Jedro

Dejstvo, da sta tožnici zaradi povečanega obsega dela (kar je tožena stranka dokazala) sklenili več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas znotraj zakonskega okvira, ne pomeni, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene nezakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnici sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnici zahtevali ugotovitev, da delovno razmerje tožnic pri toženi stranki še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 2008 oziroma z dne 23. 12. 2008 in sicer za nedoločen čas; da je tožena stranka dolžna tožnici pozvati nazaj na delo na delovno mesto „blagajnik v igralnici“ in jima izplačati zaostale neto plače ter pripadajoče prispevke in davščine, vse od vključno 1. 2. 2009 do ponovnega nastopa na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu dalje do plačila ter da jima je tožena stranka dolžna povrniti nastale pravdne stroške.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta tožnici iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajata, da bi sodišče moralo pri presoji zahtevka po ugotovitvi, da delovno razmerje med pravdnima strankama še obstaja, poleg okoliščin, ki so bile dane na dan sklenitve zadnjih pogodb o zaposlitvi z dne 22. 12. 2008 in 23. 12. 2008, upoštevati tudi dejstvo, da sta tožnici delo blagajnika že predhodno opravljali kot študentki z licenco, kasneje pa še na podlagi kar štirih pogodb o zaposlitvi za določen čas in to za isto delovno mesto. To sta obe tožnici skladno izpovedali, zaradi česar je potrebno ugotoviti, da že ob podpisu prve pogodbe o zaposlitvi zakonsko določen pogoj za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ni bil podan. Tožnici sta bili že pred podpisom prve pogodbe o zaposlitvi v celoti usposobljeni in uvedeni za opravljanje dela blagajnika. Prav tako sta tožnici izpovedali, da je bil obseg dela v času pred prvo pogodbo o zaposlitvi ter tudi v času sklenjenih pogodb vseskozi enak. Poleg tega je priča M. povedala, da so ob odprtju oz. obnovitvi igralnice ... pričakovali večji obisk, kar pa se ni uresničilo. Za zakonitost sklenitve delovnega razmerja za določen čas ne zadošča že sam povečan obseg dela, temveč je bistvenega pomena dejstvo, da mora povečan obseg dela trajati le začasno. V konkretnem primeru pa je povečan obseg dela trajal od 1. 7. 2007 do 31. 1. 2009, kar pomeni, da ni bil začasne narave. Obstajala je trajna potreba po delu tožnic in sicer že vse od sklenitve prve pogodbe dalje. V času, ko so bile sklenjene pogodbe o zaposlitvi, uvedba samopostrežnih blagajn ni bila realizirana in tako ne more predstavljati okoliščine, na kateri tožena stranka utemeljuje povečan obseg dela. V zvezi z izpovedjo priče M., da so oscilacije števila obiskov (avgust, december in januar) za igralniško dejavnost normalne oziroma ne predstavljajo nikakršnih izrednih okoliščin, ki bi opravičevale ugotovitev začasno povečanega obsega dela, navajata, da potem ni najti razloga, zakaj se delovno razmerje ni sklepalo samo za čas takšnih „špic“. Ob sklenitvi zadnjih pogodb je tožena stranka vedela, da bosta tožnici v drugi polovici meseca januarja koristili nekoriščen dopust, kar pomeni, da ni mogoče govoriti o dejanskem obstoju povečanih potreb delovnega procesa oziroma povečanega obsega dela, ki naj bi trajalo do 31. 1. 2009. Da ob podpisu zadnjih pogodb ni obstajal začasno povečan obseg dela, izhaja tudi iz dejstva, da je bila koncem leta 2008 prisotna recesija, zaradi česar so bile potrebe po opravljanju dela blagajnika takrat kvečjemu zmanjšane. Priglašata pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ne strinja se z navedbami tožnic in poudarja, da je kljub temu, da so bile konec leta 2008 uvedene nove avtomatske blagajne in kljub recesiji, kar sta bila razloga za odločitev vodstva tožene stranke, da se postopno opusti delo študentov na blagajnah in da se delavcem, ki imajo na tem delovnem mestu sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ne podaljša več, še vedno potrebovala delo nekaterih blagajnikov za določen čas, zaradi prihajajočega januarja, ko je obisk močno povečan in izobraževanja nekaterih zaposlenih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Delovno razmerje za določen čas je po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) izjema, kar izhaja tudi iz Direktive 1999/70/EEC, ki v 6. točki splošnih ugotovitev priloge direktive izrecno ugotavlja, da so pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas splošna oblika delovnih razmerij. 54. člen ZDR določa, da v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V katerih primerih se pogodba o zaposlitvi sklene za določen čas, je določeno v 52. členu ZDR. Dokazno breme v zvezi s sklepanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je na strani delodajalca.

Tožnici sta pri toženi stranki sklenili več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, prvi 1. 7. 2007 in zadnji 1. 1. 2009. Kot razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas je tožena stranka navajala začasno povečan obseg dela (3. alinea 1. odstavka 52. člena ZDR), v prvih pogodbah o zaposlitvi pa tudi uvajanje v delo (7. alinea 1. odstavka 52. člena ZDR). V vseh pogodbah o zaposlitvi je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas naveden, prav tako je bil naveden čas trajanja vsakokratne pogodbe.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je obstajal zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zato je zahtevek zavrnilo.

Tožnici v pritožbi poudarjata, da bi moralo sodišče prve stopnje poleg okoliščin, ki so bile dane na dan sklenitve zadnje pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 2008 oziroma 23. 12. 2008, upoštevati tudi dejstvo, da sta tožnici delo blagajnika že predhodno opravljali kot študent z licenco, kasneje pa še na podlagi štirih pogodb o zaposlitvi za določen čas in to za isto delovno mesto, zato je nedvomno izkazana kontinuiteta dela, ki kaže na stalno potrebo po opravljanju dela blagajnika. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim ugotavlja, da sta tožnici s tožbenim zahtevkom zahtevali ugotovitev, da jima delovno razmerje pri toženi stranki še vedno traja in sicer z vsemi pravicami in obveznostmi, kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 2008 oziroma 23. 12. 2008. Niti iz tožbenega zahtevka niti iz trditvene podlage tožnic, kot je razvidna iz postopka pred sodiščem prve stopnje, ne izhaja, da bi tožnici izpodbijali že prvo pogodbo o zaposlitvi, niti da bi izpodbijali naslednje pogodbe o zaposlitvi. Tožnici izrecno ne navajata, da sta bili že prvi pogodbi o zaposlitvi sklenjeni v nasprotju z določbami ZDR. Tožnici sta sicer v pripravljalni vlogi z dne 24. 4. 2009 navedli, da razlog sklenitve prve pogodbe o zaposlitvi (priprava na delo, usposabljanje oziroma izpopolnjevanje) ni obstajal, saj sta se za to delo usposobili že pred sklenitvijo pogodbe, ko sta pri toženi stranki delali kot študentki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil razlog, zaradi katerega sta tožnici sklenili prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas v tej pogodbi opredeljen – potrebe delovnega procesa, začasno povečan obseg dela in uvajanje v delo, tožnici pa nista navedli, da je bila že prva pogodba o zaposlitvi sklenjena nezakonito, ker nobeden od navedenih razlogov v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi ni obstajal in je zato že po prvi pogodbi o zaposlitvi prišlo do transformacije. Tožnici tudi nista ničesar izpovedali, zaradi katerih razlogov je bila sklenjena prva pogodba o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče glede na navedene pritožbene navedbe ugotavlja, da skušata tožnici v pritožbi nadomestiti pomanjkljivo trditveno podlago iz postopka pred sodiščem prve stopnje, kar ni dopustno. Sodišče prve stopnje je glede na tožbeni zahtevek tožnic in trditveno podlago, pravilno presojalo le zakonitost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki sta jo tožnici sklenili 22. 12. 2008 oziroma 23. 12. 2008. Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se pogodba o zaposlitvi, glede na določbe ZDR, lahko sklene za določen čas zaradi priprave na delo, usposabljanja ali izpolnjevanja za delo, sodna praksa pa je že večkrat zavzela stališče, da se delo, ki ga delavec opravi kot študent, ne všteva v delovne izkušnje v takšni meri, da delodajalec ne bi bil upravičen z delavcem, ki se pri njemu prvič zaposli, skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz tega zakonsko dopustnega razloga.

V zvezi z okoliščinami sklenitve zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je priča M. izpovedal, da je januar eden od močnejših mesecev v igralnici, ker so v Italiji še prazniki (prvi teden januarja) in ker sta tožnici imeli še neizkoriščen letni dopust, jima je bila ponujena sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas enega meseca. Poleg tega je izpovedal, da se je koncem leta 2008 že kazala recesija, zato se je planiralo manjši obseg in racionalizacija poslovanja. Graf mesečnega obiska iz predhodnih let, ko še ni bilo recesije, pa tudi sicer izkazuje upad gostov v februarju. Poleg tega je tožena stranka v letu 2008 namestila avtomatske blagajne, zato so ukinili štiri blagajniška mesta, zato ni bilo več potrebe po povečanem številu blagajnikov, saj 80 % vseh dobitkov predstavljajo dobitki do vsote, ki se lahko vnovčujejo na avtomatskih blagajnah. Tožnici takšnih navedb nista prerekali, temveč sta le trdili, da je bil obseg dela blagajnika ves čas enak, največ prometa pa je bilo ob praznikih in ob vikendih. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka uspela dokazati, da je ob sklenitvi zadnje pogodbe o zaposlitvi nedvomno obstajal razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pri tem pa ni nelogično, da je v tem času tožena stranka tožnicama omogočila, da izkoristita še neizkoriščen letni dopust, do katerega sta imeli pravico.

Dejstvo, da sta tožnici zaradi povečanega obsega dela za isto delo sklenili več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ne pomeni nezakonitosti sklenjenih pogodb. Tožena stranka pa je tudi s tožnicama sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas znotraj zakonitega okvira iz 2. odstavka 53. člena ZDR, ki prepoveduje sklenitev ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delodajalcem in za isto delo le, če je neprekinjeni čas trajanja zaposlitve daljši kot dve leti. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnici ne navajata nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajali izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.člen ZPP).

Tožnici sta priglasili pritožbene stroške in ker s pritožbo nista uspeli, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krijeta sami (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).