Jedro

Na podlagi odločitev Ustavnega sodišča RS se določbe 177. člena ZPIZ-1 ne more več tolmačiti na način, kot jo je tolmačila tožena stranka v času odločanja o tožnikovi prvi zahtevi za priznanje starostne pokojnine, ki je bila zavrnjena, češ da je tožnik že pridobil to pravico v Republiki Srbiji. Iz tega razloga je nova zahteva tožnika za priznanje starostne pokojnine v Republiki Sloveniji dopustna in je tožena stranka ne bi smela zavreči.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi toženke z dne 2. 2. 2009 in 3. 10. 2008 in zadevo vrnilo toženki v nadaljnji postopek in odločanje.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

K pritožbi tožeče stranke: Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izda sodbo, da ima tožnik pravico do razlike sorazmernega deleža slovenske starostne pokojnine od dneva vložitve tožbenega zahtevka 1. 7. 2000 do dneva izdaje odločbe, v zvezi z delovno dobo v podjetju „Ž.“ za čas od 12. 11. 1971 do 31. 5. 1992, kot tudi v zvezi z beneficirano delovno dobo in da mu je toženka dolžna povrniti stroške postopka. Meni, da sodba ni bila izdana na podlagi dejanskega stanja v predmetni zadevi. Tožnik je bil zaposlen v podjetju Ž. od 12. 11. 1971 do 31. 5. 1992 in ima tako pravico do beneficirane delovne dobe. Navede, da je zoper državo Slovenijo in toženko vložil odškodninsko tožbo pri sodišču v Strasbourgu.

K pritožbi tožene stranke: Toženka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da je v predmetni zadevi izkazala situacijo iz 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), saj se po izdaji pravnomočne odločbe toženke z dne 1. 4. 2008 dejansko stanje ali pravno stanje, na katero se opira ponovni zahtevek ni spremenilo. Pri tem se tudi ni spremenilo sodna praksa glede tolmačenja 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), saj tožnik ni slovenski državljan in je tako imela toženka vso podlago za zavrženje ponovne zahteve tožnika za priznanje pravice do starostne pokojnine in je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 2. 2. 2009, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper sklep toženke z dne 3. 10. 2008, s katero je bila zavržena njegova zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine. Zahteva tožnika je bila zavržena iz razloga, ker je bilo o pravici tožnika do starostne pokojnine že pravnomočno odločeno z odločbo toženke z dne 1. 4. 2008. Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnik 22. 8. 2007 vložil zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine, kar je toženka zavrnila z odločbo z dne 1. 4. 2008 zoper katero se tožnik ni pritožil. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila tožniku z odločbo nosilca zavarovanja v Republiki Srbiji z dne 5. 12. 2000 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 7. 2000 dalje, na podlagi skupne pokojninske dobe 40 let, 0 mesecev in 1 dan, dopolnjene v Republiki Srbiji in Republiki Sloveniji. Tožnik je v Republiki Sloveniji dopolnil 27 let, 4 mesece in 27 dni pokojninske dobe, upoštevajoč štetje zavarovalne dobe s povečanjem v trajanju 6 let, 7 mesecev in 25 dni. Toženka je pri izdaji odločbe z dne 1. 4. 2008 uporabila določbo 177. člena ZPIZ-1 in štela, da je tožnik s pridobitvijo pravice do starostne pokojnine v Republiki Srbiji že izrabil možnost izbire pokojnine po tem členu, zato na podlagi iste pokojninske dobe ne more pridobiti pravic iz pokojninskega zavarovanja tudi v Republiki Sloveniji. Tožnik je 14. 7. 2008 ponovno vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, kar je toženka s sklepom z dne 3. 10. 2008 zavrgla, ker je štela, da se tožnikova zahteva nanaša na isto dejansko in pravno stanje, na podlagi katerega je bilo odločeno že s pravnomočno odločbo z dne 1. 4. 2008. Pri tem je kot materialnopravno podlago uporabila 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da toženka pri svoji odločitvi ni upoštevala, da se je z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up-360/05 z dne 2. 10. 2008 spremenila pravna podlaga, na katero se opira tožnikov zahtevek, saj se je v celoti spremenilo pravno naziranje 177. člena ZPIZ-1. Na podlagi odločitev Ustavnega sodišča RS tudi v zadevi Up-1419/08 z dne 22. 10. 2009 in Up-770/06 z dne 27. 5. 2009 se določbe 177. člena ZPIZ-1 ne morejo več tolmačiti na način, kakor je to tolmačila toženka v času odločanja tožnikove prve zahteve za starostno pokojnino. Ravnanje sodišča prve stopnje, ko je odpravilo odločbo toženke z dne 2. 2. 2009 in sklep z dne 3. 10. 2008 in je zadevo vrnila v nadaljnji postopek in odločanje, je tako pravilno. Ravno zadnji navedeni odločitvi Ustavnega sodišča RS se ne nanašata zgolj na slovenske državljane, kot je bilo to v primeru Up-360/05, temveč se zadeva Up-770/06 nanaša prav na takšno dejansko stanje, kot je v tej zadevi. Tako ni zmotno stališče sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka pri odločanju v ponovljenem postopku upoštevati navedene odločbe Ustavnega sodišča RS.

Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo, ko je zadevo vrnilo toženi stranki v nadaljnji postopek in odločanje, saj je za takšno odločitev podlaga v 1. alinei 1. odstavka 82. člena ZDSS. Če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi lahko, ne glede na določbo 2. odstavka 81. člena ZDSS izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženki izdajo novega upravnega akta, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Takšno stališče je sodišče prve stopnje zavzelo zaradi tega, ker toženka zaradi zavrženja tožnikove zahteve ni ugotavljanja dejanskega stanja v zvezi s pogoji za odmero pokojnine in višino le-te.

Iz navedenih razlogov je bilo obe pritožbi zavrniti v skladu s 353. členom ZPP, kot neutemeljeni, saj niso bili podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

V skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam, saj v pritožbi ni uspel.