Jedro

Napake volje pogodbenika ne povzročijo ničnosti sklenjene pogodbe. Tožnica pa s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavlja ničnost sklenjene kupoprodajne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 26. 2. 2009, sklenjene med tožečo stranko (v nadaljevanju tožnica) kot prodajalko in toženo stranko A. A. (pravni prednik toženih strank) kot kupcem, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist toženca, vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja v korist tožnice ter povračilo pravdnih stroškov (točka I izreka). Nadalje je sodišče zavrnilo oba podredna tožbena zahtevka. S prvim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je odstopila od kupoprodajne pogodbe in se zato kupoprodajna pogodba razveže, izstavitev zemljiškoknjižne listine za prenos lastninske pravice in vknjižbo na ime tožnice ter povrnitev pravdnih stroškov (točka II izreka). Nadalje je z drugim podrednim tožbenim zahtevkom zahtevala vračilo zneska 93.259,00 EUR kot kupnino za obravnavano nepremičnino ter povrnitev pravdnih stroškov (točka II izreka). Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnica dolžna plačati toženima strankama nerazdelno pravdne stroške v znesku 3.732,49 EUR (točka III izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh razlogov po določbi 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Graja neizvedbo dokazov, in sicer zaslišanja predlaganih prič, ker bi se zgolj na njihovi osnovi lahko verodostojno in objektivno sodišče prepričalo o namenu in volji strank pri sklepanju obravnavane sporne kupoprodajne pogodbe. Opozarja na odgovornost sodišča, da v vsakem primeru najde ravnovesje med zagotovitvijo koncentracije in pospešitve postopka ter na drugi strani po zagotavljanju materialno pravilne sodbe. Navaja, da je zaradi opustitve tega dokaznega predloga naslovno sodišče storilo kršitev določb postopka po 340. členu ZPP. Ni sporno, da je tožnica dokazne predloge po zaslišanju številnih prič podala prepozno po opravljenem prvem naroku in se sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča, da je striktna prepoved upoštevanja prepoznih navedb omehčana z določbo petega odstavka 286.a člena ZPP, ker sodišče lahko upošteva vloge in listine, ki so predložene po izteku določenega roka, če njihova opustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Nadalje navaja, da obstoj in realizacija prodajne pogodbe med pokojnim in tožnico nista izkazana in dokazana. Kvečjemu je izkazana navideznost kupoprodajne pogodbe, ki prikriva darilno pogodbo, saj tožeča stranka v zameno za prenos lastninske pravice na nepremičnini nikoli ni prejela kupnine od pokojnega, pa bi jo glede na domnevni obstoj sporne kupoprodajne pogodbe morala. V danem primeru je nesporen skupni namen obeh pravdnih strank moč najti v tem, da je tožnica želela prenesti svojo lastninsko pravico na nepremičnini na pravnega prednika toženih strank, ki pa je želel postati lastnik te nepremičnine. Obe pravdni stranki sta uskladili svojo voljo in interese ter to tudi na osnovi razpolagalnega pravnega posla (vpisa v zemljiško knjigo) realizirali v celoti. Problem se pojavlja glede drugega tipičnega izpolnitvenega ravnanja, to je plačila kupnine, do česar nikoli ni prišlo. V nadaljevanju izpodbija pritožba dokazni zaključek sodišča, da je bila kupnina v višini 40.000,00 EUR plačana. Očita da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka ter tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je nadalje neutemeljeno zavrnilo podredna tožbena zahtevka. Če bi ugotovilo, da kupnina ni bila plačana, bi bilo potrebno plačati kupnino v vrednosti po tedanjih tržnih razmerah. Pogodba je bila oderuška, izkoriščena pa je bila neizkušenost tožnice, nesorazmerje je očitno, saj je bila kupnina določena zgolj na 40.000,00 EUR, pri čemer je bila vrednost nepremičnine najmanj 93.259,00 EUR.

3. Toženki odgovora na pritožbo nista vložili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje v okviru uradnega pritožbenega preizkusa (določba 350. člena ZPP) ter v okviru pritožbeno grajanih kršitev ugotavlja, da sodišče s tem ko ni zaslišalo prič, ki jih je predlagala tožnica po zaključku prvega naroka, ni storilo absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter, da niso podane niti druge bistvene kršitve pravil pravdnega postopka na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

6. Tožnica v pritožbi navaja, da bi se sodišče z zaslišanjem prič lahko prepričalo „o namenu in volji strank pri sklepanju sporne kupoprodajne pogodbe“. V nadaljevanju pritožbe pa tožnica sama navaja, „da je nesporen skupni namen obeh pravdnih strank moč najti v tem, da je tožnica želela prenesti svojo lastninsko pravico na nepremičnini na pravnega prednika toženih strank, ki pa je želel postati lastnik te nepremičnine“. Zato namen in volja pogodbenikov, tožnice in pokojnega, dejansko nista sporni dejstvi in je zaslišanje prič, s katerimi bi se to dejstvo ugotavljalo, nepotrebno1. 7. Tožnica nadalje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede plačila pogodbeno dogovorjene kupnine, a dejansko graja dokazni zaključek, ki ga je sodišče glede izročitve kupnine napravilo v 12. točki obrazložitve. Nestrinjanje z dokazno prepričljivim zaključkom, skladnim določbi 8. člena ZPP, ne more biti utemeljen pritožbeni razlog. Ker pa tožnica uveljavlja dejstvo, da ji kupnina nikoli ni bila plačana v dokaz trditvi, da je dejansko sklepala darilno pogodbo, to dejstvo tudi ni pravno relevantno, zato sodišče druge stopnje na navedbe pritožbe glede izročitve dogovorjene kupnine ne odgovarja. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, napake volje pogodbenika ne povzročijo ničnosti sklenjene pogodbe. Tožnica pa s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavlja ničnost sklenjene kupoprodajne pogodbe.

8. Sodišče je na podlagi dokazne ocene, ki jo je opravilo v točkah od 8 do 10 obrazložitve zaključilo, da sta tožnica in njen pokojni nečak dne 26. 2. 2009 sklenila kupoprodajno pogodbo, katere predmet je bila prodaja stanovanjske hiše na naslovu B., na podlagi katere je pokojni - pravni prednik toženih strank postal zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine, v korist tožnice pa se je pri tej nepremičnini vknjižila služnost brezplačnega stanovanja ter prepoved odtujitve in obremenitve. Sodišče je ugotovilo, da je bil glavni namen pogodbenih strank, da postane pokojni (nečak tožnice) izključni lastnik nepremičnine in poskrbi za tožnico, zato si je tožnica izgovorila služnost brezplačnega stanovanja ter prepoved odtujitve in obremenitve ter je bila zaradi tega bremena dogovorjena tudi nižja kupnina. Sodišče je naredilo dovolj prepričljivo in skrbno dokazno oceno, posamezni dokazi so pravilno ovrednoteni, zaključki pa razumni in življenjsko sprejemljivi.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovljeno dejansko stanje pravilno materialnopravno okvalificiralo in sicer zaključilo, da ni mogoče pritrditi primarnemu tožničinemu zahtevku na ugotovitev ničnosti sporne kupoprodajne pogodbe. Tudi, če bi bila tožnica res v zmoti ali, če bi bila prevarana, je za tako ravnanje v 94. členu OZ2 predvidena sankcija, ki omogoča zahtevek na razveljavitev pogodbe in morebitno odškodnino, ne pa ničnosti pogodbe. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za kršitve, ki jih uveljavlja tožnice, v OZ predvidena sankcija izpodbojnosti pogodb in je treba zahtevati razveljavitev v določenem roku. Roki za vložitev zahtevka za razveljavitev pogodbe so določeni v 99. členu OZ3. 10. Ugotovljena dejstva tudi ne omogočajo presoje, da je bila podlaga pogodbe, ki sta jo sklenila tožnica in pokojni, nedopustna, saj je bil s sklenitvijo in kasneje z realizacijo pogodbe dosežen namen, ki sta ga tako tožnica kot pokojni zasledovali, in sicer da pokojni postane lastnik stanovanjske stavbe. Sporna pogodba je imela dopustno podlago4. 11. Pritožbeni očitki glede "navideznosti kupoprodajne pogodbe, ki prekriva darilno pogodbo, saj tožeča stranka v zameno za prenos lastninske pravice nikoli ni prejela kakršnekoli kupnine, ki pa bi jo glede na domnevni obstoj sporne kupoprodajne pogodbe morala prejeti", pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto. Sodišče druge stopnje le dodaja, da OZ tudi za navidezno pogodbo ne predpisuje absolutne ničnostne sankcije. Če navidezna pogodba prekriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost5. Tožnica zatrjuje, da sta z nečakom sklenila darilno pogodbo, kar pomeni, da je bil njun namen tudi s sporno pogodbo v celoti realiziran.

12. Podredni zahtevek je tožnica utemeljevala z odstopom od pogodbe iz razloga, ker pokojni ni izpolnil s kupoprodajno pogodbo prevzete obveznosti plačila kupnine. Da je sodišče tudi podredni tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo dodatno utemeljujejo dejstvo, da je bila sporna kupoprodajna pogodba sklenjena 26. 2. 2009, obravnavana tožba pa vložena 15. 12. 2020. Tožnica ni niti zatrjevala, da je kadarkoli od sklenitve ter realizacije kupoprodajne pogodbe zahtevala dogovorjeno kupnino niti, da je uveljavila odstopno upravičenje zaradi neizpolnitve obveznosti – plačila kupnine. Njene trditve, da je deset let po sklenitvi pogodbe izvedela, da je bila sklenjena kupoprodajna pogodba in ne darilna, da je bila v zmoti oziroma prevarana, niso prepričljive, ker so tudi same s seboj v nasprotju. Pri daritvi namreč gre za neodplačen prenos lastninske pravice in, v kolikor sledimo njenim trditvam, da kupnine ni prejela, je bil ta pogodbeni namen doseže. Ker torej tožnica ni pravočasno uveljavila svojega odstopnega upravičenja, so neutemeljeni tudi njeni zahtevki na izstavitev zemljiškoknjižne listine za prenos lastninske pravice in vknjižbo v zemljiško knjigo na njeno ime.

13. Glede zahtevka na plačilo kupnine v znesku 93.259,00 EUR je sodišče navedlo potrebne razloge v točki 12 obrazložitve, ki jih sodišče druge stopnje zaradi nepotrebnega ponavlja povzema. Pritožbeni razlogi, da sodišče ni pravilno zaključilo, da sporna pogodba ni bila oderuška, so tudi v nasprotju z navedbami v pritožbi, da tožnica nikoli ni želela prodati sporne nepremičnine, temveč jo podariti. Uveljavljanje nesorazmernosti dajatev in na tej podlagi očitki oderuštva so zato tudi nelogični.

14. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Glede na primarni tožbeni zahtevek s katerim tožnica uveljavlja ničnost pogodbe, napaka volje tudi ni pravno relevantno dejstvo. 2 Pogodba je izpodbojna, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejeno sposobna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank, kot tudi če je v tem zakoniku ali v drugem zakonu tako določeno. 3 Ta pravica preneha v vsakem primeru s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. 4 Določba 39. člena OZ: Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. 5 Določba 50. člena OZ.