Jedro

Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa 367.a člen ZPP, je Vrhovno sodišče predlog tožene stranke zavrnilo.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti dveh posojilnih pogodb in sporazumov o ustanovitvi hipoteke z dne 6. 9. 2004 in dne 27. 5. 2005, prodajne pogodbe z dne 4. 11. 2005, vse sklenjeno med tožencema, ter notarskega zapisa o ustanovitvi zemljiškoknjižnega dolga z dne 8. 1. 2008, pod SV 27/2008.(1) Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice drugega toženca ter obeh hipotek pri sporni nepremičnini in odreditev izbrisa lastninske pravice drugega toženca in obeh hipotek ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja s ponovnim vpisom prvega toženca brez vsakršnih bremen. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti tožencema odmerjene stroške pravdnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku na ugotovitev ničnosti obeh posojilnih pogodb in sporazumov o ustanovitvi hipoteke z dne 6. 9. 2004 in dne 27. 5. 2005 ter prodajne pogodbe z dne 4. 11. 2005, vse sklenjeno med tožencema. Ugodilo je tudi zahtevku na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice drugega toženca ter obeh hipotek pri sporni nepremičnini in odredilo izbris lastninske pravice drugega toženca, obeh hipotek in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja s ponovnim vpisom prvega toženca brez vsakršnih bremen ter odločilo, da sta toženca dolžna povrniti tožniku odmerjene stroške pravdnega postopka. V ostalem (zoper odločitev o zahtevku ničnosti notarskega zapisa o ustanovitvi zemljiškoknjižnega dolga z dne 8. 1. 2008 in zahtevku o vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja brez ostalih bremen) pa je pritožbo zavrnilo in v tem izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo potrdilo. Odločilo je tudi, da sta toženca dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je drugače presodilo in zaključilo, da sta bila toženca pri sklepanju poslov v slabi veri. Toženca sta namreč oba vedela, da je bilo sporno stanovanje že prodano tožniku (drugi toženec je že v letu 1998-1999 videl prodajno pogodbo za sporno stanovanje med tožnikom in očetom prvega toženca), vedela sta, da ima tožnik stanovanje ves čas postopkov v posesti in sta kljub temu sklenila v letih od 2004 do 2008 več pravnih poslov v zvezi z navedenim stanovanjem. Ker sta oba vedela, da sporno stanovanje ni last prvega toženca oziroma prvi toženec z njim ne more razpolagati, njuno razpolaganje z nepremičnino nasprotuje moralnim normam in je zato nično. Njune slabe vere ne more opravičevati dejstvo, da je bil izid postopka pred sodiščem prve stopnje v zadevi P 653/2001 oziroma P 634/2004 negotov. Toženca sta ravnala z nedovoljenim namenom onemogočiti tožnika, da uresniči svoj zahtevek za pridobitev lastninske pravice na spornem stanovanju.

3. Toženca sta vložila predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje. Predlagata, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede pravnega vprašanja: „Ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da sta sporni posojilni pogodbi nični, ko v sodbi ni navedlo razlogov, zakaj je tako odločilo, ko ni navedlo razlogov, zakaj sta bila toženca pri sklepanju posojilnih pogodb v slabi veri in ali ima izpodbijana sodba zaradi navedenega v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti?“ Izpodbijana sodba glede tega vprašanja odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Uveljavljata kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pritožbeno sodišče ni obrazložilo, zakaj sta posojilni pogodbi nični, da sta jih toženca sklenila v nasprotju z moralnimi normami in da sta bila toženca pri njunem sklepanju v slabi veri. Pritožbeno sodišče je obrazložilo le razloge za ničnost sporazumov o ustanovitvi hipotek, ne pa samih posojilnih pogodb in je podano neskladje med izrekom in obrazložitvijo sodbe. Pritožbeno sodišče se tudi ni opredelilo do vsake posamezne listine posebej, ampak je zgolj navedlo, da sta bila toženca v slabi veri. Zakaj pa je to dejstvo pomembno samo zase v zvezi s sklenitvijo in veljavnostjo posojilnih pogodb pa v sodbi ni obrazloženo. Izpodbijana sodba ima takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. V zvezi s tem se sklicujeta na zadeve Vrhovnega sodišča VIII Ips 134/2005, VIII Ips 156/2004, III Ips 36/2004 in III Ips 34/2004. 4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da glede vprašanja, izpostavljenega v predlogu tožencev, niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP. Po oceni Vrhovnega sodišča predlagatelja nista izkazala verjetnosti obstoja očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Ker niso podani pogoji iz 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče zavrnilo predlog.

Op. št. (1): S sodbo Višjega sodišča v Kopru Cp 1324/2010 je bil zahtevek na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe zemljiškoknjižnega dolga po notarskem zapisu št. Sv 27/2008 z dne 8. 1. 2010 in na izbris zemljiškoknjižnega dolga pod Dn. št. 62/2008 z dne 8. 1. 2008 pravnomočno zavrnjen.