Jedro

1. Sodišče prve stopnje je določilo 1. člena Splošnih pogojev, ki določa, da so pomožni čolni, čolni za reševanje, dodatni izvenkrmni motorji, prikolica za prevoz plovila in osebni predmeti zavarovani le, če je to posebej dogovorjeno in je plačana zavarovalna premija ter določilo, da morajo biti tehnična in nautična oprema, kakor tudi osebni predmeti posebej prijavljeni v zavarovanje in da morajo biti vsi predmeti, ki niso serijsko del plovila, navedeni v seznamu, ki je sestavni del zavarovalne pogodbe, razumelo pravilno, ko ga je razlagalo tako, da citirana določba splošnih pogojev lahko pomeni le, da v kolikor neserijski deli plovila niso navedeni v seznamu, niso predmet zavarovanja.

2. Sodišče prve stopnje je zaključek, da zavarovalni primer sploh ni nastal, zgradilo na dejstvu, da tožnik ni ponudil niti enega dokaza o tem, da je v času škodnega dogodka propelerje na plovilu imel ter o njihovi kvaliteti in vrsti, čeprav je tožena stranka dvom v obstoj zavarovalnega primera izrazila že v odgovoru na tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene odškodnino v višini 1.168.234,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.7.2003 do plačila ter povrnitev stroškov postopka, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pa v roku 15 dni pod izvršbo. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 11.550,00 SIT pravdnih stroškov od dne 27.8.2004 z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti taki sodbi se je s pomočjo pooblaščenca pritožil tožnik zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 340. členu ZPP in zaradi napačne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP. V obrazložitvi pritožbe navaja, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti, ta očitek pa je podan v zvezi z ugotovitvami in zaključki glede propelerjev in glede cerade. Sodišče prve stopnje najprej navaja, da tožnik tatvine propelerjev ni prijavil policiji ter da je zaradi tega izgubil zavarovalne pravice v skladu z določilom 14. člena Splošnih pogojev, nato pa ugotovi, da so takšna določila nična po določbi 942. člena Obligacijskega zakonika - OZ, iz teh istih razlogov pa potegne zaključek, da tožnik sploh ni izkazal nastanka zavarovalnega primera. Po oceni pritožbe je sodišče materialno pravo napačno uporabilo, kajti uporabiti bi moralo določbe Pomorskega zakonika - PZ, konkretno člen 680 in 700, ter določbe, ki urejajo pogodbo o pomorskem zavarovanju (členi 706, 704, 714), ki določajo tudi postopek prijave zavarovalnega primera, ta pa med drugim določa, da zavarovanec izgubi pravico iz pogodbe, če škode ne prijavi v roku dveh mesecev po nastanku le te, kar pa pomeni, da v primeru tožnika ni mogoče govoriti o izgubi pravic, saj je tožnik škodo prijavil naslednji dan po ugotovitvi tatvine; prav tako pa v določbah PZ ni nobenih obveznosti zavarovanca o tem, da bi moral škodo prijaviti še posebej policiji in tudi ni podan nobeden izmed razlogov iz 704. člena, ki določa primere izključitve zavarovanja. V 714. členu PZ je določena obveznost zavarovanca obvestiti zavarovalnico ali njenega pooblaščenega predstavnika o nastali škodi takoj, ko zanjo izve, to svojo obveznost pa je tožnik izpolnil. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi tako sodišče nedvomno moralo zaključiti, da je tožnikov zahtevek po materialnem pravu utemeljen, ter da je bil tudi sam postopek prijave škodnega primera pravilno izpeljan. Razlogi sodišča, ki najprej ugotavlja določene nedoslednosti pri datumih glede prijave tatvine, nato zaključi, da je tožnik brez zamude zavarovatelju javil izgubo predmeta zavarovanja, ni pa nemudoma vložil prijave policijski postaji, kljub tem ugotovljenim dejstvom pa sodišče na koncu zaključi, da tožnik ni izkazal nastanka zavarovalnega primera, so si po mnenju pritožbe med seboj nasprotujoči, predvsem pa niso taki, ki bi zaradi njih lahko zaključili, da nastanek zavarovalnega primera ni izkazan. Dejstvo namreč je, da tožnik tatvine propelerjev ni takoj opazil, opazil jo je naslednji dan in je tatvino takoj prijavil pri toženki, čez nekaj dni pa še na policiji, kar nedvomno izhaja iz spisa KTN 494/03, kar je ugotovilo tudi sodišče. Vendar pa zaradi tega ni mogoče šteti, da je tožnik izgubil zavarovalne pravice; 942. člen OZ je jasen in tudi s tem povezana sodna praksa, saj so nična določila, ki določajo izgubo pravic zaradi neizpolnitve ali zamude katere izmed predpisanih ali dogovorjenih obveznosti. Povsem nelogičen in napačen je zaključek sodišča, ki se poskuša temu pravilu izogniti tako, da šteje, da ni izkazan zavarovalni primer. Razlogom sodišča prve stopnje ni moč slediti, saj je popolnoma življenjsko, da tožnik ni mogel takoj opaziti tudi kraje propelerjev, kajti le ti so pod vodo in je to opazil šele naslednjega dne, ko je poskušal izpluti. Zgolj napačna navedba, da je tožnik ugotovil krajo "iz torka na sredo" in da se podatek za en dan "striže" z datumi 11. in 12.6.2003, kaže le na pomoto, kar nenazadnje zaključi tudi sodišče samo, sicer pa je kraja propelerjev bila prijavljena na policiji, vendar z zamudo. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovalni primer ni izkazan, napačen. Pritožnik še poudarja, da ne more biti dvoma, da je tožnik propelerje imel, saj je priča G. potrdila, da je propelerje videla, pa tudi policija je po prijavi tatvine ugotovila, da so propelerji zmanjkali. Nadalje pritožba meni, da si sodišče prve stopnje napačno razlaga določila splošnih pogojev za zavarovanje, zaradi česar je prišlo do napačnega zaključka, da cerada v pritožnikovem plovilu ni serijski del opreme in da zato ni predmet zavarovanja, saj si je po mnenju pritožnika mogoče določbe 1/1 člena Splošnih pogojev ZAT 123/01 razlagati le tako, da opustitev navedbe dodatne opreme v seznam nima za posledico tudi dejstva, da le ta ni zavarovana. Pri razlagi Splošnih pogojev je namreč potrebno uporabiti tudi pravilo iz 83. člena Obligacijskega zakonika - OZ in torej tudi pri razlagi izhajati iz namena zavarovanja plovil, vse izjeme in izključitve iz zavarovanja pa razlagati v skladu z namenom pogodbe in ozko, ker je pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini oziroma je bila tudi pripravljena od ene pogodbene strani, jo je treba razlagati v korist druge stranke. Tožnik pa je vsekakor imel namen zavarovati kompletno plovilo kot tako, sestavni del plovila ob nakupu pa je bila tudi cerada. To dejstvo je potrdila tudi priča F., delavec tožene stranke, ki je sklenil pogodbo o zavarovanju, pa tožnika o dolžnosti prijavljanja v seznam takšne dodatne opreme ni opozoril; tožnik se je celo sam zanimal, ali je potrebno kaj dodatno zavarovati, pa je prejel nikalen odgovor. Zato dejstvo, da cerada ni vnesena v poseben seznam, ne pomeni, da zaradi tega ni zavarovana. Sicer pa je pritožnik prepričan, da je dejansko stanje bilo nepopolno ugotovljeno v delu, ko se ugotavlja, ali je carada serijski del opreme plovila letnika 1993 ali ni serijski del opreme. Opozarja na izpoved priče F., ki je za tožnikovo plovilo - letnika 93 dopustil možnost, da je cerada lahko serijski del opreme, medtem ko je za plovila letnika 1994 to z gotovostjo potrdil, prav tako pa je potrdil, da je bila cerada v času, ko je tožnik plovilo kupil, serijski del opreme. Sodišče pa ni raziskalo dejstva, ali je pri čolnu letnika 1993 cerada serijski del opreme ali ne, kar bi sicer lahko ugotovilo na podlagi zaslišanja priče F.. Pritožnik je prepričan, da sodišče ni ravnalo v skladu z določbo 285. člena ZPP, ker ni poskrbelo, da se navedejo oziroma ugotovijo vsa odločilna dejstva in izvedejo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank. Po mnenju pritožbe so si razlogi sodišča prve stopnje o tem, kaj je predmet zavarovanja, med seboj v takšnem nasprotju in so tako nejasni, da sodbe zaradi tega ni mogoče preizkusiti. Ni namreč jasno, kaj naj se vnaša v seznam, serijski ali neserijski deli opreme. Izpodbijano sodbo je zato treba razveljaviti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo v skladu z določbo 350. člena ZPP, ni našlo nobene kršitve postopkovnih določil, na katera mora paziti po uradni dolžnosti. Tudi v pritožbi navedene kršitve niso podane, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razloge za svojo odločitev je logično in primerno navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe in sodišče druge stopnje jih v celoti sprejema.

Tožnik je uveljavljal odškodnino od zavarovalnice za ukradeno cerado in propelerje s čolna. Sodišče je zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da cerada ni del serijske opreme in bi morala biti dodatno zavarovana, kar pa ni bila in ker tožnik ni izkazal, da je propelerje sploh imel in kakšne. Teh dejanskih zaključkov sodišča pritožbena izvajanja ne morejo omajati, pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo, ker ni raziskalo dejstva, ali je pri čolnu letnika 1993 cerada serijski del opreme ali ne, za kar pritožnik predlaga zaslišanje priče F., pa je neutemeljeno in v nasprotju z dejstvi, ki izhajajo iz spisovnega gradiva in celo v nasprotju z navedbami v pritožbi. V zvezi s tem dejstvom je namreč sodišče prve stopnje pričo J.F. že zaslišalo, prav tako je v dokazne namene prečitalo njegov dopis tožeči stranki z dne 18.8.2003 (priloga A3 spisa), ter njegov dopis toženi stranki z dne 16.7.2003 (priloga A2 spisa), zaslišalo pa tudi pričo M.P.. Ni dvoma, da je tožnikovo plovilo znamke Crowline 250, letnik 1993, noben od navedenih dokazov pa ne potrjuje, da je cerada del serijske opreme tega plovila. Kaj takega ni potrdil niti J.F., ki je zaslišan kot priča povedal, da bi na takem plovilu, kot ga ima tožnik (letnik 1993), cerada lahko bila serijski del opreme lahko pa tudi ne, medtem ko je pojasnil, da je v dopisu, ki ga je poslal tožniku, odgovoril, da je carada serijski del opreme zato, ker je tožnik iskal podatek za plovilo letnika 1994 in ne za plovilo letnika 1993. Tako izpoved te priče kot njegova dopisa pravdnim strankam je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, ko je zaključilo, da cerada ni serijski del opreme. Upoštevaje še izpovedi prič M.P. in V.B., ter polico zavarovanja plovil št. 650087, ki jo je sklenil tožnik s toženo stranko za zavarovanje plovila (priloga B1), pa glede na določila 1. člena Splošnih pogojev za zavarovanje jaht Zavarovalniške hiše S. d.d., (priloga B 2) tudi pravilno presodilo, da ta del tožbenega zahtevka ni utemeljen. Obe priči sta potrdili, da bi bil tožnik dolžan v poseben seznam navesti cerado, da bi bila škoda zanjo krita iz zavarovanja, saj gre pri ceradi za neserijsko opremo, za kar se plača višja zavarovalna premija, kajti tudi zavarovana vsota je večja in ker cerada ni serijski del opreme, iz police zavarovanja pa povsem jasno izhaja, da seznam ni bil narejen, cerada ni krita z zavarovanjem. Razlaga 1. člena Splošnih pogojev za zavarovanje plovil ZAT-123/01, kot jo ponuja pritožnik v pritožbi, in po kateri sklepa, da tudi opustitev navedbe dodatne opreme v seznam nima za posledico tudi dejstva, da ta oprema ni zavarovana, ker meni, da splošni pogoji posebej določajo, kaj mora biti posebej prijavljeno v zavarovanje, kaj pa zgolj navedeno v seznam, ni sprejemljiva. Sodišče prve stopnje je določilo 1. člena, ki določa, da so pomožni čolni, čolni za reševanje, dodatni izvenkrmni motorji, prikolica za prevoz plovila in osebni predmeti zavarovani le, če je to posebej dogovorjeno in je plačana zavarovalna premija ter določilo, da morajo biti tehnična in nautična oprema, kakor tudi osebni predmeti posebej prijavljeni v zavarovanje in da morajo biti vsi predmeti, ki niso serijsko del plovila, navedeni v seznamu, ki je sestavni del zavarovalne pogodbe, razumelo pravilno, ko ga je razlagalo tako, da citirana določba splošnih pogojev lahko pomeni le, da v kolikor serijski deli plovila niso navedeni v seznamu, niso predmet zavarovanja, saj je to razvidno iz same police zavarovanja plovila, kjer je pod točko 1 navedena zavarovalna vrednost plovila, pod točko 2 pa zavarovalna vrednost dodatne opreme, kar očitno kaže, da zanjo velja druga zavarovalna vrednost, tako razlago splošnih pogojev pa je potrdila tudi priča M.P., ki je zaposlen pri toženi stranki in ki sklepa tovrstna zavarovanja. Ta je pojasnil, da v primeru dodatne opreme stranko opozorijo, da jo je potrebno navesti v seznamu in v kolikor dodatna oprema na seznamu ni navedena, z zavarovanjem ni krita, v primeru, da se navede dodatna oprema v seznam, pa se plača tudi višja zavarovalna premija. Izrecno je povedal, da v primeru, da cerada ni serijski del opreme, in ker iz police jasno izhaja, da tovrsten seznam ni bil narejen, torej škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi kraje cerade ni krita z zavarovanjem. Povedal pa je tudi, da je zavarovalno polico št. 650087 za zavarovanje plovila s tožnikom sklepala N.K., zato so pritožbene navedbe o tem, da naj bi jo sklepal F., ki naj tožnika ne bi primerno opozoril o dolžnosti prijavljanja dodatne opreme v seznam, neprepričljive. Da v primeru tožnika cerada ni bila vključena v polico in v njej ni bila navedena kot dodatna oprema pa je potrdil tudi V.B., prav tako zaslišan kot priča, sicer pa delavec tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tako dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo tudi v delu, ko je ugotovilo, da cerada ni serijski del opreme tožnikovega plovila, ki je letnik 1993, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo - določila Splošnih pogojev za zavarovanje plovil ZAT 123/01, ko je zaključilo, da tožbeni zahtevek tožnika v delu, ko zahteva povračilo odškodnine zaradi ukradene cerade, ni utemeljen.

Izpodbijana sodba pa je tako glede dejanskih ugotovitev kot pri uporabi materialnega prava pravilna tudi, v kolikor se nanaša na zahtevano odškodnino zaradi propelerjev, ki naj bi bili tožniku tudi ukradeni s plovila. Zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da mu je zavarovalni primer sploh nastal, saj ni izkazal, da je propelerje sploh imel in kakšne je imel, pritožbena izvajanja v ničemer ne omajajo; očitek pritožbe, da so si razlogi sodišča o dejstvih glede propelerjev med seboj v nasprotju, pa je povsem neutemeljen. Če je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo določene nedoslednosti pri datumih glede prijave tatvine propelerjev pri toženi stranki ter policiji in če je kljub tem ugotovljenim nedoslednostim, ki vodijo k zaključku, da tožnik ni prijavil kraje propelerjev nemudoma po odkritju, zaradi česar je kršil obveznost iz 1. odstavka 14. člena Splošnih pogojev, z uporabo določila 942. člena OZ zaključilo, da tožena stranka kljub temu ne bi bila prosta svoje obveznosti izplačati zavarovalnino, nato pa ugotovilo, da zavarovalni primer ni izkazan, take ugotovitve in njihova presoja ne pomenijo uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj "dejstva glede propelerjev" med seboj niso v ničemer v nasprotju, kot očita pritožba. Sodišče prve stopnje se pravilu določila 942. člena OZ ni izognilo tako, da je štelo, da ni izkazan zavarovalni primer, saj do tega zaključka ni prišlo na podlagi nedoslednosti pri datumih glede prijave tatvine propelerjev in na podlagi 5. odstavka 14. člena Splošnih pogojev, temveč je zaključek, da zavarovalni primer sploh ni nastal, zgradilo na dejstvu, da tožnik ni ponudil niti enega dokaza o tem, da je v času škodnega dogodka propelerje na plovilu imel ter o njihovi kvaliteti in vrsti, čeprav je tožena stranka dvom v obstoj zavarovalnega primera izrazila že v odgovoru na tožbo in čeprav je s poročili št. P 6/02 in P 16/02 dokazovala, da je pred nastopom zavarovalnega primera tožnik kvečjemu imel propelerje iz aluminija. Na podlagi zaslišane priče A.G. tudi po presoji višjega sodišča ni mogoče sklepati o obstoju propelerjev v času škodnega dogodka in o vrsti le teh, saj je priča G. ogled tožnikovega plovila opravljala oktobra 2003, to pa je znatno po nastanku zavarovalnega primera, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, drugih dokazov, ki bi tožnika potrdili v navedbah, da so mu bili ob v tožbi zatrjevanem škodnem dogodku ukradeni s plovila tudi propelerji iz inox materiala, v vrednosti 1.716,50 EUR-ov, pa tožnik ni ponudil niti med postopkom niti v pritožbi. Ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s prijavo kraje propelerjev so pravilne in imajo podlago v izvedenih listinskih dokazih, potrjuje pa jih tudi tožnik v pritožbi, prav tako pa tudi zaključki, ki jih je ob pravilni uporabi Splošnih pogojev za zavarovanje plovil ZAT 123/01 naredilo sodišče prve stopnje. Trditve pritožnika, da je policija po prijavi tatvine ugotovila, da so propelerji zmanjkali oz. da jih ni več, so nesprejemljive, saj dejstva, da je tožnik na policiji podal kazensko ovadbo in dopolnitev le te ni mogoče enačiti z ugotovitvami policije. Zato opis dejanja v poročilu v dopolnitev kazenske ovadbe, ki ga je policija poslala Okrožnemu državnemu tožilstvu v K. in v katerem je navedeno, da je tožnik dne 11.6.2003 ob 9.00 uri po prihodu na čoln opazil še tatvino dveh propelerjev in dveh matic s podložko, v ničemer ne dokazuje niti obstoja propelerjev niti njihove vrste v času nastanka zatrjevanega škodnega dogodka, to je v času z dne 10.7. na 11.7. 2003. Ob takih ugotovitvah, ko je sodišče prve stopnje utemeljeno dvomilo v obstoj škodnega primera glede propelerjev, je presoja sodišča, da tožnik za povrnitev zavarovalnine v tem delu ni upravičen, povsem na mestu. Dejstva, da je priča G. nekaj mesecev po zatrjevanem škodnem primeru na plovilu videla propelerje in dejstvo, da je tožnik zavarovalnici in naknadno še policiji prijavil krajo propelerjev nista dovolj prepričljiva, da bi na podlagi teh okoliščin lahko z gotovostjo zaključili o tem, da je tudi v času zatrjevanega škodnega dogodka tožnik propelerje na plovilu imel ter kakšne, še zlasti glede na dokaze, ki jih je predložila tožena stranka in na izražen dvom o tem. Pravilno je sicer stališča pritožnika, da je potrebno v konkretnem primeru kot del materialnega prava uporabiti določila Pomorskega zakonika (Uradni list RS, št. 26/01), po katerem se s pomorskim zavarovanjem krijejo tudi riziki kot je tatvina, vendar to dejstvo ni sporno glede na zavarovalno polico in splošne pogoje za zavarovanje jaht; v konkretnem primeru je zavarovalnica izplačilo zavarovalnine utemeljeno zavrnila, ker je tudi sodišče ugotovilo, da zavarovanec - tožnik nastanka škodnega primera - kraje propelerjev inox z jahte, ni dokazal. In kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, za tak zaključek zgolj dejstvo, da je tožnik šele po določenem času prijavil tatvino propelerjev, ni bilo odločilno; sodišče je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo zato, ker tožnik ni predlagal nobenega dokaza, ki bi ga potrdili v trditvah, da je v času škodnega dogodka z dne 10.7.2003 na dne 11.7.2003 na plovilu sploh imel propelerje in kakšne. Zato njegov zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče moralo pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (člen 165 ZPP v zvezi s členom 154 ZPP).