Jedro

Pri prekoračitvi silobrana povzročitelj škode ni dolžan povrniti samo tiste škode, ki je bila povzročena v mejah dovoljenega silobrana, dolžan pa je povrniti tisto, ki je nastala pri prekoračitvi silobrana. Kakšna škoda bi bila še v mejah dovoljenega silobrana in kakšna ne več, je stvar dokaznega postopka v pravdnem postopku. Pravdno sodišče mora enakovredno obravnavati ravnanje obeh udeležencev v škodnem dogodku, vzroke za njuno ravnanje, škodo, ki je grozila in škodo, ki je dejansko nastala. Šele potem, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, je mogoča presoja soodgovornosti pravdnih strank in presoja višine škode, ki jo je toženec dolžan povrniti. Tožnik ima prav, ko ugotavlja, da tega z delnim povzemanjem kazenskega spisa ni bilo mogoče storiti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi druge in prve stopnje se v izpodbijanem delu (glede zavrnitve tožbenega zahtevka) in v izreku o pravdnih stroških razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženec tožniku plačati 567.089,70 SIT odškodnine za gmotno in negmotno škodo, ki mu je nastala dne 14.2.1990. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za odškodnino za telesne bolečine, kolikor presega 100.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kolikor presega 140.000,00 SIT in odškodnino za strah, kolikor presega 40.000,00 SIT, zavrnilo. Sicer je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik. Formalno uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, vsebinsko pa predvsem revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izpodbija tako odločitev o temelju kot odločitev o višini tožbenega zahtevka. Trdi, da je sodišče vezano na kazensko sodbo v celoti in sicer tako glede obstoja kaznivega dejanja kot kazenske odgovornosti tožene stranke. Toženec je povzročil škodo namenoma in zato ni razlogov, da bi zaradi prekoračenega silobrana obstajala soodgovornost tožnika. Po 158. členu ZOR je s tem podana tudi krivda v odškodninskem postopku. Predvsem pa sodišče ni izvajalo nikakršnih dokazov, iz katerih bi bila razvidna kakršnakoli sokrivda tožnika (breme dokazovanja leži na tožencu). Izpovedba tožnika, ki jo je kot oškodovanec podal v kazenskem postopku (kot priča je dolžan govoriti resnico, za razliko od obtoženca, ki ni dolžan govoriti resnice), ne more biti podlaga za odločanje v pravdnem postopku. Odločitev o 2/3 soodgovornosti tožnika je hipotetična in brez trdne argumentacije. Napačna pa je tudi odločitev o višini odškodnine. Tožnik meni, da mu gre vsa zahtevana odškodnina. Posebej poudarja, da je bil v smrtnem strahu za svoje življenje, ker je bil prepričan, da bo na kraju samem umrl. Zaradi vsega navedenega predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo druge stopnje in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti in toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov pravdnega postopka.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavil, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pri odločanju o temelju tožbenega zahtevka, tj. o (so)odgovornosti pravdnih strank za nastalo škodo, bistveno kršili ZPP. Sodišče prve stopnje se je v celoti oprlo na kazensko sodbo, pri čemer med postopkom niti ni sprejelo sklepa, da se izvede dokaz s kazenskim spisom. Pravdni stranki je sicer zaslišalo, vendar samo glede višine nastale škode. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti in načelo obojestranskega zaslišanja strank, ki sta temeljni načeli pravdnega postopka (5. člen ZPP). Ker je tožnik že v pritožbi ugovarjal, da niso bili izvedeni "nikakršni" dokazi za sokrivdo tožnika, bi sodišče druge stopnje ta ugovor moralo šteti kot ugovor bistvene kršitve določb pravdnega postopka in prvostopno sodbo razveljaviti. Ker tega ni storilo, je tudi ono bistveno kršilo ZPP. Zato je v tej smeri uveljavljani revizijski ugovor dovoljen revizijski razlog (2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP).

Sodišči druge in prve stopnje sicer pravilno ugotavljata, da je civilno sodišče vezano na kazensko obsodilno sodbo (3. odstavek 12. člena ZPP), vendar pa mora sodišče v pravdnem postopku, v katerem nato oškodovanec zahteva plačilo odškodnine, samo ugotavljati dejansko stanje civilnega delikta. Čeprav gre za isti dogodek, mora sodišče za ugotovitev civilne odškodninske odgovornosti, pogosto ugotavljati tudi dejstva, ki niso del dejanskega stanja kaznivega dejanja. Sodišče je namreč vezano zgolj na odločitev o obstoju kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti povzročitelja škode. Posebej je pomembna vloga dokaznega postopka med pravdnim postopkom tedaj, kadar gre za prekoračen silobran. Tožnik v reviziji upravičeno poudarja, da ima obdolženčev zagovor v kazenskem postopku drugačno težo kot ima zaslišanje povzročitelja škode kot stranke v civilnem postopku. V slednjem je namreč povzročitelj škode kot stranka dolžan govoriti resnico. Poleg tega pa je tudi vloga oškodovanca v kazenskem postopku drugačna, saj tam nastopa kot priča. V civilnem postopku pa je oškodovanec tožnik z vsemi procesnimi posledicami, ki jih določa ZPP.

Sodišči druge in prve stopnje pa tudi nista pravilno uporabili materialnega prava. Po 1. odstavku 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) mora tisti, ki povzroči drugemu škodo, to škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Po 1. odstavku 161. člena ZOR pa tisti, ki povzroči škodo v silobranu, napadalcu ni dolžan povrniti škode, razen pri prekoračitvi silobrana. V obravnavanem primeru je šlo za hudo prekoračitev silobrana. Povzročitelj škode ni dolžan povrniti samo tiste škode, ki je bila povzročena v mejah dovoljenega silobrana, dolžan pa je povrniti tisto, ki je nastala pri prekoračitvi silobrana. Kakšna škoda bi bila še v mejah dovoljenega silobrana in kakšna ne več, je stvar dokaznega postopka v pravdnem postopku. Pravdno sodišče mora enakovredno obravnavati ravnanje obeh udeležencev v škodnem dogodku, vzroke za njuno ravnanje, škodo, ki je grozila in škodo, ki je dejansko nastala. Šele potem, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, je mogoča presoja soodgovornosti pravdnih strank in presoja višine škode, ki jo je toženec dolžan povrniti. Tožnik ima prav, ko ugotavlja, da tega z delnim povzemanjem kazenskega spisa ni bilo mogoče storiti. To pa obenem pomeni, da v pravdnem postopku niso bile ugotovljene pravnoodločilne okoliščine za pravilno materialnopravno odločitev o odškodninskem zahtevku tožnika.

Zaradi vsega navedenega je revizijsko sodišče moralo obe sodbi v izpodbijanem delu (kolikor je bil zahtevek zavrnjen) razveljaviti in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (394. člen ZPP).

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz z vpogledom v kazenski spis, poleg tega pa tudi zagotoviti zaslišanje pravdnih strank, ker sta njuni izpovedi, glede na dosedaj znane podatke, ključni za odločitev o soodgovornosti za nastalo škodo.

Revizijsko sodišče ni odločalo o višini prisojene odškodnine, ker je zaradi procesnih razlogov zavrnilni del na prvi in drugi stopnji razveljavilo.

Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.