Jedro

Pri tožniku v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke ni obstajalo takšno zdravstveno stanje, ki bi imelo za posledico, da bi se pri njem ugotovila invalidnost I. kategorije, kakor je ta določena v 1. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 27. 7. 2011 in št. ... z dne 11. 1. 2012 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela od 14. 7. 2011 in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, o kateri bo tožena stranka odločila s posebno odločbo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Meni, da njegovo zdravstveno stanje v medicinski dokumentaciji in v mnenjih invalidskih komisij ni bilo pravilno ugotovljeno, saj ne ustreza njegovim težavam in zmožnostim. Meni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj niso jasni oziroma so povsem nerazumljivi razlogi o odločilnih dejstvih, ki jih podaja sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnik je v predmetnem postopku zatrjeval, da zaradi svojega zdravstvenega stanja ne more več opravljati dela na delovnem mestu voznik - skladiščnik in tudi ne nobenega drugega organiziranega pridobitnega dela. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta invalidski komisiji ugotovili, da tožnik dela voznika - skladiščnika, glede na svoje zdravstveno stanje ni več zmožen opravljati, zato bi ga moralo razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti. Prav tako ni mogoče ugotoviti, za kakšno drugo delo bi naj sploh bil usposobljen, glede na ugotovljene omejitve s strani invalidskih komisij in glede na pridobljene izkušnje, izobrazbo in poklic. Glede na podane omejitve bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti tudi, da zavarovanec, ki ima stalne bolečine v levi nogi in ki ne more v celoti upogniti kolena, nikakor ne more več kot pet ur polnega delovnega časa opravljati sedeče delo, torej delo, ki zahteva stalno upognjeno koleno. Meni, da je nemogoče, da bo lahko ročno premeščal bremena do 5 kg, brez da bi počepnil ali pokleknil. Kot fizični delavec je opravljal fizična dela, dvigoval je bremena, povzpenjal se je na tovorno vozilo in viličarja, sedaj pa zaradi omejitev ne sme premeščati bremen, težjih od 5 kg in ne sme voziti nobenih motornih vozil. Meni, da je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je bilo poseženo v njegovo pravico do sodelovanja v postopku. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS zavrnilo dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke. Izvedenca bi moralo postaviti že iz razloga, ker so bila v mnenjih invalidskih komisij prve in druge stopnje razhajanja. Iz obrazložitve izhaja, da dokaznemu predlogu ni sledilo, saj je sprejelo mnenji invalidske komisije, ki naj bi temeljili na zbrani medicinski dokumentaciji in da med njo in podanimi izvidi ni razhajanj. Poudarja, da sodišče prve stopnje dokaznega predloga ni zavrnilo z obrazložitvijo, da je dejansko stanje dovolj ugotovljeno, ampak zato, ker je sprejelo mnenje invalidske komisije in medicinsko dokumentacijo, katere pravilnost pa tožnik s tem dokaznim predlogom ravno izpodbija. Zavrnitev dokaznega predloga tudi predstavlja kršitev 213. člena ZPP. Podana je torej tudi relativna bistvena kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje ni jasno, kateri mnenji invalidske komisije sodišče prve stopnje sprejema kot pravilni, saj navaja, da kot podlago za svojo odločitev sprejema obe mnenji invalidske komisije druge stopnje, pri čemer je bil v predmetnem postopku seznanjen samo z enim mnenjem invalidske komisije druge stopnje. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotavljalo zgolj ali ga je mogoče razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti, ni pa presojalo možnosti razvrstitve v II. kategorijo invalidnosti oziroma III. kategorijo invalidnosti s skrajšanim delovnim časom. Meni, da zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti vsebuje tudi zahtevek na razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti oziroma v III. kategorijo s pravico do dela v skrajšanem delovnem času. V socialnem sporu tožnik ni dolžan zahtevati, da se ga naj razvrsti v II. ali III. kategorijo invalidnosti, saj je to že zajeto v tožbenem zahtevku na razvrstitev v I. kategorijo in odpravo odločb tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi ga moralo, v kolikor je menilo nasprotno, pozvati h konkretizaciji tožbenega zahtevka, glede na njegove trditve in upoštevaje materialno procesno vodstvo, česar pa ni storilo. Meni tudi, da sodišče prve stopnje nima medicinskega znanja, da bi lahko ocenjevalo medicinske izvide v povezavi z mnenji invalidskih komisij, sicer pa zdravniki specialisti in lečeči zdravniki niso pristojni za ugotavljanje, kakšna je delovna zmožnost zavarovancev v skladu z ZPIZ-1, zato sodišče prve stopnje ne more sprejemati zaključkov in sodba prvostopenjskega sodišča ne more temeljiti na zapisih zdravnikov v izvidih. Prav tako je sodišče prve stopnje povsem nepravilno in brez medicinskega znanja zaključilo, da so tožnikove zdravstvene težave trenutne. Takšne zaključke bi lahko sprejemalo le z izvedencem medicinske stroke in če bi bile v okviru tega podane tudi trditve s strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo opreti svoje odločitve na kasnejši predlog za ponovno ugotovitev zmožnosti za delo in na kasnejšo odločbo z dne 9. 7. 2013. Navedena odločba na dokončno odločbo, ki se izpodbija v konkretnem sporu nima vpliva, saj je izdana kasneje. Poleg tega pa mu tudi ni bila dana možnost, da se o teh listinah, ki naj bi se nahajale v upravnem spisu izjavi. Meni, da je sodišče prve stopnje kršilo tudi načelo materialne resnice, saj ni popolnoma in po resnici ugotovilo spornih dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Sodišče prve stopnje bi moralo tudi v skladu z 61. členom ZDSS-1 ugotavljati dejansko stanje z angažiranjem izvedencev. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, na katere opozarja pritožba.

Bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, v njej so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju. Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni postopalo nezakonito, tožniku je bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 11. 1. 2012 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 27. 7. 2011 in ugotavljalo ali tožnik izpolnjuje pogoje za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Pravno podlago za razsojo zadeve predstavlja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1). V skladu s 60. členom ZPIZ-1 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Glede na 2. odstavek citirane določbe se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti (1. alinea). Po 67. členu ZPIZ-1 pa pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije.

Stanje določeno v 1. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni podano, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je osebni zdravnik 16. 5. 2011 na zahtevo tožnika podal predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Iz navedenega predloga izhaja, da je kontraindikacija pri tožniku sedenje v kamionu in dvigovanje težkih predmetov v službi in je zaradi tega njegova delovna zmožnost zmanjšana, ni pa izgubljena. Priložil je dokumentacijo zdravljenja po poškodbi leve stegnenice 17. 12. 2009 in ponovne poškodbe 6. 4. 2010. Pri toženi stranki je najprej tožnikovo delovno zmožnost ocenjevala invalidska komisija prve stopnje, ki je 14. 7. 2011 menila, da je pri tožniku od 14. 7. 2011 zaradi posledic poškodbe izven dela podana III. kategorija invalidnosti, ker ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, tj. „voznik tovornega vozila - skladiščnik“. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: pretežno sedeče delo - vsaj 2/3 delovnega časa, v preostalem delovnem času pa lahko hodi na kratke razdalje do 5 m v eno smer, brez počepanja in poklekanja, ročno lahko premešča bremena do 5 kg, v službene namene lahko vozi le osebna vozila. Tožena stranka je zato s prvostopenjsko odločbo z dne 27. 7. 2011 tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: pretežno sedeče delo - vsaj 2/3 delovnega časa, v preostalem delovnem času pa lahko hodi na kratke razdalje do 5 m v eno smer, brez počepanja in poklekanja, ročno lahko premešča bremena do 5 kg, v službene namene lahko vozi le osebna vozila, s polnim delovnim časom, od 14. 7. 2011 dalje. Odločila je še, da kontrolni pregled ni potreben, da je delodajalec dolžan zagotoviti tožniku pravico do premestitve in da bo o pravici in višini nadomestila za brezposelnost odločeno s posebno odločbo.

Nato je invalidska komisija druge stopnje tožnikovo delovno zmožnost ocenjevala še v pritožbenem postopku in je bila 5. 1. 2012 glede razvrstitve v kategorijo invalidnosti, z datumom in vzrokom nastanka invalidnosti enakega mnenja kot invalidska komisija prve stopnje, nekoliko je le dopolnila fizične razbremenitve, in sicer je pri razbremenitvi, da lahko hodi le na krajše razdalje, izpustila do 5 metrov v eno smer, pri razbremenitvi glede vožnje pa je menila, da ni zmožen za vožnjo motornih vozil v službene namene, medtem ko je sicer invalidska komisija prve stopnje menila, da lahko v službene namene vozi le osebna vozila. Glede na navedeno mnenje je tožena stranka z drugostopenjsko odločbo z dne 11. 1. 2012 pritožbo tožnika zavrnila in hkrati v reviziji spremenila 1. odstavek izreka prvostopenjske odločbe z dne 27. 7. 2011, tako da je tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo delo opravljal pretežno sede, vsaj 2/3 delovnega časa, s hojo le na krajše razdalje, brez počepanja in poklekanja, bremena pri ročnem premeščanju naj ne presegajo 5 kg, brez vožnje motornih vozil v službene namene, s polnim delovnim časom od 14. 7. 2011 dalje.

Tožnik je v obravnavanem socialnem sporu s tožbo uveljavljal odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti od 24. 1. 2011 dalje. Sodišče prve stopnje je v okviru postavljenega tožbenega zahtevka torej presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih odločb, na podlagi katerih je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami ter ugotavljalo ali je pri tožniku podano stanje, ki bi utemeljevalo obstoj I. kategorije invalidnosti (da ni več zmožen za opravljanje nobenega organiziranega pridobitnega dela oziroma, da nima več preostale delovne zmožnosti). Tožnik v pritožbi sicer meni, da zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti vsebuje tudi zahtevek na razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti oziroma v III. kategorijo s pravico do dela v skrajšanem delovnem času, vendar temu stališču ni mogoče pritrditi. Sodišče tudi v socialnem sporu, kljub načelu materialne resnice in kljub preiskovalnemu načelu še vedno odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Res je sicer, da je vloga sodišča v socialnih sporih bistveno bolj aktivna kot v drugih sporih, prav zaradi omenjenih načel, vendar pa od sodišča tudi v socialnih sporih ni mogoče zahtevati, da oblikuje tožbene zahtevke namesto strank. Tudi materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP)(1) je potrebno razumeti kot splošno načelo, ki sodišču nalaga dolžnost, da poskrbi za to, da se sporni predmet vsestransko razišče. Kadar stranka sama od sebe navede vsa odločilna dejstva in ponudi vsa dokazila, ki se nanašajo na njene navedbe, je jasno da ni potrebna nobena aktivnost sodišča (N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 584).

Tožnik v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za izvedbo dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca medicinske stroke. V kolikor bi bila ta kršitev dejansko podana, bi lahko predstavljala relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP.

O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP) in sicer tako, da s sklepom odredi izvedbo dokazov (1. odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, pa zavrne in v sklepu navede zakaj jih je zavrnilo (2. odstavek 287. člena ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja kršitve določil postopka, če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo za odločitev v sporu niso odločilni ali, da je neko dejstvo že dokazano. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje razumno ocenilo in v zadostni meri argumentiralo, zakaj je zavrnilo dokaz s postavitvijo sodnega izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je kot podlago za svojo odločitev sprejelo obe mnenji invalidske komisije, ki sta temeljili na zbrani medicinski dokumentaciji. Med medicinsko dokumentacijo in podanimi izvidi tudi ni bilo nobenih razhajanj. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v predloženih izvidih do poteka pritožbenega roka ni nobenega izvida, ki bi ugotavljal popolno nezmožnost za vsako pridobitno delo. Tožnik je popolno nezmožnost za delo utemeljeval predvsem v zvezi s težavami s kolenom in nogo. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je prišlo do poškodbe noge 17. 12. 2009 in da je bilo gibanje noge močno zavrto. Že v izvidu po operaciji je bila ekstenzija skoraj popolna, ki se je še izboljšala do popolnosti, fleksija pa je bila v začetku podana od 40 do 45 stopinj, v zadnjem izvidu, ki je v upravnem spisu pa je bila možna od 75 do 80 stopinj, nato pa se je pojavila bolečina. Omejeno gibljivost je povzročala poleg posledic poškodbe tudi artroza kolenskega sklepa. Prav tako tudi, ne glede na tako ugotovljeno stanje, nihče od zdravnikov specialistov ni predlagal ugotovitve invalidnosti I. kategorije. Enako je menil tudi osebni zdravnik ob podaji predloga dne 16. 5. 2011. Glede pravilnosti odločb tožene stranke o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami pa sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da so neupoštevne trditve, da dela skladiščnika s takimi omejitvami ne more opravljati, saj sta invalidski komisiji ugotovili, da je za delo voznika skladiščnika nesposoben in mu je ravno zato bila priznana pravica do premestitve. Navedeno pravico pridobi na podlagi 91. člena ZPIZ-1 namreč tudi zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če lahko še dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen. Pri tožniku je bilo mogoče utemeljeno sklepati, da še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, saj je sam navajal, da drugo ustrezno delo opravlja, izpovedal, da dela osem ur in da mu je delodajalec prilagodil delovno mesto. Poleg tega pa navedeno ni narekovalo bolniškega staleža, tega je imel v zadnjem času zgolj zaradi akutnega stanja (vnetja kolena), kar pa ne pomeni, da gre za kronično težavo, ki bi narekovala ugotovitev trajne nezmožnosti za delo, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče meni, da ni razloga, da sodišče prve stopnje ne bi poverilo vere izvidom in mnenjem invalidske komisije prve in druge stopnje, ki sta glede na pretežne tožnikove zdravstvene težave bili tudi ustrezno sestavljeni (specialist kirurg, specialist nevropsihiater in psiholog, specialist medicine dela in specialist ortoped). Navedeni specialisti so celotno medicinsko dokumentacijo pregledali in se do nje določno opredelili. Tožnika je invalidska komisija prve stopnje tudi pregledala 14. 7. 2011. Res je sicer, da je invalidska komisija druge stopnje nekoliko dopolnila omejitve (pri razbremenitvi, da lahko hodi le na krajše razdalje, je izpustila do 5 metrov v eno smer, pri razbremenitvi glede vožnje pa je menila, da ni zmožen za vožnjo motornih vozil v službene namene, medtem ko je sicer invalidska komisija prve stopnje menila, da lahko v službene namene vozi le osebna vozila), vendar pa navedena dopolnitev ne predstavlja takšne razlike, da sodišče prve stopnje ne bi smelo svoje odločitve opreti na navedeni mnenji invalidskih komisij. Mnenji invalidskih komisij prve in druge stopnje nadalje nista bili v neskladju z izvidi in mnenji specialistov, tožnik pa ne v tožbi ne v pritožbi ne pove, katerih izvidov invalidska komisija prve oziroma druge stopnje ni upoštevala ter v čem je neskladnost mnenj invalidskih komisij z ostalo medicinsko dokumentacijo. Tožnik v pritožbi celo navaja, da njegovo zdravstveno stanje ni bilo pravilno ugotovljeno niti v medicinski dokumentaciji. Stranka mora dokazni predlog substancirati, kar pomeni, da mora natančno opredeliti, katero dejstvo, naj se s predlaganim dokazom ugotovi. V kolikor tožnik zatrjuje, da sta invalidski komisiji prve in druge stopnje napačno ocenili njegovo delazmožnost, bi moral navesti, česa invalidski komisiji nista upoštevali ali kaj točno sta napačno ugotovila. Zgolj zatrjevanje, da omejitve niso pravilno ugotovljene in da na podlagi ugotovljenih omejitev za delo ni več zmožen, ne zadostuje. Glede na skladnost mnenj invalidskih komisij z ostalo medicinsko dokumentacijo in zgolj pavšalno nasprotovanje mnenjem invalidskih komisij, sodišče prve stopnje ni imelo razloga za nadaljevanje dokaznega postopka, z opustitvijo izvedbe predlaganega dokaza pa posledično tožniku tudi ni bila odvzeta možnost dokazovanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in v zvezi s tem pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tožniku v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke ni obstajalo takšno zdravstveno stanje, ki bi imelo za posledico, da bi se pri njem ugotovila invalidnost I. kategorije, kakor je ta določena v 1. alinei 2. odstavka 60. člen ZPIZ-1. Tožnik ima nedvomno zdravstvene težave, nenazadnje je bila pri njem ugotovljena III. kategorija invalidnosti, ugotovljeno je bilo, da za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, tj. voznik tovornega vozila - skladiščnik ni več sposoben. Priznana mu je bila pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Pritožbeno sodišče na tem mestu poudarja, da je delodajalec v skladu z 2. odstavkom 91. člen ZPIZ-1 dolžan delavcu zagotoviti pravico do premestitve. V kolikor delavcu premestitve ne more zagotoviti, to ni razlog za avtomatično priznanje dodatnih pravic iz invalidskega zavarovanja, kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbeno navedbo, da sodišče nima strokovnega medicinskega znanja, vendar so bili s strani medicinskih strokovnjakov izvidi, ki se nanašajo na tožnikove zdravstvene težave s kolenom in nogo prepričljivo obrazloženi in pojasnjeni. Res je sicer, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, vendar pa navedeno še ne pomeni, da sodišču prve stopnje ni dovoljena presoja medicinskih izvidov in logično sklepanje na njihovi podlagi.

Drži tudi pritožbena navedba, da zdravniki specialisti in lečeči zdravniki niso pristojni za ugotavljanje delovne zmožnosti zavarovancev v skladu z ZPIZ-1. Na podlagi 261. člena ZPIZ-1 so invalidske komisije prve in druge stopnje kot izvedenski organ tožene stranke pristojne za dajanje izvedenskih mnenj o invalidnosti in nezmožnosti za delo, kar pa še ne pomeni, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ne sme opreti tudi na ostalo medicinsko dokumentacijo in izvide lečečih zdravnikov in zdravnikov specialistov. V skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) sodišče odloči katera dejstva se štejejo za dokazana po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

Prav tako sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je oprlo svojo odločitev na kasnejšo odločbo z dne 9. 7. 2013, ki ni predmet obravnavanega socialnega spora. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tožnikovo zdravstveno stanje, ki je bilo ugotovljeno na podlagi izvidov do izdaje izpodbijane drugostopenjske upravne odločbe. Pojasnilo je, da tožnikovo zdravstveno stanje v času obravnave, ki je predmet tega sodnega postopka, ni bilo takšno, da bi bil v tistem času v celoti nesposoben za vsakršno pridobitno delo. Izrecno je poudarilo, da je morebitno kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja in razvoj bolezni lahko predmet novega postopka pri toženi stranki in zgolj ugotovilo, da je do takšnega postopka prišlo. Dejstvo, da je bil dne 13. 12. 2012 podan nov predlog, v katerem osebni zdravnik ni menil, da tožnik ne bi zmogel nobenega dela in dejstvo, da je bila dne 9. 7. 2013 izdana odločba, s katero je bila zavrnjena zahteva za priznanje novih pravic, ki je postala pravnomočna, je sodišče upoštevalo zgolj kot dodatno potrditev pravilnosti svoje odločitve, ki sicer temelji na zdravstvenem stanju tožnika, ugotovljenem na podlagi mnenj invalidskih komisij in medicinske dokumentacije, izdane zgolj do dneva izdaje drugostopenjske upravne odločbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je upoštevaje 1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP hkrati odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

(1) 285. člen ZPP, ki ureja institut materialnega procesnega vodstva določa, da predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi za drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo.