Jedro

Z besedo „podan“ je izrek vmesnega sklepa lahko razumljiv tako, da je predlog dr. K. B. vložen, kar je nedvoumno. Razumljiv pa je lahko tudi tako, da je njen predlog po temelju utemeljen. Če je razumljiv tako, bi moral imeti tudi razloge, kdo so zavezanci za vračilo zaplenjenega premoženja, da bi se lahko odločitev preizkusila, česar pa v razlogih izpodbijanega vmesnega sklepa ni.

Izrek

Pritožbama prve in tretje nasprotne udeleženke se v celoti ter pritožbi stranskih udeležencev delno ugodi in se vmesni sklep in sklep v I. točki izreka razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem delu se pritožbo stranskih udeležencev zavrne in v II. točki izreka potrdi izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z vmesnim sklepom in sklepom pod I. točko izreka ugotovilo, da je predlog predlagateljice dr. K. B. za vrnitev zaplenjenega premoženja obsojenemu E. S. po temelju podan (vmesni sklep), pod II. točko izreka pa je ugodilo predlogu G.P. S. z dne 11.11.2003 in mu dopustilo udeležbo v tem nepravdnem postopku (sklep).

Zoper odločbo sodišča prve stopnje so se v roku pritožili prva in tretja nasprotna udeleženka ter preostali udeleženci.

Prva nasprotna udeleženka M. se pritožuje zoper vmesni sklep (torej I. točka izreka izpodbijane odločbe), ki predlaga, da pritožbeno sodišče vmesni sklep razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Navaja, da je sklep izdan v korist neobstoječe osebe, saj je predlagateljica dr. K. B. že pred izdajo sklepa umrla. Poleg tega je izpodbijani vmesni sklep v nasprotju z napotilom Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu I Cp 7161/2006, z dne 6.12.2006, po katerem bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da predlagateljica ni nezakonita, ne oporočna dedinja po pokojnem E. S., v posledici česar bi moralo njen predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja zavrniti. Sodišče prve stopnje ni imelo realne podlage za odstop od aktualne sodne prakse, ker po 22. členu Ustave RS sodišče ne sme odločati tako, da stranke v vsebinsko enakih primerih obravnava različno. Tudi sicer morajo biti za odstop od sodne prakse razlogi objektivni, pri čemer v izpodbijani odločbi niso. Predlagateljica bi imela položaj oporočne dedinje le, če bi izkazala, da je pokojnik v njeno korist oporočno razpolagal s premoženjem, ki je predmet tega postopka. Po mnenju sodišča prve stopnje bi prišli v poštev za podajo predloga za vrnitev zaplenjenega premoženja dediči vseh dednih redov po pokojniku, kar je absolutno nesprejemljivo. Izrek izpodbijanega vmesnega sklepa je tudi nejasen z ugotovitvijo, da je predlog „podan“. Predlog dr. K. B. je v smislu, da je bil predlog vložen, brez dvoma podan. Zaradi nejasne formulacije izreka pa ni ugotoviti, da bi lahko bil ta predlog tudi utemeljen. Udeležbi P. S. prva nasprotna udeleženka ne nasprotuje, ugotavlja pa, da je doslej opravljal v postopku dejanja kot predlagatelj in da je tudi podal predlog v predmetnem postopku. Zato ostaja odprto, kako bo sodišče opredelilo njegova doslej opravljena dejanja po pooblaščanki. Z izpodbijanim sklepom sodišče o tem ni odločilo.

Tudi tretja nasprotna udeleženka S. d.d. se pritožuje zoper I. točko izreka, torej zoper vmesni sklep sodišča prve stopnje, in sicer iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče vmesni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje oziroma zavrne predlog za vrnitev premoženja. Navaja, da je sicer sporna udeležba tretje nasprotne udeleženke v tem postopku, ker ona ni zavezanka za vračilo premoženja po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS). Sicer pa meni, da po določbi 1. odst. 145. člena ZIKS ter 1. odst. 15. člena ZDen dr. K.B. v tej nepravdni zadevi ne more nastopati kot predlagateljica za vrnitev zaplenjenega premoženja. Le-ta je namreč nečakinja bivšega lastnika zaplenjenega premoženja in ker ima upravičenec še živečega vnuka, to je dediča prvega dednega reda, predlagateljica kot nečakinja kot dedinja drugega dednega reda ni več dedič po upravičencu. Ne strinja se z odstopom sodišča prve stopnje od ustaljene sodne prakse.

Stranski udeleženci se pritožujejo zoper celotno odločbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo, da pritožbeno sodišče vmesni sklep in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, ali pa v zadevi samo odloči. Navajajo, da izpodbijani sklep ne bi smel biti izdan v korist umrle predlagateljice. Poleg tega vmesni sklep nima potrebnih razlogov, da bi se ga lahko preizkusilo. Niso namreč opredeljeni zavezanci za vrnitev zaplenjenega premoženja, nerazumljiv pa je tudi izrek vmesnega sklepa. Predlog dr. K. B. za vrnitev zaplenjenega premoženja v tej nepravdni zadevi ni dovoljen, ker ona ni dedinja po pokojnem upravičencu. Predlog upravičenčevega vnuka pa je prepozen in ga je potrebno zavreči. Tudi glede odločitve s sklepom sodišče prve stopnje ni podalo potrebnih razlogov, saj ni odločeno, v kakšnem svojstvu je G. P. S. dovoljena udeležba v tem postopku.

G.P.S. kot predlagatelj po svoji pooblaščenki odgovarja na pritožbe, katerih navedbe zavrača in predlaga njihovo zavrnitev. Obenem trdi, da tretja nasprotna udeleženka nima pravice do pritožbe, ker ni več stranka oziroma udeleženec v tem postopku.

Pritožbi prve in tretje nasprotne udeleženke sta v celoti utemeljene, medtem ko je pritožba stranskih udeležencev delno utemeljena.

Res kot stranka v postopku ne more biti pokojna fizična oseba. Vendar se skladno določbi 1. točki 1. odst. 205. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pri čemer se ZPP v nepravdnem postopku smiselno uporablja na podlagi določbe 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), postopek ne prekine, če stranka med postopkom umre in je ob smrti imela pooblaščenca. Torej je sodišče s postopkom v tej zadevi moralo nadaljevati kljub smrti predlagateljice. Le kot predlagatelje namesto dr. K. B. bi moralo v uvodu izpodbijanega sklepa označiti njene dediče (čeprav so še neznani!).

S. d.d. je še vedno nasprotna udeleženka v tej zadevi, saj sklep o umiku predloga zoper njo in posledično temu ustavitve postopka še ni bil izdan pisno in torej še ne more biti pravnomočen. Poleg tega je umik predloga zoper S. d.d. podal le G. P. S. kot predlagatelj, ne pa tudi predlagateljica dr. K. B. oziroma njeni dediči, pa še ta je pozneje v pripravljalnem spisu z dne 25.4.2008 vztrajal pri predlogu zoper vse nasprotne udeležence. Torej je S. d.d. kot nasprotni udeleženki priznati pravico do pritožbe v tem postopku.

Strinjati pa se je s pritožbami, da je izrek vmesnega sklepa z besedo „podan“ nerazumljiv in da glede vmesnega sklepa ni potrebnih razlogov, s katerimi bi se njegova pravilnost lahko preizkusila, kar vse je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Z besedo „podan“ je izrek vmesnega sklepa lahko razumljiv tako, da je predlog dr. K. B. vložen, kar je nedvoumno. Razumljiv pa je lahko tudi tako, da je njen predlog po temelju utemeljen. Če je razumljiv tako, bi moral imeti tudi razloge, kdo so zavezanci za vračilo zaplenjenega premoženja, da bi se lahko odločitev preizkusila, česar pa v razlogih izpodbijanega vmesnega sklepa ni.

Pritožbeno sodišče je moralo pritožbam zoper vmesni sklep ugoditi in vmesni sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek že zaradi zgoraj podane absolutno bistvene kršitve določb postopka, ker pritožbeno sodišče te kršitve ne more odpraviti samo (1. odst. 354. člena ZPP). Ob ponovnem odločanju mora sodišče prve stopnje paziti, da bo o svoji odločitvi podalo razloge o vseh pravno relevantnih dejstvih, da se bo pravilnost odločitve lahko preizkusila, sama odločitev pa mora biti v izreku citirana tako, da je razumljiva. Pri tem naj pritožbeno sodišče izpostavi še svoj velik dvom v utemeljenost odklonitve od ustaljene sodne prakse, ko je bila dr. K.B. priznana pravica vložiti predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja kot dedinji drugega dednega reda, ob dejstvu, da obstaja tudi dedič prvega dednega reda. Ni namreč spregledati, da v isti zapuščinski zadevi ne morejo hkrati dedovati dediči različnih dednih redov. Zapuščine dedič med postopkom tudi ne more odstopiti nedediču, torej tudi ne dediču poznejšega dednega reda. V kolikor pa bi G.P.S. privolil, da so dediči obravnavanega premoženja dediči iz drugega dednega reda, se dedovanju lahko odpove, česar pa doslej še ni storil. Poleg tega je G. P. S. v ta nepravdni postopek vstopil kot predlagatelj, ko se je pridružil dotedanji edini predlagateljici dr. K. B., pri čemer je postopek prevzel v fazi, v kateri je bil, in je odobril vsa dotedanja procesna dejanja dr. K. B.. Ni spregledati, da nepravdni postopek ni tako formalen kot pravdni in da je možna prijava udeležbe ves čas postopka (20. člen ZNP). Če ob vložitvi predloga po dr. K. B. ni bil znan noben dedič prvega dednega reda, je bila dr. K. B. takrat upravičeni predlagatelj postopka in ob pojavu dediča prvega dednega reda se ta postopku lahko pridruži (ima pravni interes za udeležbo) kot predlagatelj. Pri tem je vprašanje, če ni predloga upravičene predlagateljice pozneje možno šteti kot predloga novega predlagatelja, za katerega se je zvedelo pozneje in zaradi prijave katerega je prvotni predlagateljici morda prenehala pravica predlagateljice.

Pod II. točko izreka je sodišče prve stopnje s sklepom dopustilo udeležbo G. P. S., ne da bi se pri tem opredelilo, v kakšnem svojstvu je ta udeležba (predlagatelja, nasprotnega udeleženca, udeleženca v drugem pomenu). V razlogih je nedvoumno navedlo, da je udeležbo dopustilo po 1. odst. 20. člena ZNP kot dediču prvega dednega reda po pokojnemu upravičencu. S takimi razlogi se pravilnost odločitve da preizkusiti in je nedvoumno, da ima dedič prvega dednega reda po upravičencu za vrnitev zaplenjenega premoženja pravni interes za udeležbo, saj je dedič takega premoženja. Pritožbeno sodišče je zato, ker pri odločitvi sodišča prve stopnje s sklepom ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo stranskih udeležencev zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo.