Jedro

Že iz površine prostorov 601 m2, ki je izhajala iz obsega podržavljenja predmetne poslovno stanovanjske stavbe in je bila navedena v odločbi o podržavljenju ter iz površine prostorov, kot izhaja iz navedb v cenitvi izvedenca, to je prav tako 601 m2 ter glede na število lokalov v njej, izhaja, da je bilo o odškodnini za detajlistično trgovino, ki se je nesporno nahajala v tej poslovno stanovanjski stavbi, že odločeno s pravnomočno odločbo Upravne enote Ljubljana št. 362-636/93-55 z dne 31. 1. 2007, kot je pravilno ugotovil tudi prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi. Z navedeno delno odločbo je bilo namreč že pravnomočno odločeno o odškodnini za podržavljeno nepremičnino, ki je obsegala enosobno stanovanje in šest poslovnih prostorov v stanovanjsko poslovni stavbi.

Izrek

Zadevi I U 1515/2012 in I U 1532/2012 se združita v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva naprej vodi kot I U 1515/2012. Tožbi se zavrneta.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnil zahtevo vlagateljev za vračilo podržavljene nepremičnine – poslovni prostor detajlistične trgovine (parc. št. 46/5 k.o. …). V obrazložitvi opisuje dotedanji potek postopka in navaja, da je Upravno sodišče s sodbo U 1834/2010 z dne 29. 3. 2011 tožbi zavezanke A. d.d. ugodilo in prvostopno odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. Navaja, da sta se najprej pri upravni enoti vodila ločeno dva postopka, in sicer št. 362-636/93 (zahteva za stavbo in stavbno zemljišče) in št. 301-110/93 (zahteva za podjetje), iz katerih izhaja, da je zahteva za denacionalizacijo popolnoma identična in se nanaša na iste parcele. Prvotna zadeva št. 362-636/93 se je po vložitvi zahteve za denacionalizacijo razdelila na en spis, ki se vodi pod št. 301-110/93, v katerem je obravnavano podjetje B., v preostalem delu, v katerem je tudi parc. št. 46/5 z vsemi nacionaliziranimi poslovnimi prostori in stanovanji, pa pod št. 362-636/93. Ugotavlja, da je bila nepremičnina (hiša št. …) parc. št. 46/5 k.o. … podržavljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58) dne 26. 12. 1958 C.C. do 3/5, D.D. do 1/5 in E.E. do 1/5. Odpisano dejansko z odločbo z dne 8. 10. 1959, ko se je na predmetni nepremičnini vpisala družbena lastnina. Torej je bila s to odločbo podržavljena stanovanjsko poslovna zgradba na parc. št. 46/5 (hiša št. …) v celoti, se pravi skupaj vsa stanovanja in poslovni prostori (torej tudi prostori bivše detajlistične trgovine). Pred tem je bila leta 1953 od prvotne parc. št. 46/5 po delitvi odpisana parc. št. 46/23 – skladišče in dvorišče. Iz zemljiške knjige pa ne izhaja, da bi bil od leta 1948 naprej (razen leta 1953) odpisan še kakšen drug del parc. št. 46/5. Z odločbo Komisije za nacionalizacijo z dne 6. 5. 1960 je bilo nato iz nacionalizacije izvzetih več stanovanj v tej hiši. Upravni organ tako ugotavlja, da so bili C.C., D.D. in E.E. leta 1958 lastniki celotne stavbe na … kot fizične osebe. Poslovni prostor detajlistične trgovine je bil tako zajet v nacionalizaciji z odločbo Komisije za nacionalizacijo z dne 8. 10. 1959, ko je bila nacionalizirana stavba na parc. št. 46/5 – stavbišče s hišo, dvorišče in gospodarsko poslopje in se je denacionalizacija v tem delu vodila pod št. 362-636/93. Iz zadeve izhaja, da se poslovni prostor detajlistične trgovine iz tega postopka ni izvzel in se je ugotovila višina odškodnine za vse, kar je bilo nacionalizirano. To potrjuje tudi izvedeniško poročilo izvedenca F.F. z dne 22. 3. 2006 o določitvi vrednosti nepremičnine parc. št. 46/5 in izvedeniško poročilo izvedenca F.F. z dne 16. 11. 2006 o določitvi vrednosti nepremičnine detajlistične trgovine parc. št. 46/5. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe prvostopni organ navaja, da se je sporna detajlistična trgovina nahajala v pritličju glavne stavbe na naslovu …, kasneje …. Stavba je imela pritličje ter prvo in drugo nadstropje. V pritličju so se nahajali poslovni prostori, v nadstropjih pa stanovanja. To ni sporno. Kolikor pa to ni sporno, je povsem jasno, da je bila v celoti že odškodovana podržavljena poslovno stanovanjska hiša. V času podržavljenja je bilo namreč v hiši sedem stanovanj. Vsa, razen enosobnega stanovanja v prvem nadstropju (v izmeri 49 m2), so bila izvzeta iz nacionalizacije. C.C. je ostalo 170 m2, D.D. 208 m2, E.E. pa 196 m2, skupaj z nacionaliziranim stanovanjem v prvem nadstropju torej 623 m2 v dveh nadstropjih, kar znaša na eno nadstropje 312 m2. Iz načrtov hiše izhaja, da so bile površine v pritličju in nadstropjih enake, torej je površina pritličja tudi okoli 312 m2. Cenilec je površino pritličja že ocenil v tej površini (314 m2), torej je vključil celotno pritličje. Povsem nelogično je, da bi bil poslovni prostor trgovine v površini 142 m2 na eni strani vhoda v hišo, štirje poslovni prostori v izmeri 314 m2 pa na drugi strani vhoda. Načrti in fotografije predmetne hiše ne kažejo nobene nesimetričnosti tega objekta. Upravni organ še pojasnjuje, da do razlik v površini prihaja, ker se v cenitvah ocenjujejo odvzeti prostori (stanovanje, lokali), v izločitvah so upoštevani stanovanjski prostori, uporabnikom stavbe pa so po podržavljenju ostali za uporabo vsi skupni prostori (stopnišča, avle in hodniki), ki pa seveda pri ocenjevanju nikjer niso upoštevani, predstavljajo pa razliko do bruto površine. Tako upravni organ zaključuje, da je o zahtevku za odškodnino za detajlistično trgovino v poslovno stanovanjski stavbi na … v … že pravnomočno odločeno z delno odločbo z dne 31. 1. 2007, s katero je prvostopni organ odločal glede zahteve za denacionalizacijo poslovnih prostorov v podržavljeni stanovanjsko poslovni stavbi, v kateri je bilo ocenjeno vse, kar ni bilo iz nacionalizacije izločeno (iz odločbe Komisije za nacionalizacijo pa ne izhaja, da bi bili poleg stanovanj izločeni še kakšni poslovni prostori).

Pritožbeni organ je z odločbo z dne 4. 9. 2012 pritožbi tožnikov zavrnil. Prva, druga in tretja tožnica v tožbi navajajo, da je bilo C.C. leta 1948 podržavljeno trgovsko podjetje C.C. iz … (prej tvrdke B. v celoti, torej grosistične in detajlistične trgovine, saj je bila ta del enega, nacionaliziranega podjetja). Določbe Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij jasno definirajo, kaj vse sodi v premoženje nacionaliziranega podjetja, ki se odvzame lastnikom. Iz zapisnika o nacionalizaciji z dne 29. 4. 1948 in dodatka z dne 12. 5. 1948 ter sporočila začasne upraviteljice nacionaliziranega podjetja izhaja, da detajlistična trgovina, kot del podjetja C.C., ni več poslovala od leta 1948. Torej je bila nesporno nacionalizirana v okviru podjetja, zato je šlo torej za nacionalizacijo po Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Dalje navajajo, da sta prvo in drugostopni organ napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila predpise. Neupravičeno zatrjujeta, da je bila detajlistična trgovina eden izmed štirih poslovnih prostorov v pritličju hiše, ki naj bi bil ocenjen v poročilu z dne 16. 11. 2006 in vrnjen z odločbo z dne 31. 1. 2007. Za to trditev v upravnem spisu ni nobenega dokaza. Prav tako sta oba upravna organa sprejela nasprotno odločitev od strokovnega in argumentiranega mnenja izvedenca F.F., kar je nedopustno, saj sama ne razpolagata s strokovnim znanjem, ki je potrebno za ugotavljanje (drugačnih) dejstev, kot jih ugotavlja izvedenec. Poudarjajo, da je izvedenec F.F. nedvoumno pojasnil, da so poslovni prostori, označeni s črko A, ocenjeni v poročilu z dne 22. 3. 2006, v pritličju merili 172,25 m2, in v kleti 141,75 m2 – skupaj 314 m2. Poslovni prostori, označeni s črko B, ocenjeni v tem postopku kot detajlistična trgovina, pa so v pritličju merili 142,4 m2 in v kleti 45,30 m2. Tudi če se sešteje površina v vseh postopkih ocenjenih poslovnih prostorov v pritličju stavb na parc. št. 46/5 in 46/23 je evidentno, da je v tej površini upoštevano kvečjemu premalo in ne preveč prostorov. Po katastrskih podatkih sta namreč stavbišči parc. št. 46/5 in 46/23 (brez dvorišča) merili 571 m2 in 750 m2, skupaj 1321 m2. Izvedenec pa je ocenil manjšo površino, in sicer v izmeri 314 m2 (od česar je del prostorov dejansko v kleti) + 238 m2 (izvedeniško mnenje z dne 22. 3. 2006) + 160,05 m2 (izvedeniško mnenje z dne 29. 6. 2006) + 160 m2 + 187 m2 (izvedeniško mnenje z dne 16. 11. 2006) + 142,50 m2 (izvedeniško mnenje z dne 16. 11. 2006), skupaj torej 1201,55 m2. Pri tem je izvedenec F.F., ki je izdelal vsa izvedeniška mnenja v zvezi z nepremičnino na …, izrecno izjavil in pojasnil, da poslovni prostori detajlistične trgovine niso bili zajeti v več cenitvah, ampak so ocenjeni samo enkrat. Tožnice menijo, da izvedenec tega, če ne bi bilo res, ne bi izjavil. V nobenem primeru pa ni mogoče prezreti dokaza – strokovnega izvedenčevega mnenja in odločbe o utemeljitvi zgolj na laičnem in napačnem preračunavanju površin, ki jih je pred tem pravilno in strokovno preračunal že izvedenec ter na ogledu stare fotografije. Menijo, da so v postopku denacionalizacije nesporno dokazale, da poslovni prostori, označeni s črko B, ocenjeni v tem postopku kot detajlistična trgovina, ki so v pritličju merili 142,40 m2 in v kleti 45,30 m2, niso bili zajeti v nobeni odločbi o denacionalizaciji, zato jim zanje pripada odškodnina. Sodišču predlagajo, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v novo odločanje, toženki pa naloži povrnitev njihovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Četrti tožnik in peta tožnica v tožbi navajata, da je upravni organ ob jasno postavljenem odgovoru izvedenca F.F. napravil zaključek, ki je nerazumljiv ter v nasprotju tako z izvedeniškim stališčem, kot tudi z vsemi ostalimi podatki spisa, ki obsegajo fotografije stavbe, načrte pritličja, kletnih prostorov, nadstropij in dvoriščnih objektov. Opozarjata, da izračuni upravnega organa niso pravilni in da glede na nacionalizacijske odločbe oziroma odločbe o izvzetju iz nacionalizacije ne morejo predstavljati računske osnove za nekaj, kar je moč izračunati iz načrtov stavbe. Poudarjata tudi, da je pri odločbah o izvzetju iz nacionalizacije kvadratura nenatančna. Način merjenja kvadrature je bruto in neto. V odločbe se nikoli niso pisale natančne izmere, zato gre za popolnoma nestrokoven pristop in napačno izbrano kategorijo. Nobeno izvedeniško mnenje, ki ga je pripravil izvedenec v tej zadevi, ni izračunavalo kvadratur na tak način, ker je nestrokoven in seveda zato nenatančen in napačen. Menita, da je kljub temu za indikacijo najboljši način kontrole preko kvadrature, ki je zapisana v načrtih. Tožnika sta v svojih pripombah na ugotovitve upravnega organa natančno prikazala kvadrature, ki pa seveda ne izhajajo iz meritev „preko palca“, pač pa iz navedb v načrtih. Menita pa tudi, da upravni organ izvedeniškega mnenja, ki je strokovno pripravljeno in sprejeto v vseh ostalih postopkih, ne more enostavno preskočiti in o njem sploh ne podati nobene ocene. Opozarjata tudi na to, da je bil na naroku sprejet sklep, da se postavi drug izvedenec, ki naj napravi še dodatno mnenje. Postavitev novega izvedenca je upravni organ brez ustrezne obrazložitve in razlogov preskočil. Poudarjata, da so v upravnem spisu relevantni gradbeni podatki, tako da strokovno usposobljeni osebi ni problematično izračunati kvadrature, ki so bile vključene v cenitev tako imenovane grosistične trgovine in del cenitvenega poročila z dne 22. 3. 2006 ter le-to primerjati s poročilom, ki ga je izvedenec F.F. napravil za detajlistično trgovino 16. 11. 2006. Sodišču predlagata, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v zvezi s pritožbeno odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje s pritegnitvijo novega izvedenca.

Toženka v obeh zadevah odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

Stranka z interesom A. d.d. v odgovoru na tožbo četrtega tožnika in pete tožnice navaja, da je bilo o predmetnem premoženju že v celoti pravnomočno odločeno, zato sodišču predlaga, da obe tožbi združi v skupno obravnavanje ter ju kot neutemeljeni zavrne.

K I. točki izreka: Sodišče je obe tožbi združilo v skupno obravnavo in odločanje na podlagi prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker se obe nanašata na isti predmet. K II. točki izreka: Tožbi nista utemeljeni.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bila za poslovni prostor detajlistične trgovine v poslovno stanovanjski stavbi na naslovu … (parc. št. 46/5 k.o. …), že določena odškodnina s pravnomočno odločbo št. 362-636/93-55 z dne 31. 1. 2007. Prve tri tožnice pa ugovarjajo tudi v izpodbijani odločbi ugotovljenemu temelju podržavljenja predmetnega poslovnega prostora detajlistične trgovine.

Uvodoma sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Upravnega sodišča I U 1834/2010 z dne 29. 3. 2011, v kateri je sodišče navedlo, da stališče, da je detajlistična trgovina prešla v družbeno premoženje po Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, ni pravilno. Navedlo je, da dejstvo, da je bila v okviru Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarski podjetij podržavljena le parc. št. 46/23, ne pa tudi poslovno stanovanjski objekt – detajlistična trgovina, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS z dne 11. 1. 1954, v kateri je jasno zapisano, da hiša na … ni bila predmet razlastitve. Enako izhaja tudi iz podatkov zemljiške knjige. Iz zapisnika z dne 29. 4. 1948 in dodatka, na katera se sklicujejo prve tri tožnice v tožbi, izhaja, da C.C. od 1. 2. 1947 ne vodi več detajlistične trgovine ter da se v teh prostorih nahaja državno trgovsko podjetje G., pa tudi dejstvo, da C.C. trgovino temu podjetju oddaja v najem. Razpolaganje (oddaja v najem) s strani lastnice hiše pa kaže tudi, da trgovina ni bila podržavljena brez pravnega naslova (neplačevanje najemnine, pa četudi odrejeno oblastveno, ne kaže na odvzem lastninske pravice). Sodišče je tako že v omenjeni sodbi presodilo, da je bila predmetna detajlistična trgovina predmet podržavljenja po ZNNZ ter da je bila o tem izdana tudi odločba. Na tej podlagi je, razen izvzetih stanovanj, v družbeno lastnino prešla celotna zgradba. Tako sodišče zavrača tožbene navedbe prvih treh tožnic, da je bila detajlistična trgovina nacionalizirana v okviru podjetja po Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij.

Iz upravnih spisov zadeve dalje izhaja, da so bili v stavbi na parc. št. 46/5 podržavljeni prostori: eno enosobno stanovanje v prvem nadstropju, štirje poslovni prostori v pritličju ter dva poslovna prostora v dvoriščnem traktu. Iz odločbe Oddelka za upravno pravne zadeve z dne 9. 12. 1964 izhaja, da so imeli podržavljeni prostori izmero 601 m2. Dalje sodišče tudi ugotavlja, da skica izvedenca F.F. ne izkazuje, da bi bili v pritličju več kot štirje poslovni prostori. Premoženje, ki je bilo podržavljeno po ZNNZ, je cenil izvedenec F.F. s cenitvijo z dne 22. 3. 2006, ki je bila podlaga za določitev odškodnine v odločbi z dne 31. 1. 2007. Da bi bilo v pritličju več poslovnih prostorov, ne izhaja niti iz njegovih navedb v cenitvi pod točko 5.21. V točki 6.1 Cenitev poslovnih prostorov v času podržavljenja dalje izhaja, da je cenil 601 m2 “koristnih“ površin, in sicer v glavni poslovno stanovanjski hiši je poslovnih prostorov okoli 314 m2, v prizidku pa je preostala razlika 238 m2. Po presoji sodišča glede na zgoraj navedeno že iz površine prostorov 601 m2, ki je izhajala iz obsega podržavljenja predmetne poslovno stanovanjske stavbe na naslovu … in je bila navedena v odločbi o podržavljenju ter iz površine prostorov, kot izhaja iz navedb v cenitvi izvedenca F.F. z dne 22. 3. 2006, to je prav tako 601 m2 ter glede na število lokalov v njej, torej štirje poslovni prostori v glavni stavbi in dva v prizidku, izhaja, da je bilo o odškodnini za detajlistično trgovino, ki se je nesporno nahajala v tej poslovno stanovanjski stavbi, že odločeno s pravnomočno odločbo Upravne enote Ljubljana št. 362-636/93-55 z dne 31. 1. 2007, kot je ugotovil tudi upravni organ v izpodbijani odločbi. Z navedeno delno odločbo je bilo namreč pravnomočno odločeno o odškodnini za podržavljeno nepremičnino parc. št. 46/5 k.o. …, ki je obsegala enosobno stanovanje in šest poslovnih prostorov v stanovanjsko poslovni stavbi na naslovu … v …, prej ….

Glede tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na navedbe izvedenca F.F. v njegovih pojasnilih glede obsega cenitve v njegovem poročilu z dne 22. 3. 2006, ki je bilo podlaga za določitev odškodnine v odločbi z dne 31. 1. 2007 ter v poročilu z dne 16. 11. 2006, v katerem je izvedenec F.F. vrednotil detajlistično trgovino na …, parc. št. 46/5 k.o. …, sodišče ugotavlja, da je izvedenec F.F. v pojasnilu z dne 2. 1. 2007 prvostopnemu organu pojasnil, da predvideva, da so se v površini 314 m2 nahajali poslovni prostori, ki so v priloženi skici označeni s črko A ter da je po njegovem mnenju pri obeh cenitvenih poročilih šlo za različne poslovne prostore, vendar pa je poudaril, da tega, glede na zelo razdrobljene in skope podatke v času podržavljenja, ni mogoče zanesljivo trditi. V dopisu prvostopnemu organu z dne 16. 9. 2009 pa je izvedenec F.F. navedel, da so bili podatki za ocenjevanje izredno skopi ter da je odgovor na vprašanje možnosti dvakratnega ocenjevanja poslovnega prostora detajlistična trgovina težko podati. Tako ne drži trditev tožnikov, da sta upravna organa obeh stopenj odločila nasprotno od pojasnila izvedenca F.F.. Sicer pa je v zvezi s tem treba dodati, da ni naloga izvedenca, da pozneje pojasnjuje in obrazlaga obseg svoje cenitve, saj cenitev temelji na nalogi, ki jo izvedenec dobi.

Tožbene ugovore glede površine poslovno stanovanjske stavbe na naslovu …, parc. št. 46/5 k.o. … oziroma podržavljenih poslovnih prostorov v tej stavbi, ki naj bi bila po navedbah tožnikov večja od ugotovitev upravnega organa v prvostopni izpodbijani odločbi, pa bi tožniki morali podati v postopku izdaje odločbe z dne 31. 1. 2007, s katero je bilo, kot že navedeno, odločeno o odškodnini za podržavljeno nepremičnino parc. št. 46/5 k.o. …, ki je obsegala enosobno stanovanje in šest poslovnih prostorov.

V zvezi s tožbenim ugovorom četrtega tožnika in pete tožnice, da je bil na naroku sprejet sklep, da se postavi drug izvedenec, ki naj napravi dodatno mnenje, pa sodišče odgovarja, da sprejeti sklep organa ne zavezuje.

Po vsem povedanem sodišče zaključuje, da je odločitev v izpodbijani odločbi pravilna, zato je tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K III. točki izreka: Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.