Jedro

Ne glede na to, da odškodnina (ki je bila tožniku izplačana na podlagi sklenjenega sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi), v 42. členu ZPIZ-1 izrecno ni določena kot prejemek, ki se ga ne upošteva pri izračunu pokojninske osnove, je mogoče odškodnino primerjati z odpravnino, za katero pa je izrecno v 7. alineji 42. člena ZPIZ-1 določeno, da se ne glede na obračunane prispevke ne šteje v pokojninsko osnovo.

Starostna pokojnina je bila odmerjena od pravilne osnove, zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se tožencu naloži, da tožniku izda novo odločbo o pravici do starostne pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 8. 2012 in št. ... z dne 30. 10. 2012 ter, da se tožencu naloži, da izda novo odločbo o pravici do starostne pokojnine z upoštevanjem najugodnejšega 18. letnega obdobja, ki vključuje tudi leto 2006, z upoštevanjem tudi prejemka iz delovnega razmerja v letu 2006 v bruto znesku 53.227,50 EUR, brez prispevkov in davka in valoriziranega od dneva izdaje prvostopne odločbe do 20. 8. 2013 ter, da je toženec tožniku dolžan obračunati in izplačati razliko med že prejetimi pokojninami in pokojninami izračunanimi po tej sodbi z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu plačati stroške predsodnega kot tudi sodnega postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) ter napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi opozarja na določbo 3. odstavka 5. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ter na 8. člen istega zakona, kjer je določen pomen izrazov. Tako so „prispevki“ zneski, ki jih zavarovanec oz. delodajalec plača v korist zavarovanca v obvezno, obvezno dodatno ali prostovoljno dodatno zavarovanje in ki se upošteva pri določanju pravic iz zavarovanja. Splošno pravilo je, da v pokojninsko osnovo gredo vsa izplačila zaposlenemu, od katerih so bili obračunani prispevki. Izjeme od tega pravila pa so taksativno določene v 42. členu takrat veljavnega ZPIZ-1. Zmotno je stališče tako toženca kot tudi sodišča, da se „odškodnina“ kot je bila dogovorjena v sporazumni razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ne všteva v pokojninsko osnovo, ker da ne predstavlja dohodka iz delovnega razmerja in to kljub temu, da so od tega prejemka bili plačani prispevki in davek, kot da gre za dohodek iz delovnega razmerja. Pri odločanju o tem, kaj predstavlja plačo, se sodišče zmotno sklicuje na 126. člen ZDR, saj ta v predmetni zadevi ni uporaben. Tožnik namreč na nobeni točki ni zatrjeval, da gre za plačo, temveč vztraja, da gre za „drug prejemek iz delovnega razmerja“. Sodišče predmetni prejemek sicer šteje kot prejemek, ki v skladu z Zakonom o prispevkih za socialno varnost (ZPSV) izhaja iz določenih pravnih razmerij med izplačevalcem in prejemnikom, delavec pa dobi izplačan znesek po obdavčitvi, kar v bistvu pomeni, da gre za prejemek iz delovnega razmerja. Tudi sodišče pritrjuje, da gre za „drug prejemek iz delovnega razmerja“, ko se sklicuje na ureditev plačila prispevkov v 2. odstavku 208. člena ZPIZ-1. Sodišče tako istemu prejemku pripisuje, po drugi strani pa odreka naravo drugega prejemka iz delovnega razmerja, kar je nedopustno. S tem krši ustavno načelo enakosti, obenem je takšna odločitev nasprotna načelu pravne varnosti. Prejemek je bil toženi stranki tudi sporočen na M4 obrazcu. Tožnik je bil namreč pri izplačevalcu v delovnem razmerju. Po mnenju tožnika je potrebno izjemo od načela, da se pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo plače, ki jih je zavarovanec prejel oz. zavarovalne osnove, od katerih so mu bili obračunani prispevki, razlagati restriktivno. Odločitev sodišča razširja obseg zakonsko določenih izjem, kot so le-te opredeljene v 42. členu ZPIZ-1, obenem pa pomeni razlago zakona v škodo tožnika. Brezpredmetno je zato sklicevanje sodišča na temeljna načela v 5. in 6. odstavku 7. člena ZPIZ-1, ki da dopuščata izjeme od siceršnjih načel pokojninskega zavarovanja. Odškodnina (tako sta jo poimenovala delodajalec in delavec, v bistvu pa bi se lahko imenovala karkoli) v 42. členu ZPIZ-1 ni izrecno našteta. Zaključek sodišča, da bi bilo vštevanje tega dohodka v pokojninsko osnovo v nasprotju z namenom sistema zavarovanja, ker da je pokojninska dajatev rezultat dela ob upoštevanju navedenih zakonskih izjem nasprotuje sam sebi, saj po eni strani govori o pokojnini kot rezultatu dela in plače, po drugi strani pa se sklicuje na izjeme, ki so navedene v zakonu, med katerimi pa tega prejemka ni. Tožnik meni, da je s takim razlogovanjem podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Odločitev, kakršno sta sprejela tožena stranka in sodišče pomeni povsem diskrecijsko odločanje. Tožena stranka mora upoštevati prejete podatke in odločiti na njihovi podlagi, ne pa samovoljno, brez diskrecijske pravice, širiti obseg izjem (ki smejo in morajo biti kot take določene le s strani zakonodajalca) v škodo zavarovanca. Ker sporni znesek ni ena od izjem določena v 42. členu ZPIZ-1 tožnik meni, da bi tožena stranka sporni znesek morala upoštevati pri izračunu pokojninske osnove in mu na podlagi tega odmeriti višjo pokojnino. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, obenem priglaša tudi stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Sodba tudi nima formalnih pomanjkljivosti, ki jih zatrjuje tožnik (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Izrek sodbe je namreč razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, s tem, da ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 30. 10. 2012, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 20. 8. 2012. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 711,69 EUR na mesec od 28. 6. 2012 dalje. V zadevi je sporen izračun pokojninske osnove. Tožnik namreč uveljavlja, da se mu v pokojninsko osnovo, torej v najugodnejše 18 letno obdobje, vključi tudi leto 2006, s tem, da se upošteva prejemek bruto 53.227,50 EUR. Gre za prejemek, ki ga je tožnik dobil kot odškodnino po sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 2. 2006 (priloga sodnega spisa A/12). Iz 2. točke navedenega sporazuma izhaja, da sta se delodajalec in delavec (tožnik) ob razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi sporazumno dogovorila o odškodnini v višini takratnih 12.649.040,64 SIT bruto, s tem, da od navedenega zneska delodajalec obračuna in odvede vse z zakonom predpisane dajatve, odškodnina pa v plačilo zapade hkrati z izplačilom zadnje plače. Tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje sta se postavila na stališče, da gre v primeru odškodnine za prejemek, ki ga po določbah ZPIZ-1 ni mogoče upoštevati pri izračunu pokojninske osnove. Pritožbeno sodišče s takim stališčem soglaša. ZPIZ-1, ki je veljal v spornem obdobju, v 1. odstavku 39. člena določa, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oz. zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. V 3. odstavku istega člena je nadalje določeno, da se za izračun pokojninske osnove ne upoštevajo plače, nadomestila plače oz. zavarovalne osnove iz koledarskega leta, v katerem zavarovanec uveljavlja pravico do pokojnine. Za izračun pokojninske osnove po tem zakonu se vzamejo plače oz. osnove od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. V 42. členu pa je določeno, kateri prejemki se, ne glede na obračunane prispevke, ne štejejo v pokojninsko osnovo. Bistvena za izračun pokojninske osnove je torej plača oz. pokojninska osnova. Glede na pomen izrazov, kot je določen v 8. členu, je plača prejemek iz naslova delovnega razmerja, od katerega se obračunavajo prispevki za obvezno zavarovanje. Zavarovalna osnova pa je osnova, od katere se plačujejo prispevki za zavarovanca, ki se mu ne izplačuje plača. V spornem primeru ne gre niti za plačo niti za nadomestilo plače niti za zavarovalno osnovo, temveč za odškodnino, ki je bila tožniku izplačana na podlagi sklenjenega sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 2. 2006. Ne glede na to, da odškodnina kot taka izrecno ni določena v 42. členu ZPIZ-1, torej kot prejemek, ki se ga ne upošteva pri izračunu pokojninske osnove, pa je mogoče odškodnino primerjati z odpravnino, za katero pa je izrecno v 7. alineji 42. člena ZPIZ-1 določeno, da se ne glede na obračunane prispevke ne šteje v pokojninsko osnovo. V primeru odpravnine gre za izplačilo ob prenehanju delovnega razmerja ali ob upokojitvi, s tem, da v primeru odpravnine ne gre za plačilo za opravljeno delo. Kot to izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 149/2001 je temeljni namen odpravnine zagotoviti delavcu socialno varnost v primeru prenehanja delovnega razmerja. Po svojem temelju ni odškodninske narave.

Pojem odškodnine pa se veže na povrnitev škode. V 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) je določeno, da kdor povzroči drugemu škodo jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V primeru, da gre torej za odškodnino po določbah OZ, spornega zneska ne glede na to, ali so bili plačani prispevki, ni mogoče upoštevati v pokojninsko osnovo, saj ne gre za prejemek iz delovnega razmerja.

Glede pritožbenih navedb, da naj bi bilo z neupoštevanjem spornega zneska v pokojninsko osnovo kršeno ustavno načelo enakosti in pa načelo pravne varnosti, pa pritožbeno sodišče sprejema razloge, ki jih je podrobno navedlo že sodišče prve stopnje in sicer, da je zakonodajalec pooblaščen, da določi pogoje in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz obveznega pokojninskega zavarovanja. Zakonodajalec je torej določil, kateri prejemki se upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove in katerih prejemkov kljub morebitnemu plačilu prispevkov, pri izračunu pokojninske osnove ni mogoče upoštevati. Na ta način je zagotovljeno tudi ustavno načelo pravne varnosti in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.