - 310,68 EUR od 1. 4. 2014 dalje do plačila, - 285,24 EUR od 1. 5. 2014 dalje do plačila, - 285,24 EUR od 1. 6. 2014 dalje do plačila, - 311,41 EUR od 1. 7. 2014 dalje do plačila, - 258,23 EUR od 1. 8. 2014 dalje do plačila, - 311,41 EUR od 1. 9. 2014 dalje do plačila, - 284,81 EUR od 1. 10. 2014 dalje do plačila, - 258,23 EUR od 1. 11. 2014 dalje do plačila, - 230,93 EUR od 1. 12. 2014 dalje do plačila, - 258,24 EUR od 1. 1. 2015 dalje do plačila, - 284,81 EUR od 1. 2. 2015 dalje do plačila, - 326,93 EUR od 1. 3. 2015 dalje do plačila, - 287,46 EUR od 1. 4. 2015 dalje do plačila, - 287,46 EUR od 1. 5. 2015 dalje do plačila, - 314,64 EUR od 1. 6. 2015 dalje do plačila, - 287,09 EUR od 1. 7. 2015 dalje do plačila, - 259,83 EUR od 1. 8. 2015 dalje do plačila, - 314,38 EUR od 1. 9. 2015 dalje do plačila, - 287,09 EUR od 1. 10. 2015 dalje do plačila, - 287,09 EUR od 1. 11. 2015 dalje do plačila, - 314,38 EUR od 1. 12. 2015 dalje do plačila, - 259,83 EUR od 1. 1. 2016 dalje do plačila, - 314,38 EUR od 1. 2. 2016 dalje do plačila, - 314,83 EUR od 1. 3. 2016 dalje do plačila, - 257,96 EUR od 1. 4. 2016 dalje do plačila, - 263,73 EUR od 1. 5. 2016 dalje do plačila, - 286,39 EUR od 1. 6. 2016 dalje do plačila, - 319,69 EUR od 1. 7. 2016 dalje do plačila, - 356,02 EUR od 1. 8. 2016 dalje do plačila, - 261,00 EUR od 1. 9. 2016 dalje do plačila, - 288,33 EUR od 1. 10. 2016 dalje do plačila, - 315,66 EUR od 1. 11. 2016 dalje do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne.

III. Toženki sta dolžni tožnici nerazdelno plačevati mesečno odškodninsko rento v znesku 300,18 EUR od 1. 11. 2016 dalje, in sicer do pravnomočnosti sodbe v plačilo zapadle rentne obroke v 15 dneh; v bodoče v plačilo zapadle mesečne rentne obroke pa do zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega rentnega obroka dalje do plačila.

IV. Toženki sta dolžni tožnici nerazdelno plačati stroške postopka v znesku 4.885,66 EUR, v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila."

II. V ostalem se pritožbe zavrnejo ter se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženki sta dolžni tožnici nerazdelno plačati 1.071,80 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

IV. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, toženki pa svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obema toženkama naložilo, da tožnici nerazdelno plačata odškodnino v znesku 84.935,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov, navedenih v I. točki izreka, višji zahtevek z zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo. Toženkama je tudi naložilo, da v obdobju od 30. 6. 2012 do 31. 10. 2016 tožnici nerazdelno plačata znesek 4.575,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov, razvidnih iz II. točke izreka, v presežku pa je tožbeni zahtevek z zamudnimi obrestmi zavrnilo. Nadalje je toženkama naložilo, da za obdobje od 1. 11. 2016 dalje tožnici nerazdelno plačujeta mesečno odškodninsko rento v višini 95,18 EUR, in sicer do pravnomočnosti sodbe v plačilo zapadle obroke v 15 dneh, v bodoče zapadle obroke pa do zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru z zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega obroka do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da sta toženki dolžni plačati tožnici stroške postopka v znesku 4.397,10 EUR (IV. točka izreka) ter da je tožnica dolžna prvi toženki plačati 67,62 EUR (V. točka izreka), drugi toženki pa 345,52 EUR stroškov postopka (VI. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov zoper zavrnilni del sodbe, in sicer le v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za nerazdelno plačilo premoženjske škode zaradi tuje nege in pomoči ter zoper izrek o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku za plačilo škode iz naslova tuje nege in pomoči v celoti ugodi, toženkama pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da pomoč, ki jo je tožnici nudil zunajzakonski partner v obdobju od 3. 5. 2011 dalje, predstavlja pomoč, ki jo je zunajzakonski partner dolžan nuditi svoji partnerici. Pomoč v smislu družinskopravnih predpisov ne pokriva primere pomoči, ki je potrebna zaradi škodnega dogodka, ki jo je povzročila tretja oseba. Meni, da plačilo odškodnine zaradi tuje nege in pomoči ne more biti odvisno od družinskega statusa oškodovanca. Zaradi poškodb tožnica ne more praktično ničesar narediti sama. O potrebi tožnice po negi in pomoči pri vsakodnevnih opravilih je izpovedal njen zunajzakonski partner, iz izvedenskega mnenja pa je razvidno, da tožnica potrebuje tujo pomoč tudi od 3. 5. 2011 dalje. Zato je tožnica upravičena še do preostale odškodnine v znesku 3.874,00 EUR in denarne rente v znesku 205,00 EUR na mesec. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica meni, da bi moralo sodišče prve stopnje priznati kilometrino pooblaščencu vsaj do obrobja okrožja prvostopenjskega sodišča. Priglaša pritožbene stroške.

3. Prva toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožnici pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje zaključku sodišča glede obstoja krivdne odgovornosti toženk. Po mnenju prve toženke je tožnica prispevala k škodnemu dogodku vsaj v 50 %. Tožnica se je v času nezgode nahajala na kraju, kjer ni opravljala svojega dela. Vzrok tožničinega neustreznega umika iz nevarnega območja je bodisi v napačnem položaju tožnice (kjer ni mogla prepoznati prisotnosti viličarja) ali pa v nezadostni pazljivosti tožnice, saj je natovarjanje zabojnikov sestavni del tehnološkega procesa pri drugi toženki. Tožnica ni v zadostni meri skrbno in previdno izvajala manipulacije odhoda in prihoda s stranišča, saj se je nahajala v nevarnem območju viličarja. Za tožnico je bila pričakovana prisotnost viličarja. Prva toženka trdi, da so delavci vedeli, da se po znanih in običajnih transportnih poteh ne smejo gibati. Neživljenjsko je sklepanje sodišča prve stopnje, da bi moral viličarist pričakovati, da se bo v bližini nahajala tožnica. Tožnica je kršila pravila varnega dela, ker njeno gibanje ni bilo ustrezno. Odgovornost tožnice je podana zato, ker se je postavila na mesto, kjer je viličarist ni mogel videti niti pričakovati. Za delno razbremenitev odgovornosti zadošča že najmanjša stopnje krivde, vzrok delovne nesreče pa je v napačnem položaju tožnice in ne v napačnem ravnanju viličarista. Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo prva toženka navaja, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo povprečno mesečno plačo v bruto znesku namesto v neto znesku. V tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prva toženka meni, da je odškodnina po vseh oblikah nepremoženjske škode odmerjena v previsokem znesku. Zatrjevane nevšečnosti niso ugotovljene v tolikšnem obsegu, da bi utemeljevale dosojeno odmerjeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin. Tožnica je hitro spoznala, da ne gre za življenjsko ogroženost, kar je potrebno upoštevati pri odmeri odškodnine zaradi prestanega strahu. Tudi ob upoštevanju blagega strahu ob določenih situacijah je previsoko odmerjena odškodnina iz tega naslova. V obravnavanem primeru gre nedvomno za kozmetski defekt, ne pa za skaženost, ki bi bila pravno upoštevna oziroma utemeljevala odmero odškodnine v znesku 3.000,00 EUR. Občutkov tožnice in njihov negativni vpliv na samopodobo ter psihično ravnovesje pri tej postavki ni mogoče upoštevati. Po mnenju prve toženke je previsoko odmerjena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zmotno je sodišče prve stopnje pri odmeri te oblike odškodnine upoštevalo, da tožnica ni zmožna za opravljanje poklica frizerke, ki ga pred škodnim dogodkom ni opravljala. Tožnica je kljub poškodbi še vedno zmožna opravljati svoje poklicne zadolžitve in se ukvarjati s športnimi aktivnostmi, kjer ni potrebna velika obremenitev levega kolena. Vlaganje večjih naporov in subjektivni občutki nelagodja ne utemeljujejo odmerjene odškodnine iz navedenega naslova. Ob upoštevanju primerljive sodne prakse (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 10/2014) bi tožnici pripadalo največ 56.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo. Napačna je tudi odločitev glede teka zamudnih obresti od nepremoženjske škode. Toženki nista mogla priti v zamudo dne 12. 4. 2012, saj takrat zdravljenje tožnice še ni bilo zaključeno. Posledično ni bil znan obseg škode, ki je tožnici nastal v obravnavanem primeru. Prva toženka meni, da bi bili toženki dolžni plačati odškodnino, ko bi od tožnice prejeli vso medicinsko dokumentacijo in bi bilo zdravstveno stanje tožnice stabilizirano v takšni meri, da bi bilo mogoče oceniti vse negativne posledice škodnega dogodka in s tem povezane oblike nepremoženjske škode. Ob vložitvi predpravdnega odškodninskega zahtevka prvi toženki niso bile znane vse okoliščine škodnega dogodka tako, da bi lahko podala ustrezno poravnalno ponudbo in izplačala pravično denarno odškodnino. Prva toženka nasprotuje tudi presoji sodišča prve stopnje, ker ni upoštevalo odbitne franšize, ki je bila v zavarovalni pogodbi dogovorjena z udeležbo druge toženke v višini 1.500,00 EUR. V tem delu bi moralo sodišče prve stopnje k plačilu odškodnine zavezati le drugo toženko. Priglaša pritožbene stroške.

4. Druga toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožnici pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje presoji sodišča prve stopnje o njeni krivdni odgovornosti. Navaja, da so bile transportne poti zadosti široke in da je bila tožnica ustrezno usposobljena z navodili glede varnega gibanja v proizvodni hali. Nepravilno upravljanje viličarista bi bil lahko le delni vzrok za nastanek delovne nezgode. Druga toženka vztraja, da je tožnica prispevala k nastanku škodnega dogodka. Gibanje tožnice v proizvodni hali na mestu nesreče, kjer ni imela nobenih zadolžitev, ni spadalo v njen delokrog, zato je pomembno prispevala k nezgodi s svojo nepazljivostjo. Na stranišče bi lahko tožnica šla po krajši poti. Način nastanka škodnega dogodka, kot ga je opisala tožnica, ne ustreza dejanskemu stanju. Tožnica je imela glede na svoje delovno mesto na voljo vsaj dve poti do stranišča. Nevarno območje natovarjanja viličarja bi morala tožnica prepoznati in se viličaristu ustrezno umakniti. Tožnica se je sicer umikala viličarju, kljub temu pa njena pozornost ni bila usmerjena na viličarja, ker se je šalila z drugim sodelavcem. Druga toženka je predložila listine o preizkusu usposobljenosti tožnice, vendar sodišče prve stopnje njen dokazni predlog ni upoštevalo. Te dokaze bi po mnenju prve toženke moralo sodišče prve stopnje izvesti po uradni dolžnosti. Na kraju nezgode ni bilo mogoče pričakovati prisotnosti dveh oseb, zato druga toženka ne more biti v celoti odgovorna za škodni dogodek. V zvezi z višino nepremoženjske škode druga toženka meni, da telesne bolečine in nevšečnosti po svoji intenziteti in trajanju ne utemeljujejo dosojeno odškodnino v višini 37.000,00 EUR. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi moralo sodišče prve stopnje odšteti vsaj 80 % invalidnine, ki jo bo tožnica prejela glede na pričakovano življenjsko dobo. Odškodnina za navedeno obliko nepremoženjske škode v znesku 45.000,00 EUR in iz naslova strahu v znesku 4.000,00 EUR je vsaj za tretjino previsoka. Ustrezno ovrednotena pa je odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti. Druga toženka meni, da pravična odškodnina znaša kvečjemu 56.054,70 EUR, kar ustreza znesku 54 povprečnih neto plač. Celotna odmerjena odškodnina odstopa od primerljivih zadev, na katere se druga toženka sklicuje v pritožbi. Izpodbija tudi odločitev glede datuma začetka teka zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo, tj. od 12. 4. 2012, saj takrat tožničino zdravljenje še ni bilo zaključeno in obseg celotne škode še ni bil znan. To se je zgodilo šele po 9. 9. 2013. Druga toženka meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri premoženjske škode zaradi izgube na zaslužku in določitvi mesečne odškodninske rente upoštevati tudi invalidnino, ki jo tožnica prejema. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

5. Obe stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili. Prerekali sta pritožbene navedbe in predlagali zavrnitev pritožbe. Priglasili sta stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbe so delno utemeljene.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Prva toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je kljub navedbi zneska povprečne bruto plače namesto neto plače v času sojenja na prvi stopnji ustrezno obrazložena tako glede skupnega zneska nepremoženjske škode kot tudi po posameznih oblikah te škode ter nima bistvenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

9. Neutemeljen je tudi očitek druge toženke, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaze po uradni dolžnosti. Druga toženka je šele po prejemu druge pisne dopolnitve mnenja predložila listinske dokaze o usposabljanju tožnice (priloge B18-B20), kar je glede na določbo prvega in četrtega odstavka 286. člena ZPP prepozno, zato sodišče prve stopnje svoje odločitve utemeljeno ni oprlo na te dokaze. Neutemeljeno je zavzemanje druge toženke, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti pooblastilo iz prvega odstavka 34. člena ZDSS-1 in te dokaze izvesti po uradni dolžnosti. Izvedba dokazov po uradni dolžnosti na podlagi 34. člena ZDSS-1 predvidena le kot izjemna možnost sodišča. Primarna je dolžnost strank, da navedejo vsa pravno relevantna dejstva in dokaze za njihovo potrditev in določba prvega odstavka 34. člena ZDSS-1 ne razbremenjuje strank njihovega materialnega in procesnega dokaznega bremena (da same predlagajo dokaze). Zato bi morala druga toženka že glede na običajno skrbnost postopanja v sodnem postopku pravočasno predložiti listinske dokaze v zvezi z usposobljenostjo tožnice za varno delo.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer glede upoštevanja odbitne franšize, datuma začetka teka zamudnih obresti od nepremoženjske škode in trajanja tuje nege in pomoči, sicer pa je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

11. Po določbi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, tj. po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). V prvem odstavku 131. člena OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri drugi toženki zaposlena na delovnem mestu proizvodnja kontrole (kontrolna linija O). Dne 11. 4. 2011 je prišlo do nezgode na poti tožnice od delovnega mesta do stranišča, ko je stala pri sodelavcu na kontrolni liniji L in je viličarist druge toženke pri nakladanju prevrnil kovaške zaboje ter so se zabojniki (teža enega je znašala cca 600 kg) prevrnili in tožnico stisnili ob del kontrolne linije.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost druge toženke. Pri presoji, ali je druga toženka v zvezi s škodnim dogodkom opustila dolžno skrbnost, se je oprlo na pravilno pravno podlago, tj. na prvi odstavek 43. člena ZDR, 5., 6. in 14. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in nasl.) ter določbe Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 101/2004 in nasl.). Po oceni izvedenih dokazov je zaključilo: - da je do delovne nezgode prišlo zaradi neustreznega upravljanja viličarista druge toženke; - da ureditev delovnega mesta pri liniji L v neposredni bližini zabojnikov ni bila v skladu s pravili varnega dela, saj se je z dopuščanjem postavitve visokih nizov zabojnikov ogrožala varnost delavcev, ki v času manipulacije viličarja z zabojniki niso bili odstranjeni; - da bi druga toženka morala organizirati varno delo tako, da bi preprečevala prisotnost delavcev v nevarnem območju viličarja med manipulacijo z zabojniki (kar bi bilo mogoče doseči z zniževanjem niza zabojnikov) in kopičenje materiala na delovnih mestih; - druga toženka ni izpolnila svoje obveznosti izdajanja pisnih navodil o varnem delu v zvezi z varnim upravljanjem viličarja, izvajanjem varne manipulacije z zabojniki (tj. prepovedjo zlaganja več kot dveh zabojnikov) in varnim gibanjem delavcev v delovnem prostoru.

14. Glede na vse navedeno je podana krivdna odškodninska odgovornost druge toženke za škodo, ki jo je v zvezi z obravnavano nezgodo pri delu utrpela tožnica, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Pravilno pa je ugotovljena tudi solidarna odgovornost prve toženke za nastalo nezgodo na podlagi sklenjenega zavarovanja z drugo toženko.

15. V prvem odstavku 171. členu OZ je določeno, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Za presojo, ali je tožnica prispevala k nastanku škode, so odločilna predvsem naslednja dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi pisnega izvedenskega mnenja izvedenke dr. A.A. in njenih dopolnitev ter ocene izpovedb na glavni obravnavi zaslišanih prič in tožnice: - pri drugi toženki pot od delovnega mesta, na katerem je delala tožnica (kontrolna linija O), do stranišča v času škodnega dogodka ni bila natančno določena, pri čemer sta obstajali vsaj dve poti; - tožnica je uporabila običajno pot do stranišča; - v času delovne nezgode se je tožnica nahajala v svojem delovnem okolju (proizvodni hali kontrole proizvodnje) in se na dovoljen način gibala po delovnem prostoru zaradi uporabe stranišča; - na dan škodnega dogodka druga toženka ni pravilno označila transportnih poti, tožnica pa ni imela posebnih navodil o gibanju na poti od delovnega mesta do stranišča niti o pravilnem načinu umika viličarju; - za prepoznavanje nevarnega območja viličarja so bila potrebna usposabljanja, druga toženka pa ni predložila dokazil o preverjanju usposobljenosti tožnice; - čeprav se je tožnica umikala, se nezgodi zaradi neustreznega upravljanja viličarista ni mogla izogniti; - viličarist je tožnico na kontrolni liniji L opazil in s premikanjem zabojnikov ne bi smel pričeti, dokler se ne bi prepričal, da se v nevarnem območju ne nahajajo zaposleni.

16. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožnica ni prispevala k nastali škodi. Ob upoštevanju navedenega tožnici zato, ker je stala pri sodelavcu na drugi liniji, kjer je nanjo kljub umikanju padel zaboj zaradi neustreznega upravljanja viličarista1, ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja pri nastanku nezgode. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti, ki temelji na prepričljivi dokazni oceni vseh izvedenih dokazov skupaj oziroma uspehu celotnega dokaznega postopka. Pritožbene navedbe obeh toženk s tem v zvezi so neutemeljene.

17. Tožnica je zaradi škodnega dogodka dne 11. 4. 2011, ko je nanjo padel zabojnik, ki je tehtal približno 600 kg, utrpela več hudih telesnih poškodb, in sicer odprt zdrobljen zlom desne podlahtnice III. stopnje, večdelni zlom zgornjega dela leve golenice, veliko rano zunanje strani zgornjega dela desne podlakti ter poškodbo radialnega živca desne roke s parezo. Poleg tega je utrpela lahko telesno poškodbo zlom 8. in 9. rebra desno, na psihičnem področju pa se je pri tožnici prehodno razvila posttravmatska stresna motnja.

18. Pravična denarna odškodnina je pravni standard, v 179. členu OZ pa so določena izhodišča za uporabo tega standarda. Sodišče mora upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj je posameznik neponovljiva in nerazložljiva celota telesne in duhovne biti in zato vsak človek specifično doživlja svoje telesno in duševno celovitost in posege vanjo. Poleg tega pa je treba pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine upoštevati tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, torej okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih. Na podlagi 182. člena OZ sodišče na zahtevo oškodovanca prisodi tudi odškodnino za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

19. Toženki ne izpodbijata dejanskih ugotovitev v zvezi z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo za sedanje in bodoče telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem in duševne bolečine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti ter strahu, ki temeljijo na izpovedi tožnice in mnenju izvedencev medicinske stroke.

20. Tožnica je s tožbenim zahtevkom iz naslova odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zahtevala plačilo zneska 37.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa ji je v celoti ugodilo. Celotno tožničino zdravljenje je trajalo od 11. 4. 2011 do 9. 9. 2013, torej skoraj dve leti in pol. Načrtovana je še odstranitev osteosintetskega materiala po osteotomiji, v prihodnosti pa bo potrebna tudi implantacija kolenske proteze. Zdravljenje psihičnih težav tožnice je bilo zaključeno najkasneje 23. 5. 2016. Pri odmeri odškodnine za utrpljene telesne bolečine so upoštevane zelo hude bolečine v trajanju 8 dni, hude bolečine nadaljnjih 16 dni, nato pa 3 mesece trajnih bolečin srednje hude intenzitete, ki so prešle v občasne srednje hude bolečine. Skupno je tožnica trpela srednje hude bolečine približno 6 mesecev. Do zaključka zdravljenja je tožnica trpela trajne bolečine lahke intenzitete, še vedno pa trpi vsakodnevne bolečine lahke in občasne srednje hude intenzitete. Tožnica je bila štirikrat operirana v splošni anesteziji in hospitalizirana 24 dni. Opravljena je bila osteosinteza s spongioplastiko, odstranitev osteosintetskega materiala in osteotomija v regionalni anesteziji. V času zdravljenja je prejemala infuzije z analgetiki, antiulkusno in antitrombotično zaščito. Odstranjeni so ji bili šivi, večkrat je bila prevezana. Uporabljala je tutor longeto štiri dni, radialis opornico ves čas zdravljenja, bergle eno leto in tri mesece, leto dni pa je občasno uporabljala invalidski voziček. Hodila je na ambulantno fizioterapijo (skupno 120 obiskov) in opravila številne preiskave, elektrostimulacijo zaradi poškodbe živcev, 23 specialističnih pregledov, vsaj 46 obiskov osebnega zdravnika, obiske kliničnega psihologa. Ker matematične formula za izračun višine odškodnine ni, je v vsakem posameznem primeru treba ovrednotiti individualne okoliščine oškodovanca in primerjati zlasti končno odmerjeno odškodnino za vso nepremoženjsko škodo. Upoštevajoč trajanje ter obsežnost bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je prisojena odškodnina iz tega naslova v znesku (35,6 povprečnih neto plač) primerna2, zato je pritožbeno zavzemanje toženk za znižanje odškodnine neutemeljeno.

21. Toženki se v pritožah neutemeljeno zavzemata za znižanje odškodnine iz naslova pretrpljenega strahu, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 4.000,00 EUR. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je tožnica utrpela hud primarni strah, ki je trajal do nudenja zdravstvene oskrbe. Zaradi nemožnosti samostojnega gibanja je bil prisoten strah za življenje toliko hujši. Doživljanje hudega primarnega strahu je najverjetneje vodilo v razvoj posttravmatske stresne motnje. Tožnica je utrpela hud sekundarni strah, saj se je upravičeno bala resnih zapletov pri zdravljenju, ki bi lahko končali z izgubo življenja. Tožnica je trpela hud sekundarni strah približno 10 dni, potem pa se je do leta 2015 občasno, zlasti ob medicinskih posegih, pojavljal zmerno hud sekundarni strah, v trajanju približno 2 let in 10 mesecev ter blag sekundarni strah, ki je trajne narave. Denarno zadoščenje za to obliko škode se v primerljivih primerih giblje med 3 in 5 povprečnimi mesečnimi neto plačami. Ugotovljena intenzivnost in trajanje strahu ne dajeta podlage za prisojo nižje denarne odškodnine, kot jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje.

22. Toženki v pritožbah neutemeljeno uveljavljata, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo previsoko odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je tožnici iz tega naslova utemeljeno prisodilo 45.000,00 EUR (43,35 povprečnih neto plač). Škodni dogodek je tožnici pustil trajna prikrajšanja, ki se kažejo v močno zavrti gibljivosti desnega komolca, saj ne more več obračati podlahti in je ta fiksirana v srednjem položaju. Tožnica trpi zaradi zmanjšane gibljivosti levega kolena z bolečinami pri obremenjevanju zaradi posttravmatske artroze, nezmožnosti iztega kazalca desnice, zmanjšana je tudi moč prijema desnice za 60 %. Pri njej ni mogoče pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja niti po dodatnih posegih in terapijah, kvečjemu se lahko poslabša posttravmatska artroza. Pri vsakodnevnih aktivnostih je ovirana pri hoji po neravnem terenu, uporabi avtomobila in ob daljši hoji. Pojavlja se večja pazljivost zaradi strahu pred ponovno poškodbo noge. Z roko ni zmožna samostojno prenašati predmetov, težjih od 4 kg. Oblači in umiva se z večjim naporom in občutki nelagodja. Ugotovljena je tudi invalidnost III. kategorije, pri čemer je sposobna opravljati le delo s polovičnim delovnim časom. Tožnica bo še naprej bistveno ovirana pri vseh opravilih in športnih aktivnostih, ki vključujejo uporabo desne roke in obremenitev levega kolena. Ob škodnem dogodku je bila stara 36 let, mnenje sodnih izvedencev ter izpoved tožnice pa potrjujeta, da so njene življenjske aktivnosti po škodnem dogodku močno zmanjšane. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe prve toženke, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo nezmožnost tožnice za opravljanje poklica frizerke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je močno omejena delovna zmožnost tožnice, ki ni več sposobna opravljati dela, ki ga je opravljala pred škodnim dogodkom, in glede na hudo poškodbo desne roke tudi ni zmožna več za opravljanje poklica frizerke, ne glede na to, ali je pred nezgodo delala v svojem poklicu.

23. Ker je invalidnina le ena izmed več okoliščin primera, ki vplivajo na prisojo pravične denarne odškodnine, se pri oceni, ali in koliko invalidnina vpliva na odmero pravične denarne odškodnine, poleg individualnih značilnosti oškodovanke, njene prizadetosti in višine mesečne invalidnine, uporabi pravilo o prostem preudarku in ne matematični oziroma aktuarski izračun. Vpliv invalidnine se ocenjuje v obsegu, v katerem zmanjšuje prizadetost oškodovanke. Ob upoštevanju, da tožnica v skladu z odločbo ZPIZ z dne 13. 11. 2015 prejema invalidnino v znesku 41,46 EUR, tudi po oceni pritožbenega sodišča razmerje prejete satisfakcije iz naslova invalidnine do ugotovljene škode v višini 10 % predstavlja pravično razmerje glede na korist, ki jo bo oškodovanka imela od prejemanja invalidnine3. Glede na navedeno znaša primerna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zmanjšana za 10 %, 42.700,00 EUR. Pritožbeno zavzemanje druge toženke za drugačno (matematično) upoštevanje invalidnine v višini vsaj 80 % ni utemeljeno.

24. Druga toženka ne izpodbija odmere odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v znesku 3.000,00 EUR. Ob upoštevanju številnih brazgotin različnih velikosti in oblik ter defektov tkiva po desni roki in levi nogi, ki jih je mogoče delno, ne pa v celoti zakriti z oblačili, in zaradi katerih tožnica duševno trpi, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina, ki jo je za omenjeno obliko škode prisodilo sodišče prve stopnje, skladna s kriteriji, določenimi v 179. in 182. členu OZ, nasprotne pritožbene navedbe prve toženke pa so neutemeljene.

25. Celotna odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 86.700,00 EUR, kar znaša 83,52 povprečnih neto plač v času sojenja na prvi stopnji4 je primerljiva z odškodninami za podobno škodo5, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode. Druga toženka se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na prisojeno odškodnino v zadevi II DoR 105/2011, v kateri sodišče ni dosodilo ničesar, saj je s tem sklepom Vrhovno sodišče le zavrnilo predlog za dopustitev revizije, poleg tega pa gre v obravnavanem primeru za drugačen obseg poškodb (tožnica se je večkrat huje poškodovala in utrpela zlom reber) in za bistveno hujše škodne posledice kot v navedenem primeru. V zadevi II Ips 155/2015 pa je Vrhovno sodišče RS višino odškodnine presojalo le z vidika odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V navedenem primeru ni šlo za poškodbo goleni in kolena, pa tudi posledice poškodbe so bile bistveno milejše. Obravnavani primer tudi ni primerljiv z zadevo II Ips 10/2014, s katero je bilo oškodovancu dosojenih 101,54 povprečnih neto plač, saj je bil v navedenem primeru tudi obseg poškodb, ki jih je utrpel oškodovanec, bistveno večji kot pri tožnici.

26. Prva toženka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo med toženkama dogovorjene odbitne franšize v višini 1.500,00 EUR. Dogovor o odbitni franšizi je dogovor o lastni udeležbi druge toženke kot zavarovanke zavarovalne pogodbe, sklenjene med njo in prvo toženko. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo enako obveznost toženk iz naslova plačila odškodnine, saj bi moralo od skupnega zneska odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi odšteti znesek pogodbeno določene odbitne franšize ter obveznost prve toženke zmanjšati za navedeni znesek.

27. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od zneska nepremoženjske škode za čas od 12. 4. 2012 dalje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je bilo tožničino zdravljenje zaključeno 9. 9. 2013. Toženki v pritožbah utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo glede odločitve o datumu začetku teka zakonskih zamudnih obresti. Do zamude namreč ni moglo priti pred zapadlostjo tožničine odškodninske terjatve iz naslova nepremoženjske škode. Odškodninska terjatev za nepremoženjsko škodo pa zapade takrat, ko oškodovancu škoda nastane - praviloma s koncem zdravljenja6. Toženki pravilno opozarjata, da je tožnici škoda nastajala še med postopkom na prvi stopnji do zaključka zdravljenja, tj. 9. 9. 2013, ko se je ustalila. Tožnica je zato upravičena do zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo šele od 10. 9. 2013 dalje.

28. Tožnica v pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za nerazdelno plačilo odškodnine za potrebno tujo nego in pomoč od 3. 5. 2011 dalje ter plačilo mesečne denarne rente za tujo nego in pomoč od 30. 6. 2012 dalje s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in v stroškovni odločitvi.

29. Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila v posledici nesreče pri delu v času zdravljenja pomoč tožnici v resnici potrebna, navedeno pa izhaja tudi iz izvedenskega mnenja sodnih izvedencev. Iz tega mnenja je namreč razvidno, da je tožnica ves čas zdravljenja in bo tudi v bodoče potrebovala občasno pomoč pri umivanju glave, negovanju las, pripravi hrane, v obsegu približno ene ure dnevno, za oskrbo, pospravljanje stanovanja, pranje posteljnega in osebnega perila pa približno 20 ur mesečno, skupno torej 50 ur na mesec.

30. V skladu z določbo 174. člena OZ mora, kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, temu povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi (prvi odstavek). Če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za škodo (drugi odstavek). Če je tuja pomoč potrebna in je ugotovljeno, da med škodnim ravnanjem in to vrsto škode obstaja vzročna zveza, je odgovorna oseba dolžna povrniti nastalo škodo, tudi če takšno pomoč nudi zakonec oziroma zunajzakonski partner. Zunajzakonski partner je po družinskopravnih predpisih sicer res dolžan pomagati svoji partnerici, vendar pa ne v tistem delu, ko je za stanje, zaradi katerega nekdo potrebuje tujo pomoč, odgovoren nekdo drug. Navedeno torej pomeni, da ni sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da gre za pomoč, ki so si jo zakonci oziroma zunajzakonski partnerji dolžni nuditi, ker ne presega običajne pomoči. To nedvomno ne drži, saj zaradi poškodbe tožnica ni mogla in tudi v bodoče ne bo mogla opravljati vseh svojih vsakodnevnih aktivnosti in opravil, kaj šele biti v pomoč družini, ki je bila iz omenjenega razloga prikrajšana in dodatno obremenjena. Ker je tožnica v času zdravljenja potrebovala pomoč pri vsakodnevnih opravilih ter osebni negi, to pomoč pa ji je nudil zunajzakonski partner, je torej upravičena do zahtevane odškodnine in denarne rente iz tega naslova7. Obseg potrebne pomoči in cena (urna postavka) zanjo so znani, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnice ugodilo tako, da je po spremembi sodbe sodišča prve stopnje ugodilo tudi zahtevku za plačilo materialne škode iz naslova tuje nege in pomoči za čas od 11. 5. 2011 do 30. 6. 2012 še v znesku 3.874,00 EUR, tj. razliko do zahtevanega zneska 4.075,60 EUR iz tega naslova, ter od 30. 6. 2012 dalje še denarno rento za tujo pomoč v znesku 205,00 EUR (50 ur x 4,10 EUR) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je tožnica predlagala v pritožbi.

31. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se pri izračunu višine izgubljenega zaslužka med tožničine dohodke ne všteva invalidnina, ki jo prejema. Pravna narava te dajatve kot nadomestilo za telesno okvaro je prav zaradi slednjega nepremoženjske narave in se zato všteva v odškodnino za nepremoženjsko škodo. Pritožbeno zavzemanje druge toženke za vštevanje invalidnine v premoženjsko škodo in mesečno odškodninsko rento je zato neutemeljeno.

32. Ostale pritožbene navedbe strank niso odločilnega pomena za rešitev spora, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (360. člen ZPP).

33. Glede na vse navedeno je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeniti (5. alineja 358. člena ZPP), tožbeni zahtevek zoper prvo toženko za izplačilo 1.500,00 EUR zavrniti in plačilo navedenega zneska naložiti le drugi toženki, spremeniti datum začetka teka zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode ter zvišati prisojeno odškodnino iz naslova tuje nege in pomoči za znesek 3.874,00 EUR, znesek mesečne denarne rente pa za 205,00 EUR. Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožb strank zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP). Zaradi boljše preglednosti je na novo oblikovalo izrek sodbe sodišča prve stopnje v celoti.

34. Zaradi delnega uspeha strank v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj se je tožničin uspeh zvišal na približno 95 %. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka. Na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP in tretjega odstavka 161. člena ZPP je odločilo, da sta toženki dolžni nerazdelno povrniti pravdne stroške tožnice v celoti, saj tožnica ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Neutemeljena je pritožba tožnice, da bi sodišče prve stopnje moralo priznati potrebne stroške kilometrine za pristop pooblaščenca na narok. Pooblaščena odvetniška družba nima svojega sedeža v kraju bivanja tožnice oziroma na območju okrožja prvostopenjskega sodišča, zato strošek kilometrine med sedežem odvetniške družbe v Kopru in Celjem v konkretnem primeru ni potreben strošek (155. člen ZPP), ki sta ga toženki dolžni kriti. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožnici 4.885,66 EUR stroškov postopka. Navedeni znesek sta toženki dolžni nerazdelno plačati tožnici v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

35. Tožnica je s pritožbo pretežno uspela glede odločitve o glavni stvari, toženki pa sta s pritožbama uspeli v zanemarljivem delu glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe, in sicer le glede datuma začetka teka zamudnih obresti kot stranskih terjatev, prva toženka pa še z zneskom odbitne franšize. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da toženki krijeta svoje stroške pritožb, tožnica pa upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v celoti. Le-te je sodišče druge stopnje ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl. - ZOdvT) odmerilo v višini 1.071,80 EUR (nagrada za pritožbo po tarifni številki 3210 - 578,20 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve po tarifni številki 6002 - 20,00 EUR, 22 % DDV in 342,00 EUR takse za pritožbo), kar sta toženki dolžni nerazdelno povrniti tožnici v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

36. Tožnica in toženki krijejo svoje stroške odgovorov na pritožbo, saj te vloge niso bistveno prispevale k rešitvi zadeve, zato jih ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).

1 Sodna izvedenka je v pisni dopolnitvi mnenja z dne 15. 5. 2015 dopustila možnost, da se je glede na razsute zabojnike tožnica nahajala na mestu, kjer je viličarist ni mogel videti, tožnica pa tudi njega ne, in tudi prisotnosti viličarista zaradi prevelikega hrupa v delovnem okolju ni mogla slišati. 2 Primerjaj zadevo Vrhovnega sodišča RS II Ips 281/2014. 3 Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 549/2000 in II Ips 64/2012. 4 Povprečna mesečna neto plača je v aprilu 2017 znašala 1.038,05 EUR in ne 1.591,01 EUR, kot je navedlo sodišče prve stopnje. 5 Glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 281/2014 in II Ips 128/2013. 6 Glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 945/2008 in II Ips 199/2013. 7 Glej npr. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 251/2014.