Jedro

V postopkih zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v primerih, kjer je ta kršitev prenehala pred 1. 1. 2007 (in ni bila vložena zahteva za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče), se procesne odločbe ZVPSBNO ne uporabljajo.

Obrazložitev

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik je vložil tožbo zaradi plačila odškodnine zaradi nerazumno dolgega sodnega postopka, ki naj bi trajal od leta 1988 do 2006 in v katerem je bil obdolženec oziroma obsojenec. Zaradi tako dolgega postopka naj bi tožniku nastala nepremoženjska škoda v obliki trajnih psihičnih motenj in premoženjska škoda, to je izguba zaslužka. Zahteval je odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 54.000 EUR in za premoženjsko škodo v znesku 50.000 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 2. 12. 2008 tožbo zavrglo. Ugotovilo je, da je bil kazenski postopek IV K 40/89, na katerega se sklicuje tožnik, začet 20. 9. 1988 in pravnomočno končan 26. 10. 1989. Nato je bil 23. 9. 1989 vložen predlog za obnovo postopka. Obnova je bila delno dovoljena, ponovljeni postopek se je končal 12. 12. 2002. Tožnik ni izkazal, da je izpolnil procesne predpostavke za vložitev tožbe po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO, Ur. l. RS št. 49/2006). Ni izkazal, da bi vložil nadzorstveno pritožbo, ki bi ji bilo ugodeno, in predlog pri državnem pravobranilstvu. Ni izpolnil niti druge procesne predpostavke, da je tožbo za povrnitev škode zoper Republiko Slovenijo vložil v 18 mesecih po pravnomočni rešitvi prejšnje zadeve. Tožba je prepozna.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ocenilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno presojalo pogoje za uveljavitev odškodnine po ZVPSBNO. Za presojo odškodnine po splošnih določbah Obligacijskega zakonika (OZ) pa tožnik ne ponuja dejanske podlage.

4. Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Uveljavljal je revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

5. Tožnikovo revizijo je sodišče prve stopnje zavrglo s sklepom z dne 8. 7. 2009. Navedlo je, da se v postopku, kjer tožbeni zahtevek temelji na ZVPSBNO, uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki urejajo postopek v sporih majhne vrednosti. Po šestem in sedmem odstavku 20. člena ZVPSBNO je revizija v sporih po ZVPSBNO izključena. Po četrtem odstavku 367. člena ZPP je bilo treba nedovoljeno revizijo zavreči. 6. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep. Celotni tožnikov tožbeni zahtevek je temeljil na določbah ZVPSBNO, zato revizija ni dopustna.

7. Tožnik je vložil revizijo zoper zadnji navedeni sklep pritožbenega sodišča in uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da je v zadevi odločilo stvarno nepristojno sodišče. Zatrjuje kršitev 376. člena ZPP in meni, da je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena, ker vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 40.000 EUR. Odškodnino v višini 104.000 EUR je uveljavljal tudi na podlagi določb Obligacijskega zakonika oziroma Zakona o obligacijskih razmerjih.

8. Revizija je utemeljena.

9. Po tretjem odstavku 384. člena ZPP je revizija vselej dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže. Revizijsko sodišče je zato preizkusilo izpodbijana sklepa nižjih sodišč in ugotovilo, da je revizija utemeljena. V obravnavani zadevi zaradi plačila odškodnine nižji sodišči ugotavljata, da tožnikov zahtevek temelji na določbah ZVPSBNO. To stališče pa je zmotno, saj se je navedeni zakon začel uporabljati 1. 1. 2007, po določbi 25. člena ZVPSBNO pa se neposredno uporablja samo v zvezi z zadevami, kjer je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ob uveljavitvi ZVPSBNO še trajala. Zakon se sicer uporablja tudi v primerih, ko je kršitev prenehala pred 1. 1. 2007, če je stranka že vložila zahtevo za pravično denarno zadoščenje na mednarodno sodišče, za kar pa v tožnikovem primeru ne gre. Za obravnavanje zahtevkov za odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ko je kršitev prenehala pred 1. 1. 2007, se torej ne uporabljajo procesne določbe ZVPSBNO, temveč le pravila rednega pravnega postopka. V postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo se v skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-207/08 z dne 18. 3. 2010 le glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljajo določbe ZVPSBNO, dokler ne bo odpravljeno neskladje 25. člena ZVPSBNO z Ustavo. Ostale določbe navedenega zakona, torej tudi njegove specialne postopkovne določbe, se torej v postopkih oškodovancev, katerih kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je prenehala pred 1. 1. 2007, ne uporabljajo.

10. V tožnikovem primeru je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bil kazenski postopek, v zvezi s katerim tožnik uveljavlja odškodnino, končan 12. 12. 2002. Kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je torej prenehala že pred uveljavitvijo ZVPSBNO. Ker tožnik ne trdi, da bi vložil zahtevo za odškodnino na mednarodno sodišče, v skladu z opisanim ni podlage za uporabo določb ZVPSBNO v celoti. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča se uporabljajo le določbe glede meril za ugotovitev kršitve pravice, glede višine in določitve pravičnega zadoščenja. Ostale določbe ZVPSBNO, med njimi procesne določbe, se ne uporabljajo, tako tudi ne določbe 20. člena ZVPSBNO, ki predvidevajo sojenje pred okrajnimi sodišči po določbah Zakona o pravdnem postopku o sporu majhne vrednosti in izključenost revizije. Sodišči druge in prve stopnje sta se pri obravnavanju dovoljenosti revizije zoper sklep o zavrženju tožbe nepravilno oprli na šesti in sedmi odstavek 20. člena ZVPSBNO in posledično nepravilno uporabili četrti odstavek 367. člena ZPP in 374. člen ZPP za zavrženje revizije oziroma za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrženju. Sodišči pa nista uporabili določbe drugega odstavka 367. člena ZPP, ki v rednem pravdnem postopku, za kakršnega gre v obravnavanem primeru, revizijo pri vrednosti spornega predmeta preko 40.000 EUR dovoljuje. Prvostopenjsko sodišče je torej kršilo prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z drugim in četrtim odstavkom 367. člena ZPP, pritožbeno sodišče pa je kršitev ponovilo, ker je odločitvi prvostopenjskega sodišča neutemeljeno pritrdilo, kar je očitno vplivalo na pravilnost in zakonitost njunih sklepov. Revizijsko sodišče je zato na podlagi četrtega odstavka 384. člena ZPP razveljavilo sklepa sodišč druge in prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da izvede predvideni postopek prvostopenjskega sodišča po vložitvi dovoljene revizije.