Jedro

Zahtevana pisnost pogodb v 50. členu ZJF ni določena kot pogoj za njihovo veljavnost.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval 6.550,00 EUR kot plačilo za delo, opravljeno na podlagi ustno sklenjene podjemne pogodbe. Podrejeno je svoj zahtevek utemeljeval s pravili o toženkini neupravičeni obogatitvi.

2. Sodišče prve stopnje je odločalo dvakrat. S sodbo P 110/2012 z dne 20. 2. 2013 je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Cp 1326/2013 z dne 2. 10. 2013 zaradi podane absolutne kršitve določb pravdnega postopka tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. S sodbo P 249/2013 z dne 9. 5. 2014 je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo zahtevek v celoti.

4. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in nekoliko znižalo toženki priznane stroške, v preostalem pa jo je zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5. Vrhovno sodišče je revizijo dopustilo s sklepom II DoR 66/2015 z dne 28. 5. 2015 v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne odločitve glede uporabe 50. člena Zakona o javnih financah (v nadaljevanju ZJF) v zvezi z vprašanjem ničnosti ustne pogodbe.

6. Tožnik v dopuščeni reviziji izpostavlja odstop izpodbijane odločbe od odločb Vrhovnega sodišča II Ips 289/2007 in III Ips 36/2013 ter citira njuno vsebino. Opozarja, da drugačnega stališča v sodni praksi ni in da sprejetega pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Odločitev je po njegovi oceni tudi v nasprotju s stališči teorije. Odstop od sodne prakse po njegovem mnenju pomeni tudi kršitev njegovih ustavnih pravic (pravice do enakega varstva pravic). Izpostavlja, da je vprašanje pisnosti in posledične ničnosti bistveno za odločitev v tej zadevi in da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi napačnega stališča, da je pogodba nična. Opravljeno delo je po njegovi oceni izkazano, zato mu pripada tudi plačilo. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe oziroma njeno spremembo ter zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

7. Toženka na vročeno revizijo odgovarja. Ocenjuje, da je revizija vsebinsko identičen tekst predlogu za dopustitev revizije, ki ga je tožnik nagradil le s tem, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi napačnega prepričanja, da je ustno sklenjena pogodba nična. Meni, da povzetek sodne prakse v reviziji ni v neposredni povezavi s to pravdno zadevo, saj naveznih okoliščin nanjo ni zasledila. Zgolj delno so po njeni oceni povzeti tudi razlogi sodišč nižjih stopenj. Ocenjuje, da tožnik ni podal revizijskih razlogov, zaradi tega jih ni mogoče niti preizkusiti, saj ni opredelil ustne pogodbe oziroma pogodb, ki naj bi jih toženka sklenila z njim, njihove vsebine in niti, v čem se kaže napačno postopanje sodišča druge stopnje v zvezi z zatrjevanimi pogodbami. Meni, da revizijsko sodišče ne bo odstopilo od svojega stališča, da pisnost ni konstitutivne narave, vendar se po njeni oceni ne bo moglo opredeliti, ali je drugačno stališče pritožbenega sodišča nezakonito, ali bi torej pritožbeno sodišče ob pravilnem stališču prišlo do drugačne odločitve. Povzema razloge sodišča prve stopnje o neizkazanem dogovoru oziroma pogodbi, v katere sodišče druge stopnje ni poseglo, tega pa ne more niti revizijsko sodišče. Opozarja, da tožnik ne zatrjuje procesnih kršitev, zato jih revizijsko sodišče ne sme ugotavljati. Predlaga zavrnitev njegove revizije in zahteva povrnitev stroškov odgovora.

8. Revizija je utemeljena.

9. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Izven tega okvira revizija ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP). Revizija je bila dopuščena v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve v zvezi z vprašanjem ničnosti ustne pogodbe. Tožnik je v tem okviru podal svoje revizijske razloge, tudi z opozorilom na odstop od uveljavljene sodne prakse in na ustavno nesprejemljivost takšnega pristopa. Ni pa obrazloženo zatrjeval procesnih kršitev. Zato jih revizijsko sodišče ne bo presojalo.

10. Tožnikovi revizijski razlogi v okviru zatrjevane nepravilne uporabe materialnega prava pa so po oceni revizijskega sodišča dovolj obrazloženi, da terjajo vsebinski odgovor. Tožnik zatrjuje, da je stališče pritožbenega sodišča napačno, pove, zakaj je napačno (tudi s pomočjo razlogov uveljavljene sodne prakse, kar zadošča za njeno povezanost s konkretnim primerom), in pojasni, da je napačno stališče to sodišče vodilo k zavrnitvi njegovega zahtevka (konkretno k zavrnitvi njegove pritožbe zoper zavrnitev tožbenega zahtevka). Da je torej napačno stališče nosilni razlog izpodbijane odločitve. Zakon mu ne nalaga, da bi moral zatrjevati in izkazati vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe, kot v primeru zatrjevane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. točka prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), kot ocenjuje toženka. V primeru, da bo revizijsko sodišče v celoti pritrdilo njegovi graji, pa bo tudi samo presodilo, kakšna odločitev iz tega sledi (prvi ali drugi odstavek 380. člena ZPP).

11. Pritožbeno sodišče je zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje, najprej pritrdilo z razlogi o potrebni pisnosti zatrjevanega dogovora (pogodbe) med tožnikom in toženko. Ker te ni, po njegovi oceni tudi veljavne pravnoposlovne podlage tožnikovemu zahtevku ni. Presojalo je še zatrjevano toženkino neupravičeno obogatitev, ki je prav tako ni našlo. Glede slednje revizija ni bila dopuščena, zato se o njej revizijsko sodišče ne bo izrekalo.

12. Če tožnikova revizijska graja o napačnem izhodišču glede potrebne pisnosti pogodbenega dogovora med pravdnima strankama drži, drži tudi njegovo opozorilo, da je to vodilo k zavrnitvi njegovega zahtevka. Razlogi v zvezi z neobstojem toženkine obogatitve namreč sami zase ne morejo voditi k zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka, saj so podani za primer, če ta ni utemeljen na podlagi zatrjevanega pogodbenega dogovora. Njegovo neveljavnost pritožbeno sodišče pripiše potrebni pisnosti, določeni v 50. členu ZJF. Brez nje je po njegovi oceni pogodba, ki jo je (morebiti) sklenila toženka kot uporabnik javnih sredstev, nična po prvem odstavku 55. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

13. Določba 50. člena ZJF res predpisuje pisno obliko vseh pogodb, s katerimi neposredni uporabniki (tudi toženka) prevzemajo obveznosti v breme proračuna.(1) Vsaka kršitev predpisane oblike pa ne pomeni ničnosti pogodbe. Ta nastopi le, če tako določa zakon ali če se tako dogovorita stranki pogodbe (55. člen OZ).(2)

14. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da zahtevana pisnost pogodb v 50. členu ZJF ni določena kot pogoj za njihovo veljavnost (forma ad valorem). Smisel te določbe namreč ni v tem, da bi zakon pisnost postavil kot konstitutiven pogoj za veljavno sklenitev pogodbe, ki jo sklepa proračunski uporabnik, temveč v tem, da se na ta način zagotovi preglednost obveznosti, ki bremenijo proračunske uporabnike oziroma proračun. S tem je zagotovljena tudi možnost njihove naknadne kontrole.(3) Tudi ob tem odločanju revizijsko sodišče zoper takšno stališče ni našlo tehtnih pomislekov. Nanje tudi ni opozorila toženka. Prav tako ni ugotovljeno, da bi pisnost kot pogoj za veljavnost pogodbe dogovorili njeni stranki.

15. Nosilni argument izpodbijane odločbe je torej zmoten. Drži sicer toženkino opozorilo, da je to pomembno le, če pogodba sicer obstaja (če bi tožeča stranka izkazala, da je bila pogodba sklenjena, kot pravi sama), kar tožnik v reviziji tudi trdi. Drži tudi, da je revizijsko sodišče na ugotovljeno dejansko stanje vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ne pa tudi, da je ob odločanju pritožbenega sodišča to ostalo nespremenjeno. Da je torej to sodišče pritrdilo dejanskemu stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pač pa ga ni niti presojalo, kar je tudi izrecno zapisalo (primerjaj 6. točko obrazložitve njegove sodbe). Ker so ob pravilnem materialnopravnem izhodišču, da pogodba zgolj zaradi pomanjkanja pisnosti ni nična, vse tožnikove pritožbene navedbe, s katerimi izpodbija ugotovitev, da med pravdnima strankama pogodbena vsebina ni bila niti ustno dogovorjena, pomembne, pa je ostalo odločilno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ker je revizija izredno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča druge stopnje in logično le zoper razloge, navedene v njej, tožniku ni mogoče očitati, da izven že odgovorjenega „ni opredelil ustne pogodbe oziroma pogodb, ki naj bi jih toženka sklenila z njim, njihove vsebine in niti, v čem se kaže napačno postopanje sodišča druge stopnje v zvezi z zatrjevanimi pogodbami“, kot zapiše toženka. Zadošča, da je zaključek o neobstoju ustne pogodbe izpodbijal v pritožbi.

16. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je revizijsko sodišče reviziji ugodilo. Odločbo sodišča druge stopnje je razveljavilo v celoti, saj bo ob morebitni utemeljenosti tožnikove pritožbe odločitev o znižanju stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo toženki, ostala brez pomena. Zadevo je vrnilo sodišču druge stopnje v nov postopek (prvi odstavek 379. ZPP), da bo opravilo pritožbeni preizkus še preostalih pritožnikovih razlogov.

17. Odločitev o revizijskih stroških je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Neposredni uporabnik prevzema obveznosti s pisno pogodbo, razen če ni z zakonom drugače določeno. Za nalogo, za katero zagotavlja sredstva več neposrednih uporabnikov, je lahko sklenjena le ena večstranska pogodba, v kateri je določen neposredni uporabnik, ki je koordinator nalog.

(2) (1) Pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, je nična, če iz namena predpisa, s katerim je določena oblika, ne izhaja kaj drugega.

(2) Pogodba, ki ni sklenjena v dogovorjeni obliki, je nična, če sta se stranki dogovorili, da je pogoj za njeno veljavnost posebna oblika.

(3) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 289/2007, pa tudi kasnejše odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 33/2013, III Ips 36/2013, III Ips 15/2015. Primerjaj tudi M. M. Cvikl in mag. P. Zemljič v Zakon o javnih financah s komentarjem, druga, dopolnjena in spremenjena izdaja, Bonex založba, Ljubljana 205, str. 294.