Jedro

Tožba, s katero oporočna dedinja po kasneje najdeni oporoki, od zakonite dedinje zahteva izročitev zapuščine, mora poleg dajatvenega vsebovati tudi zahtevek na ugotovitev, da je tožnica zapustnikova oporočna dedinja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo (pravilno: tožbeni zahtvek), po kateri naj bi bil ničen dedni dogovor, sklenjen med tožnico in P. A. dne 29.5.1975 v zapuščinskem postopku O 105/75 po pok. njunem očetu J. A. in bi tožnici zato morala toženka M. M. priznati lastninsko pravico na nepremičninah vl.št. 661 in vl.št. 1429 k.o. ..., ki so bile predmet tega dogovora ter ji izdati ustrezno zemljiškoknjižno listino. Zavrnjen je tudi nadaljnji zahtevek, po katerem bi bil ničen tudi dedni dogovor, sklenjen med toženkami v zapuščinskem postopku D 392/85 po pok. P. A. o istih nepremičninah, ki jih je prevzela v izključno last prva toženka M. M.. Tožnici je naloženo, da tej toženki povrne 1.657,90 SIT pravdnih stroškov, toženki A. B. pa 10.992,50 SIT. Proti sodbi se iz vseh treh razlogov pritožuje tožnica s predlogom, da se spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oz. da se razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje. Presoja dopustnosti podlage se ne sme omejiti le na presojo dopustnosti sklenitve dednega dogovora v primeru zakonitega in oporočnega dedovanja. Bistveno je namreč pri tem dejstvo, da je v času sklenitve dednega dogovora obstajala oporoka, vendar je sodišče ni razglasilo. Ker Zakon o dedovanju daje prednost oporočnemu dedovanju in samo če oporoke ni, nastopi zakonito dedovanje, je bil s takim ravnanjem kršen prisilni predpis Zakona o dedovanju, da je oporoko, če obstaja potrebno razglasiti. Šele po razglasitvi lahko dediči sklenejo dedni dogovor, v katerem lahko tudi ne upoštevajo oporočnih določil. Sporni dedni dogovor, ki je bil sklenjen brez predhodne razglasitve oporoke, torej temelji na nedopustni podlagi. Ker je bila oporoka v sodni hrambi in ne doma, so tudi irelevantna razlogovanja sodišča o utemeljenem pričakovanju P. A., da bo oporoko predložila tožnica, ki je z očetom živela. Napačno pa je tudi sklepanje, da ni nikomur mogoče očitati nemoralnosti v smislu 51. člena ZOR, saj gre za nedopustno podlago. Prav tako napačno je razlogovanje o nesklepčnosti zahtevka. Noben predpis namreč ne vsebuje določila, da mora sam zahtevek vsebovati tudi ugotovitev o tem, da je tožnica zapustnikova oporočna dedinja. Sploh pa ta ni potrebna v konkretnem primeru, ko gre za ugotovitev ničnosti obeh dednih dogovorov zaradi nedopustne podlage oz. nemogočega in nedopustnega predmeta. Če bi bila ugotovljena ničnost dogovorov, zavrnjen pa bi bil vpis lastninske pravice na tožnico, bi bila zapuščina zopet v lasti zapustnika. V tem primeru bi bilo potrebno opraviti nov dedni postopek na podlagi oporoke, kar bi privedlo do enake posledice kot ugoditev zahtevku za vpis lastnine na tožnico. Zmotno je končno še pravno naziranje sodišča, da tožnica kot tretja, ki ni bila udeležena pri sklepanju (drugega) dednega dogovora, ni izkazala pravnega interesa za ugotovitev njegove ničnosti. Na ničnost zaradi nedopustnosti predmeta je namreč sodišče dolžno paziti celo po uradni dolžnosti. Pritožba ni utemeljena. Na podlagi dokazov, izvedenih v prvostopenjskem postopku, ni dvoma, da gre v obravnavani zadevi za primer pozneje najdene oporoke, ki ga Zakon o dedovanju (ZD, Ur.l. SRS št. 15/76 - 23/78) ureja v 222. členu. Če se namreč po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde oporoka, jo sodišče razgalsi, zapuščinsko sodišče pa na njeni podlagi ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč prizadete opozori, da lahko svoje pravice iz oporoke uveljavljajo v pravdi. Tožnica torej v konkretni pravdi kot edina oporočna dedinja po oporoki svojega očeta J. A. z dne 11.6.1951, ki pa je bila najdena in razglašena po pravnomočnosti sklepa o dedovanju po njem, uveljavlja to svojo oporočno dedno pravico kot močnejšo pravico od tiste, na katero prva toženka kot zakonita dedinja po svojem očetu P. A., ki je obravnavano zapuščino prevzel na podlagi dednega dogovora s tožnico po zakonitem dedovanju po njunem očetu J. A., opira svojo posest te zapuščine. Gre tako za dediščinsko tožbo, katere bistvo pa je v tem, da tožnik zahteva zapuščino iz naslova zatrjevane (močnejše) dedne pravice od osebe, ki je s sklepom o dedovanju ugotovljena kot dedič, dejansko pa to ni. Tožba mora zato vsebovati tako ugotovitveni kot dajatveni zahtevek. Iz ugotovitve namreč izhaja, da tožnik zahteva zapuščino na temelju svoje dedne pravice. Če je na taki podlagi ugodeno dajatvenemu zahtevku, mora toženec dediščino izročiti tožniku. V razmerju do tretjih oseb ima sodba enak učinek kot sklep o dedovanju. Čeprav sicer, na kar opozarja pritožba, res noben predpis ne določa, da mora zahtevek vsebovati ugotovitev, da je tožnica zapustnikova oporočna dedinja, pa tako potrebo narekuje sama narava tožbe oz. opisanega pravnega razmerja, ki se na njeni podlagi s sodbo uredi, saj ta sodba dejansko navzven nadomesti pravnomočen sklep o dedovanju, ki formalno ni razveljavljen. Tožnica konkretno ugotovitvenega zahtevka ni postavila, zato je prvostopenjsko stališče o nesklepčnosti tožbe pravilno, posledično pa iz tega razloga tudi izpodbijana odločitev o zavrnitvi zahtevka, ki je enak zahtevku lastninske in ne dediščinske tožbe. Ostala pritožbena izvajanja po povedanem niso relevantna. Prvostopenjsko sodbo je torej pritožbeno sodišče, ko tudi ni našlo uradoma upoštevnih kršitev, potrdilo (člen 353 ZPP).