Jedro

Sodba temelji na stališču, da je do delovne nezgode prišlo zaradi neustrezne ureditve delovnega mesta pri liniji L (nalaganje zabojnikov v visok niz) in zaradi neustreznega upravljanja delavca druge tožene stranke z viličarjem. Že zgolj slednja ugotovitev zadošča za presojo, da je za takšno škodo tožena stranka odgovorna na podlagi določbe prvega odstavka 147. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi (v skladu s sodno prakso se za trejo osebo šteje tudi drug delavec istega delodajalca) odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v točki I/1 in II izreka delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: „Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I, IV, V in VI izreka delno spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Prva in druga toženka sta dolžni tožnici v 15 dneh od vročitve sodbe nerazdelno plačati odškodnino za nematerialno in materialno škodo v znesku 67.309,44 EUR, druga toženka pa še znesek 1.500,00 EUR, ter zakonske zamudne obresti, in sicer od zneskov: - 61.028,00 EUR od 10. 9. 2013 dalje do plačila, druga toženka pa še zamudne obresti od zneska 1.500,00 EUR od 10. 9. 2013 dalje do plačila; - 4.652,80 EUR od 28. 3. 2012 dalje do plačila; - 557,59 EUR od 18. 4. 2014 dalje do plačila; - 1.071,05 EUR od 28. 3. 2011 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Prva in druga toženka morata v 15 dneh od vročitve te sodbe, nezadelno povrniti tožeči stranki njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 3.517,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi toženki njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 189,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določene v tej točki izreka, do plačila.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti drugi toženki njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 959,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določene v tej točki izreka do plačila.“ Sicer se pritožbe zavrnejo in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.“

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Prva in druga toženka morata v 15 dneh od vročitve te sodbe nerazdelno povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 922,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določeni v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženkama naložilo, da tožnici iz naslova odškodnine za škodo, ki jo je utrpela zaradi poškodbe na delu nerazdelno plačata znesek 84.935,44 EUR (82.528,00 EUR za nepremoženjsko škodo, 1.134,79 EUR za stroške prevoza na kontrolne preglede in fizioterapijo, 201,60 EUR za stroške tuje pomoči, 1.071,05 EUR iz naslova prikrajšanja v plači za čas od 11. 4. 2011 do 29. 6. 2012). Toženkama je tudi naložilo, da tožnici iz naslova materialnega prikrajšanja v času od 30. 6. 2012 do 31. 10. 2016 nerazdelno plačata znesek 4.575,01 EUR ter ji od 1. 11. 2016 dalje nerazdelno plačujeta mesečno odškodninsko rento v višini 95,18 EUR. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je za škodni dogodek v celoti odgovorna druga toženka in da tožnici ni mogoče očitati, da bi sama prispevala k nastanku škode.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi prve toženke, tako da je znesek, ki sta ga toženki dolžno nerazdelno plačati za negmotno škodo znižalo za odbitno franšizo v višini 1.500,00 EUR in hkrati ta znesek v plačilo naložilo zgolj drugi toženki. Pritožbi tožnice je ugodilo v delu, ki se nanaša na zavrnitev višjega zahtevka za plačilo stroškov tuje nege in pomoči za čas od 11. 5. 2011 do 30. 6. 2012 v višini 3.874,00 EUR; mesečno odškodninsko rento pa je zvišalo za 205,00 EUR. Soglašalo je s stališčem sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost druge toženke in da tožnici ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škode.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta toženki vložili skupno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker se sodišče ni opredelilo do tistega dela izvedenskega mnenja izvedenke A. A., ki se nanaša na sokrivdo tožnice, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišči sta presegli trditveno podlago tožnice, ko sta odločitev oprli na dejstvo, da ni bilo pisnih navodil o varnem delu, saj tožnica takšnih trditev ni postavila. Zato je podana bistvena kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, da je v celoti podana krivdna odgovornost druge toženke je preuranjena in neutemeljena, saj se nista opredelili do ključnih ugotovitev izvedenke glede napak, ki jih je storila tožnica. Sodišče je prestrogo tolmačilo standard zahtevane skrbnosti druge toženke, ko ji je očitalo, da transportne poti niso bile ustrezno označene, da ureditev delovnega mesta pri liniji L ni bila v skladu s pravili varnega dela in da ni bilo izdanih pisnih navodil za manipulacijo z viličarjem. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo predloženih dokazil o usposobljenosti tožnice, saj s predložitvijo teh dokazil ni prišlo do zavlačevanja postopka. Glede na to, da je šlo za enega bistvenih ugovorov toženk, bi sodišče prve stopnje v okviru svojih pooblastil moralo po uradni dolžnosti pridobiti potrdilo o usposobljenosti tožnice oziroma na predložitev teh dokazil pozvati drugo toženko, da bi se kakovostno ugotovilo, zaradi katerih vzrokov je prišlo do nezgode. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici prisodilo odškodnino, ki ne ustreza kriterijem iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker so razlogi, na katerih je sodišče utemeljilo odločitev glede višine prisojene odškodnine, v nasprotju z izrekom sodbe. Glede na obstoječo prakso je dosojena odškodnina za pretrpljene telesne bolečine v višini 45.000,00 EUR nedvomno previsoka. Previsoko je odmerjena tudi odškodnina iz naslova strahu. Pri tožnici ne gre za skaženost, ki bi bila pravno upoštevna, temveč za kozmetični defekt. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti ni mogoče upoštevati občutkov tožnice in negativnega vpliva na njeno samopodobo, psihično ravnovesje in partnerski odnos, saj bi se vse to moralo upoštevati v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Previsoko je ovrednotena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je odločalo preko trditvene podlage tožnice, ko je ugotavljalo, da tožnica ni več sposobna opravljati svojega poklica frizerke. Ob upoštevanju primerljive sodne prakse bi pravična denarna odškodnina ob upoštevanju vseh postavk nepremoženjske škode in priznanem polnem temelju znašala največ 56.000,00 EUR. Sodišče druge stopnje je materialno pravo zmotno uporabilo tudi, ko je tožnici priznalo mesečno rento iz naslova stroškov tuje pomoči, ki ji jo je nudil njen partner v času od 30. 6. 2012. Gre za domača opravila, ki jih enakovredno opravljata oba partnerja oziroma jih mora opraviti tisti partner, ki je še sposoben za opravljanje takšnih del. Oškodovanec je upravičen do povrnitve škode zaradi stroškov za tujo pomoč le v primeru, da mu ti stroški dejansko nastanejo in ne gre zgolj za prerazporeditev dela med družinske člane.

4. Tožnica je v odgovoru na revizijo oporekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija sodišču neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do ugotovitev izvedenke s področja varstva pri delu, ki naj bi kazale na tožničin soprispevek k nastanku škode. Sodišče se je v 14. točki obrazložitve obširno opredelilo do stališča izvedenke o tem, da bi tožnica lahko prispevala k nastanku škodnega dogodka le v primeru, če niso obstajali razlogi za njeno prisotnost pri tem delovnem mestu1 in v primeru, če bi za prisotnost viličarista morala vedeti oziroma ga je videla in se ni ustrezno umaknila izven nevarnega območja. Sodišče je podrobno pojasnilo zakaj šteje, da tožnica ni soprispevala k nastanku škodnega dogodka. Tudi sodišče druge stopnje je v 15. točki obrazložitve navedlo razloge, zakaj šteje, da tožnica ni prispevala k nastanku škode. V zvezi s tem sta bistveni ugotovitvi, da je tožnica uporabila običajno pot do stranišča in da se kljub svojemu umikanju ni mogla izogniti nezgodi zaradi neustreznega upravljanja viličarista. Revizija v zvezi s presojo, ali je tožnici možno očitati soprispevek k nastanku škode, smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi izpodbijane sodbe v zvezi s tem so jasni in sodba tudi sicer nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je sploh ne bi bilo mogoče preizkusiti.

8. V zvezi z domnevno prekoračitvijo trditvene podlage tožbe revizija povsem zgrešeno uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče naj bi to kršitev storilo s tem, da je svojo odločitev oprlo na dejstvo, da ni bilo podanih pisnih navodil o varnem delu, čeprav tožnica takšnih trditev ni postavila. Navedeno je lahko kvečjemu relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, v zvezi s šestim odstavkom 286. člena ZPP, nikakor pa ne zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi katere izpodbijane sodbe sploh ne bi bilo možno preizkusiti. Toženki v pritožbah zoper prvostopenjsko sodbo niti smiselno nista uveljavljali bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi prekoračitve trditvene podlage; ker ne gre za bistveno kršitev na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, te kršitve ne moreta prvič uveljavljati šele v revizijskem postopku, ne da pri tem uveljavljale, da teh kršitev brez svoje krivde predhodno nista mogli navesti (286.b člen ZPP).

9. Prekoračitev trditvene podlage revizija neutemeljeno uveljavlja tudi v zvezi z ugotovitvijo, da tožnica ni več sposobna opravljati dela frizerke, kar je sicer poklic za katerega se je izučila, dejansko pa ga ni opravljala. Ta ugotovitev se nanaša na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi omejitev na delovnem področju. Tožnica je trditveni podlagi zadostila s tem, da je v tožbi navedla, da zaradi poškodbe nikoli več ne bo zmožna delati, kar se je sicer izkazalo za pretiravanje, vendar pa je na podlagi te trditve sodišče lahko ugotavljalo, kako je poškodba lahko vplivala na tožničino zmožnost za opravljanje dela. Za ugotavljanje teh dejstev je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato je za njihovo ugotovitev imenovalo izvedenca. Za ugotovitev omejitev v zvezi z zmožnostjo za opravljanje dela, kot podlago za ugotavljanje duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pa je pomembno ne le, kako so posledice poškodbe vplivale na zmožnost za opravljanje dela na delovnem mestu, na katerem je oškodovanec delal, ampak tudi kako je to vplivalo na njegovo zmožnost za opravljanje dela na drugih delih, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katere ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje.

10. Očitno neutemeljeno je tudi revizijsko uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker je glede višine dosojene odškodnine nasprotje med izrekom izpodbijane sodbe in njeno obrazložitvijo. Zatrjevano nasprotje bi bilo podano, če bi bili v izreku dosojeni drugačni zneski odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, kot pa so navedeni v obrazložitvi, vendar v izpodbijani sodbi ni takšnega nasprotja. Dejansko se revidenta ne strinjata s presojo sodišča glede temelja in višine odškodnine, kar je sicer lahko podlaga za uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, ni pa podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

11. Toženki v reviziji ponavljata pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo dokazil o usposabljanju tožnice oziroma, da bi ta dokazila moralo pridobiti po uradni dolžnosti, čeprav je sodišče druge stopnje povsem ustrezno odgovorilo na te očitke. Prva toženka je navedene listine predložila po prvem naroku za glavno obravnavo in pri tem niti ni zatrjevala, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že prej. Zato je sodišče ravnalo v skladu s šestim odstavkom 286. člena ZPP, ko teh listin ni upoštevalo. Določba 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2006) o izvajanju dokazov po uradni dolžnosti ni namenjena temu, da bi stranka s sklicevanjem nanjo obšla zakonske določbe o prekluziji. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZDSS-1 sodišče lahko tudi po uradni dolžnosti izvede dokaze, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotovitvi dejstev, ki so pomembna za odločitev. Zakon ne določa, da sodišče v takšnem primeru mora izvesti dokaz po uradni dolžnosti, temveč, da ga lahko. Že zato ne gre za bistveno kršitev določb postopka, če tega ne stori. Sicer pa za odločitev v tem sporu sploh ni pomembno, ali se je tožnica udeležila preizkusa oziroma usposabljanj, ki izhajajo iz navedenih listin, saj odgovornost druge toženke za škodo ne temelji na tem, da ni izvajala teh preizkusov oziroma usposabljanj.

12. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišče druge in prve stopnje, te pa so glede dejstev, ki so odločilna za presojo odgovornosti za škodo in morebitnega soprispevka tožnice predvsem naslednje: - tožnica je bila poškodovana, ko je med potjo od svojega delovnega mesta do stranišča, stala pri sodelavcu M. H. ob kontrolni liniji L in je vilicarist druge toženke pri nakladanju prevrnil kovinske zabojnike, ki so bili ob tej liniji naloženi po štirje v višino, tako da so se ti prevrnili, in tožnico stisnili ob kontrolno linijo; - ureditev delovnega mesta pri liniji L ni bila v skladu s pravili varnega dela, saj se je z dopuščanjem postavitve visokih nizov zabojnikov v neposredni bližini tega delovnega mesta ogrožala varnost delavcev, ki v času manipulacije viličarja z zabojniki niso bili odstranjeni z delovnega mesta; - do delovne nezgode je prišlo zaradi neustreznega upravljanja delavca druge toženke z viličarjem.

13. Zmotno je revizijsko stališče, da je tožnica soodgovorna za nastanek poškodbe pri delu, češ da bi se morala zavedati možnosti, da glede na utečeni način dela ob liniji L, kjer je prišlo do delovne nezgode, lahko pride do poškodbe in bi zato ob ustrezni skrbnosti morala ravnati drugače. V zvezi s tem je bistvena ugotovitev, da se je tožnica poškodovala na kraju, kjer je delo opravljal M. H., pri čemer ni bilo predvideno, da bi se delavec s tega delovnega mesta umaknil oziroma odstranil, če v bližini viličarist opravlja premike kovinskih zabojnikov. Tožnica se je zato lahko zanesla, da je na tem delovnem mestu varna in ji zato ni mogoče očitati, da bi se morala še kako drugače (tožnica je navajala, da se je ob liniji L umaknila ravno zato, ker je po transportni poti takrat vozil viličar) umikati viličaristu, ki je na drugi strani zabojnikov izvajal delovno operacijo. Tožnici zato ni mogoče očitati opustitve tiste skrbnosti za svojo varnost, ki se lahko utemeljeno pričakuje od vsakega delavca, ki se znajde v enaki situaciji. Nerealno bi bilo tožnici očitati, da bi se morala zavedati možnosti, da se viličarist zaleti v naložene kovinske zabojnike oziroma, da jih pri manipulaciji z njimi prevrne. Utemeljenost takšnega pričakovanje bi namreč pomenila, da bi tudi od delavca M. H., ki je v spornem času delal na tej liniji, morali zahtevati, da se odstrani z delovnega mesta v času, ko viličarist vozi oziroma opravlja delovne operacije v bližini tega delovnega mesta, vendar se od njega kaj takšnega ni zahtevalo. Nasprotno M. H. je v času tožničine poškodbe opravljal delo in je padajoči zabojnik oplazil tudi njega. Navedeno pomeni, da ni možno slediti hipotetičnemu razlogovanju izvedenke s področja varstva pri delu, da bi tožnica lahko soprispevala k dogodku v primeru, da niso obstajali razlogi za njeno prisotnost na delovnem mestu ob liniji L, ker na dan nezgode tja ni bila razporejena (zaradi odhoda na stranišče se je tožnica lahko gibala ob navedeni liniji, k njej pa se je umaknila ravno zaradi vožnje viličarja) in v primeru, če je viličarista videla in se ni ustrezno umaknila izven nevarnega območja viličarista (tožnica se je umaknila s transportne poti, na območje delovnega mesta, na katerem je lahko pričakovala večjo varnost).

14. Revizija niti ne izpodbija presoje sodišča, da je podana krivdna odgovornost druge toženke (in s tem tudi odgovornost prve toženke, pri kateri je imela druga toženka sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo), temveč uveljavlja, da je materialno pravo zmotno uporabljeno, ker ni upoštevan soprispevek tožnice. Sodba temelji na stališču, da je do delovne nezgode prišlo zaradi neustrezne ureditve delovnega mesta pri liniji L (nalaganje zabojnikov v visok niz) in zaradi neustreznega upravljanja delavca druge tožene stranke z viličarjem. Že zgolj slednja ugotovitev zadošča za presojo, da je za takšno škodo tožena stranka odgovorna na podlagi določbe prvega odstavka 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001), ki določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi2 odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Druga toženka ni dokazala, da bi viličarist v danih okoliščinah ravnal tako, kot je treba; nasprotno je bilo ugotovljeno, da je do delovne nezgode prišlo zaradi njegovega neustreznega upravljanja z viličarjem.

15. Kot protipravno ravnanje druge toženke, ki je v vzročni zvezi s poškodbo tožnice, je sodišče pravilno opredelilo neustrezno (v nasprotju z zahtevami varnosti pri delu) nalaganje zabojnikov v višino, saj so bili ti pri liniji L, kjer se je tožnica poškodovala, naloženi kar štirje drug vrh drugega. Na tej podlagi je podana tudi krivdna odgovornost druge toženke za škodo v smislu določbe prvega odstavka 131. člena OZ. Zato niti ni bistveno, ali je pravilno stališče sodišča, da je protipravnost ravnanja druge toženke podana tudi zaradi tega, ker ni izdala pisnih navodil o varnem delu pri upravljanju viličarja, izvajanju varne manipulacije z zabojniki in varnim gibanjem delavcev v delovnem prostoru, saj sodišče niti ni ugotavljalo vzročne zveze med temi opustitvami in nastalo škodo.

16. Pretežni del revizije se nanaša na izpodbijanje višine odmerjene pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Odškodnina za nepremoženjsko škodo se odmeri ob upoštevanju načela individualizacije in načela objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo pomeni odmero pravične denarne odškodnine glede na trajanje in intenzivnost pretrpljenih telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na konkretne okoliščine, ki so podane pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo, kot je opredeljeno v drugem odstavku 179. člena OZ, pa zahteva, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pri čemer ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

17. Tožnica je bila v času poškodbe stara 36 let. Ob škodnem dogodku je utrpela hude telesne poškodbe (odprt zdrobljen zlom desne podlahtnice III stopnje, večdelni zlom zgornjega dela leve golenice) ter lahko telesno poškodbo v obliki zloma VIII. in IX. rebra, utrpela pa je tudi veliko rano z zunanje strani zgornjega dela desne podlahti in parezo radialnega živca desne roke. Sodišči druge in prve stopnje sta tožnici za utrpljeno nepremoženjsko škodo prisodili odškodnino v skupni višini 89.000,00 EUR3, kar znaša 85,73 povprečnih mesečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Pravilnost upoštevanja načela objektivne pogojenosti na podlagi primerjave s sodno prakso v podobnih primerih se presoja predvsem glede na končno odmerjeno odškodnino za vso nepremoženjsko škodo. Nenazadnje se za takšno presojo zavzema tudi revizija, saj primerja celotno tožnici priznano odškodnino za nepremoženjsko škodo z odškodninami, ki so bile dosojene v po njenem mnenju primerljivih zadevah.

18. Z izpodbijano sodbo odmerjena pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 85,73 povprečno neto plač v času izdaje prvostopenjske sodbe močno odstopa od sodne prakse v podobnih primerih in ne odraža pravilne umestitve konkretnega primera v razpon od lažjih do najtežjih. Odškodnina v takšni višini se praviloma dosoja v primerih, ki so po Fišerjevi lestvici umeščeni v zelo hude, tožničine poškodbe pa so bile opredeljene kot hude.

19. Sodišče druge stopnje kot primerljivo zadevo zmotno navaja sodbo II Ips 281/2014 z dne 25. 2. 2016. V navedeni zadevi je bila odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerjena v višini 88 povprečnih neto plač, vendar pa je bila teža poškodb po Fišerju uvrščena med zelo hude primere. Tudi same poškodbe so bile bistveno obsežnejše in težje (raztrganina vranice in izliv tekočine v levi del prsnega koša, zlom obeh stegnenic, zlom obeh podlahti, zlom desne ključnice, zlom obeh pogačic, omejeno izbočenje podlahtne arterije, izpah desne ključnice v sklepu s prsnico, odstranitev vranice, pri čemer se mu je trikrat ponovila trebušna kila, razvoj posttravmatske stresne motnje).

20. Revizija utemeljeno uveljavlja odstop od sodne prakse glede višine dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo s sklicevanjem na sodbe, s katerimi je bila za primerljivo ali pa celo večjo škodo dosojena nižja odškodnina (sodbi II Ips 91/97 z dne 4. 6. 1998 in II Ips 285/2012 z dne 6. 6. 2013). Neustrezno umestitev celotne priznane odškodnine v razpon primerov od lažjih do najtežjih potrjuje tudi revizijsko sklicevanje na sodbo II Ips 10/2014 z dne 25. 11. 2015, s katero je bilo dosojenih 101,54 povprečnih neto plač, kar je sicer bistveno več kot v izpodbijani sodbi, vendar pa so hujše tudi posledice škodnega dogodka, saj je mlad oškodovanec invalid I. kategorije.

21. Tudi primerjava dosojenih odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode z odškodninami, ki so bile dosojene v primerljivih zadevah pokažejo močno odstopanje pri odmeri pravične denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ustrezno pa je bila odmerjena za strah in duševne bolečine zaradi skaženosti.

22. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje glede intenzivnosti in trajanja pretrpljenih telesnih bolečin, kar vključuje tudi neprijetnosti, ki jim je bila tožnica izpostavljena med zdravljenjem. Tako je vezano na ugotovitev, da je tožnica, ki se je pri delu poškodovala 11. 4. 2011, trpela zelo hude bolečine 8 dni, hude bolečine 16 dni, srednje hude bolečine 6 mesecev in da je do zaključka zdravljenja 9. 9. 2013 trpela trajne bolečine lahke intenzitete, te pa občasno trpi tudi sedaj. Tožnica je bila štirikrat operirana, trikrat v splošni anesteziji in enkrat pa lokalni. Hospitalizirana je bila 24 dni. V času zdravljenja je prejemala infuzije z analgetiki, antiulkusno in antitrombotično zaščito, 4 dni je nosila longeto, radialis opornico je nosila ves čas zdravljenja. Eno leto in tri mesece je uporabljala berglo, leto dni pa občasno invalidski voziček. Imela je kar 120 obiskov ambulantne fizioterapije, številne preiskave (dvakrat EMG, MRI, dvakrat CT, vsaj 20-krat rentgen, več laboratorijskih preiskav, doppler UZ). Zaradi poškodbe živca je prejemala elektrostimulacijo, bila 23-krat na specialističnih pregledih in vsaj 46-krat pri osebnem zdravniku.

23. Sodišče druge stopnje se je pri odmeri odškodnine za telesne bolečine neutemeljeno sklicevalo na sodbo II Ips 281/2014 z dne 17. 3. 2016, s katero je bilo oškodovancu iz tega naslova (enako kot tožnici) dosojena odškodnina v višini 35 povprečnih plač. V navedeni zadevi je bilo trajanje hudih telesnih bolečin bistveno daljše kot pri tožnici, predvsem pa so bile neprimerljive nevšečnosti med zdravljenjem (oškodovanec je bil podvržen kar desetim operativnim posegom, tožnica le štirim).

24. Glede na ugotovljeno trajanje telesnih bolečin in njihovo intenzivnost priznana denarna odškodnina iz tega naslova v višini 35 povprečnih neto plač po presoji revizijskega sodišča presega standard pravične denarne odškodnine, saj znatno odstopa od odškodnin, ki so bile dosojene v podobnih primerih. Pri tem je seveda treba upoštevati, da ni dveh identičnih primerov, zato je primerjavo treba opraviti glede na podobne primere, ki zajemajo istovrstne poškodbe ter primerljivo intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ter drugih nevšečnosti med zdravljenjem. Tako je bilo s sodbo II Ips 155/2015 z dne 13. 10. 2016 oškodovancu, ki je utrpel odprt zlom v predelu levega komolca, večdelni zlom leve koželjnice, levega kolka in leve sramnične kosti in popolno strganje mišic leve rame ter je pri tem trpel primerljive telesne bolečine, dosojena odškodnina v višini 25,83 povprečnih plač. Ob upoštevanju dejstva, da je v primeru tožnice vendarle izkazano večje število obiskov pri zdravniku, pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine v primeru tožnice znaša 28.000,00 EUR, kar je približno 27 povprečnih neto plač v času izdaje prvostopenjske sodbe.

25. Tudi odmerjena denarna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 43,35 povprečnih neto plač odstopa od standarda pravične denarne odškodnine. Po ugotovitvi izvedenca medicinske stroke, ki sta ga sodišči v celoti sprejeli, se trajne funkcionalne posledice poškodb kažejo v 25 % omejeni gibljivosti desnega komolca, pri čemer tožnica ne more več obračati podlahti in je ta fiksirana v srednjem položaju, zmanjšani gibljivosti levega kolena za 26 % ter za za 60 % zmanjšani moči prijema desnice. Tožnica ima težave pri hoji po neravnem terenu, uporabi avtomobila več kot 15 minut in pri daljši hoji. Tožnica z levo roko ni sposobna samostojno prenašati predmetov, težjih od 4 kg, z desno roko pa lahko varno drži predmete do teže 1/2 kilograma. Tožnica je invalidka III kategorije, s pravico do dela s polovičnim delovnim časom, ni pa več sposobna opravljati dela, ki ga je opravljala pred škodnim dogodkom in tudi ne poklica frizerke, za katerega se je sicer izučila.

26. V primeru II Ips 155/2015, pri kateri so gibalne omejitve oškodovanca podobne kot pri tožnici, je bila dosojena odškodnina v višini 27,75 povprečnih neto plač, vendar je treba upoštevati, da ima tožnica večje omejitve v zvezi s prenašanjem bremen. Obseg tožničinega zmanjšanja življenjske aktivnosti je primerljiv s omejitvami, ki jih je utrpel oškodovanec v zadevi II Ips 351/2001, s tem da so tožničine omejitve vseeno manjše, za kar mu je bila dosojena odškodnina v višini 34,75 povprečnih neto plač. Revizijsko sodišče ocenjuje, da standardu pravične denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine tožnice zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ustreza znesek 34.000,00 EUR (brez upoštevanja invalidnine) oziroma 32,7 povprečnih neto plač. Revizija ne izpodbija pravilnosti stališča sodišča prve stopnje, da se pri odškodnine za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upošteva tudi 10 % zneska invalidnine, ki bi jo tožnica prejela do svojega dopolnjenega 83,5 leta, zaradi česar se ta odškodnina zmanjša za znesek za 2.300,00 EUR.

27. Toženi stranki uveljavljata, da pri odmeri odškodnine za strah ni mogoče upoštevati primarnega strahu, češ da je tožnica nekaj časa bila v nezavesti. Očitek pomeni deloma izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, deloma pa gre za nekorekten očitek, da glede tega sodba ni obrazložena. Sodišče prve stopnje je povsem ustrezno povzelo ugotovitev izvedeniškega mnenja, da sicer obstaja možnost, da je tožnica za trenutek izgubila zavest, vendar pa je kljub temu mogoče oceniti, da je do nudenje zdravstvene oskrbe preživela hud primarni strah (cca 15 minut) in da je bil zaradi okoliščin in nemožnosti samostojnega gibanja strah za življenje toliko hujši. Povzelo je tudi ugotovitev izvedencev, da je samo doživljanje hudega primarnega strahu najverjetneje vodilo v poznejši razvoj posttravmatske stresne motnje. Okoliščina, da je tožnica za trenutek morda izgubila zavest, nikakor ne izključuje tega, da je potem, ko se ji je zavest vrnila utrpela hud primarni strah, kakršnega so ugotavljali izvedenci. Ni sicer najbolj jasno, kaj želi revizija (v zvezi z odmero odškodnine za strah) doseči s sklicevanjem na to, da se je tožničino stanje stabiliziralo v letu 2011. V kolikor izpodbija ugotovitev, da je tožnica sekundarni strah trpela do pregleda pri ortopedu 24. 2. 2014 in da je po tem pregledu trpela še blag sekundarni strah, gre za izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa na revizijski stopnji ni dopustno. Zmotno je revizijsko stališče, da bi sodišče ugotovljeni blag sekundarni strah moralo upoštevati v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti.

28. Dosojena odškodnina za pretrpljeni strah v višini 4.000,00 EUR oziroma 3,8 povprečnih neto plač v času izdaje prvostopenjske sodbe ni pretirana glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanja prestanega strahu. Tožnica je ob zgoraj opisanem hudem primarnim strahu 10 dni trpela hud sekundarni strah, zmeren sekundarni strah in nato trpela do pregleda 24. 2. 2011, kar je dve leti in deset mesecev, na kar je trpela blag sekundarni strah. Ustreznost dosojene odškodnine iz tega naslova je razvidna iz primerjave s sodbo II Ips 192/2016, s katero je bilo za bistveno krajši sekundarni strah srednje (to je zmerne) intenzivnosti dosojena odškodnina v višini 2,9 povprečnih neto mesečnih plač. Na ustrezno umestitev kaže tudi primerjava z zadevo VIII Ips 368/2009, v kateri je bila iz tega naslova za primerljiv strah dosojena odškodnina višina 3,8 povprečnih plač in pa zadeva II Ips 560/2008, v kateri je bila za nekoliko krajši sekundarni strah prisojena odškodnina v višini 3,5 povprečnih plač.

29. Pojem skaženosti v smislu 179. člena OZ je pravni standard, ki ga mora v vsakem posameznem primeru napolniti sodišče. Zato pojma skaženosti ne gre enačiti z medicinskim pomenom te besede, kjer se s skaženostjo opredeljujejo tiste spremembe, ki pri ljudeh zbujajo gnus (revizija uporablja izraz zgroženost). Zgrešeno je revizijsko stališče, da gre pri tožnici le za kozmetski defekt, ne pa za skaženost, ki bi bila pravno upoštevna. Vrhovno sodišče je v pravnem mnenju4 opozorilo, da je za to obliko škode (duševne bolečine zaradi skaženosti) pravno relevanten le izraz „skaženost“ (pravni pojem), ne pa tudi drugi pojmi, ki jih včasih srečujemo v sodnih odločbah oziroma izvedenskih mnenjih kot (npr. iznakaženost, izmaličenost, kozmetični defekt ipd.). Zlasti z izrazom „kozmetični defekt“ se večkrat želi povedati, da gre za manjšo vidno spremembo na oškodovančevem telesu. Poudarilo je tudi, da če gre za manjšo stopnjo skaženosti, gre še vedno za skaženost, ne pa za kozmetični defekt, toda za tako skaženost, ki zahteva ustrezno manjšo odškodnino ali pa sploh ne izpolnjuje pogojev za prisojo odškodnine. Revizija v zvezi s trajnimi spremembami v tožničini zunanjosti zavajajoče uporablja izraz „kozmetični defekt“. Tako teh sprememb ni opredelila niti komisija za fakultetna izvedenska mnenja, niti jih tako ne doživlja sama tožnica, kot je to razvidno iz njenega zaslišanja pred sodiščem. Spremembe v tožničini zunanjosti in njih vpliv na tožničino psihično ravnovesje niso tako minimalne, da tožnica sploh ne bi bila upravičena do denarne odškodnine za duševne bolečine, ki jih v zvezi s tem trpi.

30. Za presojo, ali spremembe v oškodovančevi zunanjosti ustrezajo standardu skaženosti, se uporabljajo objektivno subjektivni kriteriji, zato je zgrešeno revizijsko stališče, da pri tej postavki ni mogoče upoštevati subjektivnega občutka tožnice. V resnici je ravno obratno; v okviru objektivnih kriterijev mora sodišče ugotoviti konkretne spremembe oškodovančeve zunanjosti, njihovo opaznost in možnost zakrivanja, nato pa v okviru subjektivnega kriterija presoditi, kako to vpliva na oškodovančevo psihično ravnovesje in počutje, pri čemer se upoštevajo tudi njegove lastnosti kot so npr. starost in spol. Sodna praksa je v zvezi s tem zavzela stališče, da se pri tem subjektivne lastnosti oškodovanca upoštevajo do razumne mere.5

31. Neutemeljen je očitek, da sodišče v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti ni upoštevalo ugotovitev komisije za izvedenska mnenja. Nasprotno. Sodišče prve stopnje je v 20. točki obrazložitve povsem korektno povzelo ugotovitve komisije za izvedenska mnenja in na te ugotovitve oprlo svojo odločitev, s takšno presojo pa je v celoti sledilo tudi pritožbeno sodišče. Kot skaženost je sodišče utemeljeno upoštevalo 10 cm in 13 cm dolgi brazgotini na roki, viden defekt mišic, 25 cm dolgo brazgotino na kolenu in goleni ter 7 cm dolgo brazgotino pod medialnim maleolom, uporabo bergel in nenaravno držo poškodovane roke in noge, kar tožnica doživlja kot skaženost in manjvrednost, pri čemer imajo spremembe tudi negativen vpliv na samopodobo in partnerski odnos. Ob ugotovitvi, da je zaradi teh sprememb in njihovega vpliva na tožničino samopodobo, njeno psihično ravnovesje trajno porušeno, je utemeljen zaključek, da tožnica trpi duševne bolečine zaradi skaženosti.

32. Neutemeljen je revizijski očitek, da sodišče ni ustrezno razmejilo škode zaradi skaženosti in škode zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Revizija se v tem delu očitno opira na pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS dne 18. in 19. 6. 1996, vendar pa v konkretnem primeru ne gre za to, da bi sodišče v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti dosodilo odškodnino zaradi tega, ker tožnica zaradi skaženosti določenih aktivnosti ne more opravljati ali pa jih lahko opravlja z večjimi napori. Nenazadnje je v navedenem pravnem mnenju izrecno zavzeto stališče, da je v določenih primerih skaženost mogoče upoštevati (z različnimi posledicami pri obeh vrstah odškodnin) tako pri odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti kot pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Vendar pa v konkretnem primeru niti ni prišlo do takšnega dvojnega upoštevanja skaženosti.

33. Glede na ugotovljeni obseg skaženosti dosojena odškodnina v višini 3.000,00 EUR oziroma 2,8 povprečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje ne pomeni odstopa od sodne prakse v podobnih primerih. Tako je bila v zadevi II Ips 93/2015 za duševne bolečine zaradi skaženosti za bistvene manjše spremembe zunanjosti (zgolj brazgotina na prsnem košu in šepanje potem, ko se kolk razboli), dosojena odškodnina v višini 2,02 povprečne plače. 34. Celotna pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (brez upoštevanja zmanjšanja zaradi prejemanja invalidnine) tako znaša 69.000,00 EUR oziroma 66,47 EUR povprečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Navedeni znesek pa je zaradi upoštevanja prejemanja invalidnine treba zmanjšati še za 2.300,00 EUR, kakor je to obrazloženo zgoraj, ter za valorizirani znesek delnega plačila odškodnine, ki ga je tožnici plačala prva toženka in ki znaša 4.172,00 EUR. Sodišče druge stopnje je v zvezi z obveznostjo prve toženke pravilno upoštevalo tudi odbitno franšizo v višini 1.500,00 EUR, kar pomeni, da sta obe toženki dolžni tožnici iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo solidarno plačati znesek 61.028,00 EUR, druga toženka pa še znesek 1.500,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2017 dalje.

35. Odločitev sodišča druge stopnje o povrnitvi materialnih stroškov revizija izpodbija le v zvezi s tistim delom izpodbijane sodbe, s katerim je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožnice v zvezi s stroški za tujo pomoč in postrežbo. Zmotno je revizijsko stališče, da tožnica ni upravičena do plačila teh stroškov, ker ji je to pomoč nudil in jo še nudi njen partner, in ker se ta pomoč ne nanaša na čas zdravljenja. Kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego sodna praksa priznava tudi pomoč in nego, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani, pri čemer ni bistveno, da to pomoč nudijo brezplačno oziroma jo ne zaračunavajo.6 Res je sicer, da se stroški za tujo nego in pomoč lahko nanašajo tudi na stroške, ki nastanejo zaradi nege utrpljenih poškodb (ne gre za zdravljenje kot zmotno uveljavlja revizija), vendar to ne izključuje, da se kot škodo zaradi tuje pomoči in postrežbe upoštevajo tudi vsa opravila, ki jih oškodovanec zaradi poškodbe ne more več opravljati sam, zaradi česar potrebuje pomoč drugega.

36. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko ugotovitev sodišča, da tožnica ves čas potrebuje občasno pomoč pri umivanju glave, negovanju las in pripravi hrane v obsegu približno ene ure dnevno, ter za oskrbo, pospravljanje stanovanja, pranje posteljnega in osebnega perila v obsegu 20 ur mesečno, skupno torej 50 ur na mesec. Takšen obseg pomoči, ki je potrebna zaradi škodnega dogodka, presega prag običajne pomoči in skrbnosti, ki sta jo zakonca dolžna nuditi drug drugemu. Sodišče druge stopnje pravilno opozarja, da dolžnost zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev, da drug drugemu nudijo pomoč, ne izključuje odgovornosti povzročitelja za škodo, ki oškodovancu nastaja zaradi tega, ker takšno pomoč potrebuje. Revizija se v zvezi z upravičenostjo do povrnitve stroškov za tujo pomoč neutemeljeno sklicuje na določbo 44. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. RS, št. 15/1976 s spremembami). Ta sicer res določa, da sta si zakonca dolžna medsebojno pomagati, vendar ter določbe ni mogoče kar nekritično širiti tudi na področje odškodninskega prava. Kadar oškodovanec potrebuje tujo pomoč, škodo predstavljajo izdatki zanjo. Stvar oškodovanca je, kako si bo pomoč zagotovil in kdo mu jo bo nudil. Tožnica zahteva povračilo škode, ki ji nastaja, ker zaradi poškodbe določenih opravil ne more več opraviti sama. Ne gre za zahtevek za plačilo za gospodinjska dela, kot zavajajoče prikazuje revizija, temveč za odškodninski zahtevek. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da mora biti odškodnina iz tega naslova takšna, da krije stroške, ki se ne izmikajo presoji o njihovi razumnosti, upoštevajo vse okoliščine primera.7 Dosojena odškodnina iz naslova stroškov za tujo pomoč in se ne izmika presoji o njihovi razumnosti, sicer pa revizija niti ne izpodbija matematične pravilnosti izračuna navedenih stroškov, temveč jim ugovarja le po temelju.

37. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo tako, da je v točki I/1 izreka sodbe sodišča druge stopnje dosojeni znesek odškodnine za nematerialno in materialno škodo v znesku 87.309.44 EUR znižalo na 68.809,44 EUR, pri čemer sta obe toženki solidarno dolžni plačati znesek 67.309,44 EUR, druga toženka pa še 1.500,00 EUR. Glede na spremenjen uspeh, je spremenilo odločitev o stroških postopka pred sodišči prve in druge stopnje, sicer pa je revizijo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

38. Zaradi ugoditve revizije je bilo treba znova odločiti tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Uspeh tožnice je treba presojati glede na vtoževano nematerialno in materialno škodo v znesku 93.617,73 EUR in vtoževano materialno prikrajšanje za čas od 30. 6. 2012 v mesečnem znesku 426,16 EUR. Upoštevajoč, da je bil tožnici iz naslova materialne škode za čas od 30. 6. 2012 in nematerialne škode dosojen znesek 68.809,43 EUR (namesto vtoževanega zneska 93.617,73 EUR), da je bil za čas od 30. 6. 2012 do 31. 10. 2016 iz naslova materialnega prikrajšanja dosojen znesek 15.084,96 EUR8 (namesto vtoževanih 22.160,32 EUR), ter da je od 1. 11. 2016 tožnici dosojena renta v znesku 300,18 EUR (namesto vtoževanih 426,16 EUR mesečno), tožničin uspeh pred sodiščem prve stopnje ob upoštevanju določbe 40. člena ZPP o načinu ugotavljanja vrednosti spornega predmeta, če se zahtevek nanaša na bodoče terjatve, znaša 72 %, kar obenem pomeni, da uspeh obeh toženk znaša 28 %.

39. Višino utemeljenih priglašenih stroškov strank pred sodiščem prve stopnje je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Tako utemeljeno priglašeni stroški tožnice znašajo 4.885,66 EUR, tožnica pa je upravičena do povrnitve 72 % tega zneska, kar znaša 3.517,67 EUR. Utemeljeno priglašeni stroški prve toženke znašajo 676,20 EUR, upravičena je do povrnitve 28 % tega zneska, kar znaša 189,33 EUR. Utemeljeno priglašeni stroški druge toženke znašajo 3.425,16 EUR, zato je glede na svoj uspeh upravičena do povrnitve zneska 959,04 EUR.

40. Sprememba izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje pomeni, da bi bilo ponovno treba odločiti tudi o pritožbenih stroških. Vendar pa bi v konkretnem primeru pravilen izračun stroškov pritožbenega postopka, ki bi upošteval pritožbeni uspeh vseh strank in to, da med utemeljeno priglašene stroške praviloma spadajo tudi stroški odgovora na pritožbo nasprotne stranke, kar pritožbeno sodišče skrajno ignorira, pomenil, da bi toženki morali tožnici povrniti bistveno višje stroške pritožbenega postopka, kot pa jih je dosodilo sodišče druge stopnje. Ker sta revizijo vložili le toženki, Vrhovno sodišče ne more v njuno škodo obremeniti odločitve pritožbenega sodišča o stroških pritožbenega postopka, zato v ta del izpodbijane sodbe (točka III izreka) ni poseglo.

41. Toženki sta vrednost z revizijo izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe opredelili v višini 91.602,05 EUR. Z revizijo sta uspeli dosojeno nepremoženjsko škodo znižati iz zneska 82.528,00 EUR na znesek 62,528,00 EUR, to je za 20.000,00 EUR, kar pomeni, da sta z revizijo uspeli v višini 21,83 %. Utemeljeno priglašeni revizijski stroški obeh toženk znašajo 3.183,12 EUR (nagrada za postopek z izrednim pravnim sredstvom 1.676,00 EUR, pavšalni znesek poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, 22 % DDV 373,12 EUR in sodna taksa 1.114,00 EUR). Toženki sta upravičeni do povrnitve 21,83 % tega zneska, kar znaša 694,87 EUR. Obenem je tudi tožnica upravičena do povrnitve 78,17 % utemeljeno priglašenih revizijskih stroškov. Ti znašajo 2.069,12 EUR (nagrada za postopek z revizijo 1.676,00 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve 20,00 EUR, 22 % DDV 373,12 EUR). Tožnica pa je upravičena do povrnitve 78,17 % tega zneska, kar znaša 1.617,43 EUR. Po medsebojni kompenzaciji obeh zneskov se pokaže, da sta toženki dolžni tožnici nerazdelno povrniti njene revizijske stroške v znesku 922,56 EUR.

1 Gre za delovno mesto ob liniji L, kjer je v času prevrnitve zabojnikov delal M. H., tožnica pa se je nahajala ob njem. 2 V skladu s sodno prakso se za tretjo osebo šteje tudi drug delavec istega delodajalca. 3 V odmerjeno odškodnino je treba všteti tudi znesek, za katerega je sodišče zaradi upoštevanja invalidnine, ki jo tožnica prejema, zmanjšalo dosojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. 4 Poročilo VS RS 2/86 z dne 15. 10. 1986, str. 10. 5 Prav tam. 6 Primerjaj sodbe VS RS II Ips 81/2014 z dne 3. 12. 2015, II Ips 298/2010 z dne 19. 5. 2011 in II Ips 2/2013 z dne 19. 2. 2015. 7 Primerjaj sodbo II Ips 129/2012 z dne 24. 4. 2014. 8 Ta znesek je bil dosojen že s točko II izreka sodbe sodišča prve stopnje in revizijsko sodišče v to odločitev ni poseglo.