Jedro

Pogodba, s katero se zavezuje občina kot uporabnik javnih sredstev, mora biti sklenjena v pisni obliki.

Ker je tožena stranka z izvedenimi dokazi potrdila, da delo, katerega plačilo tožnik vtožuje, zanjo ni imelo koristi, torej s tem delom ni bila obogatena, je tožbeni zahtevek po materialnopravni podlagi iz 190. člena OZ neutemeljen.

Če se zadevo vrne na nižjo stopnjo, se že nastala nagrada za postopek pred istim sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se stroški postopka znižajo za 395,56 EUR (na 1.152,56 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 498,74 EUR, v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka kot neutemeljenega zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 6.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi od 4.800,00 EUR od 22. 11. 2009 in od 1.750,00 EUR od 5. 3. 2012 dalje do plačila. Pod II. točko izreka je tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.548,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku na podlagi zmotne dokazne ocene. Nelogično je namreč, da bi tožnik z županom tožene stranke o občinskih problemih le debatiral (brezplačno in zastonj) in ob tem pripravljal tudi pisne izdelke, hodil na teren, bil na sestankih. Med županom in tožnikom je bila nedvomno sklenjena ustna pogodba, kar nenazadnje izhaja tudi iz izpovedbe župana, da je od tožnika pričakoval … . Da je bila sklenjena ustna pogodba, potrdi tudi priča A.. Dogovor o višini cene ni bistvena sestavina pogodbe in je torej pogodba veljavno sklenjena brez dogovora o njeni višini. Pričama M. in B. ni slediti, saj sta očitno neprijateljsko razpoloženi nasproti tožniku, poleg tega pa tudi iz njunih izpovedb izhaja, da je bila med tožnikom in županom sklenjena ustna pogodba, ko izpovesta, da ju je tožnik motil pri delu, o čemer sta seznanili župana, ta pa ni nič ukrenil. Priča B. tudi izpove, da je bil tožnik lahko le svetovalec A., česar tožnik nikdar ni trdil. Pritožba opozarja na konfuznost razlogov, ko sodišče najprej ugotovi nesklenitev pogodbe, potem pa, da je bil dosežen naknaden sporazum in na podlagi njega sklenjena pogodba. Nepojasnjeno je, zakaj bi tožnik po izstavitvi računa 22. 11. 2009 še naprej delal za toženo stranko, če bi mu takrat bilo pojasnjeno, da ne bo za svoje delo dobil plačila. Zmotno je stališče, da je neoblična pogodba nična, ker v takem primeru le tožbeni zahtevek temelji na neupravičeni obogatitvi po 190. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Glede neupravičene obogatitve kot temelja tožbenega zahtevka tožeča stranka poudarja, da dejstvo, da toženka njegovih izdelkov še ni uporabila, to ne odvzame koristnosti teh izdelkov. Vzpostavitev in vodenje evidenc stvarnega premoženja ne predstavlja le vpisovanje podatkov in znanih evidenc, ampak še številna druga opravila, kot so pridobitev teh podatkov, terensko delo, nepremičnine je potrebno preveriti v naravi, zemljiškoknjižna ureditev in na koncu je potrebno za nepremičnine skrbeti. Gre za dolgotrajen postopek. Priča B. je bila takrat pripravnica pri toženi stranki in še to na kadrovskem oddelku. Mogoče elaborat, ki ga je naredila odvetniška družba, ni bil popoln, kar potrdi tudi priča A.. Glede inventure sploh ni bil potreben nov akt. Korist tožnikovega dela je vidna tudi iz revizijskega poročila iz decembra 2009, ko revizorka glede inventure ugotovi enake pomanjkljivosti, kot jih pred tem ugotovi tožnik. Če s strani tožnika pripravljeni Statut ni bil sprejet, na to tožnik nima vpliva, kar enako velja za sistematizacijo delovnih mest, ki jo je pripravil tožnik. Pri odloku Osnovne šole ... ni šlo zgolj za popravo parcelnih številk, ampak tudi za druge vsebinske popravke. Glede svetovanja na področju kulture priča B. ni vedela nič povedati, kar je logično, saj to ni bilo njeno delovno področje. V zvezi s tem je v sodbi zmotno povzeta izpovedba priče, kar je imelo za posledico napačno dokazno oceno. Odločitev o stroških postopka je neskladna z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju ZOdvT), ker če se zadeva vrne nazaj na nižje sodišče, se že nastala nagrada všteje v nagrado za ponovljeni postopek. Posledično temu je sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno priznalo 315,90 EUR in DDV od tega za ponovljeni postopek. Tudi kilometrina v višini 32,36 EUR je previsoko priznana, ker sta bila v ponovljenem postopku le dva naroka, kar je 22,20 EUR. Tožeča stranka v pritožbi, v kolikor jo je vložila sama osebno, še dodatno napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, napravi podrobno analizo svojega dela, povzame posamezne izvedene dokaze, utemeljuje korist svojega dela za toženo stranko in opozarja na več zapisanih napak in nerazlag v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo odgovarja na pritožbene navedbe, pri čemer jih zavrača, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbene opazke o strojepisnih napakah in posameznih nelogičnih zapisih (pomotah) v izpodbijani sodbo so brezpredmetne, ker na odločitev o pritožbi te očitne napake ne vplivajo. Zato se pritožbeno sodišče o pritožbi v tem delu ne opredeljuje.

6. Pritožbeno sodišče sprejema v celoti za pravilnega stališče sodišča prve stopnje o potrebni pisni obliki pogodbe, s katero se kot ena od strank zavezuje občina kot uporabnik javnih sredstev, podanega in utemeljenega v razlogih izpodbijane sodbe (glej 26. in 27. točko obrazložitve), kar vse temelji na 50. členu Zakona o javnih financah (v nadaljevanju: ZJF) in 51. členu OZ. Ker je nedvoumno, da pisne pogodbe med pravdnima strankama glede del, plačilo katerih tožnik vtožuje v tej pravdi, ni bilo, pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, pa je nična (prvi odstavek 55. člena OZ), so vsa pritožbena izvajanja o ustno sklenjeni pogodbi za ta postopek in za odločitev o pritožbi irelevantna, neupoštevna. Tožeča stranka namreč svojega zahtevka ne more uspešno temeljiti na materialnopravni podlagi, ki ne obstaja. Posledično navedenemu je lahko upošteven kot temelj tožbenega zahtevka le neopravičena pridobitev, materialnopravno urejena v 190. do 198. členu OZ. Kdor je namreč brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi odstavek 190. člena OZ). Pritožbeno sodišče se bo zato v nadaljevanju opredeljevalo le do pritožbenih navedb, v kolikor te napadajo sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o tožbenem zahtevku po temelju iz 190. člena OZ. Torej bo ugotavljalo, ali je bila z zatrjevanim delom tožnika tožena stranka obogatena, je imela z njegovim delom korist, oziroma bo preizkusilo pravilnost ugotovitev in zaključka sodišča prve stopnje, da tožena stranka z delom tožnika, katerega plačilo vtožuje v tej pravdi, ni bila okoriščena.

7. Da tožena stranka z delom, katerega tožnik vtožuje tu, ni bila obogatena (okoriščena), posledično čemur je tožbeni zahtevek neutemeljen tudi po materialno pravni podlagi iz 190. člena OZ, sodišče prve stopnje prepričljivo utemelji v 32. do 49. in v 52. točki izpodbijane sodbe, kjer poda obširne in vse na dokazih temelječe razloge, ob 8. členu ZPP skladni dokazni oceni. Izpostaviti je, da je dokazno breme obogatitve tožene stranke na strani tožeče stranke in sodišče prve stopnje pravilno ugotovi, da tožeča stranka tega bremena ni zmogla, torej obogatitve tožene stranke ni uspela dokazati. Še celo več, tožena stranka je z izvedenimi dokazi potrdila, da delo, katerega plačilo tožnik vtožuje, zanjo ni imelo koristi, torej s tem delom ni bila obogatena. V obrazložitvi izpodbijane sodbe so razlogi glede vsakega tožnikovega izdelka, ki naj bi bil po njegovih trditvah koristen za toženko (glede vzpostavitve in vodenja evidenc stvarnega premoženja 32. do 40. točka, glede inventure 41. točka, glede Statuta tožene stranke 42. do 46. točka, glede sistematizacije delovnih mest 47. točka, glede Odloka za Osnovno šolo ... 48. točka in glede aktivnosti na področju kulturne dejavnosti 49. točka). Sklepno je pravilno ugotovljeno, da nobeno s strani tožeče stranke zatrjevano opravljeno delo za toženo stranko ni predstavljalo oziroma ni imelo koristi.

8. Pritožba se opredeli o vsakem delu tožnika za toženo stranko posebej in pri večini teh del (vzpostavitev in vodenje evidenc stvarnega premoženja, Statut tožene stranke, sistematizacija delovnih mest, Odlok za Osnovno šolo ...) dejansko niti ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da delo bilo uporabljeno za toženo stranko, ampak to utemelji s tem, da tožnik ni imel vpliva na to, ali bo njegovo delo uporabljeno. Vendar je za odločitev o tožbenem zahtevku irelevantno, če tožnik ni imel vpliva na uporabo njegovega izdelka, ker je relevantno le, ali je bilo delo koristno za toženo stranko. Irelevantno za odločitev o tožbenem zahtevku je iz istega razloga pojasnjevanje pritožbe pri nekaterih delih (vzpostavitev in vodenje evidenc stvarnega premoženja, Odlok za Osnovno šolo ...), kaj vse je to delo obsegalo in da obsega tega dela sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo. Ko pritožba opozarja na korist tožnikove aktivnosti v zvezi z inventuro, opozarja le, da je enake pomanjkljivosti, kot jih prej glede inventure ugotovi tožnik, pozneje ugotovila tudi revizorka. V čem naj bi to predstavljalo korist za toženo stranko, pritožba ne pove, niti je ne vidi pritožbeno sodišče. Glede delovanja tožnika na področju kulture pritožba opozarja, da priči B. to ni moglo biti znano, saj ona takrat na področju kulture ni delovala, ne pove pa, kako bi to imelo vpliv na ugotovitev koristi dela tožnika za toženko. Torej so tudi pritožbene navedbe v zvezi z inventuro in kulturo za ta pritožbeni postopek irelevantne.

9. Se pa tožeča stranka utemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. V 4. točki opomb 3 ZOdvT je namreč izrecno določeno, da če se zadevo vrne na nižjo stopnjo, se že nastala nagrada za postopek pred istim sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Torej je sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno dvakrat priznalo nagrado za postopek, vsakič nagrado po 315,19 EUR povišano za 22 % DDV, ker je pravilno le enkratno priznanje. Tudi je res, da sta bila ob ponovnem sojenju pred sodiščem prve stopnje opravljena le dva naroka in da zato znaša kilometrina 22,20 EUR in ne 32,60 EUR kot jo je zmotno priznalo sodišče prve stopnje.

10. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi tožeče stranke, v kolikor je ta glede stroškov postopka utemeljena, ugodilo in temu ustrezno odločitev sodišča prve stopnje spremenilo (5. alinea 358. člena ZPP), medtem ko jo je v neutemeljenem delu zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnim delom, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški, posledično čemur je dolžna kriti vse svoje pritožbene stroške sama, obenem pa je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo. Ti skupno znašajo 498,74 EUR (nagrada za postopek s pritožbo 388,80 EUR, materialni strošek 20,00 EUR, vse povišano za 22 % DDV).