Jedro

Ob preveritvi že zavzetih izhodišč za presojo vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank, ki ob hujših kršitvah pogodbenih in drugih delovnih obveznosti iz 111. člena ZDR vplivajo na možnost nadaljevanja delovnega razmerja delavca do izteka odpovednega roka, revizijsko sodišče soglaša s presojo, da neizdajanje računov v trgovini nikakor ne pomeni bagatelne kršitve, ki ne bi vplivala na možnost nadaljevanja delovnega razmerja delavca, ne glede na njegovo preteklo delo pri delodajalcu in ne glede na to, da v tožničinem primeru protipravno prisvajanje denarja s tem v zvezi ni bilo ugotovljeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 31. 1. 2008. Hkrati je ugodilo tožničinemu zahtevku za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 2. 2. 2008 do 30. 11. 2011, ko se je tožnica upokojila, in za povrnitev stroškov postopka. Presodilo je, da ni dokazano, da bi tožnica storila v izredni odpovedi očitane kršitve, zlasti ne, da si je ob neizdaji treh računov v mesecu decembru 2007 pri delu na blagajni prisvojila denar in tako storila kršitev, ki bi imela vse znake kaznivega dejanja, pa tudi naklep oziroma huda malomarnost tožnice v zvezi z neizdajo računov naj ne bi bila podana. Pri tem je štelo, da prejemanje vdovske pokojnine vse od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki ni ovira za priznanje pravic iz delovnega razmerja vse do datuma, ko se je tožnica starostno upokojila.

2- Sodišče druge stopnje je po opravljeni obravnavi s sodbo Pdp 451/2012 z dne 17. septembra 2012 pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Soglašalo je sicer, da kršitev, ki bi imela vse znake kaznivega dejanja, tožnici ni bila dokazana. Glede na ugotovitve o neizdaji treh računov strankam pa je presodilo, da gre najmanj za hudo malomarnost prodajalke pri delu na blagajni in hujšo kršitev delovnih obveznosti, zaradi katere je bila tožnici pogodba o zaposlitvi zakonito izredno odpovedana. V revizijskem postopku zoper navedeno sodbo je Vrhovno sodišče soglašalo s presojo, da je zaradi treh primerov neizdaje računov strankam pri blagajniškem poslovanju v prodajalni tožena stranka tožnici utemeljeno očitala hujšo kršitev pogodbenih oziroma drugih delovnih obveznosti iz druge alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), zaradi izrecne opredelitve do dodatnega pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR, to je glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, pa je navedeno sodbo sodišče druge stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

3. V ponovljenem postopku je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ponovno ugodilo in vztrajalo pri spremembi sodbe sodišča prve stopnje ter zavrnitvi tožničinega tožbenega zahtevka. Ob ugotovljeni neizdaji računov kupcem v treh primerih v krajšem časovnem obdobju, kar je tožena stranka utemeljeno štela za hujšo kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, storjenih najmanj iz grobe malomarnosti, je presodilo, da je tožena stranka v posledici takega ravnanja utemeljeno izgubila zaupanje v tožnico, ki je pri delu v prodajalni in za blagajno neobhodno potrebno za nadaljevanje dela delavca, tako, da ne glede na dolgoletno delo tožnice nadaljevanje njenega dela do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. 4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni ustrezno upoštevalo, da je tožena stranka v sporni izredni odpovedi tožnici očitala tudi prisvojitev denarja in s tem v zvezi hujšo kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja v smislu prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, za katero pa je sodišče ugotovilo, da ni bila podana. Prav tako je sodišče neustrezno upoštevalo njeno 30 letno delo pri toženi stranki in se glede možnosti nadaljevanja dela do izteka odpovednega roka neutemeljeno sklicevalo na stališča v nekaterih sodbah Vrhovnega sodišča, ob vsem tem pa tudi ni upoštevalo napotkov Vrhovnega sodišča v njegovem razveljavitvenem sklepu.

5. V odgovoru na revizijo je tožena stranka predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Revizijsko sodišče v svojem razveljavitvenem sklepu VIII Ips 255/2012 z dne 16. aprila 2013 ni zavzelo stališč o obstoju ali neobstoju okoliščin, zaradi katerih s tožnico naj ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Preveritev teh okoliščin in presojo le-teh v smislu določb prvega odstavka 110. člena ZDR je naložilo sodišču druge stopnje. V tem smislu je sodišče druge stopnje tudi dopolnilo postopek, tako da očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s tem ni utemeljen.

9. Tožnica očitka drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v reviziji niti formalno in niti vsebinsko ni določno opredelila. Vse druge revizijske navedbe dejansko pomenijo zgolj grajo presoje, da ob ugotovljeni hujši kršitvi pogodbenih oziroma drugih delovnih obveznosti nadaljevanje tožničinega delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. Zato sodišče izpodbijane sodbe z vidika drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni preizkušalo.

10. V okviru napotkov revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje ugotovilo pomen neizdaje računov pri plačilih kupljenih artiklov v prodajalni in vpliv takega ravnanja na zaupanje med toženo stranko in tožnico, ki je nujno potrebno za tožničino delo in tudi ob upoštevanju tožničinega dolgoletnega dela pri toženi stranki je prišlo do zaključka, da je bilo potrebno zaupanje zaradi tožničinih kršitev v zvezi z neizdajanjem računov porušeno. Utemeljeno je pri tem sodišče poleg siceršnjih pravil blagajniškega poslovanja upoštevalo tudi določbe Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) o obveznosti izdaje računov tudi z vidika varstva pravic potrošnikov. Ob preveritvi že zavzetih izhodišč za presojo vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank, ki ob hujših kršitvah pogodbenih in drugih delovnih obveznosti iz 111. člena ZDR vplivajo na možnost nadaljevanja delovnega razmerja delavca do izteka odpovednega roka, revizijsko sodišče soglaša s presojo, da neizdajanje računov v trgovini nikakor ne pomeni bagatelne kršitve, ki ne bi vplivala na možnost nadaljevanja delovnega razmerja delavca, ne glede na njegovo preteklo delo pri delodajalcu in ne glede na to, da v tožničinem primeru protipravno prisvajanje denarja s tem v zvezi ni bilo ugotovljeno. V tem smislu presoja sodišča druge stopnje ne odstopa od stališč, ki so bila v zvezi s presojo okoliščin in interesov pogodbenih strank, zaradi katerih v primerih zakonsko opredeljenih hujših kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, na katera se sodišča v izpodbijani sodbi izrecno sklicuje.

11. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Odločitev o stroških odgovora na revizijo temelji na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), da v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške, ne glede na izid postopka.