Jedro

V primeru neupravičene obogatitve mora pridobitelj plačati zamudne obresti od dneva pridobitve, če je nepošten, sicer pa od vložitve zahtevka dalje.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba v odločitvi o obrestih spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice od vložitve tožbe, to je 30.12.2005 dalje do plačila.

Presežek obrestnega dela tožbenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice od 11.2.2002 do 29.12.2005 se zavrne.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da toženec dolžan plačati tožnici znesek 2.514,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.2.2002 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 661,11 EUR z obrestmi.

Proti navedeni sodbi je vložil pritožbo toženčev pooblaščenec in toženec sam.

Toženčev pooblaščenec izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. V pritožbi pojasnjuje, da je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, saj ima pomanjkljivosti, v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in sicer kdo je porabil elektriko, ali toženec ali najemnica. Tožnica je bila zaposlena pri K, zato je vedela, da je ona potrošila elektriko, za katero plačilo je tožila toženca. Toženec torej ni pasivno legitimiran v tej pravdni zadevi, zato bi bilo potrebno tožbo zavrniti. Nadalje graja dokazno oceno prvostopnega sodišča, saj je prepričan, da je dokazni postopek pokazal, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o pobotanju medsebojnih terjatev, zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti iz tega razloga. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Toženec sam v obsežni laični pritožbi graja postopanje prvostopnega sodišča, saj meni, da je bilo pristransko in v korist tožnice. Po njegovem mnenju je sodnica upoštevala le tiste navedbe in dokaze, ki so bili v korist tožnici, ne pa tistih, ki so bili v korist toženca. Tako sodišče ni upoštevalo okoliščine, da je tožnica spreminjala trditve o tem, zakaj je plačala sporni račun. Za toženca je pomembna tudi okoliščina, da tožnica kar štiri leta ni zahtevala vračila denarja in da sta bila ves ta čas v dobrih odnosih. Dogovora o opremi ni bilo, zato so trditve tožnice o tem, da naj bi se njena terjatev pobotala s terjatvijo iz naslova uporabnine, če bi toženec uspel pridobiti lastništvo na opremi, neutemeljena. Prejšnja najemnica ni poravnala vseh stroškov porabljene elektrike, s čimer je bila tožnica seznanjena, zato bi morala zahtevati povrnitev plačanega računa od nje in ne od toženca. Nadalje opozarja, da je sporen obseg vlaganj tožnice v najemni poslovni prostor, saj ta niso bila tako obsežna kot je tožnica zatrjevala v tem postopku. Če pa so bila tako obsežna, potem je jasno, da je tožnica uporabljala sporni prostor že cel mesec januar, saj le konec meseca ni mogla postoriti vsega, kar je zatrjevala. Po njegovem mnenju je napačna odločitev o obrestih, saj ne drži, da bi on vedel, da dolg za elektriko pripada njemu, zato je odločitev o teku obresti od 11.2.2002 dalje nepravilna. Pritožnik graja postopanje sodišča v tej zadevi, ko se je že po izvedenem dokaznem postopku Okrajno sodišče v Škofji Loki izreklo za krajevno nepristojno in spis odstopilo radovljiškemu sodišču. Pritožnik predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožbeni razlogi pa niso utemeljeni.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v okviru pooblastil iz 2. odst. 350. čl. ZPP ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodba pa ni obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Z dejanskimi ugotovitvami pritožbeno sodišče v celoti soglaša, saj temeljijo na celoviti dokazni oceni izvedenih dokazov in uspeha celotnega uspeha, ki je logično prepričljiva in življenjsko sprejemljiva. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in med njimi ni nasprotij. Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Očitki pritožnika, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo le tisto, kar naj bi bilo v korist tožnice, ni pa upoštevalo njegovih trditev, zato naj bi bilo ravnanje sodišča pristransko, so neutemeljeni. Tudi okoliščina, da je tožnica nekoliko spremenila trditve o tem, zakaj je poravnala sporni račun, na odločitev ne more imeti vpliva. Odločilno dejstvo, ki je nesporno, namreč je, da je tožnica dne 11.2.2002 poravnala tuj dolg, kar je toženec vedel. Ali je račun plačala zato, ker je obstajala grožnja z odklopom elektrike ali je do odklopa že prišlo, za odločitev ni pomembno. Nosilec električnega priključka je nedvomno toženec kot lastnik objekta. Če je obveznost plačila elektrike prenesel na najemnika, je to stvar vsakokratnega najemnega razmerja. Zato bi toženec neplačano porabljeno elektriko iz obdobja, ko je bila najemnica S. J. K., moral izterjati od nje, do dobavitelja pa je bil zavezanec on sam. Tožnica je šele s podpisom najemne pogodbe 1.2.2002 postala zavezanka za plačilo elektrike, vendar ne za nazaj. Neporavnan račun je plačala po dogovoru s tožencem in ne na podlagi najemne pogodbe. Tožnica je torej plačala toženčevo obveznost, kar ji toženec tudi v tem postopku priznava. Zato je ugovor o tem, da bi morala uveljavljati povrnitev plačanega zneska od K., neutemeljen, pa tudi prepozen, saj ga toženec prvič uveljavlja v pritožbenem postopku (1. odst. 337. čl. ZPP). Toženec bi bil zato dolžan tožnici vrniti plačani znesek, pri čemer ni pomembno, da tožnica vračila ni zahtevala takoj. Na tožencu je dokazno breme, da je njegova obveznost prenehala, ker je bila pobotana z njegovimi terjatvami do tožnice iz naslova najemnine za poslovni prostor v mesecih januar in februar 2002 ter za plačan strošek elektrike za mesec januar 2002, kar je skupaj znašalo le nekoliko manj kot je tožnica plačala. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema oceno prvostopnega sodišča, da toženec dokaznega bremena ni zmogel, saj svojih trditev o prenehanju tožničine terjatve s pobotom njegovih terjatev, ni dokazal. Obveznost plačila najemnine je nastala šele s podpisom najemne pogodbe 1.2.2002, kar pomeni, da za mesec januar najemnine ne bi mogel zahtevati. Tožnica je sicer res imela ključe poslovnega prostora že v mesecu januarju, saj je prostor usposabljala, vendar pa v januarju v njem ni opravljala gostinske dejavnosti, česar toženec ne trdi. Zato okoriščanja na njeni strani ni moglo biti in posledično tudi ne dolžnosti plačila uporabnine v smislu določbe 198. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Povsem običajno je ravnanje lastnika poslovnega prostora, da prepusti poslovni prostor v posest bodočemu najemniku določen čas pred sklenitvijo najemne pogodbe, da najemnik opravi potrebna obnovitvena dela, če med strankama obstaja dogovor, da je to dolžnost bodočega najemnika. Tudi dolžnosti plačila elektrike za mesec januar 2002 toženec ni mogel prevaliti na tožnico brez dogovora, kot se je to zgodilo pozneje, saj so bili v stavbi tudi drugi najemniki, ki so koristili elektriko. Zanje pa tožnica nedvomno ni bila dolžna plačevati elektrike. Na podlagi navedenega pa je toženčev ugovor o predpravdnem pobotanju terjatev neutemeljen, saj ni dokazov, da bi njegova terjatev sploh obstajala, zlasti pa ne v takšni višini. Med strankama sicer ni spora, da tožnica najemnine za februar 2002 ni plačala, vendar potrditvah tožnice zato, ker ji toženec ni izstavil računa kot je to počel v preostalih mesecih in ne zato, ker bi bila pobotana s tožničinim plačilom spornega računa za elektriko. Ob upoštevanju zgoraj navedenih zaključkov o tem, da terjatev iz naslova najemnine za januar in za plačano elektriko za ta mesec do tožnice ni nastala, pa je logična tudi nadaljnja ocena prvostopnega sodišča, da glede te okoliščine verjame tožnici in ne tožencu, ki je trdil, da računa za najemnino za februar ni izstavil zato, ker je med njima obstajal dogovor o pobotu. Ali je med pravdnima strankama obstajal dogovor o tem, da se tožničina terjatev pobota z uporabnino za opremo, če bo toženec uspel pridobiti lastništvo, za odločitev o zahtevku ni odločilno vprašanje. Odločilna dejstva o tem, da je tožnica brez pravnega temelja plačala toženčev dolg, da je toženec zaradi tega obogaten, da si je tožnica pridržala pravico zahtevati vrnitev plačanega zneska, ki ni bil njen dolg, in da terjatev ni prenehala na podlagi dogovorjenega predpravnega pobotanja, so bila po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ugotovljena, zato je odločitev pravilna tudi po materialnem pravu, ki ga predstavljata določbi 190. in 191. čl. OZ.

Po določbi 193. čl. OZ mora v primeru neupravičene obogatitve pridobitelj plačati zamudne obresti od dneva pridobitve, če je nepošten, sicer pa od vložitve zahtevka dalje. Po presoji pritožbenega sodišča tožencu ni mogoče očitati nepoštenosti, saj iz izpovedi pravdnih strank izhaja, da med njima vse do prenehanja najemnega razmerja ni bilo sporov, tožnica pa od njega do 22.10.2005, ko je v predlaganem sporazumu o ureditvi medsebojnih obveznosti po prenehanju najemnega razmerja predlagala, da ji toženec znesek plačane elektrike povrne, ni zahtevala povrnitve plačanega zneska. Tožnica je zato upravičena do plačila zamudnih obresti šele od vložitve tožbe dne 30.12.2005 dalje in ne že od dneva plačila.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 5. alineje 358. čl. ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločitvi o teku obresti spremenilo tako, da obresti tečejo od vložitve tožbe dalje. Presežek obrestnega zahtevka je pritožbeno sodišče zavrnilo. V preostalem delu je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo v izpodbijanem obsodilnem delu, kolikor je ni spremenilo.

Ker je sodišče druge stopnje deloma spremenilo sodbo, je moralo v skladu z določbo 2. odst. 165. čl. ZPP odločiti o stroških vsega postopka. Sprememba sodbe se nanaša le na obrestni del, obresti predstavljajo stransko terjatev, zato sprememba ne vpliva na višino stroškov. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. odst. 154. čl. ZPP odločilo, da pritožbene stroške nosi pritožnik sam, v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, pa pritožbeno sodišče ni posegalo.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo. V njem je ponovila že izražena pravna in dejanska stališča v zvezi s spornim pravnim razmerjem. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da strošek, ki ji je s tem nastal, ni bil potreben za pritožbeni postopek (155. čl. ZPP), zato te stroške nosi tožnica sama.