Jedro

Do škodnega dogodka je prišlo v pretežni meri zaradi tega, ker je tožnik grobo kršil cestnoprometne predpise, zato je bil nedvomno on tisti, ki je povzročil nevarno situacijo v prometu s tem, ko se je nepravilno in neprevidno vključeval na prednostno cesto.

Presoja odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožba stranskega intervenienta zoper sklep (I. izreka) se zavrne in se sklep potrdi.

Pritožbam zoper sodbo (II. izreka) se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v 1. točki II. izreka tako, da se odškodnina zniža na znesek 6.460,00 EUR, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti od evrske protivrednosti zneska 1.548,074,40 SIT od 13.10.2002 do 31.12.2006, po tečaju zamenjave in od zneska 6.460,00 EUR od 1.1.2007 do plačila; - v 1. odstavku 3. točke II. izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 3.942,80 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila; - v 1. odstavku 4. točke II. izreka tako, da je tožeča stranka dolžna stranskemu intervenientu povrniti pravdne stroške v višini 1.626,30 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

V ostalem se pritožbe zavrnejo in se sodba v nespremenjenem delu potrdi.

Pritožniki krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe z zvišanjem tožbenega zahtevka na plačilo 48.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.10.2002 do plačila ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 12.700,00 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.043.428,00 SIT, ki teko od 13.10.2002 do vključno 31.12.2006 po tečaju zamenjave in z ZZO od zneska 12.700,00 EUR od 1.1.2007 do plačila. V presežku do zahtevanih 48.000,00 EUR z ZZO od 13.10.2002 dalje do plačila je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 3.565,95 EUR, tožeči stranki pa je naložilo, da je dolžna stranskemu intervenientu povrniti pravdne stroške v višini 1.730,13 EUR, obema v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila. V presežku je zavrnilo stroškovni zahtevek za zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodbe do poteka paricijskega roka. S sklepom z dne 24.2.2009, opr. št. P 499/2005-141 je sodišče prve stopnje popravilo zapis v izreku sodbe tako, da se v tretji vrstici točke II/1 izreka znesek 3.043,43 EUR pravilno zapiše 3.043.428,00 SIT, saj je s tem le odpravilo očitno pisno napako.

Zoper sodbo se pritožujejo tožeča in tožena stranka ter stranski intervenient, ki se pritožuje tudi zoper sklep. Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, opredeljenih v 1. odstavku 338. člena ZPP ter predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Predvsem se ne strinja s stališčem sodišča, da je sam odgovoren za nastanek škodnega dogodka do višine 50%. Navaja, da je računalniška simulacija potrdila njegove trditve, da je ustavil pred križiščem in v trenutku, ko je stal in gledal v varnostno ogledalo, avtomobila ni imel v svojem vidnem polju. Sprašuje se, ali je od voznika motornega kolesa mogoče zahtevati, da od speljevanja dalje gleda desno v varnostno ogledalo. Po stališču tožeče stranke je 44 km/h najvišja dopustna hitrost voznika osebnega avtomobila, saj je prometno dogajanje potekalo v naselju in je avtomobilist dolžan voziti tako, da lahko ustavi pred vsako pričakovano oviro, kar obstoj prometnega udeleženca v križišču vsekakor je. Protispisna je ugotovitev sodišča, da sta oba izvedenca ugotovila, da bi tožnik lahko videl avtomobilista in ga varno spustil mimo, če bi ustavil ob označbi stop. Izvedenec dr. P. je, tako kot tudi že preostala dva izvedenca, izhajal iz vnaprejšnje predpostavke, da tožnik pred križiščem pač ni ustavil. Ta predpostavka je nesprejemljiva. Sodišče v obrazložitvi temu neutemeljeno sledi, pri čemer ne pojasni, zakaj tožnikovi izpovedbi ne verjame. V obrazložitvi sodbe sicer dopusti tudi tožnikovo varianto, vendar mu nepravilno očita, da bi moral v varnostnem ogledalu avtomobilista opaziti in odreagirati. Izkaže se, da je v dani prometni situaciji avtomobilist kršil predpise o varni vožnji skozi naselje in sicer s preveliko hitrostjo, ki ni omogočala zaustavitve pred pričakovano oviro, ob tem pa zaradi presenečenja, ko je zagledal tožnika, zavil na njegov vozni pas in s tem neposredno povzročil trčenje. Tožnik vztraja pri predlogu, da se določi drugega izvedenca, ker se je pokazalo, da je izvedenec obremenjen s predsodkom tožnikove mladosti. Vsi izračuni avtomobilistove hitrosti so napačni, ker izhajajo iz predpostavke, da je tožnik ob naletu imel hitrost 20 km/h. Ker pa je bila tožnikova naletna hitrost zgolj 10 km/h, pomeni, da je bila avtomobilistova hitrost ustrezno večja. To bi bilo mogoče dokazati z novim izvedencem, ki bi neobremenjeno in brez predsodkov izračunal vsa relevantna dejstva. Dosojeni znesek za škodo zaradi pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin je bistveno prenizek in ni ustrezen zelo hudim bolečinam in neprijetnostim zdravljenja, ki jim je bil izpostavljen tožnik in ki so trajale zelo dolgo. Ob dejstvu, da pritožnik glede na svojo starost, petnajst let ob nezgodi, za vse svoje nadaljnje življenje ni sposoben za nobeno večjo fizično obremenitev, ne za dolgotrajnejšo hojo ter stojo in za nobene športne aktivnosti in glede na pričakovani razvoj artroze je v celoti utemeljen tožnikov zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Enako ocenjuje, da je glede na okoliščine zdravljenja in težo poškodb tudi njegov strah za izid zdravljenja tako intenziven in dolgotrajen, da mu je priznati celotno zahtevano odškodnino. Tožnikova skaženost je izrazita. Njegova noga je izkrivljena, na njej je velika brazgotina, dve vdolbini kot posledici zunanjega fiksatelja. Glede na njegovo mladost je duševna bolečina zaradi skaženosti velika, intenzivna in dolgotrajna, zato dosojeni znesek tožniku ne predstavlja nikakršne satisfakcije. Tožnik se pritožuje tudi zoper izrek o stroških, opozarja, da je njegov uspeh v pravdi 100%, stroške izvedenca pa bi mu moralo sodišče priznati v celoti.

Tožena stranka v pritožbi poudarja, da je tožbeni zahtevek že zastaran, zato bi bilo potrebno zahtevek v celoti zavrniti. Glede temelja tožbenega zahtevka pa navaja, da so vsi izvedenci cestnoprometne stroke jasno povedali, da je izključni krivec za nezgodo tožnik, ker je z neprednostne ceste mimo znaka in talne označbe stop zapeljal na prednostno cesto. Po tej cesti je pravilno pripeljal zavarovanec tožene stranke, ki je ob nevarni situaciji reagiral povsem pravilno in sicer tako, kot bi reagiral vsak voznik, torej z zaviranjem in umikanjem v levo, saj mu je z desne strani pripeljal tožnik s kolesom z motorjem. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno in napačno določilo temelj 50%, ker naj bi bil avtomobil bolj nevaren v prometu, kot pa kolo z motorjem. Tožena stranka poudarja, da je nesrečo v celoti povzročil tožnik sam, zavarovancu tožene stranke pa ni mogoče ničesar očitati, saj je vozil previdno, pravilno in povsem pravilno tudi odreagiral v nevarni situaciji, kar potrjujejo tudi izvedenci. Iz previdnosti tožena stranka ugovarja tudi višini posameznih oblik škode, saj je glede na predloženo medicinsko dokumentacijo bistveno previsoko določena. Sodišče ne upošteva dejstva, da je tožnik vozil brez zaščitne čelade, saj je splošno znano dejstvo, da bi ob pravilni uporabi zaščitne čelade v nesreči utrpel manjše poškodbe. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo tudi v delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti ter glede stroškovnega dela.

Stranski intervenient na strani tožene stranke se pritožuje zoper sklep in sodbo. Navaja, da tožnik ni ustavil ob talni označbi stop, niti kasneje, pač pa je, ne da bi se prepričal, če to lahko varno stori, zapeljal v križišče. V kolikor bi tožnik ravnal v skladu s cestnoprometnimi predpisi, do prometne nesreče sploh ne bi prišlo. Nasprotno pa stranski intervenient tožnika zaradi nepreglednosti ceste ni mogel videti iz strani, iz katere je prihajal, zato mu ni mogoče očitati kakršnokoli malomarnost pri vožnji. Sodišče sprejema izvedenski mnenji, da stranski intervenient ni prekoračil najvišje dovoljene hitrosti in da je tožnik imel možnost osebno vozilo pravočasno opaziti in ustaviti. Stranski intervenient ne more sprejeti zaključka, da sta oba udeleženca z enako stopnjo krivde odgovorna za nastanek prometne nesreče. Stranskega intervenienta ni mogoče šteti za domačina, saj ne živi v naselju, v katerem je prišlo do prometne nesreče. Prav tako mu ni mogoče očitati, da bi moral voziti z nižjo hitrostjo od predpisane ter neprimerno reakcijo ob tem, ko je zagledal tožnika na sredini svojega smernega vozišča. Kot je zaključil sodni izvedenec, je tožnik z načinom vožnje, to je s tem, ko pred križiščem motornega kolesa ni zaustavil, kljub prometnemu znaku stop, povzročil kritično situacijo na vozišču. Zgolj iz previdnosti stranski intervenient meni, da v kolikor bi sodišče ugotovilo na njegovi strani del krivde, lahko ta znaša zgolj nekaj odstotkov. Nadalje pritožnik meni, da je utemeljen ugovor zastaranja, predvsem v delu, ki se nanaša na na zvišanje tožbenega zahtevka. Sodišče zato zvišanja tožbenega zahtevka ne bi smelo upoštevati, zato je sklep sodišča, s katerim je dopustilo spremembo tožbe, nepravilen in nezakonit. Ugovarja višini dosojene odškodnine, saj je po njegovem mnenju pretirana in v neskladju s sodno prakso, sodišče pa bi moralo upoštevati tudi prispevek k povečanju škode zaradi nenošenja čelade. Stranski intervenient se ne strinja z dosojenimi stroški, saj sodišče ni upoštevalo njegove pripravljalne vloge z dne 22.2.2008. Pritožbe so delno utemeljene.

Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 185. členu določa, da lahko sodišče dovoli spremembo tožbe, tudi kadar toženec spremembi tožbe nasprotuje, če oceni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankama. Stranski intervenient je nasprotoval zvišanju tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik uveljavljal z vlogo z dne 21.6.2007, ker meni, da je zvišanje zahtevka neutemeljeno in v neskladju z ustaljeno sodno prakso. S tem, ko je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe, pa ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, saj je odločanje po spremenjeni tožbi v skladu z načelom ekonomičnosti postopka in torej smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Obe pravdni stranki sta očitali sodbi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, opredeljeno v 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da je izrek sodbe nerazumljiv. Navedeno pomanjkljivost je sodišče prve stopnje odpravilo z izdajo sklepa o popravi sodbe opr. št. P 499/2005-141 z dne 24.2.2009. Prav tako sodišče druge stopnje ni ugotovilo drugih v pritožbah očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. O odločilnih dejstvih ni nobenih nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in mnenjih izvedencev cestnoprometne stroke, zato ugotovitve sodišča niso protispisne, kot jim očita tožnik. Tudi zavrnitev dokaznega predloga s postavitvijo novega izvedenca cestnoprometne stroke, kot je predlagal tožnik, ne predstavlja kršitve določbe 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je izvedensko mnenje dr. I. P., potem ko ga je v postopku večkrat dopolnil, jasno in popolno, zato dopolnitev dokaznega postopka z drugimi izvedenci ni potrebno (2. odstavek 254. člena ZPP).

Trditvam tožnika, da je izključni povzročitelj prometne nezgode stranski intervenient ter njegovi razlagi dogodka, da je pravilno ustavil pred križiščem s prednostno cesto, da takrat osebnega avtomobila ni mogel opaziti, kasneje pa od njega ni mogoče zahtevati, da gleda v varnostno ogledalo, ni mogoče slediti. Enako tudi ne pritožbenim trditvam, da je stranski intervenient vozil hitreje od dovoljene hitrosti 50 km/h ter da je posledično v paniki napačno odreagiral z zavijanjem v levo, namesto da bi pravočasno zaviral in peljal naravnost. Sodišče prve stopnje je po skrbno izvedenem dokaznem postopku, potem ko je z izvedencem cestnoprometne stroke razjasnilo prav vse možne variante nezgode ter odgovorilo na vse tehtne pripombe pravdnih strank o poteku dogodka, ugotovilo kot odločilno sledeče: - stranski intervenient je pred nezgodo peljal z osebnim avtomobilom po prednostni cesti s hitrostjo, ki ni bila večja od dovoljene hitrosti 50 km/h; tožnik je pripeljal s kolesom z motorjem po neprednosti cesti, pred znakom stop pa ni ustavil, ampak je talno oznako STOP prevozil in nadaljeval z vožnjo čez križišče, ob tem pa vozil s hitrostjo 20 km/h; - kolikor bi tožnik res ustavil ob talni označbi STOP oziroma za njo, bi lahko videl vozilo stranskega intervenienta in ga varno spustil mimo; - voznik osebnega avtomobila bi na pregledni razdalji 25 m vozilo lahko ustavil, če bi vozil s hitrostjo 44 km/h; - ob danih pogojih vožnje in glede na svojo hitrost bi preprečil trčenje, če bi vozil naravnost po svojem voznem pasu in zaviral. Navedene ugotovitve sprejema kot pravilne tudi pritožbeno sodišče, saj izhajajo iz dokazne ocene, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo in prepričljivo obrazložilo, upoštevajoč zaključke izvedencev cestnoprometne stroke dr. I. P. in dipl. ing. S. V. Pritožba tožeče stranke pri tem očitno napačno razume povsem jasna stališča izvedenca dr. I. P., ki je po opravljenih analizah o gibanju in položaju vozil pred trčenjem tudi s potrebnimi izračuni utemeljil svoj zaključek, da tožnik ni ustavil ob talni označbi, sicer bi glede na konfiguracijo terena ob uporabi varnostnega ogledala moral videti vozilo stranskega intervenienta ter ga varno spustiti mimo. Tožnik se torej neutemeljeno v pritožbi sklicuje na izključno odgovornost stranskega intervenienta za nastanek škode. Pač pa je sodišče prve stopnje z odločitvijo, da je stranski intervenient soodgovoren za nastanek škodnega dogodka enako kot tožnik (torej 50%) zmotno uporabilo materialno pravo (2. odstavek 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Iz zgoraj navedenih dejanskih ugotovitev namreč izhaja, da je do škodnega prišlo v pretežni meri zaradi tega, ker je tožnik grobo kršil cestnoprometne predpise, zato je bil nedvomno on tisti, ki je povzročil nevarno situacijo v prometu s tem, ko se je nepravilno in neprevidno vključeval na prednostno cesto. Tožnik je kršil določila 20. in 3. točka 41. člena Zakona o varnosti cestnega prometa - ZVCP, saj je vozil tako, da ni pustil prednosti zavarovancu tožene stranke, ki je pripeljal po prednostni cesti. Krivdni soprispevek stranskega intervenienta je nedvomno nižji od tožnikovega, njemu namreč sodišče prve stopnje ne očita prekoračitve najvišje dovoljene hitrosti 50 km/h, pač pa, da bi bil dolžan ob spoštovanju določbe 1. odstavka 27. člena ZVCP voziti s tako hitrostjo, da bi lahko vozilo stalno obvladal in ustavil pred oviro, ki jo lahko pričakuje. Kljub temu, da je stranski intervenient vozil z dovoljeno hitrostjo po svojem voznem pasu, bi moral tudi po presoji pritožbenega sodišča, glede na v sodbi ugotovljeno konfiguracijo terena, pred križiščem z neprednostno cesto hitrost vožnje prilagoditi tako, da bi vozilo pravočasno ustavil pred vsako takšno oviro na vozišču, ki bi jo kot skrben voznik mogel pričakovati, torej tudi pred vozilom, ki nepravilno zapelje z neprednostne ceste. Pritožbeno sodišče zato sledi razlogom prvostopnega sodišča, da bi moral stranski intervenient pričakovati možne ovire v križišču in glede na to, da je cesto očitno poznal, ustrezno prilagoditi hitrost vožnje. Za nastanek škodnega dogodka pa je po presoji pritožbenega sodišča odgovoren le do 20%, medtem ko mora v preostanku (80%) škodo tožnik trpeti sam, saj so v njegovem ravnanju ugotovljene precej hujše kršitve cestnoprometnih predpisov, kot v ravnanju stranskega intervenienta. Temu tudi ni mogoče očitati, da je neprimerno reagiral potem, ko je zagledal tožnika na svojem smernem vozišču. Takšen zaključek je namreč v nasprotju z ugotovitvami obeh izvedencev cestnoprometne stroke. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka soodgovorna tožniku za škodo, je torej pravilna, zmotna pa je le materialnopravna presoja, koliko je tožnik soprispeval k nastanku škode.

Eden izmed ugovorov tožene stranke in stranskega intervenienta v tej pravdi je tudi ugovor zastaranja odškodninske terjatve. Za presojo, ali je do vložitve tožbe že potekel triletni zastaralni rok (376. člen ZOR) je sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kdaj je tožnik izvedel za škodo in za povzročitelja. Potrebno je upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo in pravilno zaključilo, da je tožnik lahko izvedel za obseg škode šele potem, ko je bil pregledan še pri zdravnikih specialistih ortopedu in kirurgu. Po ugotovitvi sodišča je kirurg šele ob pregledu dne 15.5.2000 ugotovil, da je zlom preraščen z deformacijo in tožniku svetoval, naj se odloči za operacijo. Zato je pravilen zaključek sodišča, da tožnik za celoten obseg škode ni vedel že januarja 2005, kot trdi tožena stranka, zato do vložitve tožbe zastaralni rok še ni potekel. S prisojeno višino odškodnine se v pritožbah ne strinjajo niti tožnik, niti tožena stranka in stranski intervenient. Tožnik v pritožbi ugotavlja, da so dosojeni zneski za vse vrste nepremoženjske škode prenizki, medtem ko nasprotna stran ugovarja višini kot pretirani in v neskladju z ustaljeno sodno prakso. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 200. člena ZOR (v zvezi z določbo 1060. člena OZ), ko je prisodilo tožniku znesek 8.300,00 EUR za škodo zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju. Pritožba tožnika povzema ugotovitve izvedenca, tako kot jih je pravilno povzelo in upoštevalo že sodišče prve stopnje. Glede na vse okoliščine primera je sodišče tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ter upoštevaje številne neprijetnosti pri zdravljenju, ki jih je doživljal. Pravilna je tudi odmera odškodnine za prestani strah. Ustrezno je upoštevano, da je bila stopnja zaskrbljenosti za izid zdravljenja intenzivna in dolgotrajna, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da z obravnavano sodbo določena odškodnina tožniku v višini 3.000,00 EUR predstavlja pravično denarno odškodnino, ki ustreza primerljivim odškodninskim zadevam. Pač pa presoja denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za skaženost pokaže, da ima prav tožeča stranka, ko očita sodbi prenizko odškodnino. Po mnenju pritožbenega sodišča je za obe navedeni odškodninski postavki v premajhni meri upoštevana tožnikova mladost ter v zvezi s tem dejstvo, da že od petnajstega leta naprej ni sposoben za nobeno večjo fizično obremenitev (hojo, stojo ali športne aktivnosti), da je zaradi tega prikrajšan na vseh področjih svojega življenja, tudi pri izbiri zaposlitve, ter da se bodo zaradi pričakovanega razvoja artroze težave oziroma bolečine še stopnjevale. Pritožba ima prav tudi v tem, da tožniku poškodovana noga povzroča izrazit občutek skaženosti (noga je rahlo ukrivljena, na sprednji strani so vidne brazgotine ter dve vdolbini, kot posledici pričvrščenega zunanjega fiksaterja). Sodišče je upravičeno verjelo tožniku, tudi zaradi njegove mladosti, da duševno trpi zaradi ugotovljenih vidnih posledic poškodbe. Ob takšnih ugotovitvah je pritožbeno sodišče zvišalo denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za 4.500,00 EUR (skupaj na 17.000,00 EUR), za duševne bolečine zaradi skaženosti pa za 1.000,00 EUR (skupaj na 4.000,00 EUR). Trditve tožene stranke o tožnikovem prispevku k škodi, ker ni nosil zaščitne čelade, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje in se pritožbeno sodišče razlogom sodbe o tem v celoti pridružuje. Celotna denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v seštevku tako znese 32.300,00 EUR.

Zaradi odločitve, da znaša tožnikov soprispevek k nastanku škode 80%, je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 20% ugotovljene nepremoženjske škode 32.300,00 EUR, kar znese 6.460,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti odškodninske terjatve do plačila. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbam in sodbo spremenilo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP, v ostalem pa pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

Pravdni stranki in stranski intervenient izpodbijajo tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik neutemeljeno šteje, da je njegov uspeh v pravdi 100%, prav tako neutemeljeno pa zahteva povrnitev stroškov za izvedenca F. M. iz Z., kot je v obrazložitvi stroškovne odločitve pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožene stranke v tistem delu, ko neopredeljeno zahteva povrnitev stroškov zastopnika na glavnih obravnavah in ogledih, pa očitno ne gre potne za stroške, saj so ti toženi stranki posebej priznani. Stranski intervenient pa se neutemeljeno pritožuje, da sodišče ni upoštevalo njegove pripravljalne vloge z dne 22.2.2008, ker to ne drži, saj je strošek za sestavo te vloge v seštevku stroškov že upoštevan. Sprememba sodbe glede temelja in višine denarne odškodnine je narekovala sodišču druge stopnje, da ustrezno spremeni tudi stroškovno odločitev. Ob upoštevanju uspeha tožeče stranke v celotnem postopku (uspeh po temelju 20%, po višini 67%, skupaj v povprečju 43,6%) je tožnik upravičen do povrnitve 4.293,30 EUR (9.847,00 EUR X 43,6 %), tožena stranka pa do povrnitve 350,50 EUR (621,00 EUR X 56,4%) stroškov postopka. Po medsebojnem pobotanju je tako tožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v višini 3.942,80 EUR. Stroški stranskega intervenienta (ki je lahko le upravičenec, ne pa tudi zavezanec za povračilo pravdnih stroškov), so odmerjeni v znesku 2.883,50 EUR, pri čemer 56,4% (uspeh stranskega intervenienta) znese 1.626,30 EUR. Navedeni znesek je tožeča stranka dolžna povrniti stranskemu intervenientu (2. odstavek 154. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je delno uspela v pritožbi glede višine tožbenega zahtevka, tožena stranka in stranski intervenient pa glede podlage. Zato morajo pritožniki kriti vsak svoje stroške pritožbenega postopka.