Jedro

Po pravni teoriji in praksi ni potrebno, da bi dolžnik izrečno privolil v upnikov odpust dolga, ker zadostujejo konkludentna dejanja.

Izrek

Revizija tožene stranke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenim zahtevkom tožeče stranke, da se ugotovi, da je posojilo iz posojilne pogodbe pravdnih strank z dne 24.12.1987 v celoti poplačano dne 1.7.1992, da je tožena stranka zato dolžna izstaviti tožeči stranki potrdilo o popolnem poplačilu navedenega posojila in da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zneska 15.807,00 SIT in 16.125,00 SIT z zamudnimi obrestmi ter tudi stroške postopka 25.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je s pobijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da naj se sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo določila o prenehanju obveznosti z odpustom dolga po 344. členu ZOR. Do takega načina prenehanja obveznosti med pravdnima strankama ni prišlo, ker ni prišlo med njima do sporazuma, da je obveznost prenehala. Čeprav za tak sporazum oblika ni predpisana, mora biti izražena nedvomna volja obeh, da je dolg prenehal na podlagi odpusta. Takega sporazuma pa v tem primeru med pravdnima strankama ni.

Tožena stranka je pozneje ponudila tožeči stranki v podpis pobotnico, s katero druga drugi potrjujeta, da so medsebojne obveznosti poravnane. Vendar je tožeča stranka odklonila podpis take pobotnice z izjavo, da se ne odreka pravici terjati nazaj eventuelno preveč plačane zneske. S tem je nedvomno izjavila, da se ne strinja z višino svojega dolga in hkrati odklonila sprejem odpust dolga. Sodba sodišča druge stopnje je tudi nerazumljiva, ko ugotavlja, da tožeča stranka sploh ni potrebovala odpust dolga, ker je imela po stanovanjskem skladu odobreno 100 % posojilo in da je tudi zato tožena stranka dolžna priznati odpust dolga. Tako stališče je pravno nevzdržno. Če je tožnik zašel v slabši položaj zaradi toženkinega ravnanja, lahko kvečjemu ta odškodninsko odgovarja, ni pa to argument za upravičenost do odpusta dolga. Končno poudarja, da mora imeti v skladu s finančnimi predpisi tudi ustrezno pisno dokumentacijo. V tem primeru bi to predstavljala pobotnica, s katero bi stranki ugotovili delno prenehanje terjatve z depozitom in delno z odpustom dolga.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V okviru uradnega preizkusa pobijane sodbe mora revizijsko sodišče mimo na pravilno uporabo materialnega prava paziti le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (naprej ZPP). V tem primeru revizijsko sodišče ugotavlja, da navedena uradoma upoštevna kršitev postopka ni podana.

Zmotno uporabo materialnega prava pa revizija izrečno uveljavlja. Ta je po njenih izvajanjih podana zato, ker se pravdni stranki nista sporazumeli o odpustu dolga, ker da do takega sporazuma med njima ni prišlo in da je sodišče druge stopnje zato zmotno uporabilo določila 344. člena zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR). Pri tem opozarja na okolnosti, da tožnik ni hotel podpisati v podpis predložene pobotnice, s katero bi pravdni stranki medsebojno potrdili, da ničesar več ne dolgujeta druga drugi.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da po toženki zastopano pravno stališče ne upošteva vseh materialno pravnih določb in tudi ne vseh pravno odločilnih okoliščin in je zato zmotno. Iz ugotovitev na drugi in prvi stopnji izhaja, da je Stanovanjski sklad Republike Slovenije razpisal posojila za poplačilo posojil z neugodnimi kreditnimi pogoji, da je tožnik konkuriral v razpisu in uspel pridobiti posojilo za poplačilo celotne še obstoječe obveznosti, ki je znašala po toženkinem potrdilu o obstoju tožnikovega neto dolga na dan 30.6.1992 1,368.348,00 SIT. Nesporno je navedeni sklad med drugimi plačili poravnal tudi tožnikovo obveznost do toženke, tako kot je to določeno po protokolu, ki sta ga sklenila sklad in toženka. S tem protokolom je bilo namreč dogovorjeno, da bo toženka sporočila višino neto terjatev do kreditojemalcev s stanjem na dan 30.6.1992 (točka 3), ki se jih je sklad zavezal poravnati (točka 4). Ker je tožnik najel posojilo pri skladu v taki višini kot je znašal njegov neto dolg do toženke in katerega višino je toženka določila in sporočila, je pravilen zaključek sodišč druge in prve stopnje, da je tožnik s konkludentnimi dejanji sprejel s strani toženke odobren 25 % odpust dolga. Po pravni teoriji in praksi ni potrebno, da bi dolžnik izrečno privolil v upnikov odpust dolga (kot to nasprotno meni toženka), ker zadostujejo konkludentna dejanja (med katerimi je odločilno to, da je tožnik sklenil posojilno pogodbo s skladom v višini svojega neto dolga do toženke in da je toženka sporočila višino tega dolga, pri izračunu katerega je upoštevala tudi 25 % odpust). Tako tolmačenje pa ima oporo še v nadaljnjih točkah protokola, to je v 6. točki (po kateri toženka ni smela več razpolagati z eventuelnimi nadaljnjimi plačili posojilojemalcev po 30.6.1992) in v 8. točki (s katero se je zavezala prenesti na sklad tudi eventualna zavarovanja). Sodišči druge in prve stopnje sta zato tudi po presoji revizijskega sodišča pri odločanju pravilno uporabili določila 344. člena ZOR. Prav tako so bila pravilno uporabljena določila, na podlagi katerih je bilo toženki kot upnici naloženo, da izda potrdilo o popolnem poplačilu posojila iz medsebojne posojilne pogodbe (člen 321 ZOR), na čemer ima tožnik pravni interes, ko toženka stoji na drugačnem stališču in določilo 210. člena ZOR, na podlagi katerega je toženki naložilo, da mora plačati tožniku obe neprostovoljno izpolnjeni plačili po 30.6.1992 (ker teh obveznosti tožnik do toženke ni imel več in sta bili obe izplačili opravljeni brez podlage).

V zvezi z revizijskimi izvajanji, ki so nanašajo na razlogovanje sodišča druge stopnje o možnem 100% posojilu tožnika pri skladu, pa je pojasniti, da s temi razlogi očitno sodišče druge stopnje utemeljuje zaključek o tem, da je tožnik s konkludentnimi dejanji sprejel toženkin odpust dolga ter so drugačna izvajanja toženke, še posebej v smeri domnevne odškodninske odgovornosti, brez podlage. Na razsojo v tej zadevi pa tudi ne morejo v ničemer vplivati toženkina izvajanja o tem, da je več kot 90% ostalih posojilojemalcev podpisalo z njene strani ponujene pobotnice. Trditve o tem, da mora toženka imeti določene listine zaradi finančnih predpisov (in iz česar naj bi izvirala potreba po pobotnici) pa niso razumljive, ker so v spisu nahajajoče listine uporabne in zadostne tudi za navedene namene.

Ker v reviziji uveljavljena zmotna uporaba materialnega prava ni podana, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo uvodoma navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je neutemeljeno revizijo tožene stranke zavrnilo (člen 393 ZPP).