Jedro

Pravična denarna odškodnina za škodo, ki jo je tožnica utrpela zaradi ugriza psa, v obliki telesnih bolečin in neugodnosti, strahu, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (zaradi trajnega strahu pred psi). Odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti se prizna šele, ko se obstoj škode ugotovi na podlagi objektivnih in ne le na podlagi subjektivnih dejstev. Prva so v tem, ali in v kolikšni meri spremenjena zunanjost po obsegu in opaznosti vzbuja v okolju gnus, pomilovanje ali povečano pozornost.

Izrek

Pritožbama se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje: - d e l n o r a z v e l j a v i v delu glede prisojenih 200.000,00 SIT s pp. in zavrnjenih 150.000,00 SIT s pp. (odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti) in v odločbi o stroških in se v tem obsegu v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje; ter - po ugoditvi pritožbi tožene stranke d e l n o s p r e m e n i v preostalem tako, da ta poslej glasi: "Tožena stranka F. F. je dolžan plačati tožeči stranki A.V. znesek 1.332.726,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 7.726,00 SIT od 15.4.1996 dalje do plačila in od zneska 1.325.000,00 SIT od 12.2.1999 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo.

Zavrne se tožbeni zahtevek v presežku za 1.405.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi." Glede nerazveljavljenega in nespremenjenega dela izpodbijane sodbe se pritožba tožene stranke in pritožba tožeče stranke z a v r n e t a kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

O stroških tega pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje bo odločeno s končno sodbo sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati znesek 1.932.726,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške v znesku 196.691,00 SIT z obrestmi. V presežku za 1.155.800,00 SIT je tožbeni zahtevek zavrnilo. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za materialno in nematerialno škodo, ki jo je tožnica utrpela, ker jo je ugriznil toženčev pes.

Tožnica se je pritožila zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala pa je razveljavitev sodbe.

Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo predlog za novega izvedenca medicinske stroke, kršilo določbe pravdnega postopka in zato nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Mnenje v tem postopku postavljene izvedenke je bilo nepopolno predvsem glede bolečinskih obdobij, poleg tega pa tudi ni upoštevalo trajne posledice, ki jo je utrpela tožnica: brazgotine dolge 5 cm, okoli katere je 2 cm velik areal, ki zaradi poškodbe kožnega živca ne zazna dotika in bolečine, tožnici pa povzroča stalne bolečine v obliki srbenja. Ker tega potem niti sodišče ni upoštevalo, je tožnici prisodilo prenizko odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Materialno pravo je tudi sicer nepravilno uporabljeno in dosojena odškodnina ni v skladu z določbo 200.člena ZOR, ki pojem pravične denarne odškodnine določa kot pravni standard, sodišče pa pri razsoji ni dovolj upoštevalo stopnje telesnih in duševnih bolečin tožnice. Materialne škode zaradi uničenih oblačil tožnica res ni posebej specificirala, sodišče pa tega od nje tudi ni zahtevalo.

Sodišče pa ni razumelo, da je imela uničenih pet kosov oblačil, za kar ji gre zahtevanih 25.800,00 SIT z obrestmi od nastanka škode dalje.

Tožena stranka se je pritožila zoper prisodilni in stroškovni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala spremembo oz.

razveljavitev sodbe. Višina odškodnine je daleč previsoka glede na objektivne in subjektivne posledice, ki jih je utrpela tožnica.

Izvedensko mnenje je jasno, tožnica je trpela 19 dni bolečin. Toliko dni bolečin je bilo zaradi naknadnega vnetja in je protispisen zaključek sodišča, da gre najprej za 19 dni bolečin in nato za dolgotrajnejše zdravljenje zaradi vnetja. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbi tožnice, da še čuti na mestu ugriza na pritisk bolečino in kadar je slabo vreme, ob tem pa samo sodišče navaja, da objektivno ugotovljene podlage za sedanje in bodoče bolečine v izvedenskem mnenju ni. Sodba pa se v tem delu ne da preizkusiti, ker sodišče ni obrazložilo, koliko je prisodilo tožnici za pretrpljene in koliko za bodoče telesne bolečine, pač pa je napisalo kar za vse skupaj. Kljub temu je odškodnina iz tega naslova pretirana. Sodišče je zmotno presodilo, da gre tožnici odškodnina zaradi strahu. Tožnica je povzročila napad psa, ker je z rokami krilila nad psičko. Po napadu se je tožnica takoj pobrala, ni bila prestrašena in je rekla, da saj ni nič. Tako do prihoda k zdravniku ni mogla biti prestrašena, če pa sploh ni vedela ali je poškodovana ali ne in si je morala odmotati oblačila preden je videla, če se ji na koži kaj pozna. Za tako neintenziven strah je odškodnina previsoka. Tožnica ni skažena in tudi izvedenka je ugotovila, da gre za minimalni kozmetski defekt. Ni dovolj če sodišče ugotovi le subjektivni element, pač pa mora biti skaženost objektivno ugotovljiva. Ko je sodišče prisodilo odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je odškodnino za strah dosodilo dvakrat, kar je zidanje zahtevka.

Tožnica ni dokazala stalnega strahu pred psi, in če ne gre na sprehod, je to njen problem in ne posledica napada psa. Poškodba invalidnosti tudi ni zapustila.

Nobena pravdna stranka ni odgovorila na pritožbo druge pravdne stranke. Pritožbi sta delno utemeljeni.

Tožnica je utrpela škodo zaradi pasjega ugriza na levem stegnu z odrgninami leve strani prsnega koša in kolka.

Na podlagi izvedenskega mnenja dr. P. in izpovedi tožnice je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica trpela telesne bolečine tekom zdravljenja 1 dan trajno hude, 2 dni trajno srednje, 3 dni občasno srednje, 3 dni trajno zmerne in 10 dni pojemajoče zmerne, skupaj 19 dni. Izvedensko mnenje naknadnih oz. bodočih bolečin ni omenjalo, sodišče prve stopnje pa je verjelo izpovedi tožnice, da še vedno čuti na mestu ugriza bolečino na pritisk in tudi ob slabem vremenu, in je te bolečine ocenilo kot pravno upoštevne, čeprav le občasne in zelo lahke intenzitete. Poškodba je tožnici povzročila neugodnosti zaradi zdravniške oskrbe rane, en mesec je morala biti v bolniškem staležu. Še posebne neugodnosti so bile v naknadnem vnetju rane (kar je podaljšalo čas zdravljenja in bolečinska obdobja) in obisk pri psihiatru, ker tožnica ni obvladala stresa po napadu psa. Od zahtevanih 1.500.000,00 SIT je sodišče tožnici prisodilo 800.000,00 SIT, v preostanku pa zahtevek zavrnilo. Odločitev sta izpodbijali obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov. Po presoji sodišča druge stopnje je utemeljena le pritožba tožene stranke zaradi napačne uporabe materialnega prava oz. določb členov 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Nobene potrebe ni po dodatnem raziskovanju dejanskega stanja. Tožeča stranka želi izpodbiti ugotovitev, da so bolečinska obdobja trajala le 19 dni. Vendar iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da kljub temu, da je izvedenka opredelila trajanje bolečin v tem obdobju, sodišče odškodnine ni prisojalo le na podlagi tega dejstva, pač pa, da je ocenilo izpoved tožnice kot verodostojno in ji verjelo, da je tudi po preteku 19 dni po ugrizu psa na poškodovanem mestu čutila bolečine, kar je pripisalo tožničini povečani občutljivosti za bolečino. Torej 19-dnevnega obdobja ni štelo kot absolutno določenega. Še več, ugotovilo je, da se takšne občasne lažje bolečine pri tožnici v določenih okoliščinah pojavljajo še v času razsoje (tri leta po ugrizu in že zaključenem zdravljenju) in da je take bolečine zato očitno pričakovati tudi v bodoče. To, kar je sodišče tožnici že verjelo, tožnica ponovno dokazuje v pritožbi. Tožena stranka pa sodišču prve stopnje očita protispisnost, ker govori o 19-dnevnem bolečinskem obdobju in hkrati o dolgotrajnejšem zdravljenju. Ta očitek ni utemeljen, ker iz obrazložitve izhaja, da se smatra navedeno bolečinsko obdobje kot relativno dolgo, kar je pripisati spremljajočem vnetju. Tudi iz tega je razvidno sklepanje na povečano občutljivost tožnice. K temu se lahko še doda, da potem, ko sodišče ugotovi obstoj prestanih bolečin, bodočih bolečin, ter nevšečnosti zaradi zdravljenja, potem uporabi določbe členov 200 in 203 ZOR tako, da ugotovljeno smatra kot enotno obliko nematerialne škode, in prisodi enotno odškodnino iz naslova telesnih bolečin. Temu skladna je potem tudi obrazložitev sodbe.

Odškodnina se torej ne razcepi posebej za prestane, posebej za bodoče bolečine in posebej za neugodnosti, kot je želela tožena stranka.

Ravno takšno razcepljanje je imenovano kot "zidanje odškodnine", iz česar izvira nevarnost prisoje nerealnih odškodnin zaradi pomanjkanja vpogleda na celotno nastalo škodo določene oblike. Toda sodišče prve stopnje je pri prisoji odškodnine napačno uporabilo materialno pravo iz drugega razloga.

Prisojena odškodnina je pravična, če sodišče škodni primer individualizira, kar pomeni, da upošteva vrsto in težo poškodbe in vse posebnosti na strani oškodovanca (starost, poklic in druge), vendar mora paziti, da je odmerjena odškodnina primerljiva z odškodninami, ki so bile odmerjene v podobnih primerih. Odškodnina, prisojena tožnici iz naslova telesnih bolečin, pa slednje okvire presega. Po presoji sodišča druge stopnje je primerljiva in zato pravična odškodnina zaradi telesnih bolečin v višini 600.000,00 SIT, ob hkratnem upoštevanju okoliščin na strani tožnice - oškodovanke.

Zato je v tem delu izpodbijano sodbo spemenilo (4.točka 373.člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP/77, v zv. s členom 498 ZPP/99).

Na tem mestu naj se odgovori še na pritožbeno navajanje tožeče stranke, da je izpodbijana sodba nepopolna, ker izvedenka ni upoštevala, da ima tožnica zaradi ugriza trajne posledice tudi zato, ker ji je ta zapustil brazgotino dolgo 5 cm, okoli brazgotine pa 2 cm velik areal, ki zaradi okvare kožnih živcev ne zazna dotika niti bolečine. To že samo po sebi izključuje nadaljno trditev, da tožnici ta okvara povzroča bolečine. Pritožba ob tem še navaja, da takšne bolečine tožnici povzročajo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Te navedbe pa ostajajo neutemeljene, ker tožnica tako kot v pritožbi tudi sodišču prve stopnje ni podala trditvene podlage glede tega, v čem konkretno za dotik in bolečino neobčutljivi areal opisane mere zmanjšuje tožničine življenjske aktivnosti. Slednje pa je bistveno za presojo, ali gre za obstoj pravno priznane škode, ob nadaljnem pogoju povzročanja duševnih bolečin. Kriterij popolno ugotovljenega dejanskega stanja se nanaša le na to, ali so ugotovljena dejstva bistvena za razsojo o zahtevku.

Če tožnica ni opredelila škode, ki jo želi dokazati, potem sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvajati dodatnih dokazov, ker bi le ugotavljalo, ali pri tožnici obstoji zatrjevano stanje, ki ji sicer ne povzroča škode. Sploh pa je sodišče prve stopnje tožnici verjelo, da ji je na stegnu okoli brazgotine ostal tak neobčutljivi del, toda ob tem ni ugotovilo, da bi bile zaradi tega same po sebi njene življenjske aktivnosti zmanjšane. Strah, ki ga je tožnica utrpela, je bil v primarni obliki izražen takoj ob napadu psa kot kratkotrajni t.i. smrtni strah. Vendar je tožnica tudi potem, ko je bil pes odstranjen, bila še močno prestrašena do obiska pri zdravniku istega popoldne, nakar je strah prešel v obliko zaskrbljenosti za izid zdravljenja in tak trajal 14 dni. Iz naslova strahu je sodišče tožnici prisodilo celotno zahtevano odškodnino v višini 600.000,00 SIT. Po oceni sodišča druge stopnje je poskus tožene stranke, da bi izpodbila ugotovljeno dejansko stanje, neutemeljen, ker trdi, da se je tožnica napada psa lahko ustrašila šele potem, ko je ugotovila, da je zaradi ugriza poškodovana. To pa je ugotovila šele pri zdravniku (kamor je očitno odšla brez razloga?). Takšne trditve so neživljenjske in ne vzbujajo dvoma v ugotovljena dejstva. Pritožba tožene pa je utemeljena v delu, kjer opozarja na uporabo materialnega prava oz. določbe člena 200 ZOR. Tudi po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje preseglo okvire sodne prakse in tožnici iz tega naslova prisodilo odškodnino, ki močno presega odškodnine, ki jih sodišča sicer prisojajo v podobnih, primerljivih primerih. Tudi ob upoštevanju dejstva, da je bil napad psa za tožnico grozljiva izkušnja, je pravična odškodnina za strah v višini 400.000,00 SIT. Celo takšna odškodnina je še vedno visoka glede na ostale primere, vendar je utemeljena s posebnostmi obravnavanega primera: tožnico, ki se že sicer boji psov, je nenadoma napadel rottweiler, jo podrl na tla in ugriznil v stegno. Splošne življenjske aktivnosti tožnice pa so po škodnem dogodku trajno zmanjšane, ker ji je ostal trajen strah pred psi. Tožnica zaradi strahu pred psi ne hodi več na takšne sprehode kot prej, in zaradi take omejitve duševno trpi. Duševne bolečine je sodišče prve stopnje ocenilo kot zmerne, toda trajne, v bodoče vsaj še 30 let. Tožnici je prisodilo 300.000,00 SIT od zahtevanih 600.000,00 SIT. Tožena stranka neutemeljeno ugovarja, da takšna škoda tožnici ni nastala. Po oceni sodišča druge stopnje so ugotovitve sodišča prve stopnje pravilne. Tožnica se je sicer že prej bala psov. Toda obravnavani škodni dogodek jo je ne le telesno, temveč tudi v psihični sferi tako prizadel, da si je morala en teden po dogodku poiskati strokovno pomoč. Sodišče prve stopnje je imelo v izpovedi tožnice in izvedenskem mnenju podlago za ugotovitev, da je bila tožnica huje prizadeta in da dogodka ni izbrisala iz spomina, pač pa ji je ostal stalno kot neprijetna izkušnja. V to tudi sodišče druge stopnje ne dvomi. Tožena stranka je grobo zaključila, da je tožničin problem, če ne gre na sprehod, s čemer se sodišče druge stopnje ob ugotovljenih posledicah ne more strinjati. Vsem je znano, da psi ne živijo v izoliranem življenjskem prostoru, pač pa skupaj z ljudmi, in že zato tožnici ni zagotovljeno, da se jim ne bo morala še kdaj izogniti. Invalidnost pa ni pogoj za nastop zmanjšanja življenjskih aktivnosti in duševnih bolečin v zvezi s tem. V tej odločbi je že bilo obrazloženo, kaj pomeni izraz "zidanje odškodnin".

V konkretnem primeru do tega ni prišlo. Odškodnina iz naslova strahu gre tožnici, ker je utrpela strah ob napadu psa, nato pa še pravno upoštevno zaskrbljenost za izid zdravljenja. Vsi ti občutki neugodja so neposredno vezani na sam škodni dogodek. Škoda je nastala takoj ob napadu in tekom zdravljenja. Pasji napad pa je v tožničini psihi trajno pustil poškodbo - travmo, ki prihaja do izraza ob kasnejših, povsem drugih dogodkih v tožničinem življenju. Če tožnico takšen trajen strah pred psi omejuje v življenju in ji zato povzroča duševne bolečine, je to druga oblika škode. Škoda so v tem primeru duševne bolečine. Čeprav v obeh primerih govorimo o strahu, ne gre za isto obliko škode in se zato različno presoja.

V tem delu sta sodbo izpodbijali obe pravdni stranki, vendar po presoji sodišča druge stopnje obe neutemeljeno, in tudi prisojena odškodnina je pravična, zato je sodbo v tem delu potrditi (368.člen ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99). O odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti pa bi moralo sodišče prve stopnje odločati po načelu, da se takšna odškodnina prizna šele, ko se obstoj škode ugotovi na podlagi objektivnih in ne le na podlagi subjektivnih dejstev. Prva so v tem, ali in v kolikšni meri spremenjena zunanjost po obsegu in opaznosti vzbuja v okolju gnus, pomilovanje ali povečano pozornost. Kot opozarja pritožba tožene stranke, objektivno danih dejstev o škodi zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti sodišče prve stopnje ni obrazložilo oz. ugotavljalo, zato razsodba temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje bo ta dejstva ugotovilo v ponovnem postopku, ker je zato potrebno sodbo v delu, kjer je odločeno o odškodnini zaradi skaženosti, razveljaviti, in to zaradi neugotovljenega dejanskega stanja v celoti, torej v prisodilnem in v zavrnilnem delu. Šele ko je raziskano dejansko stanje, se lahko uporabi materialno pravo in meritorno odloči o zahtevku. Odločitev temelji na določbi 1.odstavka 370.člena ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99. Sodišče prve stopnje je o materialni škodi tožnice odločalo na podlagi dejstev, ki jih je navedla, in dokazov, ki jih je predložila. Tako je v tožbi res trdila, da ima uničene tri kose oblačil, predložila pa je fotografije dveh kosov. In o teh dveh je sodišče tudi odločilo. Tu je tudi sodišče druge stopnje mnenja, da tožnica ni izkazala razloga, ki bi ji preprečeval, da bi sodišču dostavila tudi dokaz o uničenem tretjem kosu oblačil. Zakaj v pritožbi pravi, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati o petih kosih uničenih oblačil, glede na tožbeni zahtevek po povrnitvi škode za uničene tri kose ni jasno. Niti ni mogoče pritožbene trditve šteti kot pritožbeno novoto, ker tudi pritožbi niso bili predloženi dokazi k omenjenim trditvam.

Višino odškodnine je sodišče odmerilo po prostem preudarku v skladu s pooblastili določbe 223.člena ZPP/77 in v odmero sodišče druge stopnje nima pomislekov. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, da je odškodnino odmerilo z upoštevanjem cen na dan izdaje sodbe, kar glede oblačil in njihovih lastnosti povsem omogoča vzpostavitev škodne situacije v prejšnje stanje oz. v stanje, kakršno bi bilo, če do škode ne bi prišlo (načelo popolne odškodnine, 190.člen ZOR). Ker je bila nastala škoda izražena v denarju šele z izdajo sodbe, od tedaj gredo tožnici tudi zamudne obresti v skladu z določbo 1.odstavka 277.člena ZOR, ter ob pravilni razlagi določb 186.člena ZOR in 2.odstavka 189.člena ZOR.

Odločitev o stroških pritožbe temelji na določbi 166.člena ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99. Zaradi negotovega končnega izida pravde pa je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje.