Jedro

Tožnica je kot blagajničarka trikrat prejela kupnino za kupljene artikle, za katere pa kupcem ob nakupu ni izdala računov, prodaja blaga pa tudi ni bila evidentirana. Kršitve je storila najmanj iz hude malomarnosti, zato je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da „kasiranje“ denarja mimo blagajne (torej brez evidentiranja prodaje in s tem izdaje računa), že samo po sebi pomeni hudo kršitev delovnih obveznosti, zaradi katere je porušeno zaupanje med delavcem in delodajalcem, ki je pri poslovanju z denarjem nujno, ne glede na višino zneskov. Res je, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena preko 30 let, vendar pa dolžina delovne dobe in dejstvo, da v tem času ni bila disciplinsko obravnavana zaradi kršitev delovnih obveznosti, ni takšna okoliščina, ki bi lahko vzbudila dvom v zatrjevanje tožene stranke, da je izgubila zaupanje v tožnico in da nadaljevanje delovnega razmerja ni možno do izteka odpovednega roka, saj je tožnica v zelo kratkem obdobju kar trikrat storila hujšo kršitev delovne obveznosti. Tako so izpolnjeni vsi pogoji za zakonitost sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „I. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2008, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi.

II. Delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki ni prenehalo in traja do 30. 11. 2011. III. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko od 2. 2. 2008 do 30. 11. 2011 prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko zavarovanje, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestila plač in regresa za letni dopust, ki bi jih prejemala, če bi delala ter obračunati odpravnino ob upokojitvi, odvesti davke in prispevke, ki se plačujejo od bruto plač, regresov ter odpravnine ter ji izplačati tako dobljene neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti v plačilo 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.“

2. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.“ Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške in stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2008, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka), da delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki ni prenehalo in traja do 30. 11. 2011 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko od 2. 2. 2008 do 30. 11. 2011 prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko zavarovanje, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestila plač in regrese za letni dopust, ki bi jih prejemala, če bi delala ter obračunati odpravnino ob upokojitvi, odvesti davke in prispevke, ki se plačujejo od bruto plač, regresov ter odpravnine ter ji izplačati tako dobljene neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti v plačilo 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila v 8 dneh, pod izvršbo (III. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.493,22 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Najprej poudarja, da se tožnici nikakor ni očitalo samo neevidentiranje prodaje blaga, ampak se ji je vseskozi očitala tudi protipravna prilastitev kupnine za blago, ki ga je prodala in za katerega je prejela kupnino, ni pa evidentirala njegove prodaje.

V zvezi z dogodkom 4. 12. 2007 ob 10.30 uri, je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta si izpovedbi prič A.A. in B.B. nasprotujoči. Spregledalo je, da sta bili soočeni, kjer se je izkazalo, da je A.A. opisovala povsem drug dogodek. Do tega soočenja in izpovedi A.A. se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Svoje zaključke je naslonilo na nepopolno raziskano dejansko stanje. Prav tako je v zvezi s tem dogodkom povsem ignoriralo izpovedi prič C.C. in B.B., ki sta izpovedali, da sta na lastne oči videli, da je tožnica tega dne naknadno ob 13.36 uri blokirala medvedka D. na svoji blagajni št. 6 v knjigarni. Priča B.B. je izpovedala, da so tega dne že zjutraj ob osmi uri naredili pregled artiklov, ker je bil tistega dne prisoten zastopnik E.E., ki prodaja te medvedke in teh je bilo zjutraj pet. Po obvestilu stranke, da ni prejela računa za nakup, pa se je pri štetju medvedkov ugotovilo, da so na polici le štirje, kar pomeni, da prodaja enega ni bila evidentirana. Pol ure po štetju medvedkov, pa je tožnica vzela enega s police in ga blokirala. Vse to izhaja tudi iz kartice artiklov in pregleda računov za ta dan.

Napačni so tudi zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s prijavljanjem in odjavljanjem z blagajne, saj je izpoved priče B.B. napačno povzelo. Ta priča je na naroku dne 11. 5. 2011 izpovedala, da se je vsak delavec na blagajni moral prijaviti s svojo šifro, saj na blagajni ni bilo mogoče delati z dvema šiframa istočasno. Ker je bila v papirnici večja frekvenca kupcev in več prodajalcev za eno blagajno, prijavljanje in odjavljanje prodajalcev ni bilo možno, zato misli, da je med njimi obstajal dogovor, da so registrirali nakupe pod isto šifro. V knjigarni, kjer je delala tožnica, pa je bil en prodajalec za eno blagajno. Občasno je imela tožnica še pomoč študenta oziroma knjigarke, ki je imela svojo šifro. Tudi tožnica je izpovedala, da je v knjigarni delala pretežno sama, da pa ji je občasno pomagal študent F.F.. Za njeno šifro ni vedel nihče. Drugi dogodek se je zgodil 6. 12. 2007. Zaključek sodišča prve stopnje, da je prišlo do razhajanj med izpovedbo prič G.G. in B.B. glede telefonskega klica, je napačen, saj iz izpovedi obeh prič, kar je potrdila tudi priča A.A., izhaja, da je G.G. po drugem dogodku klicala B.B. v popoldanskem času, torej G.G. ni klicala v poslovalnico, ampak pričo B.B. neposredno. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pavšalno zatrjevala, da je opravila fizično preverjanje zalog za dogodek dne 6. 12. 2007. Iz izpovedi priče B.B. (tako na naroku dne 22. 10. 2009, kot tudi dne 11. 5. 2011) izhaja, da so 7. 12. 2007 zjutraj preverjali stanje v računalniku s stanjem na polici in ugotovili, da en medvedek manjka, to pa je lahko bil le ta, ki ga je 6. 12. 2007 kupila G.G. in računa zanj ni prejela. Tudi iz listinskih dokazov izhaja, da ta medvedek dne 6. 12. 2007 ni bil blokiran in tako tudi račun ni bil izdan.

Po stališču pritožbe je pavšalen in neobrazložen zaključek sodišča prve stopnje, da ni logično, da bi tožnica po zaključku blagajne zvečer dne 6. 12. 2007 poleg kupnine za medvedka vzela še dodatnih šest EUR, zato je štelo, da se je pri štetju zmotila. Tako je dosti bolj verjeten zaključek, da je tožnica vzela dodatnih šest EUR ali pa celo, da je priredila podatke v blagajniškem zvezku, z namenom, da bi prikrila svoja nezakonita ravnanja.

Zadnji izmed dogodkov se je zgodil 10. 12. 2007. V tem primeru tožnica ne zanika, da je prišlo do nepravilnosti. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem dogodkom, postavilo na stališče, da tožnica stranki ni izdala računa zaradi obilice dela in je pri tem znova enostransko razlagalo izvedene dokaze v korist tožnice. Iz izpovedb prič pa izhaja, da v času nakupa v knjigarni ni bilo gneče, prav tako pa to izhaja iz listinskih dokazov o frekvenci nakupov, do katere se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Prav tako je sodišče prve stopnje v zvezi s tem dogodkom povsem zanemarilo dejstvo štetja denarja. Takoj po tem dogodku so namreč prešteli denar in ugotovili plus 20,00 EUR. Ta znesek je tožnica v svoji izpovedbi na naroku 2. 7. 2009 pripisala temu, da se ni upošteval denar, ki je bil v blagajni kot menjalnina. Na naroku dne 11. 5. 2011 je tožnica razliko v štetju denarja pojasnila s tem, da se je drugič preštel še denar iz ročne blagajne. Iz izpovedi prič B.B. in C.C., ki je na zahtevo poslovodkinje po tem, ko je denar preštela tožnica in zatrdila, da se vse ujema, štela denar, izhaja, da je višek približno 25,00 EUR presegal stanje blagajne in menjalnine, ki v knjigarni znaša 200,00 EUR. Vseskozi se je štel isti denar, kar kaže na to, da je tožnica poskušala prikriti svoje kaznivo dejanje oziroma poskus le-tega.

Pritožba še poudarja, da se je to tožnici dogajalo tudi že prej, poleg tega pa so sodelavci opazili tudi nepravilnosti glede odprtega predala s strani tožnice.

Glede na navedeno pritožba ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sodbo pomanjkljivo in pristransko obrazložilo, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo. Tako predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje že odločilo in sicer je s sodbo opr. št. Pd 319/2008 z dne 28. 1. 2010 tožbeni zahtevek zavrnilo. Na pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje o zadevi odločilo preuranjeno in da sodba nima razlogov o tem, ali je tožena stranka utemeljeno očitala tožnici kršitev po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Dejanskega stanja v zvezi s tem sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Prav tako se ni opredelilo v zvezi s kršitvijo po 2. točki 1. odstavka 111. člena ZDR in sicer zakaj meni, da gre za hujšo kršitev delovnih obveznosti, za katero je utemeljena izredna odpoved, če meni, da tožničinemu ravnanju ni mogoče očitati znakov kaznivega dejanja. Sodišču prve stopnje je naložilo, da naj dokazni postopek dopolni tudi glede očitane kršitve po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, preveri ali je imela kritične dneve dostop do blagajne le tožnica ali pa mogoče še kdo drug. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju izdalo izpodbijano sodbo. O pritožbi tožeče stranke je pritožbeno sodišče na podlagi opravljene glavne obravnave, na kateri je ponovilo vse že izvedene dokaze. Pritožbi tožeče stranke je ugodilo in tožbeni zahtevek s sodbo opr. št. Pdp 451/2012 z dne 17. 9. 2012 zavrnilo. Tožeča stranka je zoper to sodbo vložila revizijo, kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo in s sklepom opr. št. VIII Ips 255/2012 z dne 16. 4. 2013 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Soglašalo je z ugotovitvijo, da pomeni neizdaja računa pri zaračunavanju in plačilu blaga v maloprodajni trgovini hujšo kršitev delovnih obveznosti v smislu 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR in da se blagajničarki, ki računa stranki ne izda, oziroma na blagajni ne registrira nakupa in prevzema denarja, lahko očita najmanj huda malomarnost. Odgovornost prodajalca – blagajnika je potrebno šteti za strogo poklicno odgovornost tako z vidika varstva potrošnikov, kot z vidika vodenja evidenc o prodanem blagu, kot tudi evidenc o vplačilih denarja in nadzora nad razpolaganjem z njim. Zaradi tega se blagajnik s splošnim sklicevanjem na gnečo strank o preobremenjenost pri delu ne more razbremeniti svoje odgovornosti za pravilno poslovanje blagajne. Je pa, po stališču revizijskega sodišča, pritožbeno sodišče najmanj preuranjeno presodilo, da je podan nadaljnji razlog za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 110. člena ZDR, da torej ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Vrhovno sodišče RS je že večkrat (npr. sodba opr. št. VIII Ips 32/2011 z dne 5. 3. 2012 in sklep opr. št. VIII Ips 286/2005 z dne 22. 11. 2005) presodilo, da so s tem v zvezi pomembne vse okoliščine primera in interesi obeh strank. Ob tem, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank in medsebojno zaupanje v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja, je potrebno upoštevati tudi delavčevo preteklo deli, vključno s trajanjem njegove zaposlitve, pa tudi njegov socialni položaj. Pritožbeno sodišče pa se pri presoji okoliščin in interesov v smislu navedene zakonske določbe ni opredelilo do tožničinih navedb, da je bila pri toženi stranki zaposlena preko 30 let in da v preteklosti tožena stranka na njeno delo ni imela pripomb. Iz tega razloga je reviziji ugodilo in sodbo razveljavilo ter jo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kar utemeljeno očita pritožba, posledično ni v celoti pravilno ugotovilo dejanskega stanja, delno pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu „vodja oddelka I“ po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 21. 12. 2005. Dne 31. 1. 2008 ji je tožena stranka podala izredno odpoved iz razlogov po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ker je kršila pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja tatvine po 211. členu Kazenskega zakonika (KZ-UPB1, Ur. l. RS, št. 95/2004). Očitano ji je bilo, da: - je dne 4. 12. 2007 ob 10.30 uri za blagajno št. 6 v poslovni enoti Knjigarna in papirnica, na ... ulici 8 v H. stranki G.G. prodala medvedka D. po ceni 6,50 EUR, ki ga je ta plačala, tožnica pa ji ni izdala računa. Po pritožbi stranke je bilo ugotovljeno, da ta artikel ni bil prodan, kljub temu pa je eden manjkal, saj jih je bilo zjutraj pet, ob preverjanju pa so bili le štirje. Ko je bila blagajna št. 6. ponovno preverjena je bilo ugotovljeno, da je tožnica ta artikel blokirala naknadno in sicer ob 13.36 uri.

- je dne 6. 12. 2007 ob 16.15 uri ista stranka v isti poslovni enoti znova kupila tak artikel, tožnici zanj plačala kupnino, ta pa ji znova ni izročila računa. Preverjanje je pokazalo, da ta artikel preko blagajne ni bil prodan. Pri ponovnem preverjanju stanja blagajne dne 7. 12. 2007 pa je bilo ugotovljeno, da manjka 6,00 EUR, kolikor je približna kupnina tega artikla (6,50 EUR).

- dne 10. 12. 2007 ob 17.05 uri ni izdala računa kupcu I.I., ki je kupil artikel paper blank blok in zanj tožnici plačal 11,95 EUR. Pri preverjanju je tožena stranka ugotovila, da račun za to blago ni bil izdan, kljub temu, da je tožnica zanj prejela kupnino.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici dne 4. 12. 2007 podala pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, ki je bil opravljen dne 25. 1. 2008 v prisotnosti predstavnice sindikata in pooblaščenke tožnice. Tako je tožena stranka upoštevala določbo 2. odstavka 83. člena ZDR, po katerem mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od 3 delovnih dni. Tožena stranka je šele po opravljenem zagovoru ugotovila razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je v zvezi s tem zaslišala priče, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2008 podana v okviru subjektivnega in objektivnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Tožena stranka je pri izdaji odpovedi upoštevala tudi 86. člen ZDR, saj je le-ta pisna, obrazložena in vsebuje tudi pravni pouk z opozorilom o pravnem varstvu in pravicah delavca iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.

V zvezi utemeljenostjo odpovednega razloga je pritožbeno sodišče na dne 17. 9. 2012 opravljeni pritožbeni obravnavi ugotovilo naslednje dejansko stanje: Tožnica dne 4. 12. 2007 ob prodaji medvedka stranki ni izstavila računa, čeprav je kupnino za artikel prejela, prodaje pa tudi ni evidentirala. Kot izhaja iz izpovedi tožnice (l. št. 36-38 in 135-138), B.B. (l. št. 55-59 in 138-141), C.C. (l. št. 61-63), A.A. (l. št. 51-55), F.F. (l. št. 59-61), G.G. (38-42) in I.I. (42-43), je tožnica v spornih dnevih pa tudi sicer delala v knjigarni poslovalnice tožene stranke na ... ulici v H. in uporabljala le blagajno št. 6. Na blagajno so se prodajalci prijavljali in odjavljali vsak s svojo šifro, blagajna je delala le pod eno šifro. Tožničine šifre ni poznal nihče drug. Zaradi večjega števila kupcev in tudi prodajalcev v papirnici se po dogovoru prodajalci niso odjavljali in znova prijavljali vsak s svojo šifro, v knjigarni pa ni bilo takšne gneče, zato je pri blagajni delala le tožnica. Iz izpovedi prič B.B., C.C. in A.A. izhaja, da je bilo tega dne zjutraj, saj jih je takrat obiskal predstavnik E.E., ki je prodajal medvedke D., na polici pet medvedkov. Dopoldan je B.B. klicala G.G., ki je tega dne kupila medvedka in zanj ni prejela računa, saj bi ga rada zamenjala, po klicu pa ugotovili, da so na polici le štirje takšni medvedki ter da prodaja manjkajočega ni zabeležena. C.C. in B.B. sta videli tožnico, ko je kasneje, po preverjanju števila medvedkov, vzela enega izmed le-teh s police in ga blokirala. Iz listin v prilogah pod B5 izhaja, da je bil medvedek blokiran ob 13.36 uri.

Dne 6. 12. 2007 je ista stranka v poslovalnici kupila podobnega medvedka za enako ceno, medvedka plačala, tožnica pa ji ni izstavila računa. Iz kartice artiklov (B7) je razvidno, da so bili po stanju zalog na dan 10. 12. 2007 na zalogi še trije medvedki s turkiznim plaščem, čeprav sta bila dejansko le dva, kot izhaja iz izpovedi prič. G.G. je izpovedala, da je medvedka kupila in da računa zanj ni prejela, o čemer je obvestila B.B.. Ta je izpovedala, da jo je G.G. klicala na mobilni telefon, ko je bila na pogrebu v J., kar je potrdila tudi A.A.. Naslednji dan, tj. 7. 12. 2007 zjutraj, so preko računalnika preverili in ugotovili, da prejšnji dan ni bil prodan noben medvedek, pri fizičnem pregledu pa so ugotovili, da eden manjka. Pri pregledu blagajne za dan 6. 12. 2007 so dne 7. 12. 2007 ob 7.40 uri ugotovili manko 6,00 EUR (priloga B12).

Dne 10. 12. 2007 je v isti poslovalnici I.I. kupil blok in ga plačal pri blagajni, kjer je stala tožnica. Ta je šla čez izdelek s senzorjem, ga dala v vrečko, ki jo je izročila kupcu. Ta je ugotovil, da računa ni v njej, zato se je vrnil do blagajne in od tožnice zahteval račun, ki pa mu ga tožnica ni dala. Dne 10. 12. 2007 med 14.44 in 17.12 uro ni bil na blagajni št. 6 izdan noben račun, kar izhaja iz pregleda računov v prilogah pod B9. To so potrdili tudi B.B., ki je bila na zahtevo I.I. poklicana k blagajni, C.C., ki je bila pri dogodku prisotna in K.K. (l. št. 44-45), ki je na prošnjo tožnice vpogledal v sistem in ugotovil, da račun (za nakup bloka dne 10. 12. 2007) ni bil zaveden v bazo podatkov in da torej ni bil izdan (priloga B11). Tega dne so po zaključku blagajne ugotovili višek v višini cca 20,00 do 25,00 EUR.

Iz navedenega izhaja, da je tožnica v teh dneh trikrat prejela kupnino za kupljene artikle, za katere pa kupcema ob nakupu ni izdala računov, prodaja blaga pa tudi ni bila evidentirana. S tem ravnanjem je tožnica ravnala v nasprotju s 1. odstavkom 35. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot UPB2, Ur. l. RS, št. 98/2004 in nadalj.). Skladno s to določbo je podjetje dolžno za prodano blago oziroma opravljeno storitev potrošniku izdati račun, razen če ni z drugim predpisom drugače določeno. Tožnica kot blagajničarka bi tako morala kupcema izstaviti račune, še posebej, ker je njena neposredno nadrejena na to dolžnost svoje podrejene opozarjala. Kršila pa je tudi 13. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2005, kjer se je obvezala, da bo vestno, strokovno, pravočasno in dosledno opravljala svoje delo in upoštevala delodajalčeva navodila, 31. člen ZDR, po katerem mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, 32. člen ZDR, po katerem mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter 35. člen ZDR, ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Kršitve je storila najmanj iz hude malomarnosti, če ne celo naklepno, zato je s tem podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

V zvezi z odpovednim razlogom po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, da naj bi tožnica storila kaznivo dejanje tatvine po 211. členu KZ tako, da naj bi si dne 6. 12. 2007 iz blagajne prilastila 6,00 EUR, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izvedenih dokazov dejansko izhaja, da se je ob zaključku dne 6. 12. 2007 stanje v blagajni št. 6 ujemalo in da je blagajno zaključila tožnica, naslednji dan t.j. 7. 12. 2007 ob 7.40 uri, pa je blagajna izkazovala manko 6,00 EUR. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, se res lahko zaključi, da bi denar po zaključku blagajne iz blagajne vzela tožnica, vendar pa za to ni nobenega dokaza. Tako obstaja dvom, da je tožnica to dejanje storila, zato je v tem delu slediti zaključku sodišča prve stopnje, ki dopušča možnost, da se je pri štetju dne 6. 12. 2007 tožnica zmotila in kaznivega dejanja tatvine ni storila. Na podlagi tega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da odpovedni razlog po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, na podlagi katerega je bila tožnici tudi izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi ni utemeljen, saj vsi znaki kaznivega dejanja tatvine niso podani.

Glede na ugotovitev, da je podan odpovedni razlog po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, je potrebno skladno s 1. odstavkom 110. člena ugotoviti, ali obstajajo tudi okoliščine in interesi pogodbenih strank, ob upoštevanju katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici zapisala, da je zaradi njenih kršitev izgubila zaupanje v njeno sposobnost, da še naprej pravilno in zakonito opravlja delo na delovnem mestu „vodja oddelka I“. Tožnica pri svojem delu redno prihaja v stik z blagajno, denarjem in strankami, pošten odnos do denarja in ostalega premoženja družbe pa je osnova za delo v trgovini. Tožničin pristop do dela, neizpolnjevanje navodil nadrejenega, še posebej pa njena kršitev zakonskih določil odstopajo od pravilnega in običajnega dela drugih zaposlenih. Tožnica je bila pri toženi stranki, kot je izpovedala in kot izhaja tudi iz tožbenih navedb, zaposlena 33 let in v tem času ni zagrešila nobene disciplinske kršitve. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo opredelila do teh tožničinih navedb in navedla, da je vse to upoštevala že v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kljub temu pa je ugotovila, da tožnici glede na stopnjo kršitve in naravo delovnega mesta, ne more več zaupati. Na tem delovnem mestu lahko dela le oseba, ki je vredna polnega zaupanja, to pa tožnica po ugotovljenih kršitvah ni več, saj je zaupanje zlorabila kar trikrat, zato tožena stranka delovnega razmerja z njo ne more nadaljevati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te okoliščine takšne, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico do izteka odpovednega roka in to tudi ni v interesu tožene stranke. Kot je že večkrat ugotovilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (npr. sodba opr. št. VIII Ips 224/2004 z dne 22. 3. 2005, sodba opr. št. VIII Ips 454/2009 z dne 25. 1. 2011 in sodba VIII Ips 86/2010), da kasiranje denarja mimo blagajne (torej brez evidentiranja prodaje in s tem izdaje računa), že samo po sebi pomeni hudo kršitev delovnih obveznosti, zaradi katere je porušeno zaupanje med delavcem in delodajalcem, ki je pri poslovanju z denarjem nujno, ne glede na višino zneskov. Res je, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena preko 30 let, vendar pa dolžina delovne dobe in dejstvo, da v tem času ni bila disciplinsko obravnavana zaradi kršitev delovnih obveznosti, ni takšna okoliščina, ki bi lahko vzbudila dvom v zatrjevanje tožene stranke, da je izgubila zaupanje v tožnico in da nadaljevanje delovnega razmerja ni možno do izteka odpovednega roka, saj je tožnica v zelo kratkem obdobju (od 4. 12. 2007 do 10. 12. 2007) kar trikrat storila hujšo kršitev delovne obveznosti. Tako so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za zakonitost sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Glede na ugotovitev, da je tožena stranka tožnici povsem zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je pritožba tožene stranke utemeljena. Iz tega razloga ji je pritožbeno sodišče ugodilo, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alinea 358. člena ZPP) in skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, stroškov pa ni priglasila, tožnica sama krije tudi svoje stroške pritožbenega postopka in revizijskega postopka.