Jedro

Toženka ni dokazala dejstev, s katerimi je utemeljevala odpovedni razlog (da so delo na delovnem mestu, na katerem je delo opravljala tožnica, pred spremembami opravljali trije delavci; da je bila sistemizacija glede tega delovnega mesta spremenjena; da je prišlo do zmanjšanja obsega dela na tem delovnem mestu; da je prišlo do zmanjšanja proizvodnje raznovrstnih artiklov). Pomembno je tudi, da je toženka istočasno kot tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi delavcu na drugem delovnem mestu in mu ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za tožničino delovno mesto, ker je hotela v delovnem razmerju obdržati prav tega delavca (ta je ponujeno pogodbo o zaposlitvi sprejel). Na ta način je navidezno ustvarila prenehanje potreb po delu tožnice.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu I. točke izreka v zvezi z odločitvijo sodišča v I./1 točki izreka, v delu I./2 točke izreka, v delu I./3 točke izreka in v I./4 točki izreka ter sodba sodišča prve stopnje v tem delu spremenita tako, da se ugotovi, da tožeči stranki zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 11. 2019 delovno razmerje ni prenehalo dne 27. 11. 2019, zaradi česar jo je dolžna tožena stranka v 15 dneh pozvati nazaj na delo in jo od 27. 11. 2019 dalje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, - v preostalem nespremenjenem delu I. točke izreka in v II. točki izreka se sodba sodišča druge stopnje in v preostalem nespremenjenem delu I./2 točke izreka in I./3 točke izreka ter v II. točki izreka sodba sodišča prve stopnje razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 11. 2019 (I./1 točka izreka); za ugotovitev, da tožnici pogodba o zaposlitvi z dne 5. 4. 2019 in delovno razmerje nista prenehala, temveč še trajata z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (I./2 točka izreka); da jo je dolžna toženka v 15. dneh pozvati nazaj na delo in ji za čas, ko ni delala, to je od 27. 11. 2019 dalje, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji med drugim obračunati in izplačati tudi vse plače in druge denarne prejemke iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji za ta čas obračunati in plačati tudi prispevke za socialna zavarovanja (I./3 točka izreka); da jo je dolžna prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje in ji povrniti njene stroške postopka (I./4 točka izreka). Poleg tega je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).1

2. Zoper navedeno odločitev se je pritožila tožnica. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožnice s sklepom VIII DoR 120/2023 z dne 20. 6. 2023 dopustilo revizijo glede vprašanja pravilne uporabe materialnega prava pri presoji o utemeljenosti poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.

4. Tožnica v reviziji navaja, da sta sodišči druge in stopnje bistveno kršili določbe pravdnega postopka in zmotno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da je bil za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podan organizacijski razlog. Toženka je pred in po reorganizaciji na delovnem mestu "skrbnik ključnih kupcev" potrebovala dva delavca, v tem delu pa sistemizacija ni bila spremenjena. Delo tožnice na tem delovnem mestu ni postalo nepotrebno. Obseg njenega dela na tem delovnem mestu se zaradi reorganizacije ni zmanjšal, ni se zmanjšal niti obseg proizvodnje, toženka pa je za isto delovno mesto istočasno zaposlila drugega delavca, A. A. Temu je predhodno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ukinitve njegovega delovnega mesta in mu ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za novo delovno mesto, na katerem je delala tožnica. Obe pogodbi o zaposlitvi sta bili odpovedani istočasno. Toženka je v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožnici, navajala, da na delovnem mestu "skrbnik ključnih kupcev" zaposluje dva delavca in da se je obseg dela na tem delovnem mestu zmanjšal, kar pa ne drži. Toženka je morala najprej izprazniti tožničino delovno mesto, tako da ji je podala odpoved, če je hotela na to delovno mesto zaposliti A. A., kar je tudi storila. A. A. pred tem tudi ni opravljal enakega dela kot tožnica, niti ni opravljal del, ki bi bila primerljiva z delovnim mestom "skrbnik ključnih kupcev". Odpovedni razlog tožničine redne odpovedi je bil fiktiven. Odločitev sodišč odstopa od uveljavljene sodne prakse (VIII Ips 82/2017, Pdp 1111/2016). Toženka tudi ni dokazala, da je A. A. prevzel 20 odstotkov dela tožnice. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice bi bila lahko zakonita le, če bi bilo njeno delovno mestu ukinjeno. Priglaša stroške postopka.

5. Toženka je podala odgovor na revizijo, v katerem predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8. Tožnica v reviziji sodišču druge stopnje očita več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ker revizija glede tega ni bila dopuščena, revizijsko sodišče na te revizijske navedbe ne odgovarja.

9. Toženka je tožničino redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 11. 2019 obrazložila s tem, da se je zaradi poslabšanja poslovnih rezultatov odločila za izvedbo reorganizacije poslovanja, pri čemer je želela reorganizirati tudi oddelek "trženje". Sklicevala se je na spremembo sistemizacije in navedla, da je hkrati ukinila delovno mesto "vodja prodaje"2, delavec, ki je edini delal na tem delovnem mestu, pa bo prevzel dela in naloge na delovnem mestu "skrbnik ključnih kupcev," na katerem je delala tožnica. V odpovedi je bilo navedeno tudi, da je prenehala potreba po opravljanju dela tožnice na delovnem mestu "skrbnik ključnih kupcev", ker bosta delo na tem delovnem mestu delo opravljala dva delavca, da bo toženka v bodoče proizvajala manj raznovrstnih artiklov, da bo delo drugače organizirano, da bo zato na delovnem mestu "skrbnik ključnih kupcev" prenehala potreba po delu treh zaposlenih in da bosta delo odslej opravljala dva delavca. Zato je iz organizacijskega razloga prenehala potreba po delu tožnice.

10. Po prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; ZDR-1) je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Po drugem odstavku 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prvega odstavka 89. člena, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tudi glede na drugi odstavek 83. člena ZDR-1 lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved. Utemeljenost odpovednega razloga sodišče presoja v okviru dejanskega razloga za odpoved, ki ga delodajalec navede oziroma obrazloži v svoji odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu (drugi odstavek 87. člena ZDR-1). V primeru, da redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dokazno breme na njegovi strani (prvi odstavek 84. člena ZDR-1).

11. Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da je toženka istočasno kot tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi A. A. zaradi ukinitve njegovega delovnega mesta3 in mu na podlagi 91. člena ZDR-1 ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "skrbnik ključnih kupcev". A. A. je ponujeno pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto sprejel ter jo dne 12. 11. 2019 (torej istega dne, kot je bila tožnici vročena njena odpoved) podpisal. Delo, ki ga je opravljal pred tem, je bilo drugačno kot delo tožnice na delovnem mestu "skrbnik ključnih kupcev". Toženka ni dokazala, da so delo na delovnem mestu "skrbnik ključnih kupcev" pred spremembami opravljali trije delavci, med katerimi naj bi bil tudi A. A. ampak le dve delavki (tožnica in B. B.). Ugotovljeno je bilo, da je A. A. po podpisu nove pogodbe še naprej opravljal naloge prejšnjega delovnega mesta (80%) in le v manjšem obsegu (20%) prevzel delo delovnega mesta "skrbnik ključnih kupcev". Toženka tudi ni dokazala, da je bila glede delovnega mesta "skrbnik ključnih kupcev" sistemizacija spremenjena, da je prišlo do zmanjšanja obsega dela na tem delovnem mestu in do zmanjšanja proizvodnje raznovrstnih artiklov. Dela "skrbnik ključnih kupcev" toženka ni razdelila med dva delavca (B. B. in A. A.), kot je navajala v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč med tri delavce (A. A., B. B. in C. C.).

12. Kljub tem ugotovitvam, ki kažejo na razhajanje z dejstvi iz obrazložitve odpovedi, sta sodišči presodili, da je odpovedni razlog utemeljen4 in pri tem zmotno šteli kot bistveno le, da je bilo delo tožnice po odpovedi razporejeno med tri delavce.

13. Toženka namreč ni dokazala dejstev, s katerimi je utemeljevala odpovedni razlog, predvsem pa je pomembno, da je istočasno kot tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi delavcu na drugem delovnem mestu, ki mu je ponudila sklenitev pogodbe za tožničino delovno mesto "skrbnik ključnih kupcev", ker je v delovnem razmerju hotela obdržati prav tega delavca5. Na ta način je navidezno ustvarila prenehanje potreb po delu tožnice. To pomeni, da odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ni bil utemeljen.

14. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se glasi, da sodišči pri presoji o utemeljenosti poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nista pravilno uporabili materialnega prava.

15. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da zaradi nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 11. 2019 tožnici 27. 11. 2019 ni prenehalo delovno razmerje pri toženki.6 Toženki je naložilo tudi, da mora tožnico pozvati nazaj na delo in jo za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ.

16. Ker zaradi napačne odločitve o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in zakonitem prenehanju delovnega razmerja sodišči druge in prve stopnje nista presojali relevantnih vprašanj v zvezi z reparacijskim zahtevkom,7 je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo nespremenjeni del sodb sodišča druge in prve stopnje (vključno z odločitvijo o stroških postopka) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

17. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

18. Revizijsko sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 V prvem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo Pd 227/2019 z dne 5. 11. 2020 v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženke s sodbo Pdp 41/2021 z dne 30. 3. 2021 prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Zoper navedeno odločitev je tožnica vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII Ips 46/2021 z dne 10. 3. 2022 ugodilo in zaradi bistvene kršitve določbe pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 358. členom ZPP in kršitve načela neposrednosti sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, odločitev o revizijskih stroških pa pridržalo za končno odločbo. Sodišče druge stopnje je v novem sojenju s sklepom Pdp 198/2022 z dne 10. 5. 2022 pritožbi toženke ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridržalo za končno odločbo. 2 V tem delu je po ugotovitvi sodišč druge in prve stopnje obrazložitev redne odpovedi netočna, saj je bilo ukinjeno delovno mesto" vodja izvoza in uvoza." 3 Delovno mesto "vodja izvoza in uvoza" je bilo ukinjeno zaradi spremembe sistemizacije. 4 Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je sprejelo svojo odločitev glede na napotke iz razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje Pdp 198/2022 z dne 10. 5. 2022. 5 Okoliščina, da je želela toženka v delovnem razmerju obdržati A. A., izhaja tako iz njenih navedb, kot tudi iz izpovedbe zakonitega zastopnika toženke. 6 Izrek je oblikovalo v skladu s stališči VS RS v sklepu VIII Ips 163/2018 z dne 10. 9. 2019. 7 Vključno z njegovo nedoločenostjo, ki jo bo treba najprej popraviti.