Jedro

Načelo popolnosti listine (velja le tisto, kar je v predpisani obliki zapisano) velja le do tedaj, ko je sicer ustno sklenjena pogodba ali ustno sklenjeni del pogodbe, glede katere je sicer predpisana pisna oblika, realiziran v smislu specialne določbe cit. 73. člena ZOR. V tem primeru ima vse potrebne in veljavne pravne učinke tudi ustno sklenjena pogodba, za katero se sicer zahteva predpisana obličnost. Takšno ustno sklenjeno pogodbo pa je po pravilnih ugotovitvah prvostopnega sodišča predstavljal prav sporni disimulirani dogovor o prodaji garaže z nadzidkom glede na simulirani (navidezni) zapis v pogodbi o predkupni pravici. Neupoštevanje tega navideznega zapisa, ki ne izraža prave (resnične) volje pogodbenih strank, v izpodbijani sodbi, pomeni pravilno uporabo določbe 66. člena ZOR, po kateri navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama, temveč velja prikriti pogodbeni dogovor, ki izraža pravo (resnično) voljo pogodbenih strank, če so izpolnjeni pogoji za njegovo veljavnost.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (odločitev pod I, ter pod točkamama 1. in 3 pod II izreka) in sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da tožena stranka prizna, da sta tožnika lastnika garaže z nadzidkom, ki stoji na parc.

štev. xx, vpisani pod vl. štev. yy k.o. K., v tlorisni imeri 18 m2 in sta dolžna dovoliti parcelacijo parc. štev. xx k.o. K. z omenjeno garažo v izmeri 18 m2, tako da bo garaža dobila svojo parc.štev. in dovoliti, da se vknjiži lastninska pravica na garaži z nadzidkom v korist in na ime tožnikov vsakega do 1/2 in v tem smislu izstaviti zemljiškoknjižno listino ter izprazniti garažo z nadzidkom in jo izročiti tožnikoma. Zavrnilo je tudi stroškovni zahtevek tožečih strank. Sodišče prve stopnje pa je ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku tožencev in sicer na ugotovitev, da sta tožnika dolžna priznati, da sta toženca po kupni pogodbi z dne 26.4.1978 dejanska lastnika nepremičnine - garaže z nadzidkom v tlorisni izmeri 18 m2 kot z.k. telo II stoječe na parceli št. xx, z.k. telo I, vpisani pod vl.štev. yy, k.o. K.. Nadalje pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta tožnika dolžna tožencema izdati za navedeno nepremičnino ustrezno zemljiškoknjižno listino, s katero se bosta lahko toženca vknjižila v zemljiško knjigo kot zemljiškoknjižna lastnika vsak do 1/2. Sodišče prve stopnje je tožnikoma naložilo, da plačata tožencema pravdne stroške v znesku 365.782,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

S sklepom pa je sodišče prve stopnje predlog tožene stranke za izdajo popravnega sklepa k sodbi z dne 16.12.2003 oziroma dopolnitev navedene sodbe, kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper sodbo v delu, kolikor so bili zavrnjeni njuni tožbeni zahtevki in je bilo ugodeno nasprotnemu tožbenemu zahtevku tožencev in zoper stroškovno odločitev, vlagata pritožbo tožnika. Uveljavljata vse pritožbene razloge. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnikov ugodi, nasprotni tožbeni zahtevek pa zavrne, s tem, da se vsi stroški naložijo v plačilo toženi stranki skupaj z obrestmi od odločanja do plačila, oziroma podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje, pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški. Poudarjata, da je sodišče napačno zaključilo, da naj bi bila garaža z nadzidkom predmet prodajne pogodbe z dne 26.4.1978. Takšen zaključek je nesprejemljiv in nezakonit ter v nasprotju z jasnim zapisom v pogodbi oziroma celo v obeh znanih zapisih kupoprodajne pogodbe, ki se razlikujeta po vsebini le glede navedbe višine kupnine, glede oblike pa v različnih pisavah in v delu, ko se omenja odvetnik S. P.. Pri drugem zapisu pogodbe odvetnik ni bil prisoten. Pravilna dokazna ocena glede vloge in prisotnosti odvetnika pri sklepanju oziroma zapisih pogodb bi pripeljala do zaključka o neverodostojnosti izjav in trditev tožencev. Oba zapisa pogodbe pa sta jasna in nedvoumna o tem, kaj je bilo predmet pogodbe. Predmet pogodbe je bilo le tisto, kar je bilo izrecno zapisano. Garaža z nadzidkom izrecno ni bila predmet prodaje. V nasprotnem primeru ne bi bila v pogodbah zapisana predkupna pravica. Sodišče je zavestno kršilo oziroma ni uporabilo materialnih predpisov. V skladu z določbo 71. člena ZOR velja pri pogodbi, ki je sklenjena v posebni obliki, le tisto, kar je v tej obliki izraženo. Sočasni ustni dogovori so možni le o stranskih nepomembnih vprašanjih in še to le če takšni dodatni dogovori niso v nasprotju z namenom, zaradi katerega je obličnost predpisana.

Neustrezno je stališče sodišča o teoriji realizacije. Vse do zaključka dedne zadeve v zapuščinskem postopku D 273/97, tožnika nista bila lastnika in sta šele tedaj pridobila priznanje dedičev, da je garaža z nadzidkom njuna last. Ob zapisu in podpisu kupoprodajne pogodbe torej tudi formalno tega nista mogla prodati. Vsebino oglasa in ponudbe je tožnik pojasnil. V oglasu pa je tudi sicer govora le o stanovanju in garaži. Obrazec za davčno napoved ni podpisan s strani tožnikov, zapis, da naj bi šlo za garažo tudi ni tožnikov. Primerjava cene s cenitvijo je nesmiselna. Eno leto stara cenitev je popolnoma neuporabna. Razlika v ceni je zaradi opreme in davčnih razlogov.

Sodišče se ni opredelilo do vloge tožnikov z dne 2.2.1998. Ob pojasnilih iz te vloge ni nobenih nelogičnosti zakaj ni prišlo do pravde že prej. Odgovoriti bi bilo potrebno na vprašanja tožnikov, zakaj sta se tožnika deset let prepirala in prerekala v zapuščini za garažo z nadzidkom, če bi jo že leta 1978 prodala tožencema. Če sta toženca garažo kupila, zakaj nista do dednega dogovora in kasneje zahtevala od tožnikov ustrezno listino ali potrdilo o nakupu garaže s prizidkom. Sodišče se ni opredelilo do dopisa z dne 10.2.1988. Zemljišče, na katerem je tudi garaža z nadzidkom, sta toženca formalno pridobila in sta to zlorabila. Zato sta toženca prepričevala dedinjo J. Š., ta pa se je v dednem dogovoru želela zavarovati. Prej pa ji je bilo jasno, da garaža in nadzidek nista predmet kupoprodajne pogodbe. Dedinja si je v dednem dogovoru izgovorila enako predkupno pravico, če je ne bi izkoristila toženca. Šele v nadaljevanju je zapis zaradi izogibanja nepotrebnih sporov. Sodišče bi tudi moralo zavrniti celoten nasprotni zahtevek. Če je sodišče menilo, da je bila garaža z nadzidkom predmet pogodbe o prodaji nepremičnin, tožnika nimata kaj priznavati. Tožnika nista pasivno legitimirana. Šele če bi sodišče tožnikoma priznalo lastninsko pravico na garaži in nadzidku, bi lahko od tožnikov kaj zahtevalo. Tožnika v zemljiški knjigi nista vknjižena na sporni nepremičnini. Če je sodišče imelo v mislih kakšno obligacijsko pravico, je to v nasprotju z zapisom iz pogodbe. Tožnika tudi ne moreta tretjim priznavati pravice na nepremičnini, ki niso njune. Nasprotni zahtevek je torej v celoti neutemeljen in neizvršljiv. Sodišče bi ga moralo zavreči. Tudi garaža ni bila zemljiški knjigi vpisana kot z.k. telo II, kar je bila hiša, garaža pa je ločen in samostojen objekt, ki še ni bil vpisan kot samostojno z.k. telo II. Glede na spremenjen pravni režim je razlikovanje na z.k. telesa spremenjeno. Izrek je v tem delu sam s seboj v nasprotju.

V pogodbi je bilo jasno določeno, da idealna polovica z.k. telesa II predstavlja stanovanjski prostor. Garaža bi lahko bila le samostojno novo z.k. telo in sicer verjetno štev. III. Izrek v ugodilnem delu glede nasprotne tožbe je torej popolnoma nesmiselen.

Zoper sklep vlagata pritožbo toženca. Uveljavljata vse pritožbene razloge. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in sklepanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Poudarjata, da prvostopno sodišče zmotno zaključuje, da je v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pod točko I izreka sodbe odločeno tudi o stroških. Ker iz izreka navedene sodbe pod točko I ne izhaja odločitev o stroških postopka v breme tožeče stranke, ki je v celoti propadla z zahtevkom, je utemeljen pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zmotno in v nasprotju z zapisom navedene sodbe sodišče zaključuje, da je v tč. II/3 izreka odločeno o stroških v zvezi z vsemi zahtevki, tako po tožbi kot tudi nasprotni tožbi. Če bi bilo to res, bi tožena stranka kljub temu, da je tožeča stranka v celoti propadla s svojim zahtevkom in da sta toženca kot tožnika uspela s polovico zahtevka, bila dolžna tožeči stranki ne glede na to ali gre za zahtevek po tožbi ali po nasprotni tožbi edina plačati stroške tožeči stranki, ki je v celoti propadla s svojim zahtevkom. Povsem jasno izhaja iz izreka sodbe, da je o stroških odločeno le v delu izreka, ki se nanaša na nasprotno tožbo, to je pod točko II, medtem, ko v delu izreka pod točko I, ki se nanaša na tožbo, o stroških ni odločeno. Če bi sodišče odločalo o stroških v zvezi z vsemi zahtevki skupaj, bi to predstavljalo samostojen del izreka tč. III. Toženca sta povrnitev stroškov zahtevala tako v zvezi s tožbo kot tudi v zvezi z nasprotno tožbo in sicer sta stroške v zvezi s tožbo ocenila v višini najmanj 1.200.000,00 SIT.

Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotne stranke in predlagali zavrnitev pritožb. Pritožbi nista utemeljeni.

k pritožbi zoper sodbo Ni utemeljen sicer pavšalni pritožbeni očitek, da naj bi bilo izkazano tudi nasprotje med razlogi sodbe in njenim izrekom. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo razloge, ki sprejeti odločitvi ne nasprotujejo temveč jo nasprotno podpirajo oziroma ustrezno utemeljujejo. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ne obstoji.

Sodišče druge stopnje nadalje pritrjuje dokazni oceni prvostopnega sodišča, ki je ugotovilo, da sta tožnika tožencema prodala tudi garažo z nadzidkom in ne le del stanovanjske hiše, kot je sicer izrecno določeno v pogodbi z dne 26.4.1978. Takšen zaključek prvostopnega sodišča je v zadostni meri utemeljen na podlagi v izpodbijani sodbi nanizanih okoliščin oziroma ocenjenih dokazov in sicer predvsem oglasa in ponudbe tožnikov, kjer je navedeno, da je predmet ponudbe tudi garaža (v ponudbi posebej tudi nadzidek), nadalje na podlagi cenitve prometne vrednosti prodajanih nepremičnin, kjer je posebej ocenjena tudi vrednost garaže s prizidkom ter končno a nenazadnje povsem jasen zapis v davčni napovedi, sestavljeni ob sklenitvi prodajne pogodbe, kjer je kot predmet prodaje prijavljena tudi garaža. Ob takšnih objektivnih dokazih ne more biti dvoma, da so izpovedbe tožencev, da sta kupila tudi garažo z nadzidkom nad njo, verodostojne, kot je nadalje prepričljivo tudi njuno pojasnilo, da v pogodbi ni bila posebej navedena tudi sama garaža z nadzidkom oziroma je bila v zvezi z njima celo fiktivno navedena predkupna pravica, zgolj zato, ker tedaj tožnika še nista bila lastnika teh nepremičnin (primerjaj pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje). Na ta način je bila prava volja strank glede obsega prodanih nepremičnin pravilno ugotovljena, na podlagi nadaljnjih dejanskih ugotovitev, da sta toženca kupnino v celoti plačala (torej tudi del, ki se je vrednostno nanašal na garažo z nadzidkom), pridobila ta del prodanih nepremičnin tudi v posest od tožnikov in ju ves čas uporabljata, ne da bi zanju tožnika zahtevala plačilo najemnine, pa je bila tudi pravilno uporabljena teorija realizacije uzakonjena v določbi 73. člena ZOR. Te materialnopravne presoje ne more spodbiti sklicevanje pritožnikov na določbo 71. člena ZOR, iz katere res izhaja načelo popolnosti listine (velja le tisto, kar je v predpisani obliki zapisano), vendar pa to načelo velja le do tedaj, ko je sicer ustno sklenjena pogodba ali ustno sklenjeni del pogodbe, glede katere je sicer predpisana pisna oblika, realiziran v smislu specialne določbe cit. 73. člena ZOR. V tem primeru ima vse potrebne in veljavne pravne učinke tudi ustno sklenjena pogodba, za katero se sicer zahteva predpisana obličnost. Takšna ustno sklenjena pogodba pa je po pravilnih ugotovitvah prvostopnega sodišča predstavljal prav sporni disimulirani dogovor o prodaji garaže z nadzidkom glede na simulirani (navidezni) zapis v pogodbi o predkupni pravici. Neupoštevanje tega navideznega zapisa, ki ne izraža prave (resnične) volje pogodbenih strank, v izpodbijani sodbi, pomeni pravilno uporabo določbe 66. člena ZOR, po kateri navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama temveč velja prikriti pogodbeni dogovor, ki izraža pravo (resnično) voljo pogodbenih strank, če so izpolnjeni pogoji za njegovo veljavnost. Pritožnika se tudi neutemeljeno sklicujeta na okoliščino, da v času sklenitve pogodbe še nista bila lastnika spornih nepremičnin. Na ta očitek je prvostopno sodišče pravilno odgovorilo s sklicevanjem na določbo 458. člena ZOR, ki dopušča sklepanje prodajnih pogodb tudi o bodočih stvareh, po analogni uporabi navedene zakonske določbe torej tudi o stvareh, ki v trenutku sklenitve pogodbe še niso last prodajalcev (pričakovana pravica).

Pritožnika nadalje očitata, da morata na podlagi izpodbijane sodbe priznati tožencema lastninsko pravico na spornih nepremičninah, čeprav niti nista zemljiškoknjižna lastnika nepremičnin in zato tudi nista pasivno legitimirana za takšen zahtevek. Bistveni del nasprotnega zahtevka tožencev pa je terjana ugotovitev, da sta postala dejanska lastnika na podlagi sporne prodajne pogodbe, sklenjene s tožnikoma (v času nastanka spornega razmerja v sodni praksi ustaljen izraz za kupce, ki so pridobili nepremičnino na podlagi veljavne prodajne pogodbe, niso pa se mogli - kot v konkretnem primeru - vpisati kot lastniki v zemljiški knjigi).

Tožnika zato na podlagi sodbe tudi ne priznavata pravice nekim "tretjim osebam", kot to ponazarjata v pritožbi, temveč kupcema iz pogodbe, katero sta z njima sklenila, kasneje pa v zapuščinskem postopku tudi pridobila še potrebno priznanje lastninske pravice od tožnikove sodedinje J. Š. na spornih nepremičninah in sta tako za zahtevek tudi nedvomno pasivno legitimirana. Za priznanje in ugotovitev, da sta postala dejanska lastnika pa se toženca v tem sporu upravičeno zavzemata in izkazujeta potreben pravni interes, ne le zato, ker jima tega tožnika ne priznavata, temveč tudi zato, ker je od pozitivnega izzida te pravde odvisno tudi priznanje lastninske pravice na spornih nepremičninah v korist tožencev s strani ostalih solastnic zemljiškoknjižnega telesa II parcelne številke xx, vl.štev.

yy, k.o. K., na kateri se nesporno nahaja tudi garaža z nadzidkom (glej v izpodbijani sodbi dokazno ocenjeni izjavi J. Š. in četrte solastnice A. S., da priznavata lastninsko pravico pod pogojem, če bo v pravdi ugotovljeno, da sta kupila tudi garažo z nadzidkom). Po neizpodbijanih prvostopnih ugotovitvah pa se na navedeni parceli nahaja sporna garaža z nadzidkom in zato tudi ne more biti pravno pomembno, da sporna garaža z nadzidkom ni vpisana v zemljiški knjigi in da zato tudi še ni znana njena bodoča zemljiškoknjižna označba, pritožbeni očitek, da naj bi bilo zato celo podano nasprotje v samem izreku izpodbijane odločitve in tako izkazana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa neutemeljen.

Opisane dokazne ocene in pravnih zaključkov prvostopnega sodišča ne morejo izpodbiti pritožbene trditve, da sodišče ni ocenilo verodostojnosti trditev odvetnika S. P., ki je trdil, da drugega zapisa pogodbe ni sestavil, prav pravilna ocena glede vloge in prisotnosti odvetnika pri sklepanju pogodb pa bi lahko šele omogočala pravilen zaključek o neverodostojnosti izjav in trditev tožencev.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni o verodostojnosti izpovedb tožencev, saj so podprte z zgoraj nanizanimi objektivnimi - listinskimi dokazi. Prav tako je nepomembno opozarjanje pritožnikov, da je v oglasu omenjena le garaža in stanovanje in ne tudi nadzidek, da besedice garaža na davčni prijavi nista zapisala tožnika in da obrazec ni podpisan s strani tožnikov, pri čemer pa tiskano besedilo prijave vendarle predstavlja njun zapis. Glede na omenjeno povsem jasno in pravilno ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bila predmet cenitve tudi garaža z nadzidkom pa je enako nepomembna pritožbena trditev, da je bila cenitev stara že eno leto, da je bilo dogovorjeno, da je predmet prodaje tudi oprema ter da je razlika v ceni rezultat vrednosti te opreme in "davčnih razlogov". Tudi izostanek prvostopne ocene trditev tožnikov iz vloge z dne 2.2.1998 in dejstvo, da se prvostopno sodišče posebej ni opredeljevalo do dopisov z dne 25.1.1988 in z dne 10.2.1988, s katerimi pritožnika tudi pojasnjujeta, zakaj ni bila ta pravda sprožena že prej, na pravilnost izpodbijane odločitev ne more vplivati. Kdaj oziroma v kakšnem časovnem odmiku od sklenitve pogodbe oziroma od kasneje sklenjenega dednega dogovora sta pravdni stranki sodno uveljavljali pravice v zvezi s sporno garažo z nadzidkom, je namreč ob povedanem nebistveno. Bistvena je ugotovitev, da je bila ustno sklenjena pogodba za sporni nepremičnini realizirana, takšen zaključek pa pravilno temelji že na zgoraj izpostavljenih, z izpodbijano sodbo ugotovljenih, okoliščinah. Enako na izpodbijano odločitev ne more vplivati pritožbeno pojasnjevanje, zakaj je solastnica J. Š.

podpisala izjavo, s katero je pogojno priznala tožencema lastninsko pravico na spornih nepremičninah, kot tudi ne pritožbeni poskus prikazati zavzemanje tožnikov za priznanje lastninske pravice v zapuščinskem postopku kot nelogično v primeru, če bi sporni nepremičnini predhodno res prodala tožencema. Slednja okoliščina celo kvečjemu kaže na to, da je bila predmet prodaje tudi sporna nepremičnina, izpostavljeni napori tožnikov v zapuščinskem postopku za ureditev lastninskopravnega stanja sporne nepremičnine pa na njuna ustrezna prizadevanja omogočiti izpolnitev obveznosti iz sklenjene pogodbe - najprej pridobitve lastninske pravice na sporni nepremičnini in nato posledičnega prenosa lastninske pravice z njiju v korist tožencev.

Izpodbijana sodba je torej pravilna tako v dejanskem kot tudi v materialnopravnem pogledu. Uradni preizkus pa tudi ni pokazal na kakšne druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (člen 350/2 ZPP). Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo pravilno sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

k pritožbi zoper sklep Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o stoških postopka presojalo celoten uspeh vsake od pravdnih strank tako v zvezi z odločitvijo o tožbi kot tudi odločitvijo o nasprotni tožbi. To je povsem nedvoumno razvidno iz besedila obrazložitve na zadnji strani sodbe, ko sodišče prve stopnje ugotovi, da tožeča stranka ni uspela s tožbenim zahtevkom, tožena stranka pa je z nasprotno tožbo uspela le z ugotovitvenim delom zahtevka. Upoštevaje tako ugotovljeno uspešnost oziroma neuspešnost pravdnih strank je sodišče odločilo, da mora tožeča stranka tožencena povrniti polovico njunih pravdnih stroškov. Kolikor sta toženca menila, da je sodišče napačno izračunalo znesek stroškov, katerega jima morata tožnika plačati, bi morala stroškovno odločitev - sicer res nekoliko neustrezno navedeno pod II izreka sodbe (ki se nanaša na odločitev o zahtevkih iz nasprotne tožbe), glede na razloge pa nesporno nanašajočo se na odločitev tako o zahtevkih iz nasprotne tožbe kot tudi iz tožbe, spodbijati s pritožbo. Ker tega nista storila, temveč sta namesto tega že po izteku pritožbenega roka vložila predlog za popravo oziroma dopolnitev sodbe, sta na ta način opustila možnost doseči spremembo stroškovne odločitve v svojo korist. Zaključek prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu, da ni prezrlo odločitve o stroških postopka in tudi da ne gre za neskladje prepisa z izvirnikom sodbe, je ob povedanem torej pravilen. Predlog tožencev za popravo sklepa o stroških oziroma za dopolnitev stroškovne odločitve je bil torej utemeljeno zavrnjen. Izpodbijani sklep je torej dejansko in pravno pravilen. Tudi ni očitanih bistvenih kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Uradni preizkus pa tudi ni pokazal na kakšne druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (člen 350/2 ZPP). Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo pravilen sklep sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 155. člena in 1. odstavka 165. člena ZPP. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli in je zato zavrnilna stroškovna odločitev zajeta že v odločitvi o zavrnitvi njunih pritožb. Ker toženca v odgovoru na pritožbo tožnikov nista navedla ničesar takšnega, kar bi pomagalo pritožbenemu sodišču pri odločanju o pritožbi, odgovor na pritožbo zoper izpodbijani sklep pa glede na določbo 366. člena ZPP sploh ni predviden, je sodišče druge stopnje ocenilo, da odgovor na pritožbo ni bil potreben (odgovor na pritožbo tožencev) oziroma dovoljen (odgovor na pritožbo tožnikov) in posledično zato tudi stroški v zvezi z odgovoroma niso potrebni stroški. Zato je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.