Jedro

Tožnica je upravičena do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delovnem mestu do prenehanja delovnega razmerja (oziroma prenehanja zavarovanja), čeprav je bila invalidnost prve kategorije pravnomočno ugotovljena tri mesece prej.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. 21 0908393 z dne 2. 3. 2010 in št. I-0908393 z dne 2. 6. 2010. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnici neupravičeno ustavila izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu že s 3. 12. 2009 (za nazaj), glede na to, da ni bila več zavarovana šele od 1. 4. 2010; od tega datuma ji je tudi priznala pravico do invalidske pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da ustavitev izplačila nadomestila ne more biti vezana na pravnomočno sodbo o priznani invalidnosti I. kategorije, temveč je odvisna od tega, kdaj je bila tožnica odjavljena iz zavarovanja.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka, ki navaja, da v primeru ugotovljene invalidnosti I. kategorije delovno razmerje delavcu preneha po zakonu samem, kar pomeni, da posebna aktivnost strank pri tem ni potrebna. Zato ne more biti odločilno, da niti tožnica niti njen delodajalec nista spoštovala odločitve o I. kategoriji invalidnosti in je tožnica ostala na delu še po datumu pravnomočnosti sodbe, s katero je bila invalidnost ugotovljena. Po pravnomočnosti sodbe niso bili več izpolnjeni pogoji iz 190. člena ZPIZ, na podlagi katerega je tožnica uživala navedeno pravico, zato je materialno pravo zmotno uporabljeno. Že zavzetega stališča Vrhovnega sodišča glede prenehanja ene in realizacije druge pravice po mnenju revizije ne gre razlagati ozko in za vse primere enako.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

7. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve in preizkusilo sodišče druge stopnje izhaja, da je imela tožnica kot invalid II. kategorije pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu od 1. 4. 1992 dalje. V letu 2006 se je začel nov postopek za ugotavljanje invalidnosti. S sodbo, ki je postala pravnomočna 3. 12. 2009, je bila tožnica razvrščena v I. kategorijo invalidnosti od 21. 2. 2006 dalje, toženi stranki pa je bilo naloženo, naj odloči o invalidski pokojnini. O odmeri in izplačevanju pokojnine je bilo odločeno z odločbo z dne 8. 10. 2010. Z njo je bila tožnici odmerjena invalidska pokojnina od 1. 4. 2010, ker je bila z 31. 3. 2010 odjavljena iz zavarovanja. Z izpodbijano odločbo pa je tožena stranka odločila, da se tožnici ustavi izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu od 3. 12. 2009, to je od pravnomočnosti sodbe o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije.

8. Glede na ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči druge in prve stopnje pravilno odločili, da je tožena stranka tožnici neupravičeno ustavila izplačilo nadomestila s 3. 12. 2009, saj je bila odjavljena iz zavarovanja šele z 31. 3. 2010, ko ji je prenehalo delovno razmerje. Tožnici je bila pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu priznana še na podlagi 190. člena prejšnjega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in naslednji), pravica do invalidske pokojnine pa po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji). Tako sodišče prve kot sodišče druge stopnje sta izčrpno obrazložili pogoje za uživanje obeh pravic, zato dodatna pojasnila niso potrebna.

9. Revizija se neutemeljeno zavzema za to, da tožnici nadomestilo ne pripada več od dneva, ko je bila ugotovljena invalidnosti I. kategorije, ker naj bi ji s tem dnem že po zakonu prenehalo delovno razmerje. Dejstvo je, da ji ni prenehalo, ampak je ostala v delovnem razmerju do 31. 3. 2010 in bila do takrat zavarovana. Glede na drugi odstavek 190. člena ZPIZ je bila tožnica do nadomestila upravičena za vse dneve dela in za druge dneve, za katere imajo delavci po posebnih predpisih pravico do nadomestila plače. Ob razlogih, ki jih ponuja revizija (da je tožnici delovno razmerje že po zakonu prenehalo s 3. 12. 2009), bi ji tudi invalidska pokojnina pripadala že od 3. 12. 2009, pa tožena stranka (seveda pravilno) o njej ni odločila tako. Pogoj za invalidsko pokojnino je ugotovljena invalidnost in prenehanje zavarovanja (67. člen ZPIZ-1 in drugi odstavek 156. člena ZPIZ-1), pogoj za nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu pa je priznanje pravice in trajanje delovnega razmerja na drugem ustreznem delovnem mestu (190. člen ZPIZ).

10. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.