Jedro

Stranke v pritožbi ne morejo neposredno uveljavljati kršitev pravil postopka izdaje upravnega akta, saj to ni pritožbeni razlog. Te kršitve lahko uveljavljajo le posredno, prek pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, kadar uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta iz 2. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1. V pritožbenem postopku Vrhovno sodišče nato preverja utemeljenost teh očitkov in ugotavlja, ali je sodišče prve stopnje pravilno presodilo pravilnost in zakonitost postopka, v katerem je bil izdan izpodbijani upravni akt, ter to svojo presojo tudi obrazložilo.

Nujni predpogoj za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta torej je, da pritožnik že v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjuje bistveno kršitev določb upravnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo, ki jo je tožnik vložil zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1433/2023/17 (1222-05) z dne 22. 2. 2024. S to odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, sicer bo s teh območij odstranjen. Toženka je tožniku določila še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pritrdilo ugotovitvam toženke, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (ekonomske razloge), in da prihaja iz varne izvorne države (Alžirije). Ker je bil tožnik ob vložitvi prošnje polnoleten, ne more pripadati posebni družbeni skupini, ki naj bi jo predstavljali alžirski otroci, prav tako pa ga kot mladoletnika ni bila dolžna obravnavati toženka. Navedlo je, da dajejo v skladu s prvim odstavkom 9. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) svetovalci za begunce podporo in zagotavljajo pravno pomoč na sodišču prve stopnje ter na Vrhovnem sodišču, kar je ugodnejše od standardov iz 22. člena Procesne direktive,1 po kateri je treba prosilcem na njihove stroške omogočiti posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, tožnik pa je izjavil, da nima pooblaščenca. Tudi sicer je bil med postopkom ustrezno informiran, uradna oseba pa mu je s postavljanjem vprašanj zagotovila možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo zaradi oteženega dostopa do hrane, zdravstvene nege in zatočišča ter kot pripadnik Berberov lahko ogrožen in izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Ne strinja se s sodiščem prve stopnje, da zatrjevanega slabega ekonomskega stanja (ekstremne revščine) ni mogoče pripisati tretjim akterjem oziroma državi. V upravnem postopku tudi ni bil ustrezno informiran o svojih procesnih jamstvih, saj ga toženka ni seznanila z možnostjo, da bi mu v tem postopku lahko pomagal pooblaščenec nevladne organizacije, zaradi česar ni mogel predstaviti vseh elementov za utemeljitev prošnje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da stranke v pritožbi ne morejo neposredno uveljavljati kršitev pravil postopka izdaje upravnega akta, saj to ni pritožbeni razlog. Te kršitve lahko uveljavljajo le posredno, prek pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, kadar uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta iz 2. točke prvega odstavka 75. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V pritožbenem postopku Vrhovno sodišče nato preverja utemeljenost teh očitkov in ugotavlja, ali je sodišče prve stopnje pravilno presodilo pravilnost in zakonitost postopka, v katerem je bil izdan izpodbijani upravni akt, ter to svojo presojo tudi obrazložilo.2

7. Nujni predpogoj za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta torej je, da pritožnik že v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjuje bistveno kršitev določb upravnega postopka. To v obravnavani zadevi ni izpolnjeno, saj pritožnik v tožbi ni očital, da ga toženka v upravnem postopku ni seznanila z možnostjo pomoči pooblaščenca iz nevladne organizacije. Navajal je le, (1) da je iz prošnje za mednarodno zaščito razvidno, da je odklonil prisotnost pooblaščenca in da je izjavil, da ne potrebuje dodatnih pojasnil glede postopka mednarodne zaščite, ter (2) da je izrecno podpisal izjavo, da pooblaščenca ne potrebuje.3 Ob tem je razvidno, da se je njegova zdajšnja pooblaščenka v tožbi samo spraševala, ali je pritožnik razumel, da mu pooblaščenca v upravnem postopku ni treba plačati,4 ni pa določno trdila, da je toženka nezakonito opustila dolžnost seznanitve pritožnika z načinom plačila morebitnega pooblaščenca v upravnem postopku.

8. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni imelo razloga podvomiti v pravilno informiranje pritožnika glede možnosti, da si vzame pooblaščenca. Teh ugotovitev pritožba ne more izpodbiti s pavšalno navedbo, da pritožnik v upravnem postopku ni bil seznanjen, da bi lahko v postopku sodeloval pooblaščenec iz nevladne organizacije.

9. Na odločitev ne more vplivati pritožbena navedba, da toženka v postopku ni predložila vabila na razgovor, da bi bilo mogoče preveriti dane pouke. Sodišče prve stopnje svoje presoje v izpodbijani sodbi ni oprlo na ugotovitev, da je bil pritožnik z možnostjo zastopanja seznanjen v vabilu na osebni razgovor.5 Tudi sicer bi pritožnikova pooblaščenka za namen pisanja tožbe navedeno lahko preverila že z vpogledom v dokumente upravne zadeve (prvi odstavek 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku). Če ne prej, pa se je z listinami seznanila vsaj v okviru dokaznega postopka, ki ga je izvedlo sodišče na glavni obravnavi, ko so se listine v soglasju s strankama štele za prebrane. Da v teh dokumentih (listinah) ni vabila na razgovor, pa v pritožbi ni zatrjevano.

10. Pritožnik argumentirano ne nasprotuje niti ugotovitvam sodišča prve stopnje, da zatrjevani ekonomski razlogi oziroma dejstvo, da je ekonomski (in socialni) sistem v izvorni državi slabši, niso okoliščine, ki bi lahko utemeljevale priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite v smislu drugega in tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1.6 Bistvo pritožbenih navedb v tej zvezi je namreč le splošno nestrinjanje s stališči sodišča prve stopnje, ki jih je navedlo glede pogojev za priznanje statusa begunca v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ti razlogi so tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilni in v skladu s citirano sodno prakso tega sodišča, ni pa tudi sporno, da je pritožnik polnoleten, zato je pritožbeno sklicevanje na kršitve pravic otrok v Alžiriji nebistveno in ne more biti ovira za pritožnikovo vrnitev v izvorno državo. Prav tako ni razvidno, kako naj bi bil pritožnik v izvorni državi diskriminiran zaradi svoje etnične pripadnosti, zato se Vrhovno sodišče do teh pritožbenih navedb ne more opredeliti. Pripominja le, da bi moral pritožnik, da bi socialno ekonomska diskriminacija postala preganjanje, zatrjevati, da bo v primeru vrnitve zaradi svoje berberske narodnosti s strani subjektov preganjanja deležen dejanj fizičnega ali psihičnega nasilja, ki dosegajo standard dejanj preganjanja.7

11. Po obrazloženem in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 2 B. Domjan Pavlin, v: M. Dobravec Jalen in drugi, Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 432. 3 Iz 20. točke izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče v dokazne namene pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, torej tudi potrdilo z dne 16. 1. 2024, ki se nahaja v spisu toženke. V 29. točki sodbe pa je izrecno navedlo, da je pritožnik 16. 1. 2024 potrdil, da je seznanjen s svojimi postopkovnimi pravicami in dolžnostmi. 4 Glej povzetek pritožnikovih trditev v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ter 2., 3. in 4. stran tožbe. 5 Razvidno je, da je sodišče ugotovitev o pritožnikovi seznanjenosti s postopkovnimi pravicami in dolžnostmi oprlo na tožnikovo izjavo z dne 16. 1. 2024 (29. točka sodbe), ki se nahaja v upravnem spisu. 6 Tveganje resne škode, ki se presoja v okviru pogojev za subsidiarno zaščito, v skladu z drugo alinejo 28. člena ZMZ-1 zajema tudi nečloveško ravnanje. 7 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 193/2023 z dne 5. 7. 2023 (11. točka obrazložitve).