Jedro

Po ugotovitvah postopka se je tožnica bala psov že prej in zaradi napada toženčevega psa naj bi se ta strah le še povečal. To pa naj bi se posledično odražalo predvsem v njenem omejenem gibanju (sprehodih), kar naj bi zmanjševalo njeno življenjsko aktivnost. Toda ugotovljene okolnosti, ki naj bi izkazovale to obliko škode, glede na majhen obseg in naravo omejitve, ne utemeljujejo obstoja navedene oblike škode. Neznatna škoda ni pravno priznana škoda.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se ob nadaljnji ugoditvi pritožbi toženca sodba sodišča druge stopnje v drugi alinei v odločbi o nepremoženjski škodi spremeni tako, da se odškodnini za telesne bolečine in za strah znižata na skupni znesek 600.000,00 SIT (z zakonskimi zamudnimi obrestmi).

Višji zahtevek za telesne bolečine in za strah ter v celoti zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti z obrestmi pa se zavrne.

Sodba sodišča druge stopnje in v potrjenem obsodilnem delu sodba sodišča prve stopnje se zato delno spremenita, tako da se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu glasi: "Toženec F. F. je dolžan plačati tožnici A. V. 632.726,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 7.726,00 SIT od 15.4.1996 dalje do plačila in od zneska 625.000,00 SIT od 1.12.1999 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo.

Zavrne se tožbeni zahtevek v presežku za 2,105.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi." V preostalem delu se revizija zavrne.

Odločba o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec odgovoren tožnici za škodo, ki jo je povzročil z ugrizom njegov pes ter odločilo, da mora toženec plačati tožnici 1,932.726,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je višji zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo ter je razveljavilo odločbo o odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti, odločitev o preostali nepremoženjski škodi pa je spremenilo tako, da je znižalo odškodnine za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 1,300.000,00 SIT. V preostalem delu je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo ter razveljavilo tudi stroškovno odločbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec, ki je uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, da naj se tožbeni zahtevek zavrne ali pa odškodnina zniža. Odškodnina za nepremoženjsko škodo je po revizijskih izvajanjih v nasprotju z nameni iz drugega odstavka 200. člena ZOR. Odškodnina za telesne bolečine je glede na vse ugotovljene okolnosti previsoka, bolečine so trajale le devetnajst dni ter odmera te odškodnine nima primere v sodni praksi. Odškodnina za strah ni utemeljena, ker je bil toženec ob dogodku poleg, pes je šolan in ga je v trenutku tudi ubogal. Napad psa je prenehal takoj, ko se je začel. Zato tožnica ni mogla biti prestrašena. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti prav tako nima podlage. Zaradi ugriza tožnica ni postala invalidka, za sprehode pa si lahko poišče prostor, kjer ni psov. Na koncu poudarja, da se za takšne primere kot je obravnavani, običajno priznavajo odškodnine, ki so nižje od 300.000,00 SIT.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija je delno utemeljena.

V postopkih na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno, da je toženčev pes skočil v tožnico in jo ugriznil v stegno, ko je ta pobožala toženčevo psičko. Toženec je bil navzoč ob dogodku in je takoj posredoval. Zaradi pasjega ugriza na levem stegnu je dobila tožnica zatem v lokalni anesteziji dva šiva, ugotovljene pa so bile tudi odrgnine na levi strani prsnega koša in na levem kolenu. V bolniškem staležu je bila od 21.2. do 22.3.1996. Zaradi slabega spanja in težkih sanj se je tožnica 28.2.1996 zglasila pri psihiatru. Na pregledu pri kirurgu je bila enkrat, enajstkrat na kontrolah in prevezih v domači ambulanti, enkrat v antirabičnem dispanzerju, antibiotike je jemala tri tedne, zaradi česar je prišlo do prebavnih motenj z diarejo in tri tedne je jemala pomirjevala, na koncu so bili odstranjeni tudi šivi. Med zdravljenjem je tožnica po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj trpela trajne hude telesne bolečine dvanajst ur in občasno hude prav tako dvanajst ur, trajne srednje močne bolečine dva dneva in občasne srednje močne bolečine tri dni, zmerne bolečine trajno tri dni in občasne deset dni. Ob napadu psa je doživela primarni strah, sekundarnega pa med zdravljenjem ran. Do trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti ni prišlo, začasno zmanjšanje pa je trajalo tri mesece do 20%. Na podlagi takih ugotovitev je bila tožnici pravnomočno priznana odškodnina za telesne bolečine v znesku 600.000,00 SIT, za strah 400.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 300.000,00 SIT, medtem ko je zahtevek za skaženost še odprt. Tožnici je bila priznana tudi premoženjska škoda v znesku 32.726,00 SIT.

Po presoji revizijskega sodišča sta glede na ugotovljeno dejansko stanje od pravnomočno priznanih odškodnin za nepremoženjsko škodo utemeljeni le odškodnini za telesne bolečine in za strah, vendar v nekoliko manjših zneskih od na nižjih stopnjah sojenja priznanih, medtem ko tožbeni zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti ni utemeljen. Ker je bilo ugotovljeno, da je toženčev pes nenadoma napadel tožnico, jo podrl in ugriznil v stegno, torej da jo je telesno poškodoval, da so poškodbe terjale zdravljenje in da je med zdravljenjem tožnica trpela telesne bolečine in druge neugodnosti, kot so navedene spredaj ter da se je zaradi napada psa ustrašila in bila zatem med zdravljenjem zaskrbljena predvsem zaradi celjenja ran, je utemeljen zaključek sodišč nižjih stopenj, da je tožnici nastala škoda v obliki telesnih bolečin in strahu in da ima zato pravico do odškodnine za nepremoženjsko škodo iz navedenih dveh naslovov. Namreč po določilu prvega odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) gre oškodovancu pravična denarna odškodnina med drugim za pretrpljene telesne bolečine in za strah. Ugotovljeno dejansko stanje po presoji revizijskega sodišča utemeljuje zaključek, da je tožnica trpela telesne bolečine in strah, kar jo upravičuje do ustreznih odškodnin za nepremoženjsko škodo ter so drugačna revizijska izvajanja o teh škodah neutemeljena. Ima pa revizija prav v trditvi, da je priznana odškodnina previsoka.

Odškodnina mora biti ustrezna, to je odraz ugotovljene škode to je, biti mora individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo skozi medsebojno razmerje med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje. To pomeni, da mora biti odškodnina v vsakem posameznem primeru primerljiva tudi z odškodninami v podobnih primerih. Navedena pravna izhodišča ter ugotovitve o obsegu in trajanju tožničinih telesnih bolečin med zdravljenjem in neugodnosti, ki jih je pri tem morala prenašati, utemeljujejo po presoji revizijskega sodišča odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti v znesku 300.000,00 SIT in ne višje odškodnine, kot sta pravno zmotno ocenjevali sodišči nižjih stopenj. Odškodnina za strah pa je po oceni revizijskega sodišča utemeljena le v višini 300.000,00 SIT. Tudi ta presoja upošteva ugotovitve sodišč nižjih stopenj o obsegu in trajanju tožničinega strahu zaradi pasjega ugriza in zaskrbljenosti med zdravljenjem, na drugi strani pa tudi primerljivost te odškodnine s podobnimi primeri. Odločilnega pomena pri tej odškodninski postavki je mesto ugriza oziroma poškodbe ter dejstvo, da je bil hud primaren strah le kratkotrajen, zmeren v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja pa največ štirinajst dni. V skladu z navedenim je revizijsko sodišče na podlagi pravilne pravne presoje sodbi sodišč nižjih stopenj v odločitvi o odškodninah za telesne bolečine in za strah delno spremenilo tako, da je odškodnini za ti dve obliki škode znižalo na zneska po 300.000,00 SIT, višja zahtevka iz teh naslovov pa je zavrnilo kot neutemeljena (prvi odstavek 395. člena ZPP).

Po presoji revizijskega sodišča je toženčeva revizija utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Ta oblika škode je podana, kadar so nastopile trajne posledice po poškodbah, ki se odražajo v oškodovančevi zmanjšani življenjski sposobnosti. Ugotovitve sodišč nižjih stopenj tožničinega zmanjšanja življenjskih sposobnosti po presoji revizijskega sodišča ne potrjujejo. To, kar ugotavljata sodišči nižjih stopenj o počutju tožnice v času zdravljenja in neposredno zatem, se lahko nanaša le na škodo, ki je delno zajeta z neugodnostmi med zdravljenjem, delno pa s sekundarnim strahom oziroma zaskrbljenostjo. Po ugotovitvah postopka se je tožnica bala psov že preje in zaradi napada toženčevega psa naj bi se ta strah le še povečal. To pa naj bi se posledično odražalo predvsem v njenem omejenem gibanju (sprehodih). Toda ugotovljene okolnosti, ki naj bi izkazovale obravnavano obliko škode, glede na majhen obseg in naravo omejitve, ne utemeljujejo obstoja navedene oblike škode. Po določilu 200. člena ZOR prisodi sodišče pravično denarno odškodnino le v primerih, če ugotovi, da okoliščine primera in zlasti stopnja prizadetosti in njeno trajanje, to opravičujejo. Neznatna škoda tako ni pravno priznana škoda. Revizijsko sodišče je zato toženčevi reviziji tudi v tem delu ugodilo in izpodbijani sodbi spremenilo tako, da je odškodninski zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zavrnilo. Ta del odločitve temelji na prvem odstavku 395. člena ZPP.

Revizijsko sodišče je po povedanem delno ugodilo toženčevi reviziji tako, da je tožnici priznani odškodnini za telesne bolečine in strah znižalo na zneska po 300.000,00 SIT, to je skupaj na 600.000,00 SIT, z zamudnimi zakonskimi obrestmi, presežek zahtevkov iz teh dveh naslovov in v celoti zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa je zavrnilo. Razlogi zavrnitve so razvidni iz obrazložitve, ki je podana k utemeljevanju odškodnin za telesne bolečine in za strah. Odločbo o stroških revizijskega postopka pa je v skladu z določilom 166. člena ZPP pridržalo končni odločbi, ker je bila odločba o glavni stvari delno razveljavljena že v pritožbenem postopku in bo o celotnih stroških postopka odločeno s končno odločbo.