Jedro

Dediščinska tožba je dajatvena tožba.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v izpodbijanem delu (prvostopenjska sodba v 1. točki izreka glede parc. št. 1510, 1329/2 in 1313, k.o..., v 2., 3., 4. točki in izreku o stroških pa v celoti, ter drugostopenjska sodba v delu, s katerim je bila zavrnjena pritožba glede teh nepremičnin), razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse tožbene zahtevke tožeče stranke (da je ničen dedni dogovor, sklenjen med tožnico in P. A. dne 19.05.1975, v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu J. A., opr. št. O 105/75; da se ugotovi, da pripada tožnici lastninska pravica na nepremičninah vl. št. 661 in vl. št. 1429 k.o..., ki so bile predmet tega dogovora, kar mora toženka M. M. priznati ter izdati ustrezno zemljiškoknjižno listino; da je ničen tudi dedni dogovor o istih nepremičninah, sklenjen med toženkami dne 9.01.1986, v zapuščinskem postopku po pokojnem P. A., opr. št. D 392/85, ki jih je prevzela v izključno last prva toženka M. M.). Presodilo je, da je tožničina tožba nesklepčna, ker poleg dajatvenega zahtevka ni postavila še ugotovitvenega, da je oporočna dedinja po pokojnem J. A. Zoper to sodbo se je pritožila tožnica. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno sodbo v povezavi s prvostopenjsko sodbo je Državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju državna tožilka) vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva).

Sodbi sodišča prve in druge stopnje izpodbija v delu, ki se nanaša na nepremičnine parc. št. 1510, 1329/2 in 1313 k.o... Državna tožilka uveljavlja, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, in sicer 222. člen Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 do 23/78, v nadaljevanju ZD) oziroma ob uvedbi zapuščinskega postopka veljavni 233. člen Zakona o dedovanju (Ur. l. SFRJ, št. 42/65, v nadaljevanju zvezni ZD), v zvezi z 51. in 52. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) oziroma ob uvedbi zapuščinskga postopka veljavna pravna pravila civilnega prava; da nista uporabili 41. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) v zvezi z drugim odstavkom 78. člena ZD in 132. člena ZD (ob uvedbi zapuščinskega postopka drugi odstavek 84. člena in 135. člen zveznega ZD).

Državna tožilka v zahtevi trdi, da je zmotno stališče sodišč, da je tožba tožnice nesklepčna, ker ne vsebuje poleg dajatvenega tudi ugotovitveni tožbeni zahtevek. Zapuščinska postopka opr. št. O 105/75 in opr. št. D 392/85 sta bila pravnomočno končana, preden je sodišče tožnico v juniju 1988 obvestilo, da je našlo oporoko, ki jo je zapustnik sestavil pred sodiščem 11.06.1951 v njeno korist. Sodišče je oporoko razglasilo 15.03.1988. Na obravnavi pred pravdnim sodiščem dne 11.05.1990 so pravdne stranke po vpogledu v oporoko izjavile, da priznavajo njeno veljavnost in da nimajo pomislekov niti glede pravilnosti njene oblike, niti da listina izraža pravo zapustnikovo voljo. Glede na takšno stanje spisa, tožeča stranka utemeljeno ni zahtevala ugotovitve, da je dedinja po oporoki zapustnika. Njen dednopravni zahtevek je zaradi pozneje najdene oporoke pravilno uperjen zoper dedna dogovora, s katerima je sodišče razdelilo zapuščino na podlagi zakonitega in ne oporočnega dedovanja, torej na nedopustni pravni podlagi (51. člen ZOR). Če ni podlage ali če je ta nedopustna, je pogodba nična po 52. členu ZOR. Na ničnost pa pazi sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 109. člena ZOR).

Državna tožilka nadalje trdi, da ZD v 141. členu (zvezni ZD v 144. členu) ureja le zastaranje tožbenega zahtevka iz dediščinske tožbe. Po pravnomočnem koncu zapuščinskega postopka je oblikovanje tožbenega zahtevka, ki izvira iz pravice dediča zahtevati zapuščino, odvisno od dejanskega stanja spornega razmerja. V obravnavani zadevi ni sporno, kdo je oporočni dedič zapustnika, sporna sta dedna dogovora, ki izhajata iz zakonitega in ne oporočnega dedovanja, in ki sta že izvedena v zemljiški knjigi. Po oceni državne tožilke je pravna podlaga tožbe tožeče stranke dediščinska in lastninska tožba, v kateri tožeča stranka najprej izpodbija pravni naslov tožene stranke za lastnino sporne nepremičnine (1. in 3. točka izreka prvostopenjske sodbe), nato pa na podlagi 41. člena ZTLR v zvezi z drugim odstavkom 78. člena ZD in 132. členom ZD zahteva še vrnitev svoje lastnine (2. točka izreka prvostopenjske sodbe). Če bo tožbenemu zahtevku ugodeno, bo tožeča stranka lahko na podlagi sodbe predlagala izbris vknjižbe, ki nima pravne podlage in vpis nepremičnin v korist oporočne dedinje. Državna tožilka zato predlaga, da vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

Državna tožilka v zahtevi še opozarja, da teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani od leta 1991 pravdni postopek po tožbenem zahtevku M. Z. zoper Republiko Slovenijo zaradi plačila odškodnine za škodo zaradi nezakonitega dela sodišča pri hrambi oporoke zapustnika. Sodišče navedenega pravdnega postopka ne nadaljuje, ker čaka na odločitev v tem pravdnem postopku.

Zahteva je bila vročena obema strankama (drugi odstavek 391. člena v zvezi s 375. členom Zakona o pravdnega postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP), ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva je utemeljena iz naslednjih razlogov: Dediščinska tožba je specialna tožba dednega prava, ki pa je v ZD urejena zelo skopo. Zakon ureja le njeno zastaranje ter aktivno in pasivno legitimacijo strank. Prav ti skopi določbi pa omogočata opredelitev njene vsebine. Prav ima sicer sodišče druge stopnje, da tožnica v tem postopku uveljavlja svojo močnejšo pravico (kot oporočna dedinja) od tiste, na katero se opira prva toženka (zakonito dedovanje in na njegovi podlagi sklenjena dedna dogovora). Vendar pa to samo po sebi ne pomeni, da mora tožbeni predlog vsebovati tudi ugotovitev, da obstaja pravica na podlagi oporoke. V našem pravu velja namreč sistem ipso iure dedovanja, kar pomeni, da se dedovanje uvede s smrtjo zapustnika. To velja tako za zakonito kot za oporočno dedovanje. Prav zato je sklep o dedovanju deklaratorne narave, in iz enakega razloga bi bil takšne narave tudi ugotovitveni izrek v sodbi, da je tožnica oporočna dedinja.

Noben specialni predpis, kot je že pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje, ugotovitvenega zahtevka v takšnih primerih ne predpisuje. Nasprotno, iz določb ZPP, ki ni naklonjen ugotovitveni tožbi (drugi odstavek 181. člena ZPP), izhaja, da je glede na zapadlost dajatvenega (dediščinskega) zahtevka ugotovitvena tožba dovoljena, če so izpolnjene predpostavke iz tretjega odstavka navedenega člena. Če je namreč odločitev odvisna od obstoja nekega pravnega razmerja (predhodno vprašanje), lahko tožeča stranka v tožbi postavi posebej ugotovitveni zahtevek o obstoju tega pravnega razmerja (s tem si zagotovi odločitev o njegovem obstoju kot o predhodnem vprašanju tudi v vseh drugih sporih iz tega razmerja) in posebej dajatveni zahtevek. Lahko pa postavi tudi samo dajatveni zahtevek, saj ji tudi ta zagotavlja ugotovitev obstoja celotnega materialnopravnega razmerja, ker je kot temelj zajet v tožbi in kasnejši dajatveni sodbi. Da namreč sodišče lahko toženi stranki naloži določeno dajatev, mora najprej ugotoviti, ali med strankama obstaja takšno materialnopravno razmerje (podlaga), ki opravičuje zahtevek tožeče stranke. Poseben ugotovitveni zahtevek bo tožeča stranka torej postavila praviloma takrat, ko bo sporno, ali uveljavljeni dednopravni naslov sploh obstaja oziroma ali je veljaven. Kot pravilno ugotavlja državna tožilka, tega problema v obravnavanem primeru ni.

Z dediščinsko tožbo tožnik od toženca zahteva, da stori tisto, kar je potrebno, da bo vzpostavljeno stanje, kakršno je pridobil s smrtjo zapustnika (uskladitev dejanskega stanja s pravnim). Zahteva torej, da mu ta kaj da oziroma stori. Zahtevek je dajatven. Že dejstvo, da ta zahtevek zastara, kaže na to, da je dediščinska tožba dajatvena tožba, saj ugotovitveni tožbeni zahtevek (da je tožnik dedič) ne bi mogel zastarati. Stališča teoretikov so glede tega vprašanja sicer različna. N. Gavella posebej poudarja, da sta dediščinska tožba in tožba za ugotovitev dedne pravice dva različna zahtevka, ki se sicer pogosto pojavljata skupaj, vendar pa to ne pomeni, da je ugotovitveni zahtevek del dediščinske tožbe, temveč gre le za procesno kumulacijo (N. Gavella, Nasljedno pravo, Zagreb, 1990, str. 298, 299, podobno M. Kreč - Đ. Pavić, Komentar zakona o nasledjivanju, Zagreb, 1964, str. 481, sprva tudi A. Finžgar, Dedno pravo Jugoslavije, Ljubljana, 1962, str. 153, pozneje drugače isti avtor, Nasljedna tužba kao oblik zaštite nasljednog prava, Naša zakonitost, št. 9-10, str. 387, K. Zupančič, Predpisi o dedovanju, Ljubljana, 1997, str. 136 in 137, V. Rijavec, Dedovanje, Ljubljana, 1999, str. 263 - s pridržkom, da stališče sicer ni povsem v skladu z ZPP, zavzema se za takšno ureditev v novem dednem zakonu). Pri tem je ureditev v hrvaškem pravu enaka kot v slovenskem.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat zavzelo stališče, da dediščinska tožba ne vsebuje nujno tudi ugotovitvenega izreka. Takšno stališče je zavzelo tudi v tem postopku v odločbi z dne 14.11.1991, opr. št. II Ips 291/91, saj je odločitev prve in druge stopnje razveljavilo v celoti (tudi tisti del zahtevka, ki zajema priznanje lastninske pravice in izročitev nepremičnin, sedaj 2. točka izreka prvostopenjske sodbe). Ta zahtevek je obravnavalo kot dediščinsko tožbo. Če bi ga štelo za nesklepčnega, bi ga zavrnilo. Odločitev je namreč razveljavilo zato, ker sta ga sodišči prve in druge stopnje zmotno zavrnili zaradi priposestvovanja in torej nista ugotovili vseh pravno odločilnih dejstev za razsojo.

Vrhovno sodišče nadalje soglaša s stališčem državne tožilke, da je tožbeni zahtevek v dediščinski tožbi odvisen od vsakega posameznega primera posebej. Dediščinska tožba je sicer teoretično "tožba na izročitev zapuščine", vendar tožbeni zahtevek v pravdnem postopku ne more biti abstrakten (neopredeljen). Po našem pravu dediščina oziroma zapuščina ni samostojna stvar. S tožbenim zahtevkom torej tožnik sicer upošteva svoj dednopravni položaj, vendar zahteva izročitev posameznih stvari oziroma priznanje posameznih pravic (enako N. Gavella, nav. delo, str. 309). Posebnost dediščinske tožbe je v tem, da jo je mogoče vložiti le proti osebam, ki imajo stvari ali pravice na podlagi zatrjevanega (morda s sklepom o dedovanju ugotovljenega) dednopravnega temelja, za katerega se pozneje izkaže, da ne obstaja (po tem se loči od lastninske tožbe - rei vindicatio).

Druga posebnost dediščinske tožbe je že navedeno zastaranje (tudi po tem se loči od lastninske tožbe - rei vindicatio). V obravnavanem primeru ima prva toženka nepremičnine v posesti na podlagi zakonitega dedovanja in dednega dogovora. Pravna varnost oziroma varstvo pravnega prometa zahtevata, da domnevni dedič ni predolgo v negotovosti. Posebej ne tisti, ki je bil v dobri veri. Pred tem ga varuje zastaralni rok iz 141. člena ZD, ki upošteva dobro (slabo) vero pridobitelja tako, da je od nje odvisna dolžina zastaralnega roka za vložitev dediščinske tožbe. Da je tožnica tožbo vložila v roku, je med postopkom že bilo ugotovljeno. Dobrovernost pridobiteljev oziroma posestnikov dela ali celotne zapuščine vpliva tudi na obveznost vrnitve plodov, odgovornost za poslabšanje stvari itd.. Tožnik mora zato spričo sprememb, ki so nastale po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, upoštevati lastninsko oziroma zemljiškoknjižno stanje v času tožbe in vložiti dajatveni zahtevek proti tistim (domnevnim) dedičem, ki zapuščino imajo. Sodišče mora pri razsoji upoštevati prejšnje sklepe o dedovanju in dogovore o delitvi zapuščine, ker ti lahko povzročijo, da so posamezne nepremičnine prešle na posmezne domnevne dediče ali le enega med njimi ali celo na tretje osebe. Razveljavitve sklepov o dedovanju dedič ne more doseči (222. in 223. člen ZD), lahko pa doseže izročitev zapuščine (v pomenu, ki je bil razložen), ki je bila s prejšnjimi odločbami izročena drugim domnevnim dedičem. Tožnik ima torej na razpolago dajatveni zahtevek na izročitev tistih stvari in tiste vrednosti zapuščine, ki je v času tožbe obstajala, ter seveda od tistih oseb, ki jo imajo v posesti (v tem sporu torej od prve toženke).

Državna tožilka nadalje v zahtevi posebej ugovarja zoper zavrnitev zahtevkov na ugotovitev ničnosti dednih dogovorov, ki sta bila sklenjena na podlagi zakonitega dedovanja. Na predpostavkah torej, ki zaradi oporoke (veljavne, vendar tedaj založene, ne da bi to domnevni zakoniti dediči vedeli) niso obstajale. Vrhovno sodišče je že v svoji odločbi z dne 14.11.1991, opr. št. II Ips 291/91, zavzelo stališče, da bo prvostopenjsko sodišče v ponovnem postopku moralo po uradni dolžnosti ugotoviti, ali ima v zapuščinskem postopku sklenjen dedni dogovor o razdelitvi zapuščine dopustno pravno podlago ali ne. O potrebnosti posebnih zahtevkov za ugotovitev ničnosti vrhovno sodišče v postopku z zahtevo ni razpravljalo, ker sta bila postavljena in ju zahteva šteje za potrebna, v tem postopku pa sta bila pravnomočno zavrnjena. Zato se tudi ni spuščalo v vprašanje pasivne legitimacije druge, tretje in četrte tožene stranke.

Vrhovno sodišče je iz navedenih razlogov zahtevi ugodilo in razveljavilo vse odločitve na prvi in drugi stopnji, ki se nanašajo na tri sporne parcele, ki jih ima v posesti prva toženka. V ponovnem postopku bo sodišče o dediščinskem zahtevku (2. točka izreka prve sodbe) lahko materialnopravno pravilno odločilo šele potem, ko bo proučilo vsebino oporoke in na prvi stopnji uveljavljene ugovore v zvezi z obveznostmi, ki so iz nje nastale. Morebitno vztrajanje pri ugovoru sočasnosti izpolnitve bi lahko zahtevalo postavitev ustreznega nasprotnega tožbenega zahtevka. Za odločitev utegnejo biti pomembna tudi druga medsebojna razmerja med pravdnima strankama, ki so nastala zaradi tega, ker je tudi tožnica del premoženja dedovala kot zakonita dedinja in je bila stranka dednega dogovora v zapuščinskem postopku opr. št. O 105/75. S tem v zvezi je bil namreč postavljen ugovor (v zvezi s stroški postavitve spomenika pokojnemu J. A.), o katerem sodišče prve stopnje še ni odločalo. Ker sta sodišči zavrnili tožbene zahtevke zaradi drugačnega materialnopravnega izhodišča, bodo v ponovnem postopku morda sporna še kakšna vprašanja, ki bi se utegnila nanašati na potek časa od vložitve tožbe dalje (domneva dobrovernosti odtlej dalje ne velja več), in ki doslej niso bila obravnavana.

Izrek sklepa vrhovnega sodišča temelji na drugem odstavku 380. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP.