Jedro

V tožnikovem primeru delovna leta od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka I. kategorije invalidnosti, to je 1. 4. 2015, znašajo 45 let. Minimalna pokojninska doba pokriva 1/3 omenjenega obdobja. Tožnik bi tako za priznanje invalidske pokojnine moral dopolniti 15 let pokojninske dobe. Tožnikova skupna slovenska zavarovalna doba je znašala 4 leta 6 mesecev in 6 dni. Skupaj z nemško zavarovalno dobo je tožnik dopolnil 9 let 3 mesece in 6 dni zavarovalne oziroma pokojninske dobe, kar ne zadostuje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 25. 8. 2015 in št. ... z dne 24. 4. 2015 ter, da se tožniku invalidu I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, od 1. 4. 2015 dalje prizna pravica do invalidske pokojnine. Nadalje je odločilo, da tožnikovi stroški bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi pokojninska doba znašala le 9 let 3 mesece in 6 dni. Tožnik je pri 16 letih zaključil šolanje in se leta 1965 zaposlil v A. kot delavec zunanjega obrata. Zaposlen je bil skupno 6 let. Leta 1971 pa se je zaposlil v družbi B., kjer je bil zaposlen slabi dve leti. Delovno dobo je imel vpisano v delovno knjižico, vendar le-te nima več. Da je bil tožnik zaposlen v A. skupno 6 let je potrdila tudi priča v pisni izjavi z dne 23. 8. 2015. Vsled takšne odločitve, bo tožnik ostal brez pravice do pokojnine in sicer le z minimalno socialno pomočjo, ki jo prejema s strani CSD. S temi sredstvi pa si ne more pokriti osnovnih življenjskih potreb. Počuti se obupanega in nemočnega, saj ga skrbi za prihodnost. Sodišče prve stopnje naj bi z odločitvijo kršilo njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pa tudi 8., 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni kršilo postopkovnih določb, na katere opozarja tožnik v pritožbi, niti 22. člena Ustave RS.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 8. 2015, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 24. 4. 2015. Z omenjeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Razlog zavrnitve je bila ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dopolnjene minimalne pokojninske dobe.

6. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki med strankama tudi niso sporni, izhaja, da je pri tožniku od 1. 4. 2015 dalje zaradi posledic bolezni podana I. kategorija invalidnosti. Tožnik uveljavlja priznanje pravice do invalidske pokojnine.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v 1. alineji 41. člena določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije. Naslednji pogoj, ki mora biti izpolnjen v primeru, ko je invalidnost posledica bolezni, kot je to podano tudi pri tožniku pa je, da zavarovanec dopolni minimalno pokojninsko dobo. V 2. alineji 42. člena je določeno, da invalidsko pokojnino zavarovanec pridobi pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti (v nadaljnjem besedilu: delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta.

8. V tožnikovem primeru delovna leta od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka I. kategorije invalidnosti, to je 1. 4. 2015, znašajo 45 let. Minimalna pokojninska doba pokriva 1/3 omenjenega obdobja. Tožnik bi tako za priznanje vtoževane pravice moral dopolniti 15 let pokojninske dobe. Med strankama je nesporno, da je tožnik v Nemčiji dopolnil zavarovalno dobo v trajanju 4 leta in 9 mesecev, ki se skladno z Uredbo sveta (EGS) št. 883/2004 ter Uredbo sveta (EGS) št. 987/2009 upošteva pri priznanju pravice do pokojnine (seštevanje pokojninskih dob). Po ugotovitvi sodišča prve stopnje pa naj bi tožnikova skupna slovenska zavarovalna doba znašala 4 leta 6 mesecev in 6 dni. Skupaj z nemško zavarovalno dobo naj bi tako tožnik dopolnil 9 let 3 mesece in 6 dni zavarovalne oziroma pokojninske dobe, kar pa ne zadostuje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

9. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je taka odločitev pravilna in zakonita.

10. V zadevi je sporno, koliko časa je bil tožnik zaposlen v A.. Tožnik namreč zatrjuje, da naj bi se zaposlil leta 1965 in da naj bi bil v A. zaposlen skupno 6 let. Sporna je tudi zaposlitev v družbi B., kjer naj bi se zaposlil leta 1971 in naj bi bil pri omenjenem podjetju zaposlen slabi dve leti.

11. Glede omenjenih zaposlitev je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek, vendar pa tožniku ni uspelo dokazati, da naj bi zaposlitev v omenjenih dveh podjetjih znašala dlje časa, kot pa je to v predsodnem postopku ugotovila tožena stranka. Tožnik namreč ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je v A. začel delati pred 21. 3. 1966. Omenjeni datum je namreč vpisan v mikrofilmsko kopijo osebnega lista, ki se nahaja v dokumentaciji sodnega spisa pod A/2. Iz omenjenega dokumenta tudi izhaja, da je bil tožnik pri A. zaposlen do 21. 5. 1966. Ponovno je vpisana zaposlitev od 27. 10. 1967 do 11. 1. 1968. Sodišče prve stopnje je opravilo pisne poizvedbe, kot je to v dokazne namene tudi predlagal tožnik, vendar pa ni pridobilo nobenega drugega podatka, kot pa je razviden iz listine pod A/2. Tudi tožnikova izpovedba je pavšalna in neprepričljiva. Glede dela v A. ni vedel povedati niti točnega datuma, kdaj je začel delati v omenjenem A., niti kdaj je z delom prenehal. Še več, kljub njegovemu zatrjevanju, da naj bi delal 6 let, pa že iz podatkov, da je v tem času služil vojaški rok (od 29. 2. 1968 do 15. 5. 1968 (listovna št. 30 sodnega spisa) ter nadalje, da je nesporno, da je v Nemčiji začel delati 11. 4. 1969 in je delal do 22. 9. 1975, kaže na to, da tožnikove navedbe, da naj bi bil v A. zaposlen 6 let, ne držijo oziroma so navedbe v nasprotju z listinsko dokumentacijo v spisu. Tudi zaslišana priča C.C. ni vedel, od kdaj do kdaj naj bi tožnik delal v A.. Res je sicer, da je podpisal pisno izjavo, ki se nahaja v dokumentaciji sodnega spisa, vendar je zaslišan na naroku pojasnil, da je izjavo napisala tožnikova žena, sam pa jo je le podpisal. Tudi glede zaposlitve pri B. tožnik ni vedel izpovedati, koliko časa je delal v omenjenem podjetju. S tem v zvezi tudi ni predložil nobenih drugih dokazov niti sodišče po uradnih poizvedbah ni dobilo drugih podatkov, kot jih je pri odločanju uporabila že tožena stranka. Iz dopisa B. d.d. - v likvidaciji, ki se nahaja na listovni št. 45 sodnega spisa izhaja, da je likvidacijski upravitelj sodišču sporočil, da v arhivu družbe ni našel dokumentacije v zvezi z zaposlitvijo tožnika pri omenjenem podjetju. Na razpolago je torej zgolj mikrofilmska kopija, iz katere izhaja, da je bil tožnik pri B. zaposlen v času od 20. 3. 1967 pa do 19. 6. 1967. 12. Glede na navedeno torej tožniku ni uspelo dokazati daljše zavarovalne oziroma pokojninske dobe, kot pa jo je že v predsodnem postopku upoštevala tožena stranka.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o kršitvi postopkovnih določb (8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Navedenih kršitev tožnik niti ne obrazlaga. V postopku ni prišlo do kršitve načela kontradiktornosti, saj je bila tožniku dana možnost obravnavanja pred sodiščem, sodišče pa je tudi izvajalo predlagane dokaze. Prav tako ni podana kršitev niti po 14. oziroma 15. točki, saj sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni in si med seboj niso v nasprotju. Sodbo je tako v celoti mogoče preizkusiti. O odločilnih dejstvih tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, kar pomeni, da tudi ne gre za kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Ker tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, je sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Socialne razmere, v katerih živi tožnik pa na samo odločitev nimajo nobenega vpliva.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker je bila tožniku z odločbo Bpp 110/2017 z dne 7. 3. 2017 za vložitev pritožbe priznana brezplačna pravna pomoč, je pritožbeno sodišče upoštevaje 1. odstavek 154. člena ZPP odločilo, da tožnikovi pritožbeni stroški bremenijo proračun.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.