Jedro

Ker je bilo dokazno breme za trditev, da je bila (zaradi neustreznih tarif, napak pri merjenju ali dodatno posekanega drevja) bruto količina posekanih dreves v obravnavanem obdobju večja od uradno evidentirane, na tožnici, tega bremena pa ni zmogla, je neto količina lesa, ki pomeni izhodišče za izračun nadomestila, tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovljena.

Tožnica pravilno opozarja, da gre pri nadomestilu po 72. členu ZDen, ki predstavlja povračilo koristi, ki bi jo tožnica dosegla, če bi nepremičnine v času od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti posameznih odločb, sama uporabljala oziroma z njimi upravljala, za nečisto denarno terjatev. To pa posledično pomeni, da mora sodišče nadomestilo izračunati ob upoštevanju razmer (cen) v času sojenja.

Valorizacija predstavlja matematično metodo izenačitve časovno-vrednostnega trenutka obračuna terjatve. Ker je nadomestilo, do katerega je tožnica upravičena, odmerjeno po cenah ob zaključku obravnave pred sodiščem prve stopnje, je treba na enak način upoštevati tudi realno vrednost delnega plačila.

Znesek delnega plačila se poračuna tako, da se najprej poplačajo stroški, nato obresti, ki so se natekle do dneva plačila, morebiten ostanek pa se uporabi za (delno) plačilo glavnice.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izrek po spremembi glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 659.702 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2017 dalje do plačila.

II. Kar tožeča stranka zahteva več ali drugače se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti na znesek 14.631,59 EUR odmerjene stroške tega pravdnega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.“

II. V ostalem se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15-tih dni po prejemu te odločbe povrniti 1.932,15 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnici so bila v postopku denacionalizacije s sedmimi odločbami, izdanimi v času od 7. 1. 2011 (pravnomočnost prve odločbe) do 9. 10. 2012 (pravnomočnost zadnje odločbe), vrnjena gozdna zemljišča na območju X in Y. Od toženca s tožbo zahteva plačilo nadomestila po 72. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) v višini 1.148.490,90 EUR. Zahteva tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od 11. 8. 2013 dalje.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo in tožencu naložilo plačilo zneska 546.537,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2021 dalje do plačila (točka I izreka sodbe). Višji oziroma drugačen zahtevek je zavrnilo (točka II izreka sodbe). Odločilo je tudi o stroških postopka (točka III izreka).

3. Pritožbo vlagata obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija odločitev v točki II izreka (glede zahtevka v višini 465.667,54 EUR), toženec pa v točki I in III izreka. Tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), toženec pa pritožbeni razlog po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Oba predlagata spremembo izpodbijanega dela sodbe, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata pritožbene stroške.

4. Tožnica v pritožbi navaja, da bi ji sodišče moralo priznati za 465.667,54 EUR več kot ji je. Izračun pojasni. Pri tem navede, da soglaša z ugotovitvijo, da je bilo skupno posekano 27.122 m3 lesa, a gre za neto in ne bruto količino. Vztraja tudi pri tem, da so bili donosi večji in so znašali najmanj 31,30 EUR/m3 lesa. V zvezi s tem sodišču očita, da se je nekritično oprlo le na izračun izvedenca in ga ni ovrednotilo ob upoštevanju drugih dokazov (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

Vztraja, da je v postopku dokazala, da je bruto posek po odločbah ZGS pri gospodarjenju tožnice vedno neto posek. Pojasnila je tudi razloge, zakaj do tega prihaja. Izvedenec je sicer priznal, da je to lahko vsaj delno utemeljeno, a je nato to vprašanje vezal izključno na vprašanje neustreznosti oziroma odstopanja tarif. Tožnica je svojo trditev dokazala s izpovedbo priče A. A., ki jo v nadaljevanju v relevantnem delu povzema. V kolikor je toženka želela uveljaviti odbitek, bi ga morala dokazati ona.

V nadaljevanju navaja, da gre pri nadomestilu po 72. členu ZDen za nečisto denarno terjatev in bi zato moralo sodišče upoštevati cene v času zaključka glavne obravnave, ne pa cene iz časa izdelave mnenja (to je cene februar-marec 2020). Takrat so bile cene lesa najnižje. Dokaze o tem je tožnica uspela pridobiti šele pred kratkim. Razlika med cenami v času izdelave mnenja in cenami v času sojenja je kar 34,80 %. Nadomestilo bi bilo zato, če bi se ga materialnopravno pravilno obračunalo v času sojenja, zagotovo za 30 % višje in bi doseglo čisti dobiček 31,30 EUR/m3 posekanega lesa. Razliko v cenah je tožnica skušala ugotoviti ob zaslišanju izvedenca, a slednji na vprašanje ni odgovoril. Sodišču v zvezi s tem očita zmotno uporabo materialnega prava.

5. Toženec v pritožbi navaja, da sprejema zaključek sodišča, da znaša odškodnina 562.038 EUR. Meni pa, da je sodišče narobe upoštevalo delni plačili (17. 5. 2017 plačanih 280.102 EUR iz naslova odškodnine in 85.666,50 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti od zneska 280.102 EUR za čas od 11. 8. 2013 do 17. 5. 2017). Plačanih zneskov ni valoriziralo na dan izdaje sodbe, poleg tega bi moralo pri vračunavanju uporabiti 1. odstavek 287. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in ne 288. člen OZ. V nadaljevanju opravi svoj izračun dolga po katerem tožnici dolguje še glavnico 269.611,51 EUR, zamudne obresti za čas od 11. 8. 2013 do 17. 5. 2017 v višini 86.227,43 EUR ter zakonske zamudne obresti od glavnice 269.611,51 EUR od 18. 5. 2017 dalje do plačila. Ker je napačna odločitev glede glavne stvari, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

6. Toženec je na pritožbo tožnice odgovoril. Ugotavlja, da se tožnica zoper odločitev v točki II pritožuje le delno in sicer za znesek 302.381,24 EUR. Glede trditev, da je izvedenec upošteval napačne cene lesa, ugovarja prekluzijo. Za višanje cen je vedela že ob zaslišanju izvedenca. Poleg tega Statistični urad objavlja cene lesa z zamikom meseca in pol. Izvedenec je upošteval cene iz februarja in marca 2020, ko do znižanj cen zaradi pandemije še ni prišlo. Takrat so bile cene celo nekoliko nadpovprečne ob upoštevanju daljšega časovnega obdobja. Kot neutemeljeno zavrača pripombo o bruto in neto količinah in opozarja na mnenje izvedenca v dopolnitvi in ob zaslišanju. Preračun iz bruto v neto količine je bil upoštevan tudi v zadevi II Cp 1781/2018, na katero se tožnica sklicuje.

7. Tožnica v odgovoru na pritožbo toženca navaja, da pri plačilu toženca dne 17. 5. 2017 ne gre za pravilno (delno) izpolnitev, saj si je pridržal pravico plačani znesek zahtevati nazaj in je v postopku še naprej v celoti prerekal zahtevek tožnice. Tožnica zato zahtevka ni mogla umakniti niti delno, saj bi sicer morala zneske vračati. Nakazilo ni povzročilo niti delnega prenehanja obveznosti, prav tako pa ni prekinilo teka zakonskih zamudnih obresti. Tudi po dnevu tega nakazila je bil toženec zato še vedno v zamudi (in se je še naprej pravdal za celoten znesek). Sodišče je zato ravnalo pravilno, ko plačanih zneskov ni valoriziralo in je štelo, da so plačani šele na dan izdaje sodbe. Tožnica je imela s prejetim denarjem le dodatne stroške, saj ga ni mogla porabiti. Sodišče je glede vračunavanja pravilno uporabilo 288. člen OZ.

8. Pritožbi sta delno utemeljeni.

9. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je senat ob obravnavi zadeve na seji in po odločitvi, da je treba zaradi pravilne uporabe materialnega prava dopolniti izvedeniško mnenje in opraviti pritožbeno obravnavo, odločil, da bo v zadevi odločila sodnica poročevalka. Ocenil je namreč, da ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih in dejanskih vprašanj, od odločitve o pritožbah pa tudi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Izvedeniško mnenje je bilo na podlagi te odločitve dopolnjeno, opravi pritožbene obravnave pa sta se pravdni stranki odpovedali. Pritožbeno sodišče bo v nadaljevanju, zaradi povezanosti vprašanj, ki jih kot sporne izpostavljata pravdni stranki, na obe pritožbi odgovorilo skupaj.

10. Drži, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede višine spornega nadomestila oprlo na mnenje izvedenca, vendar pa s tem ni storilo kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, neutemeljeni pa so tudi očitki tožnice o pomanjkljivi dokazni oceni. Iz osnovnega mnenja izvedenca, njegove dopolnitve, pa tudi odgovorov ob zaslišanju, izhaja, da je izvedenec pri delu upošteval (tudi) listine, ki jih je v spis predložila tožnica1 in se seznanil z izpovedbami zaslišanih prič. Do teh dokazov se je s strokovnega vidika opredelil, sodišče prve stopnje pa mu je v tem pogledu sledilo. Očitek, da so dokazi tožnice ostali spregledani, je zato neutemeljen. Pretirano pa bi bilo zahtevati, da bi sodišče prve stopnje v sodbi ponavljalo razloge, zakaj posamezna predložena listina je ali ni relevantna za presojo višine nadomestila.

11. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da ugotovljena (bruto) količina posekanega lesa (to je 27.122 m32) predstavlja neto količino. To pripombo, pri kateri je tožnica (ob sklicevanju na izpovedbo priče A. A.) vztrajala ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje, je namreč izvedenec prepričljivo zavrnil. Že iz osnovnega mnenja izvedenca (list. št. 310) izhaja, da je podatke o količini poseka od leta 95 dalje3 pridobil od Zavoda za gozdove in da ti podatki vsebujejo bruto in ne neto količine. Poleg tega bruto količina, kot je pojasnil ob zaslišanju (list. št. 413), ne more biti nikoli enaka neto količini. Posekano drevo namreč ostane brez spodnjega panjevskega dela, brez zgornjega dela (vrhača) in brez skorje. Celo pri sekancih (ko se celo drevo oklesti in zmelje) nastane razlika med bruto in neto količino, saj ostane neuporabljen drevesni štor nad tlemi. Problem količin (glej dopolnitev mnenja z dne 7. 9. 2020, list. št. 368) zato ni posledica neustreznega faktorja za preračun v bruto/neto, ampak ugotavljanja, kolikšen je bil bruto posek oziroma problem tarif. Po mnenju izvedenca bi bilo prirejanje faktorjev bruto/neto nestrokovno, če bi s tem želeli rešiti vprašanje neustreznih bruto količin poseka (zaradi neustreznih tarif). Pritožbeno sodišče zato nima nobenih pomislekov v uporabo v gozdni stroki uveljavljenih faktorjev za pretvorbo bruto količin lesa v neto količine.

12. Soglaša tudi s tem, da problem, ki ga izpostavlja tožnica, niso uporabljeni faktorji, ampak tarife oziroma modeli za določanje bruto količin označenega drevja za posek. Izvedenec je pojasnil (list. št. 312), da se bruto prostornino drevesa določi na podlagi premera drevesa v prsni višini in z uporabo modela, t. i. eno vhodih tarif (tablic),4 pri katerih je prsna višina edini vhodni podatek za določitev prostornine drevesa. Prenizke tarife zato lahko vplivajo, da je določena manjša prostornina drevesa od resnične, previsoka pa nasprotno. Na realizirano (neto) količino lahko vplivajo tudi napake pri merjenju prsnega premera drevesa in sečnja dodatno posekanih dreves (slučajni pripadki). Tožnica je imela po mnenju izvedenca kot lastnica možnost vplivati na vsebino, ki je povezana s tarifami, a te možnosti (vsaj izkazano ne) ni izkoristila. Izvedenec je sicer dopustil možnost, da tarife za konkretne gozdove niso ustrezne, a bi za potrditev tega moral opraviti strokovno analizo, za tako dopolnitev mnenja pa se tožnica ni odločila (glej navedbe v pripravljalni vlogi z dne 30. 9. 2020, list. št. 384b). Res je zaslišana priča A. A. izpovedal, da je vodil evidenco in na podlagi velike količine posekanega lesa (200.000 m3) ugotovil, da iz bruto odkazane količine pridobijo za 9 % večjo neto količino, vendar pa takšna izpovedba kaže le na možnost (ki jo je dopustil tudi izvedenec), da tarife za konkretne gozdove morda niso ustrezne. Ne more pa izpovedba te priče take neustreznosti dokazovati. Ne more jo dokazovati zato, ker je preveč nekonkretizirana, da bi bila preverljiva, tožnica pa je tudi ni podprla s predložitvijo podatkov, o katerih je priča izpovedovala. Bistveno pri tem pa je, da gre pri vprašanju primernosti tarif za vprašanje, na katerega ni mogoče odgovoriti brez ustreznega strokovnega znanja in predvsem strokovno opravljenih analiz. Tako znanje v postopku sodišču posreduje izvedenec. Za dokazovanje z izvedencem pa se tožnica, kot je že bilo pojasnjeno, ni odločila. Ker je bilo dokazno breme za trditev, da je bila (zaradi neustreznih tarif, napak pri merjenju ali dodatno posekanega drevja) bruto količina posekanih dreves v obravnavanem obdobju večja od uradno evidentirane, na tožnici, tega bremena pa ni zmogla, je neto količina lesa, ki pomeni izhodišče za izračun nadomestila, tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovljena.

13. Tožnica pravilno opozarja, da gre pri nadomestilu po 72. členu ZDen, ki predstavlja povračilo koristi, ki bi jo tožnica dosegla, če bi nepremičnine v času od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti posameznih odločb, sama uporabljala oziroma z njimi upravljala, za nečisto denarno terjatev. To pa posledično pomeni, da mora sodišče nadomestilo izračunati ob upoštevanju razmer (cen) v času sojenja. Pri tem gre za čas odločitve pred sodiščem prve stopnje oziroma čas, ko je bilo (pred to odločitvijo) izdelano izvedeniško mnenje. O tem je sodna praksa ustaljena.5 Pri tem pa seveda ni nepomembno, kdaj je bilo izvedeniško mnenje izdelano. V kolikor je med izdelavo mnenja in odločitvijo potekel daljši čas, je sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava dolžno preveriti, ali uporabljene cene še ustrezajo. V kolikor sodišče izračun opre na cene iz obdobja bistveno pred zaključkom obravnave, te pa so se v tem času spremenile, zmotno uporabi materialno pravo. Ker očitek tožnice, da bi moralo sodišče odločitev o višini nadomestila opreti na cene iz časa zaključka glavne obravnave (ter predstavitev teh cen) pomeni trditev, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, o prekluziji ni mogoče govoriti.

14. Pritožbeno sodišče je po vpogledu v izvedeniško mnenje in njegovo (pisno in ustno) dopolnitev ugotovilo, da je izvedenec pri izračunu nadomestila, poleg podatkov, ki jih je v zvezi s tem ponudila tožnica, upošteval cene gozdnih lesnih asortimentov in stroškov v času izdelave izvedeniškega mnenja, to je cene iz obdobja februar - marec 2020.6 Na tak izračun je sodišče prve stopnje, ki je obravnavo v tej zadevi zaključilo več kot eno leto kasneje, to je 5. maja 2021, oprlo svojo odločitev. Pri tem ni preverilo, ali so cene, ki jih je uporabil izvedenec, še ustrezne, to je, ali so primerljive s cenami v času zaključka obravnave. Pritožbeno sodišče je to pomanjkljivost, zaradi že zgoraj omenjenih tožničinih očitkov o zmotni uporabi materialnega prava, odpravilo samo tako, da je že postavljenega izvedenca pozvalo, da svoje mnenje dopolni.

15. Izvedenec je v dopolnitvi z dne 3. 2. 2022 (list. št. 521) pojasnil, da so se cene GLS po letu 2020 povečevale in bile v letu 2021 v splošnem višje kot cene, ki so bile upoštevane v prejšnjem izvedeniškem mnenju. Takrat uporabljene cene so bile med najnižjimi v zadnjih letih tako v Sloveniji kot v Avstriji. Podatke o tem je črpal iz objavljenih cen v dostopnih cenikih in javnih bazah podatkov.7 Pri določanju prodajnih cen je izvedenec upošteval tudi podatke, ki jih je v teku postopka posredovala tožnica in dobro organizirano prodajno funkcijo izvajalca prodaje iz tožničinih gozdov ter opisal določitev cen, ki jih je nato uporabil pri izračunu (glej izvedeniško mnenje stran 10 in 11, list. št. 526). Ugotovljene cene in prihodke od prodaje je izvedenec prikazal v razpredelnici in sicer ločeno za GGO Y in GGO X (glej izvedeniško mnenje stran 6 in 7, list. št. 524). Dodatno je preveril tudi morebitno spremembo vhodnih podatkov za izračun pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest in zborničnega prispevka ter ob tem ugotovil napako in jo v mnenju odpravil tako, da je pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest izračunal v višini 47.821 EUR, zbornični prispevek pa v višini 22.471 EUR. Ob upoštevanju tako ugotovljenih cen gozdnih lesnih asortimentov (GLS) in stroškov v mesecu maju 2021, je nato ugotovil, da bi čisti donos od prodanega lesa, ki bi ga tožnica lahko pridobila v obdobju od 7. 12. 1991 do pravnomočnosti denacionalizacijskih odločb, znašal 794.819 EUR oziroma 34,3 EUR/m2. 16. Tožnica zoper dopolnilno mnenje vsebinskih pripomb ni imela, toženec pa je v pripombah zoper predstavljeno dopolnitev uvodoma ponovil svoje pritožbene navedbe, da za upoštevanje cen iz časa zaključka glavne obravnave ni podlage (cene v času sojenja so cene v času izdelave mnenja; neustreznost prvotnega mnenja bi moral tožnik izrecno uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje). Izračunu je nasprotoval tudi s trditvijo, da izvedenec na stroškovni strani ni upošteval povečanja stroškov gozdne proizvodnje, niti se do tega, kakšni naj bi bili stroški maja 2021, ni opredelil. 17. Na prvo pripombo je pritožbeno sodišče že odgovorilo v točki 13 te odločbe. Na pomisleke toženca glede stroškov, pa je odgovoril izvedenec, ki je pojasnil, da se stroški gozdne proizvodnje v času po izdelavi prvega mnenja in v prvi polovici 2021 niso pomembno spremenili. Svojo ugotovitev je oprl na podatke Gozdarskega inštituta Slovenije, ki kažejo, da je povečanje cen opazno šele v drugi polovici leta 2021. Po ugotovitvah izvedenca tudi rast cene goriva ni mogla vplivati na rast cen gozdarskih storitev, saj se cena dizelskega goriva v relevantnem obdobju ni spremenila.8 Pojasnil je še, da je v dopolnitvi mnenja ustrezno upošteval tudi spremembe pri stroških, saj so te v Preglednici 1 označene z rumeno barvo, prikazani pa so tudi izračuni. Gre za pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest in zbornični prispevek. Ni pa posebej navajal stroškov, ki se niso spremenili.

18. Pritožbeno sodišče je v zvezi z izdelano dopolnitvijo ugotovilo, da je v njej izvedenec v celoti odgovoril na zastavljeno vprašanje, obrazloženo in prepričljivo pa je odgovoril tudi na pomisleke toženca. Razlogov, da bi izvedenca še zaslišalo, zato ni bilo, tega pa nista zahtevali niti pravdni stranki. Njegovo ugotovitev o višini čistega donosa in s tem višini nadomestila je zato pritožbeno sodišče sprejelo in v nadaljevanju tudi upoštevalo pri odločitvi.

19. V pritožbenem postopku ni sporno, da je toženec 17. 5. 2017 tožnici plačal skupaj 365.768,50 EUR. Ob tem je navedel,9 da je iz naslova odškodnine plačal 280.102 EUR, iz naslova zakonskih zamudnih obresti od zneska 280.102 EUR za čas od 11. 8. 2013 do 17. 5. 2017 pa 85.666,50 EUR. Pridržal si je tudi pravico, da od tožnice, v primeru, da bo sodišče zahtevek zavrnilo ali prisodilo nižjega od že plačanega, zahteva vračilo.

20. Tožnica v zvezi s tem v odgovoru na pritožbo vztraja, da zaradi zgoraj povzetega pridržka toženca, plačila ni mogoče šteti za delno plačilo (in zato posledično uporaba pravila o valorizaciji in prekinitvi teka zamudnih obresti ne pride v poštev). Po presoji pritožbenega sodišča je tako stališče materialnopravno zmotno. Tožnica je namreč plačan znesek sprejela in je ne glede na svoje pomisleke lahko z njim prosto razpolagala. Na zaključek, da je šlo za delno izpolnitev, toženčeva izjava v smislu 191. člena OZ nima vpliva. Namen te izjave je le zagotovitev možnosti kasnejše (uspešne) uveljavitve kondikcijskega zahtevka.10 Trditev tožnice, da ni šlo za (pravilno) delno izpolnitev, je zato neutemeljena. Z nakazilom navedenega zneska je obveznost toženca delno prenehala (270. člen OZ).

21. Ker je obveznost toženca s plačilom zneska 365.768,50 EUR delno prenehala, to terja tudi valorizacijo tega plačila. Valorizacijo med pravdo plačanega zneska terja ravno pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (270. člen v zvezi z 285. členom OZ). Pri delnem plačilu tako ni pomembno le to, kakšen nominalen znesek je bil plačan, ampak v kolikšnem delu je obveznost zaradi plačila prenehala oziroma v kakšnem delu še obstaja. Valorizacija predstavlja matematično metodo izenačitve časovno-vrednostnega trenutka obračuna terjatve.11 Ker je nadomestilo, do katerega je tožnica upravičena, odmerjeno po cenah ob zaključku obravnave pred sodiščem prve stopnje, je treba na enak način upoštevati tudi realno vrednost delnega plačila. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo in je delno plačilo vračunavalo v nominalnem znesku, je zmotno uporabilo materialno pravo. Na to toženec utemeljeno opozarja v svoji pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato opravilo preračun in ugotovilo, da znesek 365.768,50 EUR na dan zaključka glavne obravnave, to je 5. 5. 2021, znaša 378.204,63 EUR.12

22. V pritožbenem postopku je nadalje sporen način vračunavanja, saj se toženec zavzema za uporabo 287. člena OZ. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ta določba v obravnavani zadevi ni uporabljiva, saj se nanaša na položaj, ko je dolžnik v razmerju do upnika zavezan izpolniti več dajatvenih obveznosti in ne le ene, pri kateri poleg glavnice dolguje še obresti in stroške, kot je primer v tej zadevi. Tak položaj ureja 288. člen OZ, po katerem, če dogovora med upnikom in dolžnikom ni, dolžnik nima možnosti izbirati, kaj plačuje. Znesek plačila se zato poračuna tako, da se najprej poplačajo stroški, nato obresti, ki so se natekle do dneva plačila, morebiten ostanek pa se uporabi za (delno) plačilo glavnice. Metodi, ki jo je za izračun ostanka dolga uporabil toženec v pritožbi, zato ni mogoče slediti.

23. Na takšno presojo ne more vplivati stališče, ki ga je VS RS zavzelo v odločbi II Ips 674/2008 (in pritožbeno sodišče v dveh v pritožbi citiranih odločbah), saj v obravnavani zadevi ne gre za odškodninsko obveznost. Čeprav zakon to upravičenje posebne vrste poimenuje odškodninski zahtevek iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja, mu za tako opredelitev manjkata elementa splošnega civilnega delikta (nedopustno ravnanje in subjektivna ali objektivna odgovornost).13 Poleg tega je bilo v odločbi II Ips 674/2008 zavzeto stališče preseženo z odločbo II Ips 108/2021. V njej je Vrhovno sodišče pojasnilo, da zaradi spremenjenih razmer in razvoja sodne prakse ni več podlage za razlago, da 288. člen OZ za neposlovne (odškodninske) terjatve ne velja.

24. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno ravnalo pravilno, ko je pri vračunavanju uporabilo 288. člen OZ. Vendar pa ga je uporabilo nepravilno. Kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, se znesek delnega plačila poračuna tako, da se najprej poplačajo stroški, nato obresti, ki so se natekle do dneva plačila, morebiten ostanek pa se uporabi za (delno) plačilo glavnice. V konkretnem primeru poračunavanje stroškov ni prišlo v poštev, saj so bili odmerjeni šele s sodbo, bi pa moralo sodišče prve stopnje z delnim plačilom poračunati le zakonske zamudne obresti, ki so se natekle v času od 11. 8. 2013 do 17. 5. 2017 (in ne do zaključka obravnave), z razliko pa poračunati glavnico.

25. Pritožbeno sodišče je zato delno plačilo v valorizirani višini 378.204,63 EUR samo poračunalo in pri tem upoštevalo, da je tožnica (glede na dopolnjeno izvedeniško mnenje) upravičena do nadomestila v višini 794.819 EUR ter do zakonskih zamudnih obresti od tega zneska, ki so začele teči 11. 8. 2013 (njihov tek v pritožbenem postopku ni bil izpodbijan). Ker se je v času od 11. 8. 2013 do 17. 5. 2017 (dan delnega plačila) nateklo za 243.087,77 EUR zamudnih obresti,14 je toženec z delnim plačilom poravnal vse do takrat natekle zamudne obresti, plačal pa je tudi del glavnice v višini 135.116,86 EUR. Toženec zato (ob upoštevanju trenutka, ko je bila glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje zaključena), tožnici dolguje še glavnico v višini 659.702,14 EUR ter zakonske zamudne obresti od tako zmanjšane glavnice od 18. 5. 2017 dalje do plačila.15

26. Toženec utemeljeno nasprotuje tudi stroškovni odločitvi sodišča. Tožnica je s svojim zahtevkom pred sodiščem prve stopnje uspela le do višine 546.537,36 EUR, kar glede na zahtevek za plačilo 1.148.490,90 EUR, predstavlja 47 % uspeh. O tem, da tožnica ni uspela le z sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka zato ni mogoče govoriti, posledično pa že zato odločitve o stroških ni mogoče opreti na tretji odstavek 154. člena ZPP.

27. Pritožbeno sodišče, ki je moralo zaradi spremembe odločitve odločiti o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP), je odločitev oprlo na drugi odstavek 154. člena ZPP. Ta določa, da lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, da drugi povrne ustrezen del stroškov. Ob upoštevanju spremenjene odločitve je tožničin uspeh v postopku 57 %, toženčev pa 43 %. Gre za sorazmerno majhno razliko, ki bi sicer narekovala odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške, a je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je imela tožnica tudi stroške s plačilom takse za postopek pred sodiščem prve stopnje, plačala pa je tudi stroške izvedenca in je zato utemeljena odločitev o medsebojnem povračilu sorazmernega dela stroškov.

28. Stroške tožnice pred sodiščem prve stopnje je odmerilo že sodišče prve stopnje in njihova odmera ni izpodbijana. Znašajo 37.482,17 EUR. Glede na dosežen uspeh po spremembi odločitve (57 %) je tožnica upravičena do povračila zneska 21.364,84 EUR.

29. Stroške toženca pred sodiščem prve stopnje je ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT), ki je veljala v času izvedbe posameznih opravil in ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR, odmerilo pritožbeno sodišče. Priznalo mu je: za sestavo odgovora na tožbo 2000 točk (tar. št. 19/1 OT), za prvo pripravljalno vlogo 2000 točk (tar. št. 19/1 OT), za drugo pripravljalno vlogo 1500 točk (tar. št. 19/2 OT), za nadaljnjih sedem pripravljalnih vlog pa za vsako po 1000 točk oziroma skupaj 7000 točk (tar. št. 19/3 OT). Priznalo mu je tudi nagrado za zastopanje v postopku mediacije v višini 2000 točk (tar. št. 4/1), nagrado za prvi narok 2000 točk (tar. št. 20/1) ter 150 točk za trajanje (6. člen OT), nagrado za narok 27. 10. 2017 1000 točk (tar. št. 20/2 OT) ter 150 točk za trajanje (6. člen OT), nagrado za naroka dne 15. 12. 2017 in 28. 6. 2019 za vsakega po 1000 točk oziroma skupaj 2000 točk (tar. št. 20/2 OT), za narok 5. 5. 2021 nagrado 1000 točk (tar. št. 20/2 OT) ter 50 točk za trajanje (6. člen OT), po 50 točk za dopise z dne 10. 10. 2017, 30. 1. 2018, 29. 11. 2017 in 25. 9. 2019 (skupaj 200 točk), nagrado 20 točk za sporočilo z dne 19. 9. 2017 ter nagrado za končno poročilo stranki 50 točk. Stroška za posvet s stranko pred sestavo odgovora na tožbo ni priznalo, ker je zajet v nagradi za sestavo odgovora na tožbo. Skupaj je tožencu priznalo 21170 točk, z upoštevanjem materialnih stroškov v vrednosti 221,7 točk (tretji odstavek 11. člena OT) pa 21391,70 točk oziroma 12.835,02 EUR. Ker je pooblaščenka toženca zavezanka za DDV, je pritožbeno sodišče tožencu priznalo tudi 22 % DDV (2.823,70 EUR), skupaj torej 15.658,72 EUR. Glede na uspeh v postopku (43 %) je upravičen do povračila 6.733,25 EUR.

30. Po medsebojnem pobotanju zneska 21.364,84 EUR in 6.733,25 EUR, je toženec dolžan tožnici povrniti 14.631,59 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

31. Izkaže se torej, da sta obe pritožbi delno utemeljeni. Pritožbeno sodišče jima je zato delno ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP po dopolnitvi postopka izpodbijano sodbo v točkah I, II in III spremenilo tako, da je tožencu naložilo, da tožnici plača v točki 25 izračunan preostanek dolga ter sorazmeren del stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Zaradi jasnosti je celoten izrek oblikovalo na novo. V ostalem je pritožbi tožnice in toženca zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

32. Tožnica je bila s pritožbo delno uspešna. V pogledu glavnice je izpodbijala zavrnilni del v višini 465.667,54 EUR, uspela je z zneskom 113.164,78 EUR, torej je njen uspeh približno 24 %. Toženec ji je zato dolžan povrniti sorazmeren del pritožbenih stroškov. Tožnici je pritožbeno sodišče ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT), ki je veljala v času vložitve pritožbe, priznalo 2500 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 21/1 OT) in 35 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 2535 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,6 EUR je tožnica upravičena do povračila 1.521 EUR, skupaj z 22 % DDV (334,62 EUR) ter plačano sodno takso v višini 6.195 EUR, pa do povračila 8.050,62 EUR. 24 % tega zneska znaša 1.932,15 EUR. Ker je pritožbeno sodišče toženčev odgovor na pritožbo ocenilo za nepotreben (155. člen ZPP), je to tudi znesek, ki ga je toženec dolžan povrniti tožnici.

33. Toženec je v pritožbenem postopku uspel le v pogledu stroškovne odločitve, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen. Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožnica, pa je bil, enako kot toženčev, nepotreben. Do povračila stroškov za odgovor zato ni upravičena (prvi odstavek 154. in 155. člen ZPP).

1 Glej na primer točko 3 osnovnega mnenja in zapisnik o zaslišanju (list. št. 407, 409, 410, 412 ). 2 Glej osnovno mnenje izvedenca (list. št. 310) in dopolnitev ( list. št.375). 3 Za obdobje do leta 1995 je količino poseka izračunal kot vsoto evidentiranega poseka za obdobje od decembra 1991 do vključno leta 1994 na podmeni, da je bil neevidentiran posek v manjkajočih letih sorazmeren poseku v ostalem obdobju (glej razloge v točki 17 izpodbijane sodbe). 4 Model (tarife) opisuje vpliv sestojnih in rastiščnih dejavnikov na obliko drevesa, ki ni enostaven valj. Tarife oziroma modeli so predpisani v načrtih za gospodarjenje z gozdovi (gozdnogospodarski načrt gozdnogospodarske enote) in gre za podzakonski akt, ki ga sprejme minister, pristojen za gozdarstvo v obliki Pravilnika o gozdnogospodarskem načrtu gozdnogospodarske enote. 5 Glej odločbe VS RS II Ips 218/1997, II Ips 40/2000, II Ips 21/2011, II Ips 133/2017. 6 Glej pojasnilo v izvedeniškem mnenju z dne 8. 6. 2020, stran 8 (list. št. 305) in zapisnik o zaslišanju izvedenca z dne 5. 5. 2021, stran 5 (list. št. 409). 7 Tako so javno dostopni ceniki GLS za celoten trg gozdnih lesnih asortimentov v Sloveniji na voljo na Gozdarskem inštitutu Slovenije (wcm.gozdis.si) in Statističnem uradu Slovenije (stat.si), povprečne cene GLS na avstrijskem Koroškem pa na spletni strani Kmetijske zbornice Koroške (https://ktn.lko.at). Dostopen je tudi cenik GLS iz državnih gozdov in sicer na spletni strani družbe Slovenski državni gozdovi (SiDG). 8 V prvem četrtletju 2020 je znašala povprečna cena 1,228 EUR/liter, v drugem četrtletju 2021 pa 1,216 EUR/liter. V mnenju je bila uporabljena cena 1,2 EUR/liter, kar ustreza tržnim cenam goriva tudi v maju 2021. 9 Glej pripravljalno vlogo z dne 13. 6. 2017, stran 5 (list. št. 62). 10 Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v zadevi II Cp 1781/2018 (med istima strankama). 11 Glej odločbe VS RS II Ips 738/2007, II Ips 251/2009, II Ips 456/2009, II Ips 142/2014 in druge. 12 Preračun je izveden z uporabo formule na https://www.stat.si/Inflacija/sl-SI#/revalorisation. 13 Glej odločbe II Ips 218/1997, II Ips 592/2006, II Ips 348/2000, II Ips 133/2017 in druge. 14 Izračun zamudnih obresti je priloga te odločbe. 15 Pritožbeno sodišče dodaja, da je toženec 28. 7. 2021 sodišče obvestil, da je tožnici 16. 7. 2021 plačal še 445.601,10 EUR. Ker gre za delno plačilo izvršeno že po zaključku glavne obravnave (pa tudi po izteku pritožbenega roka), na odločitev v tem postopku ne more vplivati. Toženec bo to dejstvo lahko uveljavljal v morebitnem izvršilnem postopku z ugovorom po 8. točki 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).