Jedro

Tožnik, ki ima v Republiki Sloveniji dopolnjeno skupno zavarovalno dobo v trajanju 15 let, 7 mesecev in 5 dni in je dopolnil 58 let starosti, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do samostojne pokojnine. Na podlagi 20. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju mu je bila s seštevanjem zavarovalnih dob pravilno priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 29. 5. 2015 in z dne 10. 11. 2014 ter se tožniku prizna pravica do samostojne slovenske pokojnine, ne le sorazmernega dela le-te, od 21. 2. 2011 dalje in sklenilo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka. Ob ugotovitvi, da je tožnik vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine 1. 2. 2011, ko je od 1. 11. 2010 že veljal Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 30/2010 - MP- 05/2010, Sporazum), ki je pravna podlaga, ki jo je toženka pravilno upoštevala. Tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do samostojne slovenske pokojnine po 36. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, ZPIZ-1), kjer je določen pogoj dopolnjenih 15 let zavarovalne dobe ob starosti 65 let oziroma pri dopolnjenih 58 letih starosti dopolnitev 40 let pokojninske dobe. Štelo je, da je z uveljavitvijo ZPIZ-1 prenehal veljati ZPIZ/92 (455. člen ZPIZ-1), prvi in drugi odstavek 254. člena ZPIZ-2 pa sta se uporabljala tudi po veljavnosti ZPIZ-1, do sklenitve mednarodnih sporazumov o socialnem zavarovanju z državami, nastalimi na območju nekdanje SFRJ.

2. Pritožuje se tožnik. Pritožba obširno povzema dosedanji predsodni in sodni postopek, navaja, da je toženka v ponovljenem postopku, v sodelovanju s srbskim nosilcem zavarovanja ugotovila, da je tožnik na dan vložitve zahtevka za priznanje pravice do slovenske starostne pokojnine, dne 1. 2. 2011 dopolnil 40 let pokojninske dobe in 58 let starosti ter tako izpolnjuje minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po 36. členu ZPIZ-1. Pravno podlago tako predstavlja 36. člen ZPIZ-1, v koleraciji z določbo 2. alineje tretjega odstavka 455. člena ZPIZ-1 in noveliranega drugega odstavka 254. člena ZPIZ/1992. Tožnik je pokojninsko dobo 24 let in 17 dni dopolnil v Srbiji, kot bivši republiki nekdanje SFRJ, pokojninsko dobo 15 let 7 mesecev in 5 dni pa v Republiki Sloveniji, kar, v skladu z 20. členom citiranega Sporazuma, ob seštevanju predstavlja pokojninsko dobo, kot jo zahteva 36. člen ZPIZ-1. Navaja, da so vsa pravna dejstva, ki so ključnega pomena za odločanje o tožnikovi pravici do starostne pokojnine po 36. členu ZPIZ-1 bila podana že pred uveljavitvijo Sporazuma. Določbe 455. člena ZPIZ-1 in 254. člena ZPIZ-2 pa so predstavljale pozitivne zakonske predpise z veljavnostjo do 1. 1. 2013, ko je bil sprejet ZPIZ-2. Pritožba se nadalje postavi na stališče, da je sodišče zanemarilo drugi odstavek 38. člena Sporazuma, po katerem v postopku za ponovno odmero pokojnine, nosilec druge pogodbenice ugotavlja pogoje za priznanje pravice do istovrstne pokojnine po pravnih predpisih, ki veljajo na dan uveljavitve Sporazuma, in če je bila v prvi pogodbenici priznana pravica do invalidske pokojnine, v drugi pogodbenici pa pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine niso izpolnjeni, se v drugi pogodbenici prizna pravica do starostne pokojnine, če so zanjo izpolnjeni pogoji. Takšno dejansko stanje je podano v danem primeru. Pritožba še opozori na določbo 155. člena Ustave Republike Slovenije, ki prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov in zatrjuje, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do samostojne slovenske starostne pokojnine od 21. 2. 2011 dalje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik od leta 2004 dalje slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Tožnik je bivši pripadnik A., ki je po 8. 10. 1991 nadaljeval z zaposlitvijo v tuji vojski in s tem z zavarovanjem pri tujem nosilcu zavarovanja, vse do 28. 12. 1992, ko mu je prenehala aktivna vojaška služba in mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine za čas od 1. 1. 1993 dalje pri Zavodu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev B.. Do prenehanja aktivne vojaške službe je tožnik dopolnil 25 let 6 mesecev in 22 dni pokojninske dobe. Tožnik se je v letu 1994 vključil v obvezno zavarovanje pri toženi stranki in ga zaključil z dne 22. 12. 2010. Tožnik ima v Republiki Sloveniji dopolnjeno skupno zavarovalno dobo v trajanju 15 let 7 mesecev in 5 dni. V času odločanja tožene stranke je dopolnil 58 let starosti.

6. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do samostojne pokojnine. Pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine opredeljuje ZPIZ-1 v 36. členu, kjer določa, da je minimalna zavarovalna doba, na podlagi katere lahko zavarovanec pridobi pravico do pokojnine, 15 let pri starosti 65 let. Tožnik torej glede na dopolnjeno starost še ne more pridobiti pravice do samostojne starostne pokojnine. Tako je tožena stranka tožniku pravilno priznala pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine po določbi 20. člena Sporazuma.

7. Prvostopenjsko sodišče pravilno povzame materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti v predmetni zadevi. V prehodni in končni določbi 455. člena ZPIZ-1 je v prvem odstavku določeno, da z dnem uveljavitve tega zakona, to je s 1. 1. 2000 preneha veljati ZPIZ/92. Ne glede na določbo prvega odstavka, pa se na podlagi tretjega odstavka 455. člena ZPIZ-1 (poleg 219. člena, do ureditve v posebnem zakonu) še naprej uporablja prvi in drugi odstavek 254. člena ZPIZ/92, do sklenitve mednarodnih sporazumov o socialnem zavarovanju z državami nastalimi na območju nekdanje SFRJ.

8. To pomeni, da bi državljani Republike Slovenije, ki so v teh državah dopolnili pretežen del zavarovalne dobe, v Republiki Sloveniji pa so bili zavarovani nazadnje, lahko uveljavili iz sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji pravico tako, kot če bi bilo celotno obdobje zavarovanja v Sloveniji pod pogojem, da Republika Slovenija mednarodnega Sporazuma o socialnem zavarovanje s posamezno republiko oziroma državo, nastalo na območju nekdanje SFRJ, še ni sklenila. V takem primeru bi veljalo, da morajo za priznanje pravice pri tožencu izpolniti pogoj zavarovalne dobe ali pa biti v zadnjih 10 letih pred vložitvijo zahtevka za priznanje pravice do pokojnine, vključeni v zavarovanje v Republiki Sloveniji vsaj 80 mesecev ali 40 mesecev v zadnjih petih letih. V nasprotnem primeru, od dneva, ko začne veljati Sporazum, izpolnjevanje teh pogojev (torej 80 oziroma 40 mesecev zavarovanja v Republiki Sloveniji) ni več relevantno, ker pravna podlaga za odločitev o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni več prvi in drugi odstavek 254. člena ZPIZ/92, temveč posamezen Sporazum. To jasno izhaja iz druge alineje tretjega odstavka prehodne in končne določbe 455. člena ZPIZ-1. Ko je tožnik pri tožencu vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, je že od 1. 11. 2010 veljal mednarodni Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo. Navedeno pomeni, da sta sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno, kot pravno podlago upoštevala citirani Sporazum. V kolikšni meri in kako se upošteva zavarovalna doba, določa zakonodaja pogodbenice, v kateri je zavarovanec dopolnil to zavarovalno dobo. Navedeno stališče je bilo v praksi pritožbenega sodišča že večkrat sprejeto (sodba Psp 510/2014 z dne 29. 1. 2015, enako sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 137/2015 z dne 22. 9. 2015, itd.).

9. Pritožba ne pove ničesar takega, na kar ne bi, v obrazložitvi izpodbijane sodbe, odgovorilo že prvostopenjsko sodišče, s katerimi pravnimi stališči in dejanskimi ugotovitvami se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

10. Pritožbeno sodišče je že v sodbi opr. št. Psp 1/2014, ko je obravnavalo pritožbo tožnika zoper sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. V Ps 2286/2011 z dne 18. 10. 2013 poudarilo, da je zavarovalno dobo, ki jo je tožnik dopolnil kot vojaški zavarovanec in za katero meni, da bi se mu morala upoštevati kot slovenska doba, potrebno šteti za srbsko zavarovalno dobo, kar izhaja tudi iz obrazca srbskega nosilca socialnega zavarovanja ... z dne 28. 10. 2014, ki je toženki sporočil, da znaša skupna srbska zavarovalna doba 25 let 2 meseca in 29 dni. Od tega je bilo za priznanje pravice upoštevanih 24 let in 17 dni, ker je bilo zaradi prekrivanja dob iz srbske zavarovane dobe izločenih 1 leto 2 meseca in 12 dni. V isti sodbi je pritožbeno sodišče tudi povedalo, da tožnik pogoje za priznanje pravice do samostojne pokojnine v Republiki Sloveniji, glede na dopolnjeno pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji, ne izpolnjuje.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, v skladu s 154. členom ZPP, krije stroške pritožbe sam.