Jedro

Resda je bila z odločbo Ustavnega sodišča Up-360/05 z dne 2. 10. 2008 ugotovljena kršitev ustavne pravice do pokojnine slovenskemu državljanu, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da državljanstvo nima odločilnega razlikovalnega pomena, saj je bistvo ustavne odločbe v opredelitvi narave pravice do pokojnine. Dejstvo, da tožnik ni državljan Republike Slovenije, ne pomeni, da se učinki navedene odločbe ne morajo raztezati nanj.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 2. 2. 2009 in 3. 10. 2008 o zavrženju tožnikove zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine in zadevo vrnilo toženi stranki v nadaljnji postopek in odločanje.

2. Ugotovilo je, da je tožnik 22. 8. 2007 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Zahteva je bila zavrnjena z odločbo tožene stranke št. 14 4181426 z dne 1. 4. 2008, zoper katero se tožnik ni pritožil. Tožniku je bila sicer z odločbo nosilca zavarovanja v Republiki Srbiji z dne 5. 12. 2000 priznana pravica do starostne pokojnine na podlagi skupne pokojninske dobe 40 let in 1 dan, dopolnjene v Republiki Srbiji in Republiki Sloveniji od 1. 7. 2000 dalje. Tožena stranka je ob uporabi določbe 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/99 in naslednji) ugotovila, da je tožnik s pridobitvijo starostne pokojnine v Republiki Srbiji že izrabil možnost izbire pokojnine po tem členu, zato na podlagi iste pokojninske dobe ne more pridobiti pravic iz pokojninskega zavarovanja tudi v Republiki Sloveniji. Tožnik je nato dne 14. 7. 2008 ponovno vložil zahtevo za priznanje pravic, ki jo je tožena stranka z izpodbijano prvostopenjsko odločbo z dne 3. 10. 2008 zavrgla s sklicevanjem na 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji), pritožbo zoper to odločbo pa zavrnila (z odločbo z dne 2. 2. 2009). Ker tožena stranka pri svoji odločitvi ni upoštevala odločbe Ustavnega sodišča Up-360/05 z dne 2. 10. 2008 in v zvezi s tem spremenjeno pravno naziranje 177. člena ZPIZ-1, ki priznava zavarovancu, če izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine glede na starost in pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji, pravico do pokojnine tudi v primeru, če mu je bila v drugi državi s področja bivše Jugoslavije že priznana pravica do pokojnine tudi ob upoštevanju v Republiki Sloveniji dopolnjene dobe, je sodišče ugotovilo, da tožena stranka nove zahteve ne bi smela zavreči, ampak bi jo z ustavno skladno razlago 177. člena ZPIZ-1 morala obravnavati po vsebini. Zato sta izpodbijani odločbi nepravilni in ju je sodišče odpravilo. Ker dejansko stanje v zvezi s pogoji za odmero pokojnine in višine le-te ni bilo razčiščeno, je sodišče na podlagi prve alineje prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi razlogi in pravno presojo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v zadevi izkazana situacija iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, saj se po izdaji pravnomočne odločbe tožene stranke z dne 1. 4. 2008 dejansko ali pravno stanje, na katero se opira ponovni zahtevek, ni spremenilo. V zvezi s stališčem pritožbenega sodišča, da se je pravna podlaga (drugačno tolmačenje 177. člena ZPIZ-1) spremenila zaradi odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-360/05-39 z dne 2. 10. 2008, je tožena stranka mnenja, da je bila ta še vedno ista do izdaje dokončne izpodbijane odločbe z dne 2. 2. 2009. Citirana odločba Ustavnega sodišča se namreč nanaša na slovenskega državljana, ostali odločbi Ustavnega sodišča Up-1419/08 z dne 22. 10. 2009 in Up-770/06 z dne 27. 5. 2009 pa sta bili izdani po izpodbijani odločbi in bi lahko vplivali le na pravico tožnika, da pozneje postavi zahtevek, ne moreta pa se upoštevati za nazaj. Ker je vprašanje formalne in materialne zakonitosti izpodbijane odločbe z dne 2. 2. 2009 in sklepa z dne 3. 10. 2009 potrebno presojati po dejanskem in pravnem stanju, kakršno je bilo ob izdaji navedenih aktov, je z izpodbijanima sodbama po mnenju revidenta podana tudi kršitev določbe pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 63. člena ZDSS-1. Odločitev, da naj tožena stranka v ponovljenem postopku upošteva tudi citirani odločbi Ustavnega sodišča, ki se ne nanašata na slovenske državljane, časovno presega tudi okvir sodne presoje zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke z dne 2. 2. 2009. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji).

7. Tožena stranka ni določno opredelila bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi naj bi bila obremenjena sodba sodišča druge stopnje. Sklicuje se sicer na bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 63. člena ZDDS-1, vendar brez vsakršne navedbe, v čem naj bi bilo postopanje sodišča v nasprotju z navedeno določbo, ki predpisuje, kdaj je socialni spor sploh dopusten. Zato sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo z vidika tega revizijskega razloga. V kolikor pa tožena stranka navedeno kršitev povezuje z napotki sodišča druge stopnje, katere odločbe Ustavnega sodišča naj v ponovnem postopku upošteva, to ne predstavlja vprašanja postopka, temveč materialno pravne presoje.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Zmotno je stališče tožene stranke, da gre za primer iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Iz navedenega člena, ki se uporablja v zvezi z 12. in 249. členom ZPIZ-1, izhaja, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se v isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njem že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako pa organ ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. V zvezi s tem je pomembno, da se je od tožnikove ponovne vložitve zahteve z dne 14. 7. 2008 spremenilo tolmačenje pravne podlage za ugoditev oziroma zavrnitev zahteve za priznanje starostne pokojnine v zvezi z določbo 177. člena ZPIZ-1. 10. Resda je bila z odločbo Ustavnega sodišča Up-360/05 z dne 2. 10. 2008 (objavljena v Ur. l. RS, št. 113/08 z dne 1. 12. 2008) ugotovljena kršitev ustavne pravice do pokojnine slovenskemu državljanu, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da državljanstvo nima odločilnega razlikovalnega pomena, saj je bistvo ustavne odločbe v opredelitvi narave pravice do pokojnine. Ustavno sodišče je pojasnilo, da jedro pravice do pokojnine pomeni pravico posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov pokojninskega zavarovanja in ob izpolnjenih drugih pogojih pridobi in uživa pokojnino, ki mu zagotavlja socialno varnost. Dejstvo, da tožnik ni državljan Republike Slovenije, ne pomeni, da se učinki navedene odločbe ne morajo raztezati nanj (kot zmotno zatrjuje revidentka). Še bolj jasno to izhaja iz kasnejše odločbe Up-770/06 z dne 27. 5. 2009, ko je Ustavno sodišče obravnavalo ravno takšno situacijo, kot je tožnikova (ni šlo za slovenskega državljana) in navedlo, da je pravica do pokojnine oziroma do denarnih dajatev iz socialnega zavarovanja varovana tako s pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave, kot s pravico do lastnine iz 33. člena Ustave. Pravica iz prvega odstavka 50. člena Ustave je zagotovljena le državljanom Republike Slovenije, pravica iz 33. člena Ustave pa je zagotovljena ne glede na državljanstvo. V obseg varstva, ki ga zagotavlja 33. člen Ustave, sodi tudi pravica do izbire pokojnine, ki jo bo upravičenec užival, če izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin, saj ima ta pravica premoženjski izraz.

11. Vrhovno sodišče je že v več (1) zadevah obrazložilo, da se je z odločbo Ustavnega sodišče Up-360/05 z dne 2. 10. 2008 spremenilo tolmačenje pravne podlage za ugoditev oziroma zavrnitev zahteve za priznanje starostne pokojnine v zvezi z določbo 177. člena ZPIZ-1. Gre za tolmačenje, da ima zavarovanec (ne glede na državljanstvo) ob pravilni razlagi določbe 177. člena ZPIZ-1 in ob upoštevanju določbe 36. člena tega zakona (če izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine glede na starost in pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji) pravico do priznanja pokojnine tudi v primeru, če mu je bila v drugi državi iz področja bivše Jugoslavije že priznana pravica do pokojnine tudi ob upoštevanju v Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe. Zato je zmotno stališče tožene stranke, da je tožnik s pridobitvijo pravice do starostne pokojnine v Republiki Srbiji že izrabil možnost izbire pokojnine po 177. členu ZPIZ-1 oziroma uveljavljanja pokojnine tudi v Republiki Sloveniji. Kot sta pravilno pojasnili že sodišči nižje stopnje bo morala tožena stranka navedeno ustavno skladno razlago 177. člena ZPIZ-1, vsebovano že v Up-360/05 in kasnejših odločbah upoštevati pri odločanju o tožnikovi zahtevi za priznanje starostne pokojnine.

12. Glede na navedeno sta sodišči nižje stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugodili tožnikovemu zahtevku, izpodbijani odločbi odpravili, ter zadevo vrnili toženi stranki v nadaljnji postopek in odločanje.

13. V skladu z navedenim in na podlagi 378. člena ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Glej VIII Ips 74/2008 z dne 12. 1. 2010, VIII Ips 274/2008 z dne 7. 4. 2010, VIII Ips 280/2009 z dne 5. 4. 2011 in druge.