Jedro

Zdravnik praviloma mora upoštevati pravico pacienta odločati o samem sebi, ki temelji na ustrezni informiranosti o relevantnih dejstvih, ki se nanašajo na medicinski poseg. Ta pacientova pravica je varovana v okviru URS; 35. člen URS vsakomur zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, zasebnosti ter osebnostnih pravic. Nedotakljivost duševne celovitosti pomeni zlasti prepoved posegov v svobodo odločanja, poudarjena je pravica do samoodločbe, pravica odločati o samem sebi. Na zakonski ravni pa je ta pravica, ki pacientu daje položaj subjekta v postopku zdravljenja, varovana v okviru 47. člena ZZDej, ki med drugim vsakemu daje pravico, da soglaša s predlaganim medicinskim posegom, ali pa ga odkloni.

Ker se je tožničin prvi porod opravil s carskim rezom, se je tožnica ob porodu prvega tožnika znašla v položaju, v katerem ji je medicinska stroka dala pravico, da dejavno sodeluje pri izbiri načina poroda, vključno s pravico, da izbere porod s carskim rezom. Glede na izoblikovane medicinske standarde je torej od zdravnika upravičeno zahtevala, da se porod opravi s carskim rezom. Ker je bila njena zahteva zavrnjena s pojasnilom, da bodo najprej poskusili z naravnim porodom, ji je bila odvzeta možnost odločanja o sami sebi. Neupravičeno je bilo poseženo v njeno temeljno in hkrati osebnostno pravico do samoodločanja, ki je varovana v 35. členu URS in 47. členu ZZDej.

Izrek

I. Revizija se v delu, s katerim izpodbija pravnomočno odločitev o tožbenem zahtevku drugega, tretjega in četrtega tožnika, zavrže. II. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo, in sicer: prvemu tožniku v znesku 400.000,00 EUR, drugi tožnici v znesku 40.000,00 EUR, tretjemu tožniku v znesku 40.000,00 EUR in četrtemu tožniku v znesku 20.000,00 EUR, vsem s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter odškodnino za premoženjsko škodo v višini 2.419,11 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višje tožbene zahtevke je zavrnilo in toženki v plačilo naložilo pravdne stroške tožnikov.

2. Višje sodišče je pritožbi toženke in stranskega intervenienta delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino prvemu tožniku znižalo na znesek 355.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu pa je pritožbi toženke in stranskega intervenienta zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranke in stranski intervenient sami krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka je zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo. Meni, da se je višje sodišče nekritično oprlo na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 94/2015 in razmerje med zdravnikom in pacientom, v nasprotju z dotedanjo pravno doktrino, opredelilo kot pogodbeno razmerje. Zdravnik s kršitvijo pojasnilne dolžnosti posega v osebnostno pravico pacienta do nedotakljivosti telesne in duševne integritete, kar predstavlja civilni delikt. Nastalega pravnega razmerja med zdravnikom in pacientom ni mogoče v celoti transformirati v civilno pogodbeno razmerje. Pri izvajanju zdravstvene dejavnosti v pogodbeno razmerje zdravnik in pacient ne vstopata povsem enakopravno in na podlagi soglasja volj. To razmerje se lahko presoja po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), vendar ne zgolj po 15. členu OZ o soglasju volj, 18. členu OZ o obličnosti izjave volj in 625. členu OZ o skrbnosti pri izvajanju sprejetega naročila. Nastalo pravno razmerje je obligacijsko razmerje z javnopravnimi elementi. Gre za obvezno sklenitev pogodbe in obvezno vsebino pogodbe, kot jo opredeljuje 17. člen OZ. Pri obvezni sklenitvi in vsebini pogodbe pa je pojasnilna dolžnost sestavni del predpisane obvezne vsebine pogodbe, ki je ne moremo presojati zgolj po splošni pojasnilni dolžnosti podjemnika, ampak najprej po predpisanem obveznem ravnanju zdravnika pri izvajanju zdravniške službe in pravici pacienta, da pri lastnem zdravljenju informirano sodeluje. Gre za vprašanje avtonomije zdravnika, da v skladu s pravili stroke in znanosti izbere najprimernejši način zdravljenja in avtonomijo pacienta, da v predlagani način zdravljenja privolil ali pa ne (3. člen Zakona o zdravniški službi; v nadaljevanju ZZdrS in 47. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti; v nadaljevanju ZZDej). V primeru neustreznega zdravljenja ima pacient po določbi 47. člena ZZDej pravico do odškodnine, ne more pa terjati pravilne izpolnitve na podlagi 239. člena OZ. Če pacient utrpi škodo zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti, je upravičen do povračila škode po splošnih določbah OZ o odškodninski odgovornosti, zato je kršitev pojasnilne dolžnosti civilni delikt. V zvezi z vzročno zvezo toženka prav tako opozarja, da zadeva Vrhovnega sodišča II Ips 94/2015, na katero se sklicuje višje sodišče, z obravnavano ni primerljiva, ker je bila tam huda telesna poškodba v neposredni zvezi z medicinskim posegom, ki je povzročil posledico, v obravnavani zadevi pa je do zapleta prišlo neodvisno od ravnanja porodničarja. Sklepanje, da do rupture maternice ne bi prišlo, če bi bil porod opravljen s carskim rezom, je sicer pravilno, vendar moramo ob tem postaviti tudi nasprotno hipotezo: kakšna odgovornost porodničarja bi bila podana, če bi med carskim rezom prišlo do zapleta s hudimi škodnimi posledicami ali celo do smrtnega izida zaradi krvavitve, na katere je porodničar opozarjal. Trčimo v avtonomijo zdravnika in v njegovo zakonsko obveznost, da se ravna po pravilih stroke in doktrine, ter v avtonomijo pacienta, da pri tem sodeluje in tudi privoli v način zdravljenja. Vzročna zveza med kršitvijo pojasnilne dolžnosti in nastalo škodno posledico ne more biti podana, ker je bil porod že v aktivni fazi, porodničar je le vztrajal pri nadaljevanju poroda po naravni poti, v celoti je ravnal lege artis in v skladu s 3. členom ZZdrS. Glede zastaranja tožbenega zahtevka toženka utemeljuje, da škoda izvira iz civilnega delikta, zato se presoja po določbah o neposlovni odškodninski odgovornosti. V vsakem primeru pa veljajo za zahtevek iz naslova nepremoženjske škode določbe OZ o povrnitvi nepremoženjske škode, glede zastaranja pa prvi in drugi odstavek 352. člena OZ. Tretji odstavek istega člena, ki se nanaša na odškodninsko odgovornost zaradi nepravilne izpolnitve pogodbe pa je vezan izključno na povrnitev nastale premoženjske škode. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 14. 4. 2010 ni substancirano uveljavljala odškodninske odgovornosti na temelju kršitve pojasnilne dolžnosti, ampak je šele na naroku dne 20. 11. 2011, ko je že potekel petletni objektivni rok, na izrecen poziv sodnice pojasnila, kaj je imela v mislih s pripombami v pripravljalni vlogi z dne 14. 4. 2010. Iz vseh razlogov prvostopenjskega sodišča je mogoče jasno zaslediti namero sodišča, da se z dovolitvijo spremembe tožbe izogne problemu zastaranja odškodninskega zahtevka. Nov tožbeni zahtevek iz naslova kršitve pojasnilne dolžnosti predstavlja samostojen dejanski in pravni temelj in bi moral biti obravnavan skladno z določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) enako kot samostojna tožba, ki bi jo sodišče lahko pridružilo že obstoječemu pravdnemu postopku. V tem primeru bi toženka imela možnost odgovora na novo tožbo v 30 dnevnem roku, v katerem bi se lahko izjasnila o vseh pravno relevantnih dejstvih in predlagala dokaze. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da je bila z dovolitvijo spremembe tožbe toženki odvzeta možnost ustreznega obravnavanja novega tožbenega zahtevka, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče je kršilo toženkino pravico do izjave v postopku, ker je sprejelo koncept poslovne odškodninske odgovornosti in nanj navezalo tudi odločitev o zavrnitvi ugovora zastaranja, čeprav so stranke in sodišče v vseh predhodnih fazah postopka zadevo obravnavale kot civilni delikt. Nazadnje toženka graja še odločitev o višini priznane odškodnine, ki bistveno odstopa od uveljavljene sodne prakse in je v nasprotju z načelom individualizacije odškodnine. V sodni praksi je bila izjemoma priznana odškodnina v višini 400 povprečnih neto plač, v primeru katastrofalne škode pri mladih, aktivnih oškodovancih. V tem primeru pa gre za poškodbo še nerojenega otroka, ki se posledic in prikrajšanosti ne bo zavedal v taki meri, kot v primeru, ko poškodba človeku spremeni in obrne na glavo življenje in uniči prihodnost. V primeru, da sodišče ugotovi, da je podan temelj odškodninske odgovornosti, naj se določi višina odškodnine za nepremoženjsko škodo prvemu tožniku v skladu z uveljavljeno sodno prakso v sorodnih primerih, drugi tožnici in tretjemu tožniku naj se prisodi 20.000,00 EUR in četrtemu tožniku v znesku 10.000,00 EUR. Glede na uveljavljene kršitve toženka predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevki v celoti zavrnejo, sicer pa pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožnikom, ki nanjo niso odgovorili.

5. Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

**Glede dovoljenosti revizije:**

6. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (dovoljena revizija). Če se vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe giblje v razponu med 2.000,00 EUR in 40.000,00 EUR, je revizija dovoljena le, če jo dopusti sodišče (dopuščena revizija).1

7. Tožniki bi lahko v tej pravdi postavljene zahtevke uveljavljali v ločenih tožbah, povsem neodvisno drug od drugega, in imajo torej položaj navadnih sospornikov v smislu določbe 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP. Glede na vsebino postavljenih zahtevkov tožniki prav tako ne nastopajo kot solidarni upniki. Dovoljenost revizije se zato presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, za vsak zahtevek posebej, in ne s seštevanjem vrednosti zahtevkov vseh tožnikov po petem odstavku 367. člena ZPP.

8. Zahtevki druge tožnice (v nadaljevanju tožnica), tretjega tožnika in četrtega tožnika ne presegajo praga dovoljene revizije. Revizijsko sodišče je moralo iz navedenih razlogov na podlagi 377. člena ZPP revizijo v delu, ki se nanaša na zahtevke drugo, tretjega in četrtega tožnika za plačilo nepremoženjske škode zavreči. **Dejanske ugotovitve**

9. Dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, je v konkretni zadevi v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: − četrti tožnik, A. A., je bil rojen 7. 8. 2003 s carskim rezom po neuspehu vakumske ekstrakcije - ugotovljen je bil kefalopelvinev disproporc, tj. nesorazmerje med glavo ploda in medenico matere, ki otežuje ali onemogoča porod po naravni poti; − prvi tožnik, B. A., je bil rojen 23. 3. 2005, pri njegovem porodu je sodeloval isti zdravnik porodničar, kot pri porodu brata A. A.; − tožnici je njena izbrana ginekologinja za porod B. A. (prvega tožnika) napisala napotnico za carski rez, tožnica pa je popadke dobila še pred datumom predvidenega pogovora o izvedbi carskega reza z zdravnikom porodničarjem; − zdravnik porodničar je tožničino zahtevo za opravo carskega reza zavrnil z odgovorom, da bodo najprej poskusili z naravnim porodom; − pri poskusu naravnega poroda je prišlo do raztrganja maternice lateralno, to je na drugem mestu, kot se je nahajala brazgotina zaradi prvega carskega reza, zaradi česar je bil plod približno 15 minut izpostavljen resnemu akutnemu pomanjkanju kisika, posledica česar je B. A. cerebralna paraliza četrte do pete stopnje s pridruženo epilepsijo; − diagnoza cerebralne paralize je bila B. A. (četrtemu tožniku) postavljena v starosti enega leta, stopnja njegove gibalne oviranosti pa določena v starosti 1,5 leta, to je jeseni leta 2006; − tožniki so 21. 3. 2008 vložili tožbo za plačilo odškodnine za povzročeno nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi zdravniške napake; − tožniki so po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, prvič v pripravljalni vlogi z dne 16. 4. 2010 navajali, da je zdravnik porodničar opustil pojasilno dolžnost in v nasprotju s tožničino voljo vztrajal pri naravnem produ; − sodišče je po ekvivalenčni teoriji navajanje drugega protipravnega ravnanja štelo za spremembo tožbe in dovolilo obravnavanje odškodninske odgovornosti toženke tudi na temelju opustitve pojasnilne dolžnosti.

**Odločitev prvostopenjskega sodišča**

10. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo toženkin ugovor, da so tožbeni zahtevki zastarali. Sklicevalo se je na argument Ustavnega sodišča2, da pretoga uporaba zastaralnih rokov, pri katerih sodišče ne upošteva okoliščin posameznega primera, pomeni nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča. Štelo je, da je zastaranje začelo teči, ko je prvi tožnik dopolnil starost šestih let (leta 2011), to je čas, ko otrok doseže starost za vpis v šolo.3 Takrat morajo in morejo starši tudi kot laiki doumeti vse posledice škodnega dogodka, nastalega ob rojstvu otroka, vse posledice za njegovo življenje in zdravje, takrat si morajo in morejo vzeti čas, da poleg neposredne skrbi za njegovo osebo, ki je prav zaradi škodnega dogodka terjala bistveno večje napore, poskrbijo tudi za ureditev pravnih razmerij v zvezi z nastalo škodo.

11. Na podlagi pridobljenega izvedenskega mnenja sodišče zaključi, da pri porodu ni bila storjena zdravniška napaka, ampak se je zgodil zaplet. Porod po naravni poti po predhodnem carskem rezu zaradi dispoporca ni v nasprotju s pravili stroke oziroma takšen potek prvega poroda ne terja sam po sebi odločitve za porod s carskim rezom ob kasnejšem porodu. Po carskem rezu je povečano tveganje, da pri katerem od naslednjih porodov ali še v sami nosečnosti pride do raztrganja maternice na mestu, kjer je maternično tkivo zaradi brazgotine slabše kakovosti. Tveganje da do raztrganja pride je največ 1 %, zato vaginalni porod ni kontraindiciran in se ga poskusi, če ni drugih kontraindikacij. Do raztrganja maternice je prišlo zaradi njenega raztezanja. Gre za nehoteno krčenje materničnih mišic ob popadkih, pri čemer po zakonih fizike popusti najšibkejši del maternične stene, to je praviloma brazgotina, ki je ostala po predhodnem carskem rezu, ali del, ki je najbolj izpostavljen raztezanju (lateralni del, ki se je raztrgal v konkretnem primeru). Na tem mestu se maternica lahko raztrga ne glede na to, ali je porodnica prvorodnica ali mnogorodnica po vaginalnem porodu ali po porodu s carskim rezom. Ključen dejavnik za raztrganje je lahko zanemarjen porod ob dispoporcu, vendar je v konkretnem primeru porod do samega raztrganja potekal brez težav (plod je napredoval po porodni poti) in brez klinične zaznave dispoporca.

12. Odločilen razlog za obstoj odškodninske odgovornosti toženke sodišče vidi v tem, da tožnici ni omogočila informiranega soodločanja o poteku poroda (na temelju opustitve pojasnilne dolžnosti). Na podlagi pridobljenega izvedenskega mnenja je sodišče ugotovilo, da se za naravni porod ne zahteva soglasja porodnice, mora pa zdravnik porodničar, kadar gre za stanje po carskem rezu, porodnici predstaviti tveganja in ji omogočiti, da sodeluje pri odločitvi o načinu poroda. V primeru porodničinega vztrajanja pri carskem rezu, se naravni porod ne opravi. Ker v konkretnem primeru do raztrganja maternice ni prišlo na mestu predhodnega reza, sicer ni vzročne zveze med škodnim dogodkom in predhodnim carskim rezom, obseg pojasnilne dolžnosti pa bi vendarle moral zajeti še možnost raztrganja zaradi povečanega raztezanja maternice, kot posledice večjega delovanja sil zaradi upora med plodovo glavico in porodničino medenico, ki bi utegnil delovati ob eventualnem ponovnem dispoporcu, potem ko je bil ta ugotovljen ob tožničinem prvem porodu.

**Odločitev višjega sodišča**

13. Višje sodišče je štelo, da je zastaranje začelo teči z zaključkom zdravljenja oziroma s trenutkom, ko se je oškodovančevo zdravstveno stanje tako ustalilo, da je bilo mogoče s pretežno stopnjo verjetnosti predvideti vse posledice škodnega dogodka, to pa je bilo v konkretnem primeru jeseni 2006, ko je otrok dopolnil starost 1,5 let in je bila postavljena diagnoza in ocenjena stopnja njegove gibalne oviranosti. Odločitev o zavrnitvi ugovora zastaranja pa je kljub temu štelo za pravilno, ker je odškodninski zahtevek treba presojati na podlagi določb o zastaranju poslovne odškodninske odgovornosti, pri čemer se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 94/2015 z dne 2. 7. 2015.4

14. Glede opustitve toženkine pojasnilne dolžnosti v celoti potrdi razloge prvostopenjskega sodišča in dodatno utemelji, da odsotnost pojasnilne dolžnosti pomeni kršitev pogodbe med zdravnikom oziroma zdravstveno ustanovo in pacientom, kar pomeni, da je toženka zaradi neizpolnitve pojasnilne dolžnosti kršila svoje pogodbene obveznosti in zato odgovarja za škodo, ki je s takšno kršitvijo v pravnorelevantni vzročni zvezi.

**Glede pravne opredelitve razmerja med zdravnikom in pacientom**

15. V svojih novejših sodnih odločitvah5 je Vrhovno sodišče sledilo večinskemu stališču pravne teorije, da je razmerje med zdravnikom oziroma zdravstvenim zavodom in pacientom pogodbene narave. Pogodba o zdravstvenih storitvah predstavlja temeljno podlago pravic in obveznosti pacienta ter zdravnika oziroma zdravstvenega izvajalca. Izjema od pogodbenega načela velja v primerih, ko mora zdravnik opraviti nujen medicinski poseg, pacient pa je v stanju, ki mu ne dopušča oblikovanja lastne volje.6 Obveznost pacienta je plačilo opravljene storitve, ki ga opravi sam ali preko skladov zdravstvenega zavarovanja, obveznost zdravnika pa je izpolnitev dogovorjene zdravstvene storitve, ki ima običajno značilnost obligacije prizadevanja. V pravni teoriji se zdravniška pogodba opredeljuje kot podjemna pogodba.7 Če zdravnik ne ravna v skladu s standardi, ki jih nalaga strokovna doktrina, in pacientu nastane škoda, gre za kršitev pogodbenega razmerja, zdravnik oziroma zdravstvena ustanova pa odgovarja na temelju poslovne odškodninske odgovornosti (odgovornost na temelju medicinske napake). Zdravnik oziroma zdravstvena ustanova pa lahko odgovarja za pravno priznano škodo tudi, če je bil medicinski poseg opravljen v skladu z medicinsko doktrino oziroma lege artis, če je zdravnik opustil svojo pojasnilno dolžnost in se je uresničilo katero od tistih tveganj, na katere bi moral biti pacient opozorjen (odgovornost na temelju opustitve pojasnilne dolžnosti).

16. V teoriji in sodni praksi ni bilo enotnega stališča o vprašanju, ali je izpolnitev pojasnilne dolžnosti pogoj za sklenitev pogodbe o opravljanju zdravstvenih storitev. Če je, potem v primeru kršitve pojasnilne dolžnosti pogodba ni bila veljavno sklenjena in je odgovornost za škodo zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti deliktna. Če pa izpolnitev pojasnilne dolžnosti ni pogoj za veljavno sklenitev pogodbe, je odgovornost za škodo zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti pogodbena. Omenjeno dilemo je Vrhovno sodišče razrešilo v zadevi II Ips 94/2015 z dne 2. 7. 2015. Zavzelo je stališče, da pri pravilni izpolnitvi pojasnilne dolžnosti ne gre za vprašanje izoblikovanja svobodne in resne volje kot pogoja za veljavno sklenitev pogodbe o opravljanju zdravstvenih storitev, pač pa za zaščito pravice do ozaveščene privolitve v posamezen medicinski poseg v okviru izpolnjevanja pogodbenih obveznosti iz že sklenjene pogodbe. Izpolnitev pojasnilne dolžnosti spada v krog pogodbenih obveznosti zdravnika in se zato presoja na temelju poslovne odškodninske odgovornosti. Za drugačno rešitev se v reviziji zavzema toženka, ki meni, da zaradi specifičnosti položaja med zdravnikom in pacientom, njunega razmerja ne bi smeli (v celoti) obravnavati kot klasičnega pogodbenega razmerja, odgovornost na podlagi opustitve pojasnilne dolžnosti pa presojati kot civilni delikt. Za neposlovno odškodninsko odgovornost je značilno, da odgovorna oseba in oškodovanec pred nastankom te odgovornosti nista v medsebojenem pogodbenem razmerju. Protipravnost, ki izvira iz sfere odgovorne osebe, se zato ne kaže v obliki kršitve pogodbene obveznosti, temveč bodisi v obliki kršitve druge (neposlovne) obveznosti bodisi v določenem tveganju, ki izvira iz sfere odgovorne osebe in povzroči nastanek škodljive posledice.8 Zdravnik oziroma zdravstvena ustanova in pacient sta že pred nastankom pravno priznane škode v medsebojnem pogodbenem razmerju na podlagi pogodbe o zdravstvenih storitvah, zato se odškodninska odgovornost za medicinske napake presoja na temelju poslovne odškodninske odgovornosti. Zdravnikove obveznosti iz pogodbenega razmerja s pacientom pa ne zajemajo le medicinskih posegov, ki zaradi svoje invazivnosti predstavljajo poseg v pacientovo telesno integriteto (zdravstvena dejavnost v ožjem smislu), pač pa tudi vse ostale ukrepe in obveznosti, predpisane z zakonom (zdravstvena dejavnost v širšem smislu), kamor sodi tudi pojasnilna dolžnost. Zdravstvena dejavnost je urejena z vrsto zakonskih in podzakonskih aktov. Vsebino pogodbe o opravljanju zdravstvenih storitev zato delno dopolnjujejo tudi te norme, vendar zaradi tega odnos med zdravnikom in pacientom ne izgubi pogodbene narave. Določba 47. člena ZZDej, ki pacientu v primeru neustreznega zdravljenja daje pravico do odškodnine, je edukativna, pri čemer se bo odgovornost zdravnika oziroma zdravstvene ustanove za pravno priznano škodo vedno presojala po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti, bodisi poslovne, če gre za poslovno odškodninsko odgovornost, bodisi neposlovne, če gre za deliktno odgovornost (npr. zdravnikovo ravnanje v nuji). Odgovornost zdravnika oziroma zdravstvene ustanove se tako v primeru zdravniške napake, kot tudi v primeru opustitve pojasnilne dolžnosti presoja na temelju poslovne odškodninske odgovornosti, zato je odločitev višjega sodišča, da odškodninski zahtevki tožnikov niso zastarali, ker zanje velja splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ, pravilna.

**Glede zdravnikove pojasnilne dolžnosti in vzročne zveze**

17. V obravnavanem primeru je noseča tožnica k toženki prišla rodit. Nosečnost in rojevanje sta naravna procesa in zato v tem primeru ne moremo govoriti o bolezni in zdravljenju. Vrhovno sodišče pa je že v zadevi II Ips 306/1995 z dne 16. 1. 1997 pojasnilo, da je treba določbe ZZDej razlagati široko, tako da zajamemo vsakršno razmerje med zdravnikom in pacientom, in ne zgolj razmerje med bolnikom in zdravnikom, kadar gre za zdravljenje. Pacient ima v primeru zdravljenja bolezni pravico odkloniti predlagane medicinske ukrepe ali pa zanje podati soglasje (4. in 5. alineja 47. člena ZZDej). Ta pravica je po naravi stvari v primeru nosečnosti in poroda omejena, porod se bo zgodil, v določeni meri lahko vpliva le na način, kako se bo zgodil. Če za carski rez ni medicinskih indikacij, nosečnica načeloma nima pravice izbrati carskega reza kot načina poroda. Po ugotovitvah nižjih sodišč, do katerih sta prišli s pomočjo izvedencev medicinske stroke, pa je v primeru predhodnega carskega reza, ki ga je imela tudi tožnica, podana relativna indikacija za carski rez. V tem primeru zdravnik porodničar nosečnici predstavi tveganja in ji omogoči, da sodeluje pri odločitvi o načinu poroda. Če nosečnica vztraja pri carskem rezu, se vaginalnega poroda ne poskuša opraviti.

18. Po presoji nižjih sodišč temelji odgovornost toženke na opustitvi pojasnilne dolžnosti zdravnika porodničarja. Pojasnilna dolžnost je izredno pomembna zdravnikova obveza in je prvi korak v procesu zdravljenja.9 Zakonsko je urejena na več mestih. V 47. členu ZZDej je določeno, da ima pacient: 1) pravico izvedeti za diagnozo svoje bolezni, za obseg, način, kakovost ter predvideno trajanje zdravljenja, 2) pravico do predhodne obveščenosti o vseh možnih metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih ter 3) pravico dati ali odkloniti soglasje za kakršenkoli medicinski poseg. Po določbi 47. člena ZZdrS mora zdravnik seznaniti bolnika s predvidenimi diagnostičnimi postopki in s predlaganim zdravljenjem. Pojasnilna dolžnost je urejena še v 20. členu Zakona o pacientovih pravicah, ki pa v času nastanka škodnega dogodka še ni bil sprejet. V načelu torej pojasnilna dolžnost zdravnika zavezuje, da pacientu odkrito in na njemu razumljiv način pojasniti diagnozo bolezni, različne možnosti zdravljenja, morebitne nevarnosti in predvidljivost uspeha. Šele kadar zdravnik to svojo obveznost ustrezno izpolni, je mogoče privolitvi dati pravi pomen, saj le obveščenost zagotavlja možnost odločanja.10

19. Pravnomočna sodba toženki očita, da tožnici ni predstavila prednosti in slabosti naravnega poroda po predhodnem carskem rezu v primerjavi s carskim rezom, natančneje, da ji zdravnik porodničar ni predstavil tveganja raztrganja maternice zaradi povečanega raztezanja maternice kot posledice večjega delovanja sil zaradi upora med plodovo glavico in porodničino medenico, ki bi utegnil delovati ob eventuelnem ponovnem kefalopelvinovem dispoporcu, potem ko je bil ta ugotovljen ob tožničinem prvem porodu. To je sicer res, vendar po presoji Vrhovnega sodišča ta opustitev pojasnilne dolžnosti ni v pravno relevantni vzročni zvezi s škodo, ki so jo utrpeli tožniki.11 Predpostavimo, da bi porodničar svojo pojasnilno dolžnost ustrezno opravil, tako da bi tožnico ustrezno informiral o tveganjih, ki jim je lahko izpostavljena ob naravnem porodu ali carskem rezu po predhodnem carskem rezu, nato pa bi zavrnil tožničino zahtevo za carski rez in vztrajal pri naravnem porodu. Če bi v takem primeru presodili, da se je toženka z ustreznim informiranjem tožnice razbremenila odškodninske odgovornosti, bi institut zdravnikove pojasnilne dolžnosti degradirali na (nepotrebno) birokratsko obveznost zdravnika, ki je namenjena sama sebi. Institut zdravnikove pojasnilne dolžnosti pa zasleduje izredno pomemben namen, to je informirati pacienta, da bo zmožen sprejeti razumno odločitev o svojem zdravljenju, tako da bo bodisi podal soglasje k predlaganemu medicinskemu posegu ali pa bo medicinski poseg odklonil. Ta možnost odločanja o sebi, konkretno o izbiri načina poroda, pri čemer nosečničina volja ni povsem svobodna, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, je bila tožnici odvzeta.

20. V reviziji se toženka sklicuje na avtonomijo in neodvisnost zdravnika in njegovo zakonsko dolžnost, da ravna po pravilih stroke, pri čemer naj ne bi mogel biti odgovoren za nezaželen izid poroda, če je le vztrajal pri nadaljevanju poroda po naravni poti. Vrhovno sodišče bo zato moralo pretehtati, ali v konkretnem primeru dati prednost tožničini pravici do svobodnega odločanja o sami sebi ali zdravnikovi avtonomiji, da v skladu s pravili stroke in znanosti izbere najprimernejši način zdravljenja.12 V preteklosti je bilo že zaradi načina zdravljenja razmerje med zdravnikom in pacientom zaupno, bolnik pa je bil v izrazito podrejenem položaju, saj se je svojemu zdravniku v celoti prepustil in mu slepo zaupal.13 Prevladoval je t.i. paternalistični model, v katerem je bil zdravnik edini, ki je bil pristojen odločati o tem, kaj je za pacienta dobro. Zdravnik je vedno na prvo mesto postavil tisto, za kar je misli, da je za pacienta v danem trenutku najbolje, čeprav so bile njegove odločitve morda v nasprotju s pacientovim mnenjem. S specializacijo medicine, večjo mobilnostjo prebivalstva, tehnološkim razvojem ter z drugačno organizacijo zdravstvene službe je razmerje med bolnikom in zdravnikom pričelo izgubljati zaupnost. Pojavila se je doktrina o človekovih pravicah, ki poudarja njegovo osebnost, osebno svobodo, ki zajema tudi pravico do svobodnega odločanja o samem sebi. Takšno vrednotenje ne dopušča več podrejenosti bolnika v razmerju do zdravnika, ampak mu priznava vlogo enakopravnega subjekta v procesu zdravljenja.14 Razvijali so se drugi modeli odnosa med zdravnikom in pacientom, med katerimi je, morda teoretično najbolj idealen, posvetovalni model.15 V njem zdravnik in pacient sodelujeta in se posvetujeta, zdravnik mora pacientu razkriti vse podatke, obenem pa mu na podlagi svojih izkušenj in znanja skuša svetovati zdravilne postopke, ki so prav za tega pacienta bistvenega pomena pri zdravljenju. Zdravnik praviloma mora upoštevati pravico pacienta odločati o samem sebi, ki temelji na ustrezni informiranosti o relevantnih dejstvih, ki se nanašajo na medicinski poseg.16 Ta pacientova pravica je varovana v okviru Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), in sicer 35. člen URS vsakomur zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, zasebnosti ter osebnostnih pravic. Nedotakljivost duševne celovitosti pomeni zlasti prepoved posegov v svobodo odločanja, poudarjena je pravica do samoodločbe, pravica odločati o samem sebi. Na zakonski ravni pa je ta pravica, ki pacientu daje položaj subjekta v postopku zdravljenja, varovana v okviru 47. člena ZZDej, ki med drugim vsakemu daje pravico, da soglaša s predlaganim medicinskim posegom, ali pa ga odkloni.

21. Pojasnjeno je že bilo, da nosečnica načeloma nima pravice izbrati carskega reza kot načina poroda. Odločitev o tem, kdaj je treba opraviti carski rez, je treba prepustiti medicinski stroki. Le zdravniki lahko na podlagi pravil medicinske stroke ter zdravstvenega stanja nosečnice in ploda ocenijo, ali se porod lahko opravi po naravni poti ali s carskim rezom. S pomočjo izvedencev medicinske stroke je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da se je v medicinski stroki izoblikoval strokovni standard, v skladu s katerim se šteje, da je v primeru predhodnega carskega reza podana relativna indikacija za carski rez. V tem primeru porodničar nosečnici predstavi tveganja in ji omogoči, da sodeluje pri odločitvi o načinu poroda. Če nosečnica vztraja pri carskem rezu, se vaginalnega poroda ne poskuša opraviti. Tožničin prvi porod se je po neuspeli vakumski ekstrakciji dokončal s carskim rezom. Ugotovljeno je bilo nesorazmerje med glavo ploda in medenico matere, ki otežuje ali onemogoča porod po naravni poti. Ker se je tožničin prvi porod opravil s carskim rezom, se je tožnica ob porodu prvega tožnika znašla v položaju, v katerem ji je medicinska stroka dala pravico, da dejavno sodeluje pri izbiri načina poroda, vključno s pravico, da izbere porod s carskim rezom. Glede na izoblikovane medicinske standarde je torej od zdravnika upravičeno zahtevala, da se porod opravi s carskim rezom. Ker je bila njena zahteva zavrnjena s pojasnilom, da bodo najprej poskusili z naravnim porodom, ji je bila odvzeta možnost odločanja o sami sebi. Neupravičeno je bilo poseženo v njeno temeljno in hkrati osebnostno pravico do samoodločanja, ki je varovana v 35. členu URS in 47. členu ZZDej. Konflikt med tožničino pravico do samoodločanja in avtonomijo zdravnika porodničarja, da svobodno izbere način poroda, je prvenstveno razrešila že medicinska stroka sama. Če ima nosečnica za seboj slabo izkušnjo s predhodnim porodom, je po medicinskem standardu treba dati prednost njeni odločitvi, četudi njena izbira po mnenju zdravnika ni najboljša. Takšno ravnanje je skladno s sodobnim pogledom na odnos med zdravnikom in pacientom, v katerem ima pacient v postopku medicinske obravnave položaj enakovrednega subjekta in je spoštovana njegova avtonomija osebnosti. Čeprav je prvostopenjsko sodišče formalnopravno toženkino odškodninsko odgovornost utemeljilo na kršitvi pojasnilne dolžnosti, pa je na več mestih pravilno poudarilo, da je bila tožnici odvzeta možnost izbire o vrsti poroda, kar je v obravnavani zadevi ključna ugotovitev za toženkino odškodninsko odgovornost.17

22. Do raztrganja tožničine maternice lateralno je prišlo pri poskusu vaginalnega poroda, zaradi česar je bil plod približno 15 minut izpostavljen resnemu akutnemu pomanjkanju kisika, posledica česar je cerebralna paraliza četrte do pete stopnje s pridruženo epilepsijo prvega tožnika. Pravno priznana škoda tožnikov je torej v neposredni naravni vzročni zvezi s poskusom vaginalnega poroda. S tem so tožniki izkazali tako škodo, kot tudi vzročno zvezo. Toženka bi lahko zatrjevala in dokazovala, da bi do takšne poškodbe maternice prišlo, tudi če bi bil carski rez opravljen takoj po sprejemu tožnice v oskrbo pri toženki. Tega ni zatrjevala, nasprotno, tudi v reviziji je zapisala, da do takega zapleta ne bi prišlo, če bi bil porod izveden s carskim rezom. Meni pa, da bi bilo potrebno ob takšnem sklepanju postaviti še nasprotno hipotezo in se vprašati, kakšna bi bila odgovornost toženke, če bi med carskim rezom prišlo do zapleta s hudimi škodnimi posledicami ali celo s smrtnim izidom zaradi krvavitve, na katere je opozarjal zdravnik porodničar. Odgovor na to vprašanje nam dajejo pravila o pojasnilni dolžnosti zdravnika. Če pri zdravljenju dejansko nastane zaplet, na katerega je bil pacient opozorjen, vendar je v zdravstveni poseg kljub temu privolil, odškodninska odgovornost na temelju opustitve pojasnilne dolžnosti ni podana. Če bi torej zdravnik porodničar tožnico opozoril na tveganja, ki se lahko pojavilo ob izvedbi carskega reza v aktivni fazi poroda in bi tožnica vztrajali pri porodu s carskim rezom, toženka ne bi odgovarjala za škodo, če bi se katero od teh tveganj realiziralo.

**Glede zastaranja**

23. Da se odgovornost zdravnika oziroma zdravstvene ustanove za zdravniške napake in za opustitev pojasnilne dolžnosti presoja na temelju poslovne odškodninske odgovornosti, kjer velja splošni petletni zastaralni rok, je pojasnjeno že v 16. točki te sodbe. Neutemeljeno je tudi revizijsko stališče, da določba tretjega odstavka 352. člena OZ18 velja le za povrnitev premoženjske škode, za nepremoženjsko škodo pa velja subjektivni triletni in objektivni petletni rok iz prvega in drugega odstavka 352. člena OZ19. Prvi odstavek 243. člena OZ določa, da ima upnik v primeru kršitve pogodbe pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička. Iz te določbe, ki omenja le le navadno škodo in izgubljeni dobiček, je sicer mogoče izpeljati stališče, da je v primeru kršitve pogodbe izključena odškodnina za nepremoženjsko škodo. Vendar je bilo tako stališče že preseženo v novejših odločitvah Vrhovnega sodišča,20 kjer je bila oškodovancem na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti povrnjena tudi nepremoženjska škoda. Drugačno stališče bi bilo povsem neživljenjsko in tudi v nasprotju s pravico do povračila škode, ki jo daje 47. člen ZZDej. Iz tega razloga se tudi za nepremoženjsko škodo, ki izvira iz kršitve pogodbene obveznosti, uporablja tretji odstavek 352. člena v zvezi s 346. členom OZ.

24. Pojasnjeno je bilo, da je za obstoj toženkine poslovne odškodninske odgovornosti ključno, da je bila tožnici v konkretnih okoliščinah, ko je šlo za porod po predhodnem carskem rezu, odvzeta možnost izbire o vrsti poroda. Te navedbe, ki so po presoji Vrhovnega sodišča tudi dovolj substancirane, so tožniki podali v pripravljalni vlogi z dne 16. 4. 2010.21 Po stališču pritožbenega sodišča je zastaranje začelo toči jeseni leta 2006.22 Navedbe o neupoštevanju tožničine volje v pripravljalni vlogi z dne 16. 4. 2010 so bile torej podane pravočasno, znotraj pet letnega splošnega zastaralnega roka.

**Glede uveljavljenih procesnih kršitev**

25. V prejšnji točki je bilo pojasnjeno, da so bile relevantne tožbene navedbe podane pravočasno, znotraj petletnega zastaralnega roka. Tožniki bi jih lahko uveljavljali tudi v samostojni tožbi, namesto tega pa jih je prvostopenjsko sodišče po ekvivalenčni teoriji obravnavalo v okviru spremenjene tožbe, kar je skladno z načelom ekonomičnosti iz 11. člena ZPP. Nerazumljiv je zato revizijski očitek, da se je sodišče s spremembo tožbe želelo izogniti problemu zastaranja.

26. Iz določbe 286.b člena ZPP izhaja, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Ko se je sodišče spustilo v obravnavo odškodninske odgovornosti na temelju opustitve pojasnilne dolžnosti, toženka ni ugovarjala, da ni imela dovolj časa za pripravo na obravnavanje zahtevka po spremenjeni tožbi. Zato tudi pritožbeno sodišče ni bilo dolžno odgovoriti na pritožbeno navedbo toženke, da ji je bila odvzeta možnost obravnavanja novega tožbenega zahtevka.

27. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je sodba višjega sodišča za pravdne stranke pomeni sodbo presenečenja, zaradi česar jim je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Odgovornosti za nepogodbeno škodo po pravilih krivdne odgovornosti se zdravnik oziroma zdravstvena ustanova razbremeni, če dokaže, da ni kriv za škodo (prvi odstavek 131. člena OZ), odgovornosti za pogodbeno škodo pa, če dokaže, da pogodbe ni mogel izpolniti ali da je zamudil z izpolnitvijo zaradi okoliščin, ki so nastale po sklenitvi pogodbe in jih ni mogel preprečiti, odpraviti ali se jim izogniti (240. člen OZ). Podlaga odgovornosti za presojo ekskulpacije zdravnika oziroma zdravstvene ustanove z vidika dokaznega bremena praviloma ne bo odločilna; tako v primeru deliktne kot v primeru pogodbene odgovornosti bodo za razbremenitev odgovornosti ključne trditve in dokazi o tem, da zdravstveno osebje ni zagrešilo strokovne napake ali da je ustrezno opravilo svojo pojasnilno dolžnost in da ne obstaja vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo.23 Z utemeljitvijo odškodninske odgovornosti na drugi pravni podlagi torej toženki ni bila odvzeta možnost obravnavanja. Toženka pa v reviziji ne pojasni glede katerih drugih vidikov zadeve ji je bila odvzeta možnost obravnavanja, zato Vrhovno sodišče uveljavljene kršitve niti ne more preizkusiti.

28. V reviziji na koncu 10. in začetku 11. strani toženka pojasni, da je v pritožbi uveljavljala kršitve v zvezi s prepovedjo navajanja novot in nepravilnim materialnim procesnim vodstvom. Nato pa ne utemelji, katero kršitev uveljavlja v postopku z revizijo oziroma je revizija v tem delu povsem nerazumljiva, zato je v tem delu ni bilo mogoče obravnavati.

**Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo**

29. Višje sodišče je v bistvenem povzelo škodo, ki jo prvi tožnik trpi zaradi centralne paralize četrte do pete stopnje s pridruženo epilepsijo, zato Vrhovno sodišče teh ugotovitev ne bo povzemalo, niti revidentka ne nasprotuje oceni nižjih sodišč, da prvi tožnik trpi katastrofalno škodo, kjer razdelitev odškodnine po posameznih oblikah pravno priznanih škod za nepremoženjsko škodo ni mogoča in smiselna. Revidentka višjemu sodišču očita, da je odškodnino zgolj simbolično znižalo, saj pravnomočno prisojena odškodnina še vedno ni odmerjena v skladu z drugim odstavkom 179. člena OZ.

30. Ker je v zadnjem obdobju v sodni praksi prisoten trend zniževanja zneskov prisojenih odškodnin, je višje sodišče odmerjeno odškodnino z višine 400 povprečnih neto plač znižalo na 355 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji. Pri tem je še vedno pravilno upoštevalo, da spada konkreten primer v VI. skupino Fischerjevega sistema razvrstitve poškodb (izjemno hudi primeri), v kateri se odškodnine gibljejo med 89 in 454 povprečnimi neto plačami. Po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za simbolno znižanje odškodnine, ampak za povsem ustrezno znižanje, ki je le posledica trenda zniževanja prisojenih odškodnin, ne pa tudi drugačnega vrednotenja prvemu tožniku nastale katastrofalne škode. Neutemeljena je tudi revizijska navedba, da sklicevanje na druge zadeve iz sodne prakse, kjer je bila izjemoma priznana odškodnina v višini 400 povprečnih neto plač, ni primerna, ker je šlo v tistih primerih za mlade, aktivne oškodovance, ki jim je škodni dogodek povsem obrnil življenje na glavo, prvemu tožniku pa se je poškodba pripetila kot nerojenemu otroku, ki se posledic in prikrajšanj ne bo zavedal v taki meri. Prvi tožnik je gibalno tako zelo oviran, da potrebuje stalno dnevno in nočno oskrbo in pomoč staršev oziroma tretje osebe, tudi njegovo komuniciranje je omejeno z „da“ in „ne“, kljub temu pa se svojega stanja zaveda in je umsko bister. Prvi tožnik se torej posledic in prikrajšanj zaveda in se jih bo z leti vedno bolj zavedal. Njegovo celotno življenjsko izkušnjo bodo zaznamovale škodne posledice, ki jih je utrpel ob porodu, kar je kvečjemu razlog za višjo odškodnino, kot v primerih, ko škodni dogodek posameznika zaznamuje kasneje v njegovem življenju.

31. Ker razlogi zaradi katerih je bila vložena revizija niso podani, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

1 Tretji in četrti odstavek 367. člena ZPP. 2 Argument Ustavnega sodišča RS v zadevah o pravici do odškodnine državljanov drugih republik SFRJ, ki so z osamosvojitvijo Slovenije izgubile status oseb s prebivališčem v Sloveniji (glej npr. odločbo Up-124/14) . 3 Če bi sodišče štelo, da je zastaranje začelo teči jeseni leta 2006, ko je bila postavljena diagnoza in ocenjena stopanja gibalne oviranosti, bi zahtevek, ki temelji na opustitvi pojasnilne dolžnosti že zastaral. 4 Odškodninska terjatev za škodo, nastalo s kršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Za zastaranje pogodb o zdravstvenih storitvah ni predpisan poseben rok, zato odškodninske terjatve za škodo iz teh pogodb zastarajo v splošnem petletnem roku. 5 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča: II Ips 94/2015 z dne 2. 7. 2015, II Ips 342/2014 z dne 22. 1. 2015, II Ips 207/2015 z dne 14. 1. 2016. 6 Polajnar-Pavčnik, A.: Obligacijski vidiki razmerja med bolnikom in zdravnikom; Pravo in medicina, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1998 - zbirka Pravna obzorja, str. 92-98; Ovčak Kos M., Božič Penko A., Dileme v primerih odškodninskega prava v zvezi z odgovornostjo za medicinsko napako (1.), Odvetnik št. 5 (83), 2017. 7 Polajnar-Pavčnik, A.: Obligacijski vidiki razmerja med bolnikom in zdravnikom; Pravo in medicina, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1998 - zbirka Pravna obzorja, str. 94. 8 Juhart M., Plavšak N. (rd.): Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 691. 9 Krušič Mate Z., Pravica do zasebnosti v medicini, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 28. 10 Polajnar-Pavčnik, A.: Obligacijski vidiki razmerja med bolnikom in zdravnikom; Pravo in medicina, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1998 - zbirka Pravna obzorja, str. 107. 11 Tožnica je tekom postopka celo zatrjevala, čemur ne nasprotuje niti toženka v reviziji, da se je že pred drugim porodom sama natančno poučila o vseh vidikih poroda po predhodnem carskem rezu. 12 3. člen ZZdrS: „Zdravnik je pri sprejemanju strokovnih odločitev neodvisen. Zdravnik svobodno izbere način zdravljenja, ki je v danih okoliščinah najprimernejši.“ 13 Polajnar-Pavčnik, A.: Obligacijski vidiki razmerja med bolnikom in zdravnikom; Pravo in medicina, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1998 - zbirka Pravna obzorja, str. 105 14 Polajnar-Pavčnik, A.: Obligacijski vidiki razmerja med bolnikom in zdravnikom; Pravo in medicina, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1998 - zbirka Pravna obzorja, str. 105 15 Več o različnih modelih odnosa med zdravnikom in pacientom glej: Flis V., Doktrina o zavestni privolitvi, Pravo in medicina, Cankarjeva založba, 1998 - Zbirka Pravna obzorja, str. 138 - 145, Krušič Mate Z., Pravica do zasebnosti v medicini, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 23 - 26. 16 Polajnar-Pavčnik, A.: Obligacijski vidiki razmerja med bolnikom in zdravnikom; Pravo in medicina, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1998 - zbirka Pravna obzorja, str. 113 17 Glej 47., 48. in 50. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe. 18 Tretji odstavek 352. člena OZ: „Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti.“ 19 Prvi in drugi odstavek 352. člena OZ: „Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V vsakem primeru zastara terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala. 20 Glej odločbe Vrhovnega sodišča: II Ips 342/2014, II Ips 94/2015 in II Ips 160/2013. 21 Zatrjevali so, da je zdravnik porodničar opustil pojasnilno dolžnost in v nasprotju s porodničino voljo vztrajal pri vaginalnem porodu, tožnica pa je imela napotnico za carski rez in ni podpisala, da se strinja z vaginalnim porodom. 22 Stališče prvostopenjskega sodišča, da je zastaranje začelo teči šele leta 2011, ni več pravno relevantno, zato pravilnosti le-tega Vrhovno sodišče ni presojalo. 23 Ovčak Kos M., Božič Penko A., Dileme v primerih odškodninskega prava v zvezi z odgovornostjo za medicinsko napako (1.), Odvetnik št. 5 (83), 2017, str. 14.