Jedro

Presoja deležev prispevkov obeh voznikov in presoja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora povrniti stranskemu intervenientu 783,93 EUR stroškov revizijskega odgovora v roku 15 dni, od 16. dne dalje pa plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Tožnik se je poškodoval v prometni nesreči 5. 6. 1999, ko je kot takrat 15 let star voznik motornega kolesa pripeljal z neprednostne ceste in v slabo preglednem križišču trčil s stranskim intervenientom, ki je po prednostni cesti vozil osebni avtomobil. Od toženke, pri kateri je bila zavarovana avtomobilska odgovornost, je zahteval plačilo 48.000 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju presodilo, da je delež obeh voznikov motornih vozil enak, odmerilo odškodnino za tožnikovo škodo na znesek 25.400 EUR in toženki naložilo, da plača tožniku 12.700 EUR odškodnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je o pritožbah obeh pravdnih strank in stranskega intervenienta odločilo tako, da jim je delno ugodilo. Tožnikov delež k nastanku nesreče je zvišalo na 80%, odmero za nepremoženjsko škodo pa na 32.300 EUR ter nato toženki naložilo v plačilo 6.460 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovemu tožbenemu zahtevku po temelju in višini v celoti ugodi. Po povzemanju nekaterih ugotovitev prvostopenjskega sodišča zatrjuje, da to v zaključnih ugotovitvah ni zapisalo niti, da je tožnik v križišče pripeljal brez zaustavitve, niti da je ustavil ob stop tabli in pogledal v varnostno ogledalo. Pritožbeno sodišče je zato na pritožbeni seji napačno povzelo dejansko stanje, češ da naj bi prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožnik prevozil talno oznako stop in nadaljeval z vožnjo čez križišče. To ne drži, saj take kršitve cestnoprometnih pravil prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, tožniku je očitalo le kršitev pravila prednosti. V nadaljevanju tožnik (brez ustrezne besedne povezave in kar v istem stavku, pa tudi brez glagola) zatrjuje relativne in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče po njegovih izvajanjih spremembo deleža odgovornosti gradi prav na nedovoljeni predpostavki napačno povzetega dejanskega stanja. Z vidika vzročne zveze sicer ni sporno, da je tožnik povzročil nevarno situacijo, je pa to sporno z vidika krivde, saj je speljal v križišče, ko avtomobila ni imel v vidnem polju. Tega prvostopenjsko sodišče ni izključilo, ugotovilo je le, da bi ob zadostni skrbnosti med vožnjo v križišče moral ponovno pogledati v ogledalo. Odgovora na pritožbeno grajo tega stališča tožnik ni dobil. Pritožbeno sodišče se je sicer strinjalo, da bi moral stranski intervenient voziti tako, da bi vozilo stalno obvladoval in ustavil pred oviro, ki jo lahko pričakuje, drugače kot prvostopenjsko sodišče pa je obravnavalo reakcijo stranskega intervenienta, ki je bila napačna, ker je zavil v levo. Če bi vozil naravnost, do trčenja ne bi prišlo. Neposreden vzrok je neustrezen odziv voznika osebnega avtomobila, kar je po tožnikovem stališču celo pretrgalo vzročno zvezo. Tožnik ponavlja svoja pritožbena izvajanja, zakaj ne gre za opustitev dolžnosti, da znova v ogledalu kontrolira prevoznost križišča. Zavzema se za uporabo prvega in ne drugega odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, v zvezi s 1.060. členom Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Nato tožnik povzema dejanske ugotovitve glede svoje nepremoženjske škode in graja odmero odškodnine, pri čemer opozarja na svojo mladost, dolgotrajnost zdravljenja, konkretne omejitve in dejstvo, da gre v poškodovanem sklepu že za začetno fazo artroze. Zato je njegov tožbeni zahtevek utemeljen tudi v celotni zahtevani višini.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku ter stranskemu intervenientu. Ta v odgovoru na revizijo obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) z revizijo ni dovoljeno izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, torej tistih odločilnih dejstev, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestala preizkus tudi na pritožbeni stopnji. Pri tem ne gre le za prepoved neposrednega, ampak tudi posrednega izpodbijanja, na primer v preobleki zatrjevanih procesnih kršitev ali kršitev materialnega prava. V tej nedovoljeni smeri gredo tudi nekatere od revizijskih trditev v tej pravdni zadevi, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7. Po odločilnih dejanskih ugotovitvah obeh sodišče je do nesreče prišlo v okoliščinah, povzetih na peti strani pritožbene sodbe. Stranski intervenient je z avtomobilom vozil s hitrostjo malo pod dovoljenih 50 km/h po prednostni cesti, tožnik pa se je pripeljal s kolesom z motorjem po neprednostni cesti, vendar ni ustavil, ampak je prevozil talno stop označbo in vozil naprej čez križišče s hitrostjo 20 km/h. Križišče je slabo pregledno, saj je bila pregledna razdalja za avtomobilista le 25 m, na taki razdalji pa bi lahko ustavil, če bi vozil s hitrostjo 44 km/h. Avtomobilist bi nesrečo preprečil, če bi zaviral in vozil naravnost po svojem pasu, vendar je zavijal v levo in zaviral ter tako trčil s tožnikom že čez sredinsko črto na nasprotnem voznem pasu, ko je tožnik že uspel prevoziti prvi del vozišča in začel zavijati v levo.

8. Po jasnih razlogih obeh sodišč se tožnik pred križiščem ni ustavil, temveč je prevozil talno označbo stop brez ustavljanja. Tega ni upoštevalo le drugostopenjsko sodišče, temveč tudi prvostopenjsko. Taka dejanska ugotovitev temelji na skladnih mnenjih obeh izvedencev cestnoprometne stroke, drugi izvedenec pa je svoje mnenje na pripombe tožnika večkrat dopolnil in tudi ustno odgovarjal na obravnavi. Sodišče prve stopnje je njegovo mnenje v celoti sprejelo (razlogi na peti strani sodbe), res pa je izvedenec obdelal več variant možnega poteka prometne nesreče, med njimi tudi, kako bi bilo, če bi tožnik pred križiščem ustavil. V tem delu je na šesti strani v pogojni obliki glagola (ki jo povzema tudi revizija) povzelo izvedenčeve ugotovitve. Na koncu povzemanja pa je na šesti strani izrecno in jasno zapisalo, kateri izračun izvedenca ovrže tožnikovo trditev, da naj bi pri označbi stop ustavil in v ogledalu preveril, ali lahko z vožnjo v križišče nadaljuje.

9. Pravkar pojasnjeno pomeni, da tožnik s povzemanjem le nekaterih ugotovitev prvostopenjskega sodišča počne prav tisto, kar neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču: poskuša predrugačiti dejansko stanje. Nobene protispisnosti ni v razlogih ob povzemanju razlogov prvostopenjske sodbe, pa tudi ne drugih zatrjevanih absolutnih ali relativnih procesnih kršitev. Procesna in materialnopravna graja razlogov prvostopenjskega sodišča, da bi tožnik prispeval k nesreči tudi v primeru, če bi pred križiščem ustavil, niti v pritožbeni niti v revizijski odločbi ne terja posebnega odgovora, ker gre le za dodane razloge. Odločilna dejanska ugotovitev je, da ni ustavil, zato ni pomembno, ali in kako naj bi vozil, če bi bil ustavil. 10. Ob tako ugotovljenem poteku prometne nesreče sta sodišči ugotovili, da je tožnik zaradi neupoštevanja prednosti v križišču kršil določbe 20. člena in tretjega odstavka 41. člena takrat veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP; Ur. l. RS, št. 30/98), stranski intervenient pa določbo prvega odstavka 27. člena ZVCP. Določba 20. člena navedenega zakona je splošna zapoved o dolžnem ravnanju po prometnih pravilih in takem načinu vožnje, da se ne ovira ali ogroža drugih udeležencev v cestnem prometu ali jim ne povzroča škode. Konkretnejša izpeljava te določbe je v nadaljnjih zakonskih členih, med drugim tudi v tistih o dolžnem upoštevanju prometne signalizacije, torej prometnih znakov in talnih označb (določbe 102., 104. in 108. člena ZVCP). Okoliščina, da sodišče v zvezi s tožnikovim neupoštevanjem talne označbe stop ni navedlo, da je s tem prišlo do kršitve enega od navedenih zakonskih členov, ne pomeni, da tožnik ni prevozil talne označbe stop, kot skuša utemeljiti v reviziji, temveč samo, da sodišče ni natančno pravno opredelilo ugotovljenega načina vožnje.

11. K nastanku prometne nesreče so torej prispevale kršitve obeh voznikov motornih vozil. Zato sta sodišči morali uporabiti določbo drugega odstavka 178. člena ZOR, kako ravnati v primeru obojestranske krivde obeh voznikov. Sorazmerno stopnjo krivde vsakega od njiju je prvostopenjsko sodišče določilo v enakem razmerju, pritožbeno sodišče pa je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno določilo tožnikov delež z 80%(1). Prispevni delež k nesreči je treba ocenjevati na podlagi vseh okoliščin dogodka, pri tem pa dati pravo težo tisti okoliščini, ki je predstavljala odločilen vzrok za nesrečo. V obravnavani zadevi je to hkrati začetni vzrok, torej tožnikovo neupoštevanje prednosti na križišču pri vožnji z neprednostne na prednostno cesto. Tožnik sam priznava, da je njegova vožnja ustvarila nevarno situacijo. Zmotna pa je njegova revizijska izpeljava, da sta nekoliko prehitra vožnja stranskega intervenienta in njegova reakcija prekinili vzročno zvezo. Stranski intervenient je vozil po prednostni cesti s hitrostjo pod 50 km/h, pred pričakovano oviro v manj preglednem križišču pa bi lahko ustavil, če bi vozil 44 km/h. Nepravilnost pri njegovi vožnji pomeni samo, da je pri nastanku škodnega dogodka delovalo več vzrokov, ne pa da je drugi vzrok prekinil vzročno zvezo v razmerju do prvega vzroka. Pravilo prednosti je eno temeljnih pravil za varno vožnjo v cestnem prometu. Njegova kršitev je zato hujša od neprimerne hitrosti vožnje avtomobilista na prednosti cesti, ki je bila sicer v okviru dovoljene, vendar glede na konkretne okoliščine slabo preglednega križišča za nekaj kilometrov previsoka.

12. Revizijsko sodišče pritrjuje tudi pritožbenemu stališču, da reakcije stranskega intervenienta, ki je zavil levo in zaviral, zaradi česar je do trčenja prišlo že čez sredinsko črto, ni šteti v njegovo škodo. Oba izvedenca sta pojasnila, da gre za običajno reakcijo povprečnega voznika. Tudi na podlagi splošnih izkušenj je mogoče trditi, da povprečen voznik na zanj nepričakovano oviro na svojem voznem pasu reagira tako, da se ji umika v levo in zavira. Za nazaj je mogoče ugotavljati, da bi bilo glede na konkretne okoliščine primerneje, da bi vozil naravnost, mogoče celo brez zaviranja, v trenutku reagiranja pa časa za tako tehtanje različnih možnosti ni, saj povprečen voznik reagira hipno, instinktivno in avtomatično. Zato je revizijsko sodišče že odločilo, da vozniku ni mogoče očitati tipične reakcije v situaciji, ko je pred tem vozil pravilno, nevarno situacijo in s tem tipično reakcijo z zavijanjem v levo pa je povzročil drug voznik z izsiljevanjem prednosti(2).

13. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je z zvišanjem odmere na pritožbeni stopnji določena skladno z zahtevami in kriteriji iz 200. in 203. člena ZOR. Pritožbeno sodišče je odmero prvostopenjskega sodišča v znesku 25.400 EUR zvišalo na 32.300 EUR, kar glede na razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe pomeni približno 37 povprečnih plač. Tožnik je v nesreči dobil večfragmetarni odprti zlom leve goleni, zlom leve ključnice, pretres možganov, udarnine in odrgnine na glavi, nosu, levi nogi, zlasti od kolena navzdol. Zdravljenje je bilo komplicirano in dolgotrajno, saj je trajalo približno deset mesecev, življenjske aktivnosti, zaradi katerih tožnik trpi duševne bolečine, pa so omejene le v zvezi s prvo poškodbo, in sicer pri hoji, stoji, športnih aktivnostih, izbiri poklica itd. Podrobnosti glede vseh štirih oblik nepremoženjske škode so razvidne iz razlogov prvostopenjske sodbe na straneh 8 do 11. Pritožbeno sodišče je ob zvišanju odmere posebej poudarilo, da je bil tožnik v času nesreče star le 15 let in da se bodo zaradi pričakovanega razvoja artroze težave oziroma bolečine stopnjevale. Upoštevalo je torej obe okoliščini, ki ju tožnik v reviziji posebej poudarja. Revizijsko sodišče ob pregledu odmere odškodnin v primerljivih zadevah ugotavlja, da je znesek 32.300 EUR tudi primerno umeščen v okvir prisoje pravične denarne odškodnine za take vrste poškodb in tak obseg škode.(3)

14. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški. Tožniku je naložilo, da mora povrniti stranskemu intervenientu odmerjene stroške revizijskega odgovora. Odločitev o revizijskih stroških obeh temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in določbah Odvetniške tarife.

Op. št. (1): Primerjaj določitev deležev v primerljivih situacijah v zadevah II Ips 296/95 in II Ips 545/98. Op. št. (2): Primerjaj II Ips 101/2006, podobno II Ips 91/2005. Op. št. (3): Primerjaj II Ips 478/2005, II Ips 530/2005, II Ips 602/2005, II Ips 251/2009 in druge.