Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Revidenta nista obrazložila, kakšne konkretne zelo hude posledice ima zanju v tem upravnem sporu izpodbijana odločitev in takih posledic tudi nista z ničemer izkazala. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja (pričakovana pravica), zaradi česar revidenti samo s sklicevanjem na nepridobitev te pravice ne morejo izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločitve.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Četrta in peta tožeča stranka sami trpita svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo (II. In III. točka izreka sodbe in sklepa) sodišča prve stopnje sta četrta in peta tožeča stranka (revidenta) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujeta s 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglašata tudi stroške postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S sklepom je sodišče prve stopnje tam navedeni zadevi združilo v skupno obravnavo in odločanje ter odločilo, da se zadeva naprej vodi kot I U 1515/2012 (1. točka izreka sodbe in sklepa). Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbi zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 301-110/1993-142 z dne 19. 12. 2011, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 4903-30/2007-32-045102 z dne 4. 9. 2012 (II. točka izreka sodbe in sklepa), in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe). S prvostopenjsko odločbo je upravni organ v ponovnem postopku na podlagi 54. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) odločil, da se zahteva vlagateljev za vračilo tam navedene podržavljene nepremičnine - poslovni prostor detajlistične trgovine - kot neutemeljena zavrne (1. točka izreka odločbe) in da vsaka stranka sama trpi svoje stroške (2. točka izreka odločbe). Tožena stranka je s citirano odločbo pritožbi zavrnila (1. točka izreka odločbe) in ugotovila, da stroški pritožbenega postopka niso bili zaznamovani (2. točka izreka odločbe).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se izrecno sklicuje revizija, je ta dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

6. Revidenta navajata, da „ker gre za zahtevek, ki bistveno presega cenzus 20.000 EUR, cenilna vrednost za tožnike pa je skupaj 155.000 EUR, gre za hude posledice za stranke. Zakon je bil uporabljen v škodo tožečih strank in s tem je kršeno načelo enakega obravnavanja vprašanja, ki so za stranke pomembna in imajo lahko hude posledice, torej zmanjšanje ali neplačilo odškodnine za odvzeto premoženje.“

7. S temi navedbami pa revidenta nista obrazložila, kakšne konkretne zelo hude posledice ima zanju v tem upravnem sporu izpodbijana odločitev in takih posledic tudi nista z ničemer izkazala. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 71/2010, X Ips 102/2010, X Ips 472/2009 in X Ips 38/2008) gre pri denacionalizaciji (kot je tudi ta primer) za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja (pričakovana pravica), zaradi česar revidenti samo s sklicevanjem na nepridobitev te pravice ne morejo izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 tako ni izkazan.

8. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 9. Revidenta z revizijo nista uspela, zato sama trpita svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).