Jedro

Za veljavnost sporazuma o odpustu dolga po 344. členu ZOR ni potrebno, da bi dolžnik izrecno privolil v upnikov odpust, pač pa zadostujejo že konkludentna dejanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo posojilo iz posojilne pogodbe z dne 24.12.1987 v celoti plačano dne 1.7.1992 ter toženi stranki naložilo, da je o tem dolžna tožniku izstaviti potrdilo. Poleg tega je toženo stranko obsodilo, da je dolžna plačati tožniku znesek 31.932,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 25.000,00 SIT, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V skladu s tožnikovim predlogom je izdalo tudi začasno odredbo, s katero je toženi stranki prepovedano kakršnokoli nadaljnje odtegovanje denarja od osebnega dohodka na podlagi upravne izplačilne prepovedi v breme poroka M.V. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena ZPP. Sodišču druge stopnje predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da prvo sodišče zmotno meni, da je prenehala tožnikova obveznost do tožene stranke, ker naj bi mu le-ta delno odpustila dolg. Tožena stranka tožniku nikoli ni dala izjave o odpustu dolga, tako izjavo pa tudi ne predstavlja potrdilo o stanju stanovanjskih posojil, ki je bilo dano stanovanjskemu skladu. V tem potrdilu obračunan 25% popust ne predstavlja izjave upnika dolžniku o odpustu dolga, saj to potrdilo ni bilo izdano posameznemu posojilojemalcu. Izjava pritožnice o odpustu dolga tožniku je bila podana šele v pobotnici, ki je pa tožnik ni podpisal. V nadaljevanju pritožba obrazlaga, kdo je dejansko in pravno izpolnil obveznosti iz posojilnih pogodb in kakšno pravno naravo ima razmerje med stanovanjskim skladom in tožnikom. Pritožnica tudi meni, da niso bili podani pogoji za izdajo začasne odredbe ter da zanjo tudi ni podana tožnikova aktivna legitimacija.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi ponavlja svoja stališča, ki jih je uveljavljala v postopku pred prvim sodiščem glede posameznih dejanskih in pravnih vprašanj. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prvo sodišče v razlogih izpodbijane sodbe izčrpno analiziralo posamezna dejanska in pravna vprašanja ter o njih sprejelo pravilne zaključke. Z njimi se sodišče druge stopnje v celoti strinja in jih sprejema kot pravilne ter se v zvezi s pritožbenimi izvajanji nanje tudi sklicuje. Na vse okoliščine, na katere opozarja pritožba, je prvo sodišče prepričljivo odgovorilo v izpodbijani sodbi in k prvostopnim razlogom v zvezi s pritožbenimi navedbami niti ni potrebne še kakšne dodatne obrazložitve. Kljub temu pa naj bo še enkrat poudarjeno, da dokazno gradivo ne dopušča drugačne presoje spornega razmerja med strankama, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Dejstvo je, da je Stanovanjski sklad Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad) izdal tožniku za poplačilo stanovanjskega posojila pri toženi stranki pismeno odobritev v višini 100% upravičeno zaprošenega zneska. Na tej podlagi bi tožnik pri Skladu dobil kredit v višini, v kakršni bi izkazal obstoj še neodplačanega stanovanjskega posojila. Višino neodplačanega stanovanjskega posojila pa je lahko tožnik izkazal le na podlagi potrdila tožene stranke o stanju stanovanjskih posojil. Tako potrdilo je tožena stranka tudi izdala dne 30.7.1993 in v katerem je navedla, da znaša tožnikov dolg 1.368.348,00 SIT ob upoštevanju 25% popusta.

Na podlagi take odločitve tožene stranke in takega potrdila je nato tožnik sklenil s skladom posojilno pogodbo za popolno poplačilo tožnikovega dolga pri toženi stranki v višini, kot ga je le-ta navedla v omenjenem potrdilu. Tožena stranka pri tem, ko je tožniku odobrila 25 % popust in kot to pravilno ugotavlja prvo sodišče, ni v tej zvezi postavila nikakršnih pogojev, zaradi katerih bi bil tožnik toženi stranki karkoli zavezan oziroma, da bi bil tožnik dolžan podpisati kakršnokoli izjavo o odpovedi morebitni njegovi pravici do tožene stranke. Tožnik je bil seznanjen o vsebini potrdila o višini njegovega dolga pri toženi stranki in se je s stanjem dolga tudi strinjal, kar pomeni, da se je tudi strinjal z odpustom dolga s strani tožene stranke, kot sicer opredeljuje prvo sodišče odobreni 25 % popust in kakršno opredelitev tožena stranka neutemeljena izpodbija. Toženec je sprejel 25 % popust tožene stranke, torej njen odpust dolga, ne da bi lahko pri tem računal, da bo tožena stranka za odpust dolga naknadno zahtevala izpolnitev določenih obveznosti.

Tožnik na kaj takega ni mogel računati, saj ni potreboval 25 % popusta (odpusta dolga), ker je imel pri Stanovanjskemu skladu Republike Slovenije odobreno posojilo v višini 100 % njegovega še neodplačanega stanovanjskega kredita. Višina posojila pri Skladu ni bila odvisna od popusta tožene stranke glede na to, da je bil Sklad pripravljen skleniti s tožnikom posojilno pogodbo za znesek, ki bi v celoti pokril tožnikov dolg pri toženi stranki. Posojilna pogodba med tožnikom in Skladom je bila sklenjena za višino posojila, ki je ustrezala tožnikovemu dolgu pri toženi stranki, višino celotnega tega tožnikovega dolga pa je sama tožena stranka sporočila Skladu. Iz vseh teh razlogov zato tožena stranka neutemeljeno izpodbija prvostopno sodbo, s katero je prvo sodišče povsem pravilno in zakonito odločilo o tožnikovih tožbenih zahtevkih.

V čem naj bi bila podana bistvena kršitve določb pravdnega postopka, v pritožbi ni podanih razlogov. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru tistih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, sodišče druge stopnje takih kršitev ni ugotovilo.

Glede na to, da je z zavrnitvijo pritožbe postala pravnomočna prvostopna sodba, je tudi pritoževanje proti začasni odredbi postalo brezpredmetno. Učinki začasne odredbe so časovno omejeni do pravnomočnosti prvostopne sodbe in bi bilo odveč obravnavati pritožbene razloge, s katerimi tožena stranka izpodbija utemeljenost njene izdaje.