Jedro

Za presojo, ali bi predaja prosilca odgovorni državi povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, in zato pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec "posebej hudo duševno ali fizično bolezen", pri čemer je posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne ter se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zoper sklep se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep toženke, št. 2142-3394/2023/12 (1222-19) z dne 17. 11. 2023, s katerim je zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite z obrazložitvijo, da je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik v tam navedenem roku predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.1 S sklepom pa je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je tožnik predlagal, naj se ga do pravnomočnosti odločitve ne preda Republiki Hrvaški (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje kot pravilne potrdilo ugotovitve toženke, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Pritrdilo je tudi stališču, da za predajo ni ovir, saj v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema prosilcev za azil in obravnavanja njihovih prošenj, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU), predaje pa ne preprečuje niti trenutno tožnikovo zdravstveno stanje, ki ga ni mogoče opredeliti kot posebej hudo duševno ali fizično bolezen. Zaradi tega je sodišče štelo, da tožnik ni izkazal niti težko popravljive škode za izdajo začasne odredbe.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper to sodbo in sklep vlaga pritožbi. V pritožbi zoper sodbo oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje, da bodo ob predaji upoštevane njegove zdravstvene težave ter da ni bojazni, da bi bil v Republiki Hrvaški izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Vztraja, da je ob upoštevanju njegovih zdravstvenih težavah, ki so posledica neustrezne obravnave, ki je je bil deležen v Republiki Hrvaški, jasno izkazano, da Republika Hrvaška ni varna država in bi vrnitev zanj pomenila kršitev načela nevračanja ob predaji. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in sklep toženke odpravi; podrejeno, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tudi v pritožbi zoper sklep navaja prej povzete ugovore in predlaga, naj Vrhovno sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da se ga do pravnomočnosti odločitve ne preda Republiki Hrvaški.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

6. Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) je v sodbi C-578/16 PPU z dne 16. 2. 2017 navedlo, da ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU. Če prosilec za azil predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, tega ne smejo zanemariti (73. do 75. točka te sodbe SEU).

7. Vrhovno sodišče je v zvezi z navedenimi stališči v sodbi in sklepu I Up 291/2016 z dne 10. 3. 20172 še pojasnilo, da v skladu s sodbo C-578/16 PPU (druga alineja 2. točke izreka, 68. točka in 72. do 75. točka) in sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v tam citirani zadevi Paposhvili v okviru 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ter 4. člena Listine EU ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec "posebej hudo duševno ali fizično bolezen", pri čemer je posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil (75. točka sodbe C- 578/16 PPU). Tudi v zadevi Paposhvili je poudarjeno (183. točka obrazložitve), da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe.

8. Upoštevaje navedeno, da gre za izjemne primere, pa je v obravnavani zadevi očitno, da ne pritožnikove navedbe pred sodiščem prve stopnje in ne v pritožbi predloženi dokazi,3 ob tem da je na pritožniku breme predložitve objektivnih elementov ustrezne vsebine, niso zadostni za utemeljitev in izkazanost zdravstvenega stanja, ki bi ustrezalo tako opredeljenemu pojmu posebej hude duševne bolezni, posledično pa tudi ne tveganja, da bi s predajo prišlo do takega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, ki bi povzročilo trpljenje v smislu 4. člena Listine EU.

9. Glede tega Vrhovno sodišče šteje za dokazane okoliščine pritožnikove bolezni, ki jih pritožnik navaja v pritožbi (toženka jim ni oporekala) in se pri tem sklicuje na vse tri zdravniške izvide (z dne 21. 9., 28. 9. in 15. 12. 2023). Vendar iz njih izhaja le, da je bila pri prvem pregledu pritožniku postavljena diagnoza F43.9, ki pomeni odziv na hud stres (ki se je pri pritožniku kazala v vznemirjenosti in povišanem krvnem tlaku), kar je bila diagnoza tudi na naslednjem kontrolnem pregledu. Na zadnjem pregledu dne 15. 12. 2023 pa diagnoza F32.9 depresivna epizoda (ki se je pritožniku tudi kazala v povišanem krvnem tlaku, vznemirjenosti in slabši koncentraciji). Predpisana mu je bila tudi terapija z zdravili za zmanjšanje duševne napetosti (Lexatrin), pri čemer pritožnik ni navajal PPS ter hetero ali avtoagresivnih misli (izvidi z dne 21. 9., 28. 9. in 15. 12. 2023). Iz pritožbenih navedb še izhaja, je bil pritožnik naročen na kontrolne preglede, ne pa tudi, da je njegovo zdravstveno stanje ob zadnjem obisku pri zdravniku terjalo nadaljnjo obravnavo.

10. Navedene okoliščine (da je bila pritožniku diagnosticirana oblika bolezni brez prisotnosti (samo)destruktivnih nagnjenj, da se (je) zdravi(l) ambulantno s tabletami in ob odsotnosti navedb, da je zdravnik morebiti predlagal še druge ukrepe ali dal priporočila glede samega zdravljenja, ki bi dokazovali nezmožnost odhoda) ne dajejo podlage za sklepanje, da je pri pritožniku podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da gre za tako ogrožujoče okoliščine, v katerih bi predaja povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja in bi s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP.4

11. Po navedenem pritožnik ni izpodbil domneve, da Republika Hrvaška zagotavlja spoštovanje človekovih temeljnih pravic v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev, kot je pritožnik, in da v tem okviru omogoča tudi potrebno zdravstveno varstvo in zdravniško pomoč, ki vključujeta vsaj nujno oskrbo ter osnovno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj,5 in da bo torej zdravljenje, če ga bo pritožnik potreboval v Republiki Hrvaški, ustrezno.

12. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ni zagotovil, da bo v Republiki Hrvaški za njegove zdravstvene težave poskrbljeno, Vrhovno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa pravilno izpostavilo, da je Republika Hrvaška v odgovoru z dne 28. 7. 2023, s katerim je prevzela odgovornost za obravnavo pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, zagotovila, da bo njegova prošnja obravnavana v razumnem času in da bo nastanjen v spremenjenih kapacitetah, ki ustrezajo standardom EU. Še več, pristojni organi Republike Hrvaške so celo povprašali pristojne organe Republike Slovenije o tem, ali ima pritožnik kakršnekoli zdravstvene težave. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje temu dopisu pripisalo pomembno težo in tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ocenilo, da ni bojazni, da bi bile pritožniku ob upoštevanju načela medsebojnega zaupanja ob vrnitvi v Republiko Hrvaško kršene pravice iz 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča ta dopis pomeni zadostno zagotovilo za to, da bo pritožnik na Hrvaškem obravnavan na način, da ne bo podvržen kakršnemukoli trpljenju ali nečloveškemu ravnanju. Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da pritožnik ni navajal nobenih takšnih osebnih okoliščin, ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost toženke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Republike Hrvaške. Takšnih okoliščin ne navaja niti v pritožbi.

13. Iz pritožbe je mogoče razbrati tudi nestrinjanje z ugotovitvijo o neobstoju sistemskih pomanjkljivosti glede obravnavanja prosilcev, vrnjenih Republiki Hrvaški v t. i. dublinskih postopkih. Vendar to nasprotovanje ostaja na povsem splošni ravni, to je brez konkretizacije, zakaj so stališča v izpodbijani sodbi napačna. Zato se Vrhovno sodišče do tega očitka ne more opredeliti.

14. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

**K II. točki izreka**

15. Pritožba zoper sklep ni dovoljena.

16. Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sodbo, je ta (s tem pa tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. S tem je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Glede na navedeno pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Glej: 27. točka obrazložitve. 3 Pritožnik se v pritožbi sklicuje dodatno še na izvid kontrolnega pregleda z dne 15. 12. 2023 (A5), sprejetega po izdaji izpodbijane sodbe in sklepa. 4 Kdaj neko ravnanje preraste v kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz prakse ESČP, ki zahteva minimalno stopnjo intenzivnosti grdega ravnanja, kar se ugotavlja v odvisnosti od trajanja ravnanja, fizičnih in psihičnih posledic na osebo ter glede na osebne okoliščine te osebe (spol, starost itd.). 5 V tem smislu glej sodbo SEU v zadevi C-578/16 PPU, 70. točka obrazložitve.