Jedro

Ker tožnici kljub razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti ni prenehalo delovno razmerje oziroma obvezno zavarovanje, ni pridobila pravice do invalidske pokojnine in njenega izplačevanja. Toženec zato ni imel nobene podlage, da ji je z dnem pravnomočnosti sodbe o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti ustavil izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 2. 6. 2010 in št. ...z dne 2. 3. 2010 in tožencu naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 471,00 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu sodišče neutemeljeno očita, da o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine ni odločil v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe opr. št. Ps 2125/2007 z dne 14. 10. 2009, kljub temu pa da je odločil, da se tožnici ustavi izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu z dnem 3. 12. 2009, to je s pravnomočnostjo navedene sodbe. Poudarja, da odločitev o invalidski pokojnini oziroma njeni odmeri in izplačilu ni odvisna le od pravnomočne ugotovitve invalidnosti I. kategorije, temveč tudi od drugih okoliščin, zlasti morajo za tako odločitev obstajati vsi potrebni podatki, predvsem pa mora tožnici prenehati zavarovanje. To, da ni odločil o invalidski pokojnini v postavljenem roku, ne more biti razlog za nadaljnje izplačilo nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Prav tako je neutemeljen očitek, da za ustavitev izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ni imel pravne podlage. Pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je mogoče pridobiti in tudi uživati le pod pogoji, na način in iz razlogov določenih v zakonu. Za presojo, ali ti pogoji še obstojijo, je potrebno uporabiti določbe zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-92). Pogoji, pod katerimi se nadomestilo zaradi manjše plače zavarovancu izplačuje, so določeni v določbi 190. člena ZPIZ-92. Ni sporno, da je tožnica invalid I. kategorije invalidnosti in da je njena delovna zmožnost popolnoma izgubljena in da je nezmožna za vsakršno pridobitno delo in da po 3. 12. 2009 nikakor ni mogla opravljati dela, ki bi bilo ustrezno zanjo oziroma drugega ustreznega dela. Zaradi navedenega od tedaj dalje pri tožnici ni izpolnjen osnovni pogoj za izplačilo nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, to je opravljanje dela, ki ustreza njeni preostali delovni zmožnosti. Tudi sicer s prenehanjem delovnega razmerja preneha uresničevanje pravice do dela na drugem ustreznem delu v skladu s preostalo delovno zmožnostjo in ni več podlage za izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Ustavitev izplačila pa zato tudi ne predstavlja posega v pridobljeno pravico.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločilo in uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V obravnavani zadevi sta predmet presoje pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 2. 6. 2010 ter prvostopenjska odločba št. ... z dne 2. 3. 2010, s katero je odločil, da se tožnici z 3. 12. 2009 ustavi izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Kot razlog za ustavitev izplačevanja tega nadomestila je navedel, da je s tem dnem postala sodba Delovnega in socialnega sodišča št. Ps 2125/2007 z dne 14. 10. 2007, s katero je bila tožnica razvrščena v prvo kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, pravnomočna. V konkretnem primeru je sporno ali je toženec lahko oziroma, če je za to obstajala pravna podlaga, z uvodoma citiranima izpodbijanima odločbama z dnem 3. 12. 2009, ko je sodba, s katero je bila tožnica razvrščena v I. kategorijo invalidnosti, nesporno postala pravnomočna, tožnici ustavil izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Pritožba ima prav, da delovni invalid nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ki je pravica pridobljena po ZPIZ-92, lahko uživa toliko časa, dokler za to izpolnjuje pogoje. Po 190. členu ZPIZ-92 se delovnemu invalidu nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu izplačuje, če dela na drugem ustreznem delu ter za dneve dela ter druge dneve, za katere imajo delavci po posebnih predpisih pravico do nadomestila plače. To pomeni, da v nasprotnem primeru, če ti pogoji niso izpolnjeni, se delovnemu invalidu nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ne izplačuje.

Nobenega od navedenih razlogov, zaradi katerega se tožnici ne bi nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu več izplačevalo, toženec pri tožnici ni ugotovil, niti ugotavljal in se tudi v pritožbi na to, da tožnica ni izpolnjevala pogojev določenih po 190. členu ZPIZ-92 ali na katero drugo določbo ali razumne razloge, ne sklicuje. Ponovno kot razlog za ustavitev izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu navaja pravnomočnost sodbe in pa dejstvo, da je bila tožnica razvrščena v I. kategorijo invalidnosti, ker je pri njej prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti.

Pravnomočna sodba o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti posameznika ima lahko za posledico prenehanje delovnega razmerja in s tem zavarovanja in sicer gre za prenehanje delovnega razmerja po samem zakonu (119. člena Zakona o delovnih razmerjih).

V skladu s 156. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice. Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine in za njeno izplačevanje pa je prenehanje obveznega zavarovanja, ne pa pravnomočnost sodbe ali odločbe.

V obravnavanem primeru tožnici nedvomno z dnem pravnomočne sodbe o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti, delovno razmerje ni prenehalo, čeprav je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je delovni invalid prve kategorije invalidnosti in torej popolnoma nezmožna za pridobitno delo. Ker tožnici ni prenehalo delovno razmerje in ni prišlo do prenehanja obveznega zavarovanja, toženec sodbe v 3. odstavku I. točke izreka ni mogel izvršiti in odločiti o invalidski pokojnini s posebno odločbo v roku 30 dni.

Vendar toženec tudi ni mogel, ker zato ni imel nobene podlage, tožnici z dnem pravnomočne sodbe ustaviti izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. To bi lahko storil šele tedaj, ko bi tožnica pridobila pravico do invalidske pokojnine in njenega izplačevanja, to pa je z dnem, ko bi ji prenehalo delovno razmerje.

Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje priznanje pravice do invalidske pokojnine kot invalidu I. kategorije invalidnosti in sicer na podlagi 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1, še ne pomeni avtomatično pričetka njenega izplačevanja. Tožnici toženec tudi ni pričel izplačevati invalidsko pokojnino z dnem, ko je pridobila pravico do invalidske pokojnine (od 21. 2. 2006), niti z dnem pravnomočnosti sodbe (iz že obrazloženih razlogov), ampak skladno z določbo 1. odstavka 157. člena ZPIZ-1 od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, to je od 1. 4. 2010 dalje.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica, ki je pridobila novo pravico iz invalidskega zavarovanja na podlagi ZPIZ-1, prenehala uživati pravico priznano na podlagi ZPIZ-92, konkretno pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu z dnem, ko je bila nova pravica, to je pravica do invalidske pokojnine, realizirana. Pravilno se je sklicevalo na že zavzeto stališče, da pravice iz invalidskega zavarovanja v primeru nove invalidnosti trajajo do odločitve o novih pravicah iz naslova invalidnosti po ZPIZ-1. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.