Jedro

Ob ugotovitvi, da je tožena stranka reorganizirala delovni proces na način, da je delo, ki ga je dotlej opravljala tožnica, prerazporedila med tri druge zaposlene in da nihče od njih tožničinih delovnih nalog ni prevzel v celoti, temveč zgolj delno in poleg svojih rednih delovnih nalog, je utemeljen zaključek, da je zaradi organizacijskih razlogov na strani tožene stranke prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je takšen utemeljen razlog onemogočil nadaljevanje delovnega razmerja med strankama pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 11. 2019 nezakonita in se razveljavi ter da tožnici pogodba o zaposlitvi z dne 5. 4. 2019 in delovno razmerje ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja ter jo je tožena stranka dolžna v roku 15 dni pozvati nazaj na delo in ji za čas, ko ni delala, tj. od 27. 11. 2019 dalje, priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ji med drugim obračunati in izplačati vse plače in druge denarne prejemke iz delovnega razmerja za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila ter tožnici za ta čas obračunati in plačati prispevke za socialna zavarovanja, ter jo v roku 15 dni prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da delodajalec lahko pogodbo o zaposlitvi odpove, če zanjo obstaja utemeljen razlog, ki pa v konkretni zadevi ni bil izpolnjen. Res je sicer delodajalec pri poslovnih odločitvah glede odpovedi do neke mere avtonomen, vendar nikakor ne drži, da sme sodišče odpoved presojati zgolj v smislu, ali je odpovedni razlog navidezen in da ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki dejansko pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije. V konkretni zadevi organizacijski razlog ni bil niti formalno niti dejansko izpolnjen, kar bi moralo ugotoviti sodišče, saj je vezano na presojanje razlogov, ki so podani v odpovedi, ne pa tiste, ki jih tekom postopka tožena stranka dodatno utemeljuje. Tožena stranka je kot organizacijski razlog navedla prerazporeditev delovnih nalog z namenom reorganizacije poslovnih procesov. V odpovedi je navedla, da se obseg dela na tem delovnem mestu zmanjša in da bodo v bodoče delo na tem delovnem mestu opravljala dva delavca. Navedeni razlogi so po mnenju tožnice fiktivni, saj niti formalno niti dejansko niso podani. Sistemizacija se v delu, ki se nanaša na delovno mesto skrbnik ključnih kupcev ni spreminjala. Pred reorganizacijo sta bila zaposlena na delovnem mestu skrbnik ključnih kupcev dva delavca in po reorganizaciji. Delo tožnice ni postalo nepotrebno, saj se je obseg dela na delovnem mestu skrbnik ključnih kupcev ni zmanjšal. Tožena stranka je na isto delovno mesto, kjer je podala odpoved tožnici, zaposlila novega delavca, saj je z novim delavcem podpisala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto skrbnik ključnih kupcev istočasno, ko je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto. V odpovedi A. A. z dne 8. 11. 2019 je tožena stranka zapisala, da je delovno mesto ukinila, hkrati pa ugotovila potrebo po zaposlitvi delavca in mu ponudila sklenitev nove pogodbe za delovno mesto "skrbnik ključnih kupcev". To delovno mesto je vse do izteka odpovednega r0ka torej zasedala tožnica. Odpovedni razlog pri tožnici je očitno fiktiven. Dokazni postopek je potrdil, da se obseg dela na delovnem mestu tožnice ni zmanjšal, saj so delo na tem delovnem mestu pred odpovedjo opravljali trije delavci in se obseg dela prodaje ni zmanjšal, ter se je celo povečal, zato je nezakonito ravnanje tožene stranke, ker je ohranilo delovno mesto enega delavca tako, da je zaradi tega odpovedala pogodbo o zaposlitvi drugemu delavcu. Dejstvo pa je tudi, da takšna odpoved ne more imeti ekonomskih učinkov, saj sta na istem delovnem mestu prej in sedaj bila dva zaposlena, le A. A. je zamenjal tožnico. Tožena stranka povsem nerazumljivo sedaj trdi, da delo A. A. ni bilo nepotrebno, čeprav mu je sama ravno iz tega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi in hkrati ponudila zaposlitev na delovnem mestu tožnice. Sodna praksa ugotavlja, da ne gre za utemeljen odpovedni razlog, če delodajalec na novo sistemiziranem delovnem mestu skrbnik ključnih kupcev zaposli novega delavca, čeprav bi to delo lahko opravljala tožnica (sodba VDSS Pdp 661/2019). Tudi v zadevi Pdp 1111/2006 je VDSS odločilo, da ni prišlo do dejanskega zmanjšanja potreb po delu delavcev, če delodajalec na enakem delovnem mestu zaposluje nove delavce. Odpoved tožnici je bila podana izključno zato, ker je tožena stranka želela obdržati delavca, katerega delovno mesto je ukinila. Zaradi vsega navedenega tožnica meni, da so zmotna izrecna navodila višjega sodišča, katerim je sicer kritično sledilo sodišče prve stopnje, saj temeljijo na zmotnem razumevanju dejanskega stanja. Tožena stranka ni predložila nobenih objektivnih ali listinskih dokazov o tem, da je A. A. prevzel 20 % dela tožnice. A. A. dela tožnice ni poznal in ga ni opravljal, zato je bilo takšno specifično in strokovno delo potrebno dodeliti osebam, ki jih znajo opravljati. Tožnica še navaja, da niso resnične trditve, da je imel zgolj A. A. izkušnje na tujih trgih, saj je tožnica pokrivala tako slovenski trg kot B. Hrvaška in bi lahko tožnica tudi prevzela delo A. A., ne da bi bilo potrebno dodatno usposabljanje, za razliko od A. A., katerega so morali usposabljati za izvajanje dela s kupci na slovenskem trgu. Delo tožnice pod pogoji pogodbe o zaposlitvi ni postalo nepotrebno, obseg dela na delovnem mestu skrbnik ključnih kupcev se ni zmanjšal, zato razporeditev dela med druge zaposlene, tudi če bi bila izkazana, ne more predstavljati takšne okoliščine, ki bi odpoved naredila zakonito. Presoja o tem, ali razlogi, ki jih navaja delodajalec, dejansko zadoščajo za utemeljenost odpovedi je prepuščena sodišču, ki pa se ne sme zadovoljiti le z ugotovitvijo, da je poslovni razlog podan, če je prišlo do zmanjšanja prihodkov zaradi nerealizacije plana in zmanjšanja potreb po številu zaposlenih zaradi prerazporeditve nalog določenih delovnih mest na preostale zaposlene. Odločilno je vprašanje dejanskega zmanjšanja ali ukinitve nalog. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnice v pritožbi in navaja, da je glede poslovnega razloga sodišče v izpodbijani sodbi pravilno izpostavilo, da je tožena stranka povečanje produktivnosti zasledovala na način, da isti obseg dela opravi z manjšim številom zaposlenih – konkretno brez tožnice. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno zaključilo, da je zaradi organizacijskih razlogov na strani tožene stranke prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je odpoved zakonita.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Predmet presoje v konkretni zadevi je odločitev o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem.) v prvi alineji prvega odstavka 89. člena opredeljuje kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Po določbi drugega odstavka 83. člena ZDR-1 delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved. Pri tem je potrebno upoštevati, da mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sodišče presojati, ali je do reorganizacije, zaradi katere je delodajalec delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi, dejansko prišlo, ali je naveden odpovedni razlog resničen, ni pa v domeni sodišča ocenjevati, ali je takšna reorganizacija smotrna, saj gre za poslovno odločitev delodajalca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sodišče ni pristojno nadzirati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, temveč lahko z vidika obstoja utemeljenosti poslovnega razloga, glede na navedbe strank, presoja le, ali gre morebiti zgolj za navidezni razlog in ali gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije.

7. Pritožbeno sodišče je v tem delovnem sporu že razsojalo in je s sodbo opr. št. Pdp 41/2021 z dne 30. 3. 2021 odločitev prvostopenjskega sodišča spremenilo in zavrnilo tožbeni zahtevek. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 46/2021 z dne 10. 3. 2022 reviziji ugodilo in sodbo drugostopenjskega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno sojenje. S sklepom opr. št. Pdp 198/2022 z dne 10. 5. 2022 je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje in pri tem poudarilo, da sodišče prve stopnje v prvotnem postopku zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo pravno odločilnih dejstev. V ponovljenem postopku (Pd 140/2022) je sodišče prve stopnje upoštevalo stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča iz njegovega razveljavitvenega sklepa in dopolnilno dokazni postopek ter ponovno odločilo.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju od 21. 1. 2019, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu skrbnik ključnih kupcev. Dne 12. 11. 2019 je bila tožnici vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 11. 2019. Ker je tožena stranka želela reorganizirat oddelek "trženje" je spremenila organizacijo dela z namenom optimizacije, racionalizacije, v smislu zmanjšanja števila potrebnih delavcev znotraj organizacijskih enot. V ta namen je sprejela spremembo sistemizacije delovnih mest, ki jo je predstavila svetu delavcev in sindikatu. Ker do 6. 11. 2019, kot je bil dogovorjen rok za podajo mnenja s strani predstavnikov delavcev, tožena stranka ni prejela nobenega mnenja glede spremembe sistemizacije jo je sprejela dne 6. 11. 2019, kot to izhaja iz listinskih dokazov (priloga B1 in B8), kar je ugotovilo sodišče prve stopnje.

9. Neutemeljene so pritožbene trditve, da organizacijski razlog niti formalno niti dejansko ni bil podan in da je šlo dejansko za fiktiven razlog, ker je tožena stranka tako pred kot po reorganizaciji na delovnem mestu skrbnik ključnih kupcev zaposlovala dva delavca in da tožničino delo zato ni postalo nepotrebno. Kot izhaja iz obrazložitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici, je tožena stranka v njej obrazložila, da je reorganizirala poslovne procese pri opravljanju svoje osnovne dejavnosti, spremenila organizacijo dela in delovne postopke v posameznih organizacijskih enotah in racionalizirala poslovanje, pri čemer je dela in naloge drugače razporedila med zaposlene, kar je rezultiralo v prenehanju potrebe po delu nekaterih delavcev. Zaradi spremembe v organizaciji dela je tožena stranka ukinila delovno mesto "vodja prodaje". Pri toženi stranki sta pred reorganizacijo dejansko obstajali dve vrsti skrbnika ključnih kupcev, in sicer ločeno za tuji in domači trg, pri čemer je bil skrbnik ključnih kupcev za tuji trg v sistemizaciji poimenovan kot vodja prodaje. Tožena stranka je zaradi reorganizacije delovnega procesa ukinila delovno mesto vodja prodaje, vendar so delovne naloge delavca na tem delovnem mestu (A. A.) še vedno obstajale, in sicer je ohranila 80 % vseh delovnih nalog vezanih na skrbnika ključnih kupcev za tuji trg. Na novo pa so mu bile dodeljene naloge delovnega mesta skrbnik ključnih kupcev za domači trg (naloge tožnice) v obsegu 20 %. Delo tožnice je torej, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tožena stranka prerazporedila med A. A., ki je po podani izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "vodja", še vedno opravljal 80 % dela kot prej, 20 % pa je prevzel dela tožnice, C. C. in D. D. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je bilo edino vodilo pri izboru A. A., da je delal s ključnimi kupci v tujini, in je po ukinitvi delovnega mesta "vodje" še vedno opravljal isto delo kot na delovnem mestu vodje prodaje, vendar v manjšem obsegu (80 %). Torej tožena stranka je delo tožnice prerazporedila med tri zaposlene, in sicer A. A., C. C. in D. D., kar je potrdil zakoniti zastopnik tožene stranke E. E., zaslišan kot stranka ter D. D. 10. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi A. A. in zakonitega zastopnika E. E. je A. A. vse od leta 2010 pri toženi stranki opravljal delo vodja izvoza – uvoza, nato vodja prodaje in skrbel za ključne kupce v tujini na način, da je sodeloval z distributerji v posamezni državi (Švedska, Nemčija, Velika Britanija in Italija ter delno Hrvaška). Čeprav je tožena stranka ukinila delovno mesto "vodja prodaje", je ohranila 80 % dela A. A., ki je še vedno sodeloval z ključnimi kupci v tujini, torej opravljal enako delo kot pred reorganizacijo, dodatno pa mu je bilo dodeljeno delo v obsegu 20 % opravljanja dela s strankami, s katerimi je predhodno sodelovala tožnica. Kot je izpovedal zakoniti zastopnik E. E. je bil razlog za takšno odločitev zlasti v tem, da je bil A. A. edini, ki je pri toženi stranki skrbel za kupce v tujini. V kolikor bi tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi A. A., bi morala za opravljanje njegovih nalog popolnoma na novo uvajati novega delavca, saj njegovega dela ne bi mogli nadomestiti niti C. C. niti D. D. (in niti tožnica). Tožena stranka je ocenila, da je nekdo, ki je desetletja skrbel za tuje trge in se posredno in neposredno srečeval tudi z nalogami, ki jih je opravljala tožnica, sposoben v zelo kratkem času opravljati tudi naloge, ki so mu bile dodatno dodeljene. Ostali del nalog tožnice je bil dodeljen C. C., v manjšem obsegu pa so bile naloge dodeljene tudi D. D., ki pa pred tem ni skrbela za ključne kupce.

11. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je za odločitev predvsem bistveno, da je tožena stranka pred spremembo sistemizacije na delovnem mestu skrbnik ključnih kupcev potrebovala dva delavca in da tudi po spremembi sistemizacije, na tem delovnem mestu potrebuje dva delavca in da se sistemizacija v delu, ki se nanaša na delovno mesto tožnice, sploh ni spremenila, ter gre zato za fiktiven razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je tožena stranka delo tožnice po spremembi sistemizacije prerazporedila med tri zaposlene, zaradi česar je prenehala potreba po delu tožnice. Takšna ugotovitev sodišča potrjuje navedbe tožene stranke v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 11. 2019, da je reorganizirala poslovni proces pri opravljanju svoje osnovne dejavnosti, spremenila organizacijo dela in delovne postopke v posameznih organizacijskih enotah in racionalizirala poslovanje ter v sklopu spremembe organizacije dela delovne naloge drugače razporedila med zaposlene v družbi, zaradi česar je prenehala potreba po delu nekaterih zaposlenih, med njimi tudi tožnice. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka reorganizirala delovni proces na način, da je delo, ki ga je dotlej opravljala tožnica, prerazporedila med tri druge zaposlene in da nihče od njih tožničinih delovnih nalog ni prevzel v celoti, temveč zgolj delno in poleg svojih rednih delovnih nalog, je utemeljen zaključek, da je zaradi organizacijskih razlogov na strani tožene stranke prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je takšen utemeljen razlog onemogočil nadaljevanje delovnega razmerja med strankama pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

12. Za odločitev v sporni zadevi je bistveno, da so delavci, ki so ohranili zaposlitev, ohranili tudi naloge po sklenjenih pogodbah o zaposlitvi, ter so bile nanje prenesene naloge tožnice, in v ta namen ni bil zaposlen nov delavec. Tožnica sicer trdi, da je bil zaposlen na novo A. A., ki so mu po odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodja prodaje nato ponudili novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto skrbnik ključnih kupcev, vendar pa glede na to, kot je že pojasnjeno, A. A. ni prevzel v celoti nalog tožnice in prav tako ni prenehala potreba po delu, ki ga je opravljal do ukinitve delovnega mesta vodja prodaje. Tožena stranka je A. A. dejansko odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki ga je s spremembo sistemizacije ukinila (vodja izvoza in uvoza oziroma vodja prodaje), vendar pa je drugače organizirala delovne naloge tega delovnega mesta. Glede na to, da je A. A. na delovnem mestu skrbnik ključnih kupcev ohranil 80 % svojih nalog po pogodbi o zaposlitvi vodja prodaje, in prevzel le 20 % nalog tožnice ter so ostale naloge bile razdeljene med ostale sodelavce ter niso zaposlovali novih delavcev, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da njenega dela ne bi bilo potrebno prenašati, če bi to res postalo nepotrebno. Slednje namreč ne pomeni, da je postala nepotrebna oprava njenih delovnih nalog, ampak zgolj, da te naloge opravljajo drugi zaposleni. Nepomembno pa je, ali jih le-ti opravljajo uspešno, in ali del teh opravljajo tudi zaposleni na drugih delovnih mestih, dokler so to obstoječi zaposleni in (zgolj) v te namene ni bil zaposlen nov delavec, česar pa tožnica niti ni dokazovala.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika E. E., A. A. in D. D. ugotovilo, da je tožena stranka delo tožnice po spremembi sistemizacije dejansko prerazporedila med tri zaposlene, zaradi česar je prenehala potreba po delu tožnice. Ugotovitve sodišča potrjujejo navedbe tožene stranke v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 11. 2019, in sicer da je reorganizirala poslovne procese pri opravljanju svoje osnovne dejavnosti, spremenila organizacijo dela in delovne postopke v posameznih organizacijskih enotah in racionalizirala poslovanje, ter da so v sklopu spremenjene organizacije dela delovne naloge drugače razporejene med zaposlene v družbi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ob ugotovitvi, da je tožena stranka reorganizirala delovni proces na način, da je delo, ki ga je dotlej opravljala tožnica, prerazporedila med tri druge zaposlene, in da nihče od njih tožničinih delovnih nalog ni prevzel v celoti, temveč zgolj delno in poleg svojih rednih delovnih nalog, zato je utemeljen zaključek, da je potreba po delu tožnice pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi prenehala in je zato odpoved iz poslovnega razloga zakonita.

14. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnice, da bi lahko delodajalec naloge delovnega mesta "skrbnik ključnih kupcev" razporedil le delavcu, ki je te naloge opravljal po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje (kljub temu, da je sledilo dokaznim predlogom tožnice) ni bilo dolžno ugotavljati, ali so bile naloge A. A. po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto vodja prodaje identične nalogam tožnice, in sicer skrbnika ključnih kupcev, ker za odločitev v tej zadevi navedeno ni bistveno. Bistveno je, ali je prenehala potreba po delu tožnice zato, ker so bile njene naloge razporejene med ostale zaposlene. Da pa so bile naloge tožnice razporejene ostalim zaposlenim, med drugim tudi D. D., ki nikoli ni opravljala nalog tožnice in tožena stranka ni za potrebe tožničinega delovnega mesta zaposlovala novih (zunanjih) sodelavcev, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pri tem tudi ni bistveno, na koga je toženka prerazporedila naloge tožnice in v kakšnem procentu, torej kako je tožena stranka reorganizirala delovni proces, saj je to v njeni pristojnosti. Prav tako tožena stranka ni dolžna prenesti delovnih nalog drugih zaposlenih na tožnico, za kar se zmotno zavzema pritožba, saj delo lahko delodajalec organizira tako, kot je zanj najbolj optimalno in pri tem gre za poslovno odločitev delodajalca.

15. Glede na navedeno so neutemeljene obsežne pritožbene trditve, da tožena stranka ni predložila nobenih objektivnih ali listinskih dokazov o tem, da je A. A. prevzel 20 % dela tožnice in da gre le za pavšalno, arbitrarno in dokazno nepodprto trditev. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič E. E., D. D. in A. A. ugotovilo, da je tožena stranka delo tožnice po spremembi sistemizacije dejansko prerazporedila med tri zaposlene, kar pa zadošča in tožena stranka ni bila dolžna ugotavljati, kakšen delež predstavljajo kupci, katere je A. A. prevzel od tožnice. Odločitev, ali bo izvedena reorganizacija, racionalizacija poslovanja in v kakšen obsegu ter s kakšno časovno dinamiko je v izključni pristojnosti poslovodstva družbe. Zato so tudi neutemeljene obsežne tožničine pritožbene navedbe o smotrnosti reorganizacije in da ni bilo razlogov za ukinitev tožničinega delovnega mesta.

16. Po ugotovitvah sodišče prve stopnje pa obravnavana odločitev tožene stranke tudi ni bila diskriminatorna, saj je tožena stranka pri odločitvi o reorganizaciji in posledično odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici upoštevala izključno usposobljenost za izvajanje delovnih nalog, kot to izhaja iz skladnih izpovedi E. E. in D. D. in je ohranila delovno mesto z A. A. zaradi njegovih dotedanjih bogatih delovnih izkušenj na tujih trgih, s katerimi drugi zaposleni niso razpolagali in bi jih bilo potrebno zato dodatno usposobiti.

17. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da tožena stranka ni izkazala, da je zgolj A. A. imel izkušnje za delo na tujem trgu in da je tudi tožnica pokrivala tako slovenski trg kot B. Hrvaška, kar pomeni, da je imela tudi izkušnje za tuji trg in da je za navedeno vedela tudi D. D. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, sprememba organizacije, ki se izrazi v ukinitvi delovnega mesta ter razporeditvi dela, ki se je opravljalo na tem delovnem mestu na druge delavce, pomeni vsekakor organizacijski razlog v smislu določbe 89. člena ZDR-1 in je tožena stranka glede organizacije dela in poslovanja samostojna in avtonomna. Sprememba organizacije, ki se izrazi v ukinitvi delovnega mesta ter razporeditvi dela, ki se je opravljalo na tem delovnem mestu na druge delavce, je prav gotovo organizacijski razlog v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Sprememba organizacije dela ni navidezna in ni prekrivala nekaj drugih razlogov, kot to trdi tožnica. Tožena stranka je dejansko naloge tožnice prerazporedila med druge zaposlene.

18. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, ker za rešitev nimajo odločilnega pomena (360. člen ZPP).

19. Glede na navedeno je pritožba tožnice neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije stroške pritožbenega postopka.