Jedro

Del tožbenih navedb se nanaša na to, da so policisti na Hrvaškem s tožnikom grdo ravnali, vendar pa je treba razlikovati med obravnavo ilegalnih migrantov, ki jih po prečkanju bosansko - hrvaške meje opravlja hrvaška policija, in med obravnavo oseb, ki so na podlagi Dublinske uredbe predane Republiki Hrvaški, to je uradnim osebam pristojnih organov Republike Hrvaške za mednarodno zaščito. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanaša na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložilo prošnje za mednarodno zaščito, po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko so prosilci vrnjeni na podlagi Dublinske uredbe in se odločijo za to, da bodo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Iz navedenih razlogov so tiste tožbene navedbe, ki se nanašajo na očitke o ravnanju hrvaške policije, za ta primer nerelevantne.

Predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi članici, ampak na presojo vseh okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Tožnik po presoji sodišča ni izkazal, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozila kakršnakoli nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja in da bi prišlo do kršitve 3. člena EKČP. Ni mogoče sklepati, da gre pri tožniku za posebej hudo duševno ali fizično bolezen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je tudi, da se predaja izvrši kakor hitro je to izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela tožnika, to je od 28. 7. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Dublinske uredbe obstaja odložilni učinek.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen 6. 6. 2023 kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem in 28. 7. 2023 prejela odgovor, da Republika Hrvaška sprejema odgovornost za obravnavo tožnika. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, kjer je določeno, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

3. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Tožena stranka je s strani pooblaščene organizacije PIC - pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja prejela dokument "Informacije o stanju v Republiki Hrvaški" ter vprašanje, naslovljeno na Hrvaški pravni center in njegov odgovor. Sama pa je pooblaščencu tožnika tudi vročila svoje informacije o stanju v Republiki Hrvaški.

4. Tožena stranka nadalje, sklicujoč se na stališče iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 906/2022-15 z dne 8. 7. 2022, navaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem, to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik je večkrat izpostavil, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti zaradi obravnave, ki jo je bil deležen s strani hrvaške policije. Te izjave ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bo šlo v tem primeru za postopek mednarodne zaščite in ne za policijski postopek. Če bo predan Republiki Hrvaški, bo predaja potekala v okviru dublinskega postopka, v katerem imajo prosilci tudi pravico do tolmačenja. V azilnem domu na Hrvaškem je tožnik bival samo nekaj dni, pri čemer je potožil, da zdravstvena oskrba ni bila dobra, ker ga je zdravnik poslal počivati. Zdravstvena oskrba pacientov je v rokah zdravnikov, zato se v oceno obravnave tožena stranka ne spušča, poleg tega ji ni bil posredovan noben dokaz o poškodbi noge. Tožnik je namreč izjavil, da je trenutno zdrav in se počuti dobro. Tožena stranka nima nikakršnega utemeljenega razloga za dvom v zdravnikovo presojo oziroma odločitev, da je tožniku svetoval počitek. Zaradi tega ne gre sklepati, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice ali da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite oziroma postopku sprejema. Tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev. Opisoval je težave v policijskem postopku, ne pa v postopku mednarodne zaščite.

5. Velika večina informacij, ki jih je posredovala pooblaščena organizacija tožnika, se nanaša na ravnanje z ilegalnimi prebežniki, ki torej ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Spletni članki in poročilo Amnesty International se dejansko nanašajo na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do azila oziroma na tako imenovane "push-backe", ki se dogajajo na meji ter na onemogočen dostop do azila, pri čemer gre za tujce, ki se nelegalno nahajajo na ozemlju Republike Hrvaške, in ne za vlagatelje namere ali prosilce. Iz poročila Asylum Information Database (v nadaljevanju AIDA) z 22. 4. 2022 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, bistveno drugače pa ne navaja niti zadnje poročilo iz junija 2023. Ti prosilci morajo, če to želijo, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za vložitev prošnje. Pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Nato so prosilci nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave. V nadaljevanju obrazložitve sklepa se tožena stranka podrobno opredeljuje do sodb sodišč različnih držav, ki se nanašajo na azilne postopke v povezavi z Republiko Hrvaško. Pri tem tožena stranka navaja, da tožnikov pooblaščenec primera, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Srbijo, ni nikjer omenil niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Sodbe, s katerimi so bile predaje prosilcev v Republiki Hrvaški odpovedane, se nanašajo na konkretne primere, kar pa nikakor ne gre posploševati na vse primere predaj. Na to kaže tudi praksa držav, saj se dublinske predaje Republiki Hrvaški še vedno izvajajo. "Push-backi" v omenjenih sodbah se nanašajo na tujce in ne na osebe, predane v dublinskem postopku, za kar gre v konkretnem primeru. Poleg tega iz najnovejšega poročila AIDA in iz zadnjega letnega poročila Agencije evropske unije za azil (v nadaljevanju EUAA) izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, dostop do azilnega postopka omogočen. Takšna poročila imajo veliko težo in so zagotovo zaupanja vreden vir, na podlagi katerega je odločitev o predaji tožnika Republiki Hrvaški popolnoma utemeljena. Seveda pa tudi splošno zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške, da je prosilcem zagotovljen dostop do azilnega postopka in sodno varstvo v tem postopku, potrjuje pravilnost odločitve. Nelogično je, da bi nekoga, ki ima status prosilca, vračali v Bosno in Hercegovino ali v Republiko Srbijo, zato ni verjetno, da bi se to v primeru predaje zgodilo tožniku.

6. Pooblaščena organizacija tožnika je toženi stranki predložila tudi komentar na informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško, s katerimi je tožena stranka seznanila tožnika. PIC je na Hrvaški pravni center naslovil vprašanje, ali v Republiki Hrvaški obstaja organizacija ali organ, ki uradno nadzira postopke z dublinskimi povratniki. Iz njegovega odgovora je razvidno, da takšne organizacije ni, saj je to v domeni Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. Kolikor pa vedo iz prejšnjih let, so bili ljudje, ki so bili vrnjeni po dublinskem postopku, nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito, če so njihovi primeri še vedno potekali ali pa so bili prekinjeni in so zaprosili za mednarodno zaščito. Kot je razvidno iz tega odgovora, je sprejem dublinskih povratnikov v domeni Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. Nobenega razloga ni, da bi se praksa v zvezi z nastanitvijo teh oseb spremenila. Dejstvo, da Hrvaški pravni center ni več prisoten v sprejemnih centrih za prosilce, nikakor ne more pomeniti, da se je za omenjene osebe karkoli v zvezi s tem spremenilo. Iz poročil AIDA in EUAA izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, dostop do azilnega postopka omogočen. Pravilnost odločitve pa potrjuje tudi individualno zagotovilo, ki ga je prejela tožena stranka v konkretnem primeru v odgovoru na prošnjo za sprejem prosilca, iz katerega izhaja, da bo njegova prošnja obravnavana v razumnem roku in da bo nastanjen v sprejemni center, skladen z evropskimi standardi. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ni sporna. Republika Hrvaška je polnopravna članica Evropske unije ter spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo, med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško pa velja tudi načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka ni ovir. Tožena stranka ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

7. Tožnik v tožbi povzema, kaj je povedal na osebnem razgovoru v zvezi z njegovimi izkušnjami s hrvaško policijo. Bil je tudi v azilnem domu in je imel bolečine v nogah, vendar mu ni bila nudena zdravniška pomoč. Zdravnik mu je le odvrnil, naj gre počivat. Tudi hrana v azilnem domu ni bila dobra. Nihče mu ni povedal, da zaproša za azil. Policisti na Hrvaškem so z njim grdo ravnali.

8. Predaja prosilca v državo članico ni mogoča v primeru utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 235/2014 z dne 21. 8. 2014 je obstoj te domneve izkazan že, če lahko tožnik v povprečnemu človeku vzbudi utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v določeni evropski državi. Presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi pa ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak vseh okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Nadalje tožeča stranka navaja, kdaj se neke osebe ne sme predati drugi državi glede na sodno prakso ESČP, kaj je zapisalo Sodišče EU v zadevi C 578/16 ter kaj je zapisalo Sodišče EU v zadevi Jawo leta 2019. 9. Ne drži v celoti, da se tožnik ne želi vrniti na Hrvaško zaradi obravnave, ki je je bil deležen s strani hrvaške policije, saj je izpostavil tudi neustrezno zdravstveno oskrbo in ravnanje organov po tem, ko je že bil nastanjen v azilnem domu. Tudi v azilnem postopku ni bil deležen ustrezne oskrbe, ni bil seznanjen z svojimi osnovnimi pravicami in dolžnostmi v postopku, ni imel stika z uradnimi osebami, ni bilo tolmača in nihče mu ni povedal, da je v azilnem postopku. Do navedenega se tožena stranka ni opredelila. Po prihodu v azilni dom na Hrvaškem je bil tožnik v izredno slabem stanju. Razlogi izpodbijanega akta so v tem delu tako pomanjkljivi, da se akta ne da preizkusiti.

10. Nadalje se tožeča stranka ponovno sklicuje na "Informacije o stanju na Hrvaškem", iz katerih med drugim izhaja, da se prosilci za azil soočajo s oblikami policijske brutalnosti, da jim je onemogočen dostop do azila, da jih policija nezakonito vrača, da je Regionalno upravno sodišče v Hannovru prekinilo izvedbo transferja po dublinskem postopku, Regionalno upravno sodišče v Stuttgartu pa je odločilo, da je treba transfer razveljaviti zaradi nezakonitosti. Tožena stranka večino teh informacij neutemeljeno zavrača, češ da se nanašajo na konkretne primere in da tega ne gre posploševati na vse primere predaj. Kot izhaja iz sodbe ESČP v primeru M.S.S., se v primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite dokazno breme prenese na toženo stranko. V konkretnem primeru ne more zadostovati splošno zagotovilo Republike Hrvaške, da bo v primeru predaje prošnja sprejeta v razumnem roku in da bo tožnik nastanjen v sprejemnem centru, ki je skladen z evropskimi standardi. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up 613/16 z dne 28. 9. 2016 izhaja, da so vsebinska merila, ki so določena v 33. členu Ženevske konvencije in 3. členu EKČP, bistveno širša kot merilo, določeno v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Obstaja tudi verjetnost, da bi bil tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško žrtev nezakonitega vračanja v Bosno in Hercegovino in prav tako obstaja nevarnost, da bo vrnjen v Nigerijo, kjer mu grozi smrt. Tožena stranka tožnikovih navedb ni dokazno ocenila, zato izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in ga ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

11. Hkrati s tožbo predlaga tožeča stranka tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa. Če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja in če bi se to zgodilo, bi to imelo tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, četudi bi v tem upravnem sporu uspel. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi, se tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, to pa bi pomenilo, da ne bi bil več pod jurisdikcijo naše države. Zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Republiki Hrvaški prenehal. To bi pomenilo kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je obstoj sistemskih pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, objektivno dejstvo, ugotovljivo iz dokumentov ustreznih institucij oziroma pristojnih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR), kar izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Navedbe tožnika o slabih osebnih izkušnjah v Republiki Hrvaški same po sebi še ne morejo pomeniti sistemskih pomanjkljivosti v ureditvi postopka mednarodne zaščite v tej državi. Bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem je to, kakšno je ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Poleg tega je tožena stranka od Republike Hrvaške dobila tudi individualno zagotovilo, da bo tožnik sprejet v sprejemni center, ki zadostuje oziroma sledi evropskih standardom za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. Sodb tujih sodišč v specifičnih zadevah ne gre posploševati kar na vse postopke, saj je vsak postopek treba obravnavati individualno. Brezpredmetno je sklicevanje na vire o različnih ravnanjih v policijskem predhodnem postopku. Tožnik z drugimi uradnimi osebami po policijski obravnavi ni imel stika in je bil v azilnem domu le nekaj dni, kjer mu je bila zagotovljena hrana in zdravstvena oskrba, saj je lahko prišel do zdravnika. Napačno je tudi navajanje tožnika, da naj bi imel v času bivanja v azilnem domu izkušnjo s slabim ravnanjem organov. Tožnik je bil v azilnem domu nastanjen zgolj nekaj dni. To ni moglo biti več kot dva dni. Ne drži, da ni bil deležen zdravstvene oskrbe, saj je sam izjavil, da je v azilnem domu obiskal zdravnika. Glede same zdravniške obravnave pa se tožena stranka ne podaja v oceno obravnave, saj to ni njeno strokovno področje. Tudi če bi bile resnične trditve tožnika, da prošnje na Hrvaškem ni vložil, bi bila Hrvaška vseeno pristojna za obravnavanje njegove prošnje, le na drugi pravni podlagi. Vse trditve tožnika temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, kar pa ne more biti opravičljiv razlog za to, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški kršene človekove pravice ali da zaradi tega v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Tožnik niti ni želel izkoristiti na Hrvaškem možnosti, da bi zaprosil za mednarodno zaščito, ker je pred dano možnostjo že zapustil azilni dom. Izpostavljen primer ESČP v zadevi M.S.S. pa je popolnoma irelevanten za konkretno obravnavo. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

13. Sodišče je v navedeni zadevi dne 5. 12. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju na sodišču svoje izkušnje s hrvaškimi organi opisal enako kot na osebnem razgovoru pri toženi stranki. Dodatno je med drugim še povedal, da je na Hrvaškem ob vsakem pogledu na policista vztrepetal, da je imel občutek, da ga bo zadela kap, da se je počutil slabo in da je bil zmeden in da je mislil, da bo umrl. Na Hrvaškem ni bilo v azilnem domu nobenega socialnega delavca. Kje ima v azilnem domu hrano in kakšna so pravila, pa so mu povedali tisti, ki so bili že nastanjeni v azilnem domu. Zdravnika je obiskal na Hrvaškem po treh dneh bivanja. V Sloveniji ima težave s krvnim tlakom in je dobil zdravila. Obiskal je tudi psihiatra.

14. Tožeča stranka je na glavni obravnavi predložila tudi dva zdravniška izvida prof. dr. T. T., dr. med, specialista psihiatrije. Iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je bil tožnik pogovorljiv in bistre zavesti, prisotna pa je povečana anksioznost ter znižana razpoloženjska lega, ni pa navajal heteroagresivnih ali avtoagresivnih misli. Postavljena je diagnoza F 43.9. **K točki I izreka:**

15. Tožba ni utemeljena.

16. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, je določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V 5. točki 20. člena Dublinske uredbe pa je določeno, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. Hrvaška je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito tudi sprejela. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

17. Tožnik v tožbi izpodbija stališče, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

18. V zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi v azilnem postopku je Vrhovno sodišče RS že večkrat pojasnilo, med drugim tudi v sodbi I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilcev ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje (9. točka obrazložitve sodbe I Up 216/2023). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe sodišče navaja, da sta tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske, sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov (10. točka obrazložitve citirane sodbe). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe je sodišče navedlo, da pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško - bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po dublinski uredbi, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Takšne ugotovitve evropskih pristojnih organov (na primer organov EU, ESČP, UNHCR) pa niso znane niti Vrhovnemu sodišču RS (11. točka obrazložitve citirane sodbe).

19. Obravnavana zadeva je po vsebini primerljiva z zadevo, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v citirani sodbi I Up 216/2023. Del tožbenih navedb se nanaša na to, da so policisti na Hrvaškem s tožnikom grdo ravnali, vendar pa je treba razlikovati med obravnavo ilegalnih migrantov, ki jih po prečkanju bosansko - hrvaške meje opravlja hrvaška policija, in med obravnavo oseb, ki so na podlagi Dublinske uredbe predane Republiki Hrvaški, to je uradnim osebam pristojnih organov Republike Hrvaške za mednarodno zaščito. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanaša na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložilo prošnje za mednarodno zaščito, po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko so prosilci vrnjeni na podlagi Dublinske uredbe in se odločijo za to, da bodo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Iz navedenih razlogov so tiste tožbene navedbe, ki se nanašajo na očitke o ravnanju hrvaške policije, za ta primer nerelevantne.

20. Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo o tem, da presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi članici, ampak na presojo vseh okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Vendar pa v konkretnem primeru tudi sicer tožnik po presoji sodišča ni izkazal, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozila kakršnakoli nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja in da bi prišlo do kršitve 3. člena EKČP, saj tudi ko je opisoval svoje bivanje v azilnem domu na Hrvaškem, ni navedel nič kaj takega, kar bi bilo možno opredeliti kot nečloveško ali ponižujoče ravnanje, saj je imel v azilnem domu namestitev, zagotovljeno hrano, imel pa je tudi dostop do zdravnika. Zaradi tega sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam o tem, da naj bi bil tožnik v azilnem domu neustrezno obravnavan. V zvezi s tožbenimi očitki, da tožnik ni imel stika z uradnimi osebami in da ni bilo tolmača, pa sodišče ugotavlja, da je bil tožnik v azilnem domu na Hrvaškem zelo malo časa, saj je bil vnesen v EURODAC 6. 6. 2023 in ker je bil na policijski postaji eno noč, to pomeni, da je bil odpeljan v azilni dom 7. 6. 2023, v Republiko Slovenijo pa je vstopil že 10. 6. 2023, in glede na tako kratkotrajno bivanje v azilnem domu ni mogoče na splošno očitati pristojnim organom na Hrvaškem, da bi mu bila pravica do tolmača ali do stika z uradnimi osebami onemogočena, saj se azilni postopek niti ni mogel nadaljevati. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da se do navedenega tožena stranka ni opredelila in da so razlogi izpodbijanega akta v tem delu tako pomanjkljivi, da se akta ne bi dalo preizkusiti. Tožena stranka se je do njegovega bivanja v azilnem domu opredelila s tem, ko je navedla, da je bil v azilnem domu samo nekaj dni, da je imel kljub temu na voljo obroke in zdravstveno oskrbo. Navedla je, da je zdravstvena oskrba pacientov v rokah zdravnikov in se prav zaradi tega vanjo ne more spuščati. Poleg tega je navedla, da je tožnik v razgovoru izjavil, da je trenutno zdrav in se počuti dobro ter da nima tožena stranka utemeljenega razloga za dvom v zdravnikovo presojo, ko je tožniku svetoval počitek. Vse to je navedeno na str. 5 izpodbijanega sklepa.

21. Tožnik se v tožbi ponovno sklicuje na informacije o stanju na Hrvaškem, iz katerih izhaja, da se prosilci za azil soočajo z oblikami policijske brutalnosti in da jim je onemogočen dostop do azila in da jih policija nezakonito vrača, sklicuje pa se ponovno zopet na sodbe sodišč nekaterih evropskih držav. Do vsega tega se je tožena stranka v izpodbijanem sklepu prav tako zelo natančno in podrobno opredelila in je tudi v tem delu sklep dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti, sodišče pa se z navedbami tožene stranke v sklepu glede tega strinja, kar je že pojasnilo v tej sodbi.

22. V zvezi s tožbeno navedbo, da ne zadostuje splošno zagotovilo Republike Hrvaške, da bo v primeru predaje prošnja sprejeta v razumnem roku in da bo tožnik nastanjen v sprejemnem centru, ki je skladen z evropskimi standardi, sodišče pojasnjuje, da v konkretnem primeru ne gre zgolj za splošno zagotovilo, ampak je Republika Hrvaška to individualno zagotovila prav za tožnika, ki se ga obravnava, ko je v svojem dopisu z dne 28. 7. 2023, s katerim je sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje, to izrecno zagotovila in v njem tudi povprašala, ali ima tožnik kakršnekoli zdravstvene probleme, bodisi fizične ali psihične, iz česar po mnenju sodišča izhaja, da bo za tožnikove zdravstvene težave, kot jih je navajal na glavni obravnavi, tam poskrbljeno. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS v eni zadnjih sodb I Up 162/2023 z dne 5. 10. 2023 v zvezi s predajo prosilca, ki ima zdravstvene težave, upoštevajoč stališča iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-578/16, navedlo, da je treba ugotoviti, ali gre pri zadevnih prosilcih za posebej hudo bolezen in v tem primeru pridobiti zagotovilo pristojnih hrvaških organov, da bo predaja potekala na način, ki bo omogočal ustrezno in zadostno varstvo zdravstvenega stanja (točka 18 obrazložitve citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS). Vendar pa tudi ob upoštevanju zdravniških izvidov, ki ju je predložil tožnik, iz njih ni mogoče sklepati, da gre pri tožniku za posebej hudo duševno ali fizično bolezen. Iz zdravstvene dokumentacije je razvidno, da je pri tožniku povečana anksioznost ter znižana razpoloženjska lega, ni pa navajal heteroagresivnih ali avtoagresivnih misli. Postavljena je diagnoza F 43.9. F 43.9 pomeni odziv na hud stres. Tudi ob upoštevanju, da tožnik nedvomno ima določeno duševno stisko in da ima povišan krvni tlak, sodišče ugotavlja, da je iz že citiranega dopisa pristojnih organov Republike Hrvaške, s katerim je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, razvidno, da bodo hrvaški organi tožnikove fizične in psihične težave upoštevali in da ni bojazni, da bi zaradi tega bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju.

23. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da bi bil tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško žrtev nezakonitega vračanja v Bosno in Hercegovino in da obstaja nevarnost, da bo vrnjen v Nigerijo, kjer mu grozi smrt. Tožeča stranka ni predložila nobenih dokazil o tem, da bi bila katera oseba, ki je bila vrnjena po Dublinski uredbi v Republiko Hrvaško in je tam vložila namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, kljub navedenemu ponovno vrnjena v Bosno in Hercegovino.

24. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

**K točki II izreka:**

25. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

26. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

27. Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja in da bi mu bila kršena pravica do sodnega varstva, ker bi imela predaja za posledico, da prejšnjega razmerja ne bi bilo več mogoče vzpostaviti, tudi če bi v upravnem sporu uspel. Nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja na Hrvaškem je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku, ko je zavzelo stališče, da ti očitki niso utemeljeni. V tem delu je vsebinsko gledano zahteva za izdajo začasne odredbe identična tožbenim navedbam, do le teh pa se je sodišče že opredelilo. V zvezi z navedbo v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da bi bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva, ker bi bil v primeru izvršitve sklepa že predan Republiki Hrvaški, pa sodišče pojasnjuje, da Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Iz navedenih razlogov ni podana bojazen, da tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški ne bi mogel priti več pod jurisdikcijo naše države, zaradi česar bi mu bila kršena pravica do sodnega varstva.

28. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.