Jedro

Ob upoštevanju navedenih izhodišč je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.

Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni) sistem v izvorni državi zanj slabši, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da je tožena stranka tožnika tako ob vložitvi prošnje kot tudi na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Tožena stranka je uvodoma ugotovila, da tožnik ni izkazal svoje istovetnosti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, saj ni predložil osebnega dokumenta s fotografijo. Nato je povzela tožnikove izjave ob vložitvi druge prošnje (16. 1. 2024), iz katerih v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito izhaja, da je izvorno državo zapustil, ker ima tam družinske težave in ker ne mara Alžirije. Na vprašanje, kakšne družinske težave ima, je povedal, da družinskih težav nima.

3. Na osebnem razgovoru (14. 2. 2024) je tožena stranka tožnika seznanila z odločitvijo Vlade Republike Slovenije o uvrstitvi Alžirije na seznam varnih držav, nato pa mu je postavila vprašanja glede razlogov za zapustitev izvorne države. V zvezi s tem je iz tožnikovih izjav razvidno, da je Alžirija lepa država in da jo ima rad. Tam sicer ni vojne, vendar je prisotno trpljenje. Rad bi se vrnil nazaj in tam živel, vendar tega ne more. Alžirijo je zapustil, da bi lahko delal. Poleg tega ga je prizadelo, da ga je oče zapustil ter da ni skrbel za invalidno mamo in otroke. Oče se je poročil z drugo, mačeha, ki je živela z njimi, pa je bila glavna v hiši. V Alžiriji je bil deležen trpljenja zaradi slabih družinskih zadev. Tožnik je v Alžiriji sicer delal, vendar ni dobil plačila, saj ni imel rednega pogodbenega dela. Izkoriščali so ga. Pomoči pri kakšni organizaciji, psihologu ali zdravniku ni poiskal, saj takšnih organizacij v Alžiriji ni. Zdravniki so, vendar jih moraš plačati. Odseliti se ni mogel, saj niso imeli denarja, da bi lahko odšli. Za tožnika je skrbela njegova sestra in ne mačeha, ki živi pri njih od začetka in je bila najprej prijazna, nato pa je postala glavna. Njegova mama je pri njej reva.

4. Drugih težav tožnik v Alžiriji ni imel. Iz Alžirije je odšel v Tunis, ko je bil star 15 ali 16 let, od tam pa je odšel leta 2016 ali leta 2017. Tožena stranka je tožniku pojasnila, da je iz njegovih izjav razvidno, da je Alžirijo zapustil leta 2016 ali leta 2017, torej ko je bil star 11 ali 12 let. Tožnik je odgovoril, da je bil res mlad, ko je odšel, vsekakor pa je bil star več kot 12 let. Alžirijo je kot mladoleten zapustil zaradi družinskih težav. Po odhodu v Tunis se je vrnil v Alžirijo, nato pa je s sosedi odšel v Turčijo. Če bi ostal v Alžiriji, bi imel pekel. Lahko bi naredil samomor, saj je v življenju veliko trpel. 5. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo in pogoji za življenje. Navedel je namreč, da v Alžiriji težko najdeš zaposlitev in da je imel tam družinske težave.

6. Po oceni tožene stranke okoliščine obravnavane zadeve ne opravičujejo priznanja mednarodne zaščite, saj iz tožnikovih izjav ni razvidno, da bi bil preganjan na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Prošnjo za mednarodno zaščito namreč utemeljuje le z ekonomskimi težavami (ni dobil rednega dela, saj je v Alžiriji opravljal občasna dela v kmetijstvu) in nezmožnostjo življenja v Alžiriji, kar po njegovih besedah izvira predvsem iz nezmožnosti najti dobro plačano zaposlitev. Omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, saj iz tožnikovih navedb ni razvidno, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili drugi povzročitelji (država, gospodarske družbe...), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja tožnikovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Iz tožnikovih izjav prav tako ne izhaja, da mu je bil v Alžiriji kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic ali da bi bili zoper njega sprejeti kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi imeli zanj škodljive posledice. Še več, tam je delal (na tržnici je prodajal sadje in zelenjavo, občasno pa je pomagal bratu, ker ima manjšo prodajalno), kar po njegovi presoji ni bilo dovolj za preživetje. Poleg tega je zatrjeval, da se mu v Alžiriji ni zgodilo nič konkretnega in da ga je iz države gnala želja po boljšem življenju. Njegovih navedb o ekonomski stiski, slabem življenju in nezmožnosti najti zaposlitev tako ni mogoče povezati s preganjanjem, saj navedene težave ne predstavljajo trajnega in sistematičnega kršenja človekovih pravic.

7. Glede na to, da je tožnik kot glavni razlog za odhod iz države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel ekonomsko stisko, pri čemer ni določno opredelil nobenega dogodka, ki bi povzročil njegov odhod iz države, ni mogoč sklep, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo.

8. Zato je tožena stranka tožnikove izjave ocenila kot nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite, s čimer so podani razlogi za zavrnitev prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 9. Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik kljub neizkazani istovetnosti prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom z dne 31. 3. 2022 opredelila kot varno izvorno državo. Ocenila je, da iz tožnikovih navedb niso razvidni tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Alžirija, ob upoštevanju tožnikovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država, saj tam ni imel težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Glede na tožnikove navedbe, iz katerih je razvidno le njegovo nezadovoljstvo nad slabim življenjem v Maroku in ekonomsko stisko, pri čemer tožnik ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi povzročil njegov odhod iz države, po presoji tožene stranke ni mogoče ugotoviti, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Tožnik je sicer navedel, da je Alžirija na splošno slaba država in da je tam prisotno trpljenje, česar ni mogoče povezati s preganjanjem, saj gre za splošno stanje v državi. Glede na navedeno je iz tožnikovih izjav jasno razvidno, da je njegov slab ekonomski položaj posledica splošno slabih gospodarskih razmer v državi in ne namernega ekonomskega onemogočanja.

10. Ob takih okoliščinah je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. _Tožnikove trditve_

11. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

12. Iz prošnje za mednarodno zaščito je razvidno, da je tožnik odklonil prisotnost pooblaščenca, da je izjavil, da ne potrebuje dodatnih pojasnil glede postopka mednarodne zaščite, da je Berber in da ima dokončane 4 razrede osnovne šole. Na osebnem razgovoru je tožnik izrecno podpisal izjavo, da pooblaščenca ne potrebuje, iz njegovih izjav pa je še razvidno, da je Alžirijo zapustil kot mladoleten, zato je kljub izjavi, da je pismen, mogoče sklepati, da tožnik ne zna brati in da je njegovo razumevanje pojasnil in postopkov šibko. Zato ni jasno, ali je tožnik razumel, da mu pooblaščenca v postopku ni treba plačati, pa je vseeno odklonil njegovo prisotnost. Vzpostavljen je tudi dvom, ali je tožnik razumel, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo in predložiti vsa potrdila, ki jih ima, če v bistvu niti ni znal povedati, koliko je bil star, ko je zapustil izvorno državo. Ugotoviti je mogoče le, da se tožnik zna podpisati, kar pa ne pomeni, da zna brati ali da je sicer pismen. Za osebo, ki ni funkcionalno pismena, kar se da razumeti iz tožnikovih izjav, pa ni mogoče trditi, da je v postopku razumela vse pouke in izjave, ki jih je podpisala, čeprav je imela tolmača. Tožnik je v postopku izpostavil trpljenje, ki ga je doživljal v Alžiriji in začel jokati. Tožena stranka je navedeno čustveno reakcijo tožnika povezala z "družinskim trpljenjem", ki pa je po mnenju tožnika le eden od vidikov trpljenja, ki ga je v rani mladosti doživljal v Alžiriji. Da je tožnikova funkcionalna pismenost in s tem sposobnost razumevanja in branja slaba, je razvidno tudi iz njegovega odgovora na vprašanje pooblaščene osebe, ali navaja iste razloge, kot v prvi prošnji. Tožnik je odgovoril, da ne ve, kaj naj bi navedel v prvi prošnji, ker naj bi prvič pisal prošnjo.

13. Glede na navedeno je tožena stranka tožnikovo trpljenje zmotno povezala samo s trpljenjem zaradi družinskih razmer in ne z dejanj preganjanja iz šeste alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. Iz postopka je nedvomno razvidno, da je bil tožnik v času, ko je zapustil izvorno državo, še mladoleten in zelo mlad, zato glede na svojo zrelost ni mogel razumeti, da bi ga morala družina in država zaradi mladoletnosti zaščititi. Očitno je, da take zaščite v izvorni državi ni imel, saj ni končal šolanja. Poleg tega, da je bil tožnik mladoleten, je po narodnosti Berber, ki se jim v Alžiriji na splošno odrekajo osnovne pravice do uporabe svojega jezika, identitete in šolanja ter so diskriminirani v primerjavi ostalimi narodnostmi. V zvezi s tem je tožnik na vprašanje, če je poiskal kakšno pomoč, namreč povedal, da v Alžiriji ni organizacij, ki bi ti pomagale. Zdravniki sicer so, vendar moraš plačati, poleg tega ni imel možnosti pomagati invalidni materi. Tožnika, ki je bil v izvorni državi mladoleten ter sam potreben skrbi in pomoči ter se je moral boriti za preživetje brez pomoči družine ali države, je treba šteti za preganjano osebo v smislu določb ZMZ-1. Nesposobnost izvorne države, da mladoletne osebe zaščiti pred delom zaradi preživetja v rani mladosti, je akt preganjanja, ki je usmerjen v otroke.

14. Zaradi svoje neizobraženosti in slabe pismenosti tožnik navedenih okoliščin ni povezal s preganjanjem, kar vključuje dejanja fizičnega in psihičnega nasilja, dejanja spolnega nasilja ter dejanja, ki so usmerjena na otroke. Tožnik je smiselno opisoval psihično nasilje, ki ga je doživljal zaradi mačehe, kar je privedlo do tega, da je moral zelo mlad poskrbeti zase, saj v Alžiriji ne delujejo institucije, ki bi zaščitile tako ranljivo skupino. V tožnikovem primeru ni šlo samo za družinske težave, temveč za širši družbeni problem, saj izvorna država tožniku, kot pripadniku ranljive družbene skupine, ni bila sposobna zagotoviti družbenega varstva. Zato ni pravilno stališče, da tožnik ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi povzročil njegov odhod iz države. Tožniku namreč niso bile zagotovljene osnovne socialne potrebe in njegove osnovne pravice, ki jih je imel v Alžiriji kot mladoletna oseba. Prav tako mu Alžirija ni zagotavljala varstva v skladu s Konvencijo o otrokovih pravicah, zato je mogoče njegovo življenje v izvorni državi opredeliti kot preganjanje. Razmere, kot jih je opredeljeval tožnik na osebnem razgovoru, so bile dovolj resne narave in ponavljajoče, da so predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih in njegovih tedanjih otrokovih pravic, da bi jih bilo mogoče umesiti pod pojem preganjanja.

15. Glede na navedeno je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka, saj tožniku, kljub njegovi izjavi, da se odpoveduje pooblaščencu, ni zagotovila vseh procesnih jamstev.

_Odgovor na tožbo_

16. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Poudarja, da je tožnik prejel vabilo na osebni razgovor v pisni obliki skupaj s prevodom, kjer je natančno pojasnjeno, čemu je namenjen osebni razgovor, prav tako iz vabila jasno in nedvoumno izhaja, kaj pomeni mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji in kdaj se osebi prizna status begunca ali status subsidiarne oblike zaščite. Poleg tega je bil tožnik tako pred prošnjo kot tudi na osebnem razgovoru izrecno opozorjen na dolžnost, da je v postopku dolžan govoriti resnico in izpovedati vsa dejstva, ravno tako pa mu je bilo predstavljeno, da so podatki zaupne narave in ne bodo posredovani v izvorno državo. Tožnik je bil pred začetkom osebnega razgovora ponovno vprašan, ali želi dodatno pojasnitev, v katerih primerih je upravičen do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, vendar se je temu odpovedal, saj naj bi vse razumel. 17. Z nadaljnjimi navedbami tožena stranka pojasnjuje, da je bil osebni razgovor ustrezno voden. Tožena stranka je tožniku sicer postavila več vprašanj v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, vendar je tožnik podajal skope odgovore, čeprav je bil izrecno opozorjen, naj odgovarja čim bolj natančno in podrobno.

18. Tožena stranka se ne strinja z navedbami, da tožnik ni pismen. Tožnik je na osebnem razgovoru zelo dobro razumel pomen postopka, saj je nikalno odgovoril na vprašanje, ali potrebuje pooblaščenca, poleg tega je lastnoročno izpolnil izjavo o odpovedi pooblaščencu. Tega pa ne bi zmogel, če bi bil nepismen oziroma ne bi razumel pomena postopka.

19. Tožena stranka še pojasnjuje, da je tožnik jasno izpovedal, da ni imel v izvorni državi nobenih težav, saj se mu ni zgodilo nič konkretnega, in da ga je iz države gnala želja po boljšem življenju ter večjem zaslužku. Pri tem ni navedel, da je imel v izvorni državi težave zaradi razlogov iz Ženevske konvencije ali ZMZ-1. Splošno slaba socialna situacija v Alžiriji, ki jo tožnik omenja v tožbi, pa kot taka pomeni splošno sistemsko hibo v tej državi, pri čemer je tožena stranka upoštevala navedeni odlok Vlade Republike Slovenije. Glede na tožnikove osebne okoliščine in splošno znana dejstva je tožena stranka upravičeno zaključila, da je Alžirija za tožečo stranko varna izvorna država. Iz tožnikovih navedb, da je v bil v Alžiriji mladoletna oseba in da je imel tam težave zaradi ekonomske situacije, ni mogoče sklepati, da je bil v izvorni državi iz tega razloga preganjan. Tožnik je namreč sam navedel, da je polnoletna oseba, in da v preteklosti kot mladoletna oseba v Alžiriji ni imel družinskih in ostalih težav.

_Presoja tožbe_

20. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

21. Tožba ni utemeljena.

22. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

23. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 24. Izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

25. V zvezi z navajanjem in obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.1 Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.2 Predpostavlja se namreč prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.3

26. Ob upoštevanju navedenih izhodišč je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tako v prvi vrsti navedel revščino zaradi družinske situacije, glede tega pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.4 V zvezi s tožbenimi navedbami sodišče še pripominja, da tožnikova pretekla mladoletnost v izvorni državi očitno ne zadošča za (tožnikovo) pripadnost posebni družbeni skupini5, ki naj bi jo predstavljali otroci v Alžiriji6, saj je tožnik polnoleten. Ne glede na to pa zatrjevana dejanja7 nimajo lastnosti dejanj preganjanja, saj zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, po presoji Vrhovnega sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.8 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.9 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni) sistem v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.10

27. Na táko presojo ne more vplivati tožbeni ugovor, da tožnik v upravnem postopku ni imel pooblaščenca. Podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 je namreč prosilcem zagotovljena le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1), kar je ugodnejše od standardov Procesne direktive II11, skladno s katero je treba prosilcem na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogočiti učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem.12 Na vprašanje, ali ima pooblaščenca, za katerega želi, da je prisoten na osebnem razgovoru, pa je tožnik odgovoril nikalno.

28. Prav tako ni utemeljen smiseln tožbeni ugovor, da je bilo tožnikovo razumevanje postopkovnih dolžnosti okrnjeno, ker je Alžirijo zapustil kot mladoleten in ima dokončane le štiri razrede osnovne šole. V zvezi s tem sodišče najprej ugotavlja, da je tožnik na osebnem razgovoru sam potrdil, da je pismen. Poleg tega v obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik prošnjo vložil kot polnoletna oseba, zato tožena stranka v upravnem postopku ni bila dolžna spoštovati načela največje otrokove korist in na to navezujočih se posebnih procesnih jamstev.13 Nenazadnje pa iz zapisnikov v upravnem postopku (o vložitvi prošnje in osebnem razgovoru) in tožbenih trditev ni razvidno, da bi bile podane okoliščine, ki bi vzbujale dvom v tožnikovo procesno sposobnost; celo več, tožnik je ob obeh priložnostih odgovoril, da se dobro počuti in da bo odgovarjal na vprašanja. Takih okoliščin ni zaznalo niti sodišče, ko je tožnika zaslišalo na glavni obravnavi.

29. V zvezi s tem sodišče še ugotavlja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.14 Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno, da je: (1) dne 16. 1. 2024 potrdil, da je seznanjen s svojimi postopkovnimi pravicami in dolžnostmi; (2) prejel ustrezne informacije tudi v vabilu na osebni razgovor; (3) nikalno odgovoril na vprašanje ob vložitvi prošnje in na začetku osebnega razgovora, ali potrebuje dodatna pojasnila v zvezi s postopkom za priznanje mednarodne zaščite. Poleg tega ni imel pripomb na zapisnika o vložitvi prošnje in o osebnem razgovoru. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o (za odločitev) pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika o osebnem razgovoru razvidno, da mu je uradna oseba v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. S tem je bila tožniku zagotovljena možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je tožena stranka izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito.15 ZMZ-1 v 89. členu namreč jasno določa, da mora prosilec prepričljivo in verodostojno obrazložiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, še zlasti če ni drugih razpoložljivih dokazov.

30. Glede na navedeno, ko v obravnavani zadevi ni podan subjektivni element16, ker okoliščine, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1 (tožnik ni izkazal trditev, da ga izvorna država ne more zaščititi), toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.17 S tem povezano dokazno breme glede izpodbijanja vsakega dvoma, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, v obravnavani zadevi torej ni bilo preloženo na toženo stranko.

31. Nosilno stališče za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito, ki s tožbo niti ni izpodbijano, je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Ta določa primere, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

32. Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II18 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.19 Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.20 Upravni organ je na tak odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.21 Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

33. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka tožnika tako ob vložitvi prošnje kot tudi na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka v tem pogledu pravilno upoštevala. Pri tem tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna. Sodišče le pojasnjuje, da tožena stranka ni bila dolžna tožnika soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada RS z odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Alžirijo razglasila za varno izvorno državo.22

34. Glede na navedeno je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.23 V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.24, 25 V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).26

35. Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 2 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve). 3 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve). 4 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve). 5 Pripadnost posebni družbeni je razlog preganjanja po četrti alineji prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. 6 Izhodišča za ugotovitev, da so otroci lahko pripadniki določene družbene skupine, so predstavljena v 10. točki obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča I Up 179/2019 z dne 12. 11. 2019. 7 Iz povzetka tožnikovih navedb v 13. točki obrazložitve te sodbe je razvidno, da je "nesposobnost izvorne države, da mladoletne osebe zaščiti pred delom zaradi preživetja v rani mladosti, akt preganjanja, ki je usmerjen v otroke". Iz povzetka tožnikovih navedb v 14. točki obrazložitve te sodbe še izhaja, da "tožniku niso bile zagotovljene osnovne socialne potrebe in njegove osnovne pravice, ki jih je imel v Alžiriji kot mladoletna oseba, in da mu Alžirija ni zagotavljala varstva v skladu s Konvencijo o otrokovih pravicah, zato je mogoče njegovo življenje v izvorni državi opredeliti kot preganjanje." 8 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 9 Prav tam, 13. točka obrazložitve. 10 V zvezi s tem je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (34. točka obrazložitve). 11 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 12 Navedeno je urejeno v prvem odstavku njenega 22. člena, iz katerega je razvidno, da se prosilcem se na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogoči učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, ki ga kot takšnega priznava in dopušča nacionalno pravo, o zadevah v zvezi z njihovimi prošnjami za mednarodno zaščito. Države članice lahko nevladnim organizacijam dovolijo zagotavljanje brezplačne pravne pomoči in/ali zastopanja prosilcem v postopkih iz poglavja III in poglavja V v skladu z nacionalnim pravom (drugi odstavek navedenega člena). 13 Opredeljujejo jih določbe 15. in 16. člena ZMZ-1. 14 V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah. 15 Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve). 16 Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. 17 Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve). 18 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 19 40. uvodna izjava Procesne direktive II. 20 Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1). 21 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve). 22 Prav tam, 16. točka obrazložitve. 23 Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve). 24 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve. 25 SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka). 26 Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.