Jedro

Kadar tožnik v tožbi uveljavlja proti istemu tožencu več zahtevkov, ki imajo različno dejansko in pravno podlago, se vrednost tožbenega zahtevka v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku, ki se nanaša na plačilo 455.480,00 SIT – sedaj 1.900,68 EUR s pripadki.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je: - pod točko I izreka delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je tožnik lastnik osebnega avta Audi 100, letnik izdelave 1992, do 4/5; v presežku od prisojenega deleža do celote je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo; - pod točko II izreka delno ugodilo podrejenem tožbenem zahtevku, tako da je ugotovilo terjatev tožnika do toženke v višini 645.480 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2004 dalje do plačila, ugotovilo pobotno terjatev toženke do tožnika v višini 190.000,00 SIT, po pobotu terjatev pa toženki naložilo v plačilo 455.480 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2004 dalje. V presežku od prisojenega do vtoževanega zneska 1,613.712,26 SIT je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v višini 409.056 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje; - pod točko III zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta pravdni stranki solastnici osebnega avta vsaka do 1/2. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v stroškovnem delu ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sicer je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo je toženka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni, tako da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili tretji odstavek 182. člena Zakona o pravdnem postopku, na kar je opozorila že v pritožbi, vendar sodišče druge stopnje kršitve ni upoštevalo, svoje odločitve pa tudi ni obrazložilo. Tožnik je 9. 5. 1997 vložil tožbo za ugotovitev izključne lastnine na osebnem avtomobilu, dne 9. 1. 2004 pa poleg primarnega postavil še podrejene tožbene zahtevke: pod točko II je zahteval ugotovitev, da sta pravdni stranki solastnika avtomobila vsaka do 1/2 in plačilo 1,613.712,26 SIT, pod točko III pa ugotovitev, da je solastnik avtomobila do 3/4, a je nato zahtevek tej točki umaknil. Gre za tožbene zahtevke v relaciji eventualnega združevanja, zato mora sodišče najprej odločiti o primarnem tožbenem zahtevku. Šele ko ugotovi, da zahtevek ni utemeljen, razpravlja in odloča o naslednjem zahtevku, ne more pa v celoti ali deloma ugoditi vsem zahtevkom. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo drugače, saj je delno ugodilo tako primarnemu kot podrejenemu zahtevku. Nižji sodišči sta kršili tudi 2. člen Zakona o pravdnem postopku, saj sta prekoračili tožbeni zahtevek. Tožniku je dosojeno več, kot je zahteval; dosojeno mu je 4/5 solastniški delež na avtomobilu, vrednosti 1,584.000 SIT, in 455.480 SIT, skupaj torej 2,039.480 SIT. Sodišče je tudi zmotno uporabilo 210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, saj nista podana ne neupravičeno pridobljena korist povračilne zavezanke ne nedopustnost obogatitve.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/08), ki nanjo ni odgovorila.

O nedovoljenosti dela revizije

5. Predmet revizijskega preizkusa je ugodilni del odločitve o primarnem in podrejenem tožbenem zahtevku. Obravnavani spor je premoženjske narave, zaradi česar je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena, kadar vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (prej 1,000.000 SIT). Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik po drugem odstavku 180. člena ZPP v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Kadar pa v tožbi uveljavlja proti istemu tožencu več zahtevkov, ki imajo različno dejansko in pravno podlago, se vrednost tožbenega zahtevka v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

6. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je v času trajanja zakonske zveze s toženko kupil osebni avtomobil Audi 100, letnik 1992. Ker je oba kredita, ki ju je najel za nakup avtomobila, odplačal sam, zahteva ugotovitev izključne lastnine na avtomobilu (argument nasprotnega razlogovanja iz drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. RS, št. 69/2004 – ur.p.b.). Vrednost spornega predmeta je navedel v višini 1,980.000 SIT. Za primer, da bo primarni tožbeni zahtevek zavrnjen, je poleg glavnega zahtevka naknadno postavil še podrejeni tožbeni zahtevek, v katerem je objektivno kumuliral zahtevek za ugotovitev, da sta pravdni stranki solastnika osebnega avtomobila vsaka do 1/2 (izhajajoč iz zakonske domneve o enakih deležih na skupnem premoženju) in zahtevek za plačilo 1,623.712,26 SIT z obrestmi kot povračilo vrednosti polovice kredita, ki ga je tožnik odplačal po prenehanju ekonomske skupnosti strank (kar uveljavlja na podlagi neupravičene obogatitve po 210. členu Zakona o obligacijskih razmerjih). Gre za različne tožbene zahtevke, vsebovane v isti tožbi zoper isto toženko, zato je treba uporabiti navedeno določbo drugega odstavka 41. člena ZPP. Ker znaša vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku 455.480 SIT – sedaj 1.900,68 EUR in ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije, revizija v tem delu ni dovoljena in jo je sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije

7. Revizijske navedbe, povzete v točki 3. te sodne odločbe, se nanašajo izključno na odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku (glede katere revizija ni dovoljena), za odločitev o primarnem tožbenem zahtevku (glede katere je revizija dovoljena) pa niso pravno pomembne, zato se Vrhovno sodišče do njih ne bo opredelilo. Preizkus pravilne uporabe materialnega prava, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), pokaže, da je bilo materialno pravo glede na ugotovljena dejstva pravilno uporabljeno, pravilni, natančni in izčrpni razlogi izpodbijane sodbe in prvostopenjske sodbe pa ne terjajo dopolnitve.