Jedro

Tožnikov dokazni predlog v delu, kjer predlaga zaslišanje izvedenca varstva, varnosti in zdravja pri delu je bil dovolj substanciran. Navedel je, kaj sta invalidski komisiji napačno ugotovili in zakaj. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu voznika-skladiščnika, za drugo delo v svojem poklicu (sodišče ne pove v katerem) pa naj bi bil tožnik še sposoben. Razlikovati je treba namreč med delom, delovnim mestom in poklicem. Iz sodb nižjih sodišč ne izhaja, kaj je sodišče štelo za tožnikov poklic. Podatki iz zdravstvene dokumentacije pa so v konkretnem primeru taki, da sodišče ne razpolaga z ustreznim znanjem za presojo tožnikove delazmožnosti, oziroma za kakšna dela bi bil tožnik glede na določbi 60. in 61. člena ZPIZ-1 še sposoben Tožnik je v tožbi izrecno navedel, da bi moral biti razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, najmanj pa v III. kategorijo s pravico do dela v skrajšanem delovnem času ali v II. kategorijo invalidnosti, čeprav je v predlogu, kako naj sodišče razsodi navedel zgolj priznanje I. kategorije invalidnosti. Glede na vsebino celotne tožbe bi moralo biti sodišče vsaj v dvomu, ali tožnik zahteva samo ugotovitev prve kategorije invalidnosti, ali pa tudi II. ali III. kategorije. To vprašanje bi sodišče moralo razčistiti v okviru materialnoprocesnega vodstva, česar pa ni storilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. 21-1.024.143 z dne 27. 7. 2011 in 1024143 z dne 11. 1. 2012 ter da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela od 14. 7. 2011 in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, o kateri bo tožena stranka odločila s posebno odločbo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta nižji sodišči neupravičeno zavrnili njegov obrazložen dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke in izvedenca za varnost, varstvo in zdravje pri delu, ki ga je ta podal v tožbi in prvi pripravljalni vlogi, s čimer sta kršili njegovo pravico do sodelovanja v postopku in s tem storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Nižji sodišči naj bi dokaz z izvedencema zavrnili kot nepotreben in svojo odločitev oprli na mnenji invalidskih komisij II. in I. stopnje. Ta mnenja naj v sodnem postopku ne bi imela naravo izvedenskih mnenj. Upoštevati bi bilo treba potrebo po nepristranskem strokovnem mnenju, ki naj ga ne bi mogel podati organ ene od strank z lastnim interesom za uspeh v sodnem postopku. Glede na naravo mnenj invalidskih komisij II. in I. stopnje in glede na to, da se v tožnikovem primeru ti mnenji razlikujeta, naj bi bilo nujno potrebno angažirati neodvisnega sodnega izvedenca medicinske stroke, s katerim bo mogoče preveriti pravilnost ugotovitev ter zaključkov invalidskih komisij in posledično pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb organov prve in druge stopnje. Vsebina sodnega varstva v socialnem sporu naj bi bila prvenstveno preverjanje, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, česar pa sodišče ne more presoditi brez postavitve ustreznega izvedenca medicinske stroke, saj samo s takšnim znanjem ne razpolaga. Nižji sodišči naj bi predlagan dokaz z izvedencema zavrnili z obrazložitvijo, da se mnenji invalidskih komisij II. in I. stopnje ujemata z medicinsko dokumentacijo v sodnem spisu, kar naj ne bi bilo pravilno, saj iz te dokumentacije ne izhajajo zaključki o razvrstitvi v kategorijo invalidnosti in omejitve, ki sta jih ugotovili invalidski komisiji I. in II. stopnje. To naj bi bilo v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča, kot izhaja iz sklepov VIII Ips 293/2011 in VIII Ips 70/2012 ter sodbe VIII Ips 329/2009. Tožnik naj bi bil drugače obravnavan kot ostali zavarovanci, ki jim sodišče v socialnih sporih dovoli, da dokazujejo nepravilnost in nezakonitost odločb organov tožene stranke s pomočjo izvedencev medicinske stroke, zaradi česar naj bi mu bile kršene tudi pravice po 14., 22. in 23. členu Ustave RS (v nadaljevanju URS). Sodišče naj tožnikovega dokaznega predloga ne bi zavrnilo zato, ker je menilo, da je dejansko stanje že dovolj ugotovljeno, ampak zato, ker je sprejelo mnenje invalidske komisije, katere pravilnost pa je izpodbijal ravno z navedenim dokazom. Iz nobenega mnenja invalidskih komisij naj tudi ne bi izhajalo, za koliko je zmanjšana njegova delovna zmožnost za opravljanje poklica voznika-skladiščnika. Tožnik naj ne bi bil več zmožen opravljati dela v svojem poklicu in tudi ne dela na drugem delovnem mestu, česar sodišče ni ugotovilo, pa bi moralo, tudi s predlaganima izvedencema medicinske stroke in varnosti, varstva in zdravja pri delu. Sodišče druge stopnje naj bi zmotno zaključilo, da zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo ne vsebuje zahtevka na razvrstitev v II. ali III. kategorijo invalidnosti ter da ni dolžnost sodišča, da stranke poziva na postavitev pravilnih tožbenih zahtevkov. Tožnik naj bi pojasnil sodišču, da bi kot laik lahko le s pomočjo izvedenca medicinske stroke prilagodil svoj zahtevek glede razvrstitve v določeno kategorijo invalidnosti. Sodišča naj bi v nekaterih postopkih, primerljivih s tožnikovim, štelo, da tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zajema tudi zahtevek za razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti; pri tem se sklicuje na sklep VDSS Psp 55/2012 z dne 9. 2. 2012. 4. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

5. Revizija je utemeljena.

**Povzetek izpodbijanih odločb tožene stranke**

6. Invalidska komisija II. stopnje je v svojem mnenju z dne 5. 1. 2012 navedla naslednje diagnoze: stanje po zlomu leve stegnenice v zgornjem delu, artroza levega kolena, inzulinsko neodvisna sladkorna bolezen, esencialna arterijska hipertenzija. Tožena stranka je z odločbo 21-1.024.143 z dne 27. 7. 2011 tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: pretežno sedeče delo - vsaj 2/3 delovnega časa, v preostalem delovnem času pa lahko hodi na kratke razdalje do 5 m v eno smer, brez počepanja in poklekanja, ročno lahko premešča bremena do 5 kg, v službene namene lahko vozi le osebna vozila, s polnim delovnim časom. Z odločbo 1024143 z dne 11. 1. 2012 so bile tožnikove omejitve rahlo spremenjene, in sicer tako, da tožnik ne sme voziti motornih vozil v službene namene in da lahko hodi na krajše razdalje (brez izrecno postavljene omejitve dolžine).

**Tožnikov dokazni predlog za zaslišanje izvedencev medicinske stroke in varnosti, varstva in zdravja pri delu in njegova utemeljitev**

7. Tožnik je zaslišanje izvedencev predlagal za dokazovanje naslednjih trditev: - da je tožena stranka na podlagi zdravstvene dokumentacije zmotno ugotovila njegovo delazmožnost, zato bi moral biti razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, najmanj pa v III. kategorijo s pravico do dela v skrajšanem delovnem času ali v II. kategorijo invalidnosti; - da je po poklicu mizar, vendar nikoli ni delal v svojem poklicu in je praktično vso delovno dobo pri delodajalcu opravljal delo šoferja tovornega vozila in skladiščnika, da je fizični delavec in je dvigoval bremena bistveno težja od 5kg, se vzpenjal na tovorno vozilo, viličarja in podobno, zdaj pa zaradi omejitev ne sme premeščati bremen, težjih od 5 kg, in ne sme voziti motornih vozil; zato ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, sploh ne v polnem delovnem času, zlasti pa ne v svojem poklicu; v nogi ima stalne bolečine in ne more v celoti upogniti kolena, zato sedečega dela, ki zahteva stalno upognjeno koleno, ne more opravljati vsaj 2/3; nemogoče je, da bi lahko ročno premeščal bremena do 5 kg, ne da bi počepnil ali pokleknil; - da ni zmožen opravljati dela, ki bi ustrezalo njegovi izobrazbi, delovnim izkušnjam in usposobljenosti (poklicu), kar bo ugotovil ustrezni izvedenec varnosti, varstva in zdravja pri delu. Tožnik ni usposobljen za pisarniško delo, ki bi ga lahko opravljal v skladu z ugotovljenimi omejitvami.

**Zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP**

8. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da ni sledilo predlogu za postavitev sodnega izvedenca, ker kot podlago za svojo odločitev sprejema obe mnenji invalidske komisije II. stopnje (1), saj mnenji temeljita na zbrani medicinski dokumentaciji in med njo in podanimi izvidi ni nobenih razhajanj. Ugotavlja še, da v predloženih izvidih ni nobenega izvida, ki bi ugotavljal popolno nezmožnost za pridobitno delo. Sodišče druge stopnje je poleg tega navedlo še, da tožnik ni substanciral dokaznega predloga, saj ni navedel, česa invalidski komisiji nista upoštevali in kaj točno sta napačno ugotovili.

9. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik v zvezi s predlogom za postavitev izvedenca medicinske stroke, ki bi podal mnenje glede ugotovljenih omejitev, ni podal takih navedb, ki bi utemeljevale potrebo po zaslišanju izvedenca. Dejstvo, da ne more v celoti upogniti kolena, še ne pomeni, da ne more sedeti (četudi z uporabo opore za nogo), prav tako pa se tudi dejstva, da ne sme počepati in poklekati in lahko dviguje bremena do 5 kg, ne izključujejo že sama po sebi. Tožnikov dokazni predlog v delu, kjer predlaga zaslišanje izvedenca varstva, varnosti in zdravja pri delu pa je bil dovolj substanciran. Navedel je, kaj sta invalidski komisiji napačno ugotovili in zakaj. Napačna naj bi bila ugotovitev, da je v polnem delovnem času zmožen za drugo delo v svojem poklicu. Kot razloge je navedel, da ne more več voziti, dvigovati težkih bremen zaradi česar za delo voznika-skladiščnika ni več zmožen, ni pa usposobljen za pisarniško delo, ki bi ga lahko opravljal v skladu z ugotovljenimi omejitvami. Pri tem ni pomembno nasprotovanje ugotovljenemu zdravstvenemu stanju oziroma podatkom v zdravstveni dokumentaciji, pač pa nasprotovanje presoji o delazmožnosti, ugotovljeni na podlagi teh podatkov. Z izvedencem za varstvo, varnost in zdravje pri delu (primerneje z izvedencem medicine dela) je hotel dokazati, da iz ugotovljenih omejitev izhaja, da ni več zmožen za delo v svojem poklicu, zlasti ne polni delovni čas. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu voznika-skladiščnika, za drugo delo v svojem poklicu (sodišče ne pove v katerem) pa naj bi bil tožnik še sposoben. Razlikovati je treba namreč med delom, delovnim mestom in poklicem. Iz sodb nižjih sodišč ne izhaja, kaj je sodišče štelo za tožnikov poklic. Revizijsko sodišče tudi ugotavlja, da so podatki zdravstvene dokumentacije v konkretnem primeru taki, da sodišče ne razpolaga z ustreznim znanjem za presojo tožnikove delazmožnosti, oziroma za kakšna dela bi bil tožnik glede na določbi 60. in 61. člena ZPIZ-1 še sposoben.

10. Iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja, ali in koliko je tožnik delazmožen - delazmožnost se na podlagi zdravstvene in druge dokumentacije šele ugotovi. Zato je neutemeljen argument sodišča prve stopnje, da v predloženih izvidih ni nobenega izvida, ki bi ugotavljal popolno nezmožnost za vsako pridobitno delo. Tožnikovo delazmožnost je ugotavljala zgolj invalidska komisija, saj šele v postopku uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja postane relevantno, ali je zavarovanec še sposoben opravljati pridobitno delo, koliko in katero. To dejstvo se med rednim zdravljenem tožnika ni ugotavljalo, zato ugotovitev v zvezi s tem v izvidih niti ne more biti. Invalidska komisija bi lahko delazmožnost ugotovila zmotno (prav to zatrjuje tudi tožnik), kar pa sodišče lahko ugotovi le s pomočjo izvedenca.

11. Na podlagi navedenega revizijsko sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (2). Sodišče bi moralo angažirati izvedenca ustrezne stroke, ki bi podal mnenje o tem, katera dela v svojem (katerem?) poklicu glede na ugotovljene omejitve tožnik sploh še lahko opravlja polni delovni čas. Tožnik je zatrjeval, da je po poklicu fizični delavec oziroma voznik tovornega vozila-skladiščnik. Če to drži, potem je treba ugotoviti, katera dela še lahko opravlja ob ugotovitvi, da ne more voziti motornih vozil, poklekati, počepati in dvigovati bremena nad 5 kg. V poštev pridejo vsa dela, za katera ima tožnik ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu s predpisi, pri tem pa morajo ta dela ustrezati njegovim telesnim in duševnim zmožnostim. Dela, ki bi jih zavarovanec še lahko opravljal, morajo biti taka, da jih lahko opravlja poln delovni čas in se zaradi njih njegova invalidnost ne bo poslabšala. Ta dela morajo biti realna, ne zgolj fiktivna.

**Glede trditve, da zahtevek za priznanje I. kategorije invalidnosti vsebuje tudi zahtevek za priznanje II. in III. kategorije invalidnosti**

12. Tožnik je v tožbi izrecno navedel, da bi moral biti razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, najmanj pa v III. kategorijo s pravico do dela v skrajšanem delovnem času ali v II. kategorijo invalidnosti, čeprav je v predlogu, kako naj sodišče razsodi navedel zgolj priznanje I. kategorije invalidnosti. Glede na vsebino celotne tožbe bi moralo biti sodišče vsaj v dvomu, ali tožnik zahteva samo ugotovitev prve kategorije invalidnosti, ali pa tudi II. ali III. kategorije. To vprašanje bi sodišče moralo razčistiti v okviru materialnoprocesnega vodstva, česar pa ni storilo, zaradi česar je podana tudi bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 285. členom ZPP.

13. Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 379. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

14. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Tukaj gre le za očitno pomoto sodišča, saj je zgolj izpadel zapis ?in I. stopnje.? Nasprotne navedbe tožnika niso utemeljene.

Op. št. (2): Ne drži niti presoja sodišča druge stopnje, da bi navedena kršitev, če bi bila podana, lahko predstavljala le kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP.