Jedro

Tožnikova soodgovornost za škodo, ki mu jo je toženec povzročil pri prekoračitvi silobrana, s tem, da ga je zabodel z nožem, znaša 2/3.

Izrek

Toženčevi pritožbi se delno ugodi in se ugoditveni del sodbe delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za odškodnino za telesne bolečine, kolikor presega 100.000,00 SIT, tožbeni zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kolikor presega 140.000,00 SIT in tožbeni zahtevek za odškodnino za strah, kolikor presega 40.000,00 SIT, zavrne. Sicer se toženčeva in v celoti tožnikova pritožba zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi sodba prve stopnje.

Tožnik mora tožencu v 15 dneh povrniti 5.272,00 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in 24.500,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da mora tožniku plačati 567.089,70 SIT odškodnine za gmotno in negmotno škodo in sicer z zamudnimi obrestmi od zneska 423,00 SIT od 28.5.1990 dalje, od zneska 566,066,70 SIT pa od 24.6.1993 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, tožnika pa zavezalo, da mora tožencu povrniti 41.464,00 SIT stroškov postopka.

Zoper to sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da je povzročil škodo v silobranu ter da je zato ni dolžan povrniti. Ko ga je tožnik napadel, ni imel druge izbire, kot da je napadalca zabodel. V vsakem primeru pa je tožnikov prispevek k škodnemu dogodku večji od 2/3. Previsoki so tudi zneski odškodnin, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo za posamezne oblike negmotne škode. Za telesne bolečine dosojena odškodnina ni v skladu z ugotovitvami o poteku zdravljenja, previsoka pa je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Treba je namreč upoštevati, da tožnik sedaj redno dela, ter da je zato v tem delu mnenje izvedenca neprepričljivo. Končno je previsoka tudi odškodnina za strah.

Zoper zavrnilni del omenjene sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga spremembo. Zatrjuje, da je toženec v celoti odgovoren za povzročeno škodo, saj je s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča spoznan za krivega kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe. Tudi če je dejanje storil v prekoračenem silobranu, to ne more biti podlaga za deljeno odgovornost. Sodišče ni izvajalo nobenih dokazov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na kakršnokoli tožnikovo sokrivdo. Sicer pa bi bilo treba drugače oceniti tožnikovo izpovedbo v kazenskem postopku, saj je moral za razliko od toženca govoriti resnico. Nelogično in nesprejemljivo je, da bi tožnik kar na lepem začel napadati toženca. Končno sodišče tudi ni navedlo, zakaj ne verjame tožnikovi izpovedbi in zakaj verjame tožencu, ki je bil pravnomočno obsojen. Razmerje odgovornosti bi moralo biti kvečjemu obratno. Tožnik je utrpel zelo hud strah, ko je začutil nož v trebuhu in močno krvavitev. Ko je prehodil nekaj deset metrov, je začel izgubljati moč, začutil je vrtoglavico in izgubo zavesti ter bil zato v strahu za svoje življenje. Bil je prepričan, da bo na kraju samem umrl. Zato je upravičen do celotnega zneska zahtevane odškodnine za strah.

Toženčeva pritožba je delno utemeljena, tožnikova pritožba pa ni utemeljena.

Ker je bil toženec s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča spoznan za krivega posebno hude telesne poškodbe, je pravdno sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in toženčeve kazenske odgovornosti vezano na to sodbo kazenskega sodišča (3. odst. 12. člena ZPP). Zato je brez pomena toženčevo sklicevanje na silobran. Zmotno pa je tudi tožnikovo naziranje, da pravnomočna obsodilna kazenska sodba izključuje deljeno odgovornost. Navkljub taki kazenski sodbi lahko namreč pravdno sodišče ugotovi oškodovančevo soodgovornost za škodni dogodek. Na podlagi listinskega dokaznega gradiva (kazenski spis) pa se je sodišče prve stopnje dovolj zanesljivo prepričalo o tožnikovi soodgovornosti. O samem dogodku obstajata le dva neposredna dokaza - toženčev zagovor in izpovedba tožnika zaslišanega kot priče (oškodovanca), ki pa se glede tožnikove soodgovornosti izključujeta.

Prvostopno sodišče se je povsem pravilno oprlo na toženčev zagovor v kazenskem postopku, saj je bolj logičen in življenjsko sprejemljivejši ter podprt tudi z indici. Toženčeva verzija dogodka, da ga je tožnik napadel in začel daviti, je objektivizirana s sledovi na toženčevem vratu, praskami na bradi ter s sledovi prerivanja v kuhinji, poleg tega pa je tudi življenjsko težko sprejemljivo in logično kaj malo verjetno, da bi toženec tožnika brez povoda zabodel v trebuh, zlasti še, ker sta bila prijatelja in sta takrat skupaj pila. Pritožbeno sodišče pa sprejema tudi oceno tožnikovega deleža odgovornosti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pravno ovrednotilo na eni strani dejstvo, da je incident iniciral tožnik, ki je močnejši od toženca in da se je ta v bistvu predvsem branil, na drugi strani pa dejstvo, da je toženec prekoračil meje silobrana in tožnika hudo poškodoval. Zato je pravilna odločitev, da je tožnikova krivda enkrat večja od toženčeve (1. odst. 192. člena ZOR).

Pač pa toženčeva pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo previsoko odškodnino za posamezne oblike negmotne škode. Pritožbeno sodišče sicer nima pomislekov v pravilnost ugotovitve obsega škode (tožnik sicer v pritožbi zatrjuje, da je mnenje izvedenca glede tožnikovih trajnih posledic neprepričljivo, ker da tožnik sedaj redno dela, vendar je toženec očitno prezrl, da je tožnik zaslišan kot stranka povedal, da ima pri delu težave). Toda sodišče prve stopnje je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Telesne bolečine, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, namreč niso bile tako intenzivne (hude so trajale le 8 dni) in tudi ne tako dolgotrajne, da bi tožnika skupaj z ugotovljenimi nevšečnostmi med zdravljenjem (11-dnevna hospitalizacija, 4-dnevna imobilnost, 3 kontrolni pregledi in dieta) upravičevale do zadoščenja, višjega od 300.000,00 SIT (200. člen ZOR). Previsoka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je očitno premalo upoštevalo dejstvo, da je tožnik zaenkrat brez funkcionalnih posledic ter da se trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti kaže le v težjem opravljanju težkih fizičnih del in v tem, da se tožnik ne more ukvarjati z napornejšimi športi. Iz tega naslova je tudi glede na sodno prakso v podobnih primerih negmotnih škod tako upravičen do 420.000,00 SIT zadoščenja (200. in 203. člen ZOR). Končno je previsoka tudi odškodnina za strah. Glede na trajanje in intenzivnost strahu (ki ju glede primarnega strahu dovolj nazorno ilustrira dejstvo, da je prišlo do poškodbe med tožnikovim napadom na toženca), kar vse je ugotovilo sodišče prve stopnje, bi bila primerna odškodnina v znesku 120.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče je zato toženčevi pritožbi delno ugodilo (tožnikovo pa v celoti zavrnilo) in upoštevaje tožnikov delež odgovornosti ugoditveni del sodbe delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za odškodnino za telesne bolečine, kolikor presega 100.000,00 SIT, tožbeni zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kolikor presega 140.000,00 SIT in tožbeni zahtevek za odškodnino za strah, kolikor presega 40.000,00 SIT, zavrnilo (4. točka 373. člena ZPP). Sicer pa je toženčevo in v celoti tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje (368. člen ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo, je moralo odločiti o stroških vsega postopka (2. odst. 166. člena ZPP). Stroški postopka so nastali tako v zvezi z ugotavljanjem podlage kot tudi višine zahtevkov. Tožnik je glede podlage uspel s 33%, glede višine pa s 47%. Njegov končni uspeh znaša torej 40%, toženčev pa 60%. Zato mora toženec tožniku povrniti 40% njegovih stroškov postopka, ki predstavljajo nagrado za delo odvetnika in stroške izvedenca (skupaj znašajo 115.160,00 SIT), torej 46.064,00 SIT, toženec pa mora tožniku povrniti njegovemu uspehu sorazmeren del stroškov postopka, ki znašajo 85.560,00 SIT in predstavljajo nagrado za delo odvetnika, torej 51.336,00 SIT (2. odst. 154. člena ZPP). Po pobotanju teh stroškovnih terjatev mora tožnik tožencu povrniti še 5.272,00 SIT.

Razen tega mu mora povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo nagrado za delo odvetnika in sodno takso in so odmerjeni od zneska, s katerim je toženec uspel s pritožbo (t.j. od zneska 253.333,00 SIT). Nagrada za delo odvetnikov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo. sodna taksa pa v skladu s taksno tarifo (2. odst. 155. člena ZPP).