Jedro

Vrhovno sodišče je v več odločbah pojasnilo, da je bilo po določbi 50. člena ZSR mogoče zahtevati izselitev nezakonito vseljene osebe bodisi v upravnem postopku bodisi s tožbo v roku dveh let od vselitve, da pa je po preteku tega roka nezakonito vseljena oseba pridobila stanovanjsko pravico oziroma je uživala stanovanjsko varstvo, enako tistemu, ki ga je užival imetnik stanovanjske pravice.

Zaključilo torej je, da so bili razlogi za neobstoj najemne pogodbe na strani tožencev. Tega ni z ničemer obrazložilo. Zagotavljanje uvida v razloge za odločitev sodišča predstavlja pravica do obrazložene sodne odločbe kot samostojne razsežnosti pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave. Sodišče je dolžno na jasen, razumljiv in pravno razčlenjen način utemeljiti svojo odločitev, ki jo je mogoče objektivno preizkusiti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo (po več spremembah tožbe) zahtevala opustitev vsakršnega protipravnega poseganja v njeno lastninsko pravico na sporni nepremičnini, to je na parc. št. 73/39 k. o. ..., izpraznitev stanovanjskih prostorov in izročitev dela sporne nepremičnine, opustitev vožnje in parkiranja vozil na tej nepremičnini ter odstranitev naloženih drv, vzdržanje kakršnegakoli bodočega protipravnega vznemirjanja lastninske pravice in plačilo uporabnine v višini 16.850,21 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki med drugim naložilo, da mora opustiti protipravno poseganje v lastninsko pravico M. K. na nepremičnini s parc. št. 73/39 k. o. ... tako, da izprazni stanovanjske prostore na naslovu M. v skupni izmeri 21,78 m2, kar predstavlja vetrolov, hodnik, kopalnico, kabinet in drvarnico, in jih prosto oseb in stvari v roku 30 dni izročiti lastniku.

3. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo. Strinjalo se je z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, da imajo toženci v najemni pogodbi z dne 11. 5. 1992 oziroma 15. 7. 1992 podlago za uporabo le dela prostorov, ki jih zasedajo. Tudi če bi toženci izkazali, da so imeli pred sklenitvijo najemne pogodbe na spornem delu stanovanjsko pravico, pa kasneje niso poskrbeli, da bi bil tudi ta del zajet z najemno pogodbo, jim pred letom 1992 morda obstoječa stanovanjska pravica v razmerju do tožeče stranke ne daje podlage za uporabo.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je toženka vložila predlog za dopustitev revizije in revizija je bila s sklepom II DoR 270/2014 dopuščena glede pravnih vprašanj, (1) ali je nezakonito vseljeni, ki je ves čas uporabljal vse dele stanovanja, po poteku dveletnega roka, vendar pred dnem 19. 10. 1991 (uveljavitev Stanovanjskega zakona - Ur. 1. RS/l, št. 18/91 - v nadaljevanju SZ), v katerem je prizadeta oseba mogla uspeti z izpraznitvenim zahtevkom, postal imetnik stanovanjske pravice po samem zakonu (tretji odstavek 50. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih - Ur. 1. ZRS, št. 35/82; v nadaljevanju ZSR), zato je bil lastnik dolžan s takšnim imetnikom stanovanjske pravice skleniti najemno pogodbo (147. člen SZ), (2) ali se lahko uporabnik stanovanja z ugovorom upre izpraznitvenemu zahtevku proti lastniku, če za del stanovanja, za katerega je uporabnik pridobil stanovanjsko pravico, nima sklenjene najemne pogodbe iz razlogov na strani lastnika (tretji odstavek 111. člena Stanovanjskega zakona - Ur. 1. RS, št. 69/20003; v nadaljevanju SZ-1) in (3) ali je drugostopenjsko sodišče dolžno obrazložiti, na podlagi katerih dokazov je ugotovljeno dejstvo, da je bila tožena stranka pasivna pri sklepanju najemne pogodbe, če na tem dejstvu temeljijo materialnopravni razlogi sodbe; še posebej če je to dejstvo ugotovilo le drugostopenjsko sodišče (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), ne pa tudi prvostopenjsko sodišče. 5. Tožena stranka vlaga revizijo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodbi nižjih sodišč sta po revizijskih trditvah v nasprotju s tretjim odstavkom 50. člena ZSR, saj so na temelju te določbe toženci pridobili stanovanjsko pravico po samem zakonu, ker od njih v roku dveh let nihče ni zahteval izselitve iz stanovanja. O pridobitvi stanovanjske pravice na podlagi samega zakona je Vrhovno sodišče v tovrstnih primerih že večkrat zavzelo stališče (na primer v zadevah II Ips 750/94, II Ips 90/96, II Ips 991/94 in II Ips 65/99). V zvezi z drugim vprašanjem tožena stranka izpostavlja, da ne more trpeti negativnih posledic, ki bi se kazale v izgubi njenih pravic zaradi pasivnosti lastnika, ki brez utemeljenega razloga ni sklenil najemne pogodbe. Tožeča stranka je ves čas vztrajala celo, da toženci nimajo nobene pravice in da naj se izselijo. Tožena stranka meni, da lahko uspešno ugovarja izpraznitvenemu zahtevku na podlagi tretjega odstavka 111. člena SZ-1 oziroma pred njim veljavnega 58. člena SZ. Tudi o tem se je v podobnih primerih že večkrat izreklo Vrhovno sodišče (na primer v zadevah II Ips 65/99, II Ips 263/2008, II Ips 469/2007). V zvezi s tretjim dopuščenim vprašanjem tožena stranka uveljavlja absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z ugotavljanjem dejstva, katera od strank ni poskrbela za sklenitev najemne pogodbe, se prvostopenjsko sodišče sploh ni ukvarjalo. Drugostopenjsko sodišče pa je sicer dopustilo možnost, da je tožena stranka pridobila stanovanjsko pravico, zaključilo pa je z ugotovitvijo, da je bila tožena stranka pasivna pri sklenitvi ustrezne najemne pogodbe, zaradi česar ni imela nobene pravice do uporabe spornih prostorov. Takšna ugotovitev je ne le arbitrarna, temveč tudi protispisna, sodišče pa tudi z ničemer ni pojasnilo dokazne podlage za takšno ugotovitev in je zato ni mogoče preizkusiti. Dolžnost sodišča obrazložiti dokaze, iz katerih izhajajo ugotovljena dejstva, je že izpostavilo Vrhovno sodišče, in sicer v sklepu II Ips 379/96 (prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča Up-1273/09-30 z dne 13. 10. 2011). Standard obrazloženosti odločb pritožbenih sodišč je sicer nižji od prvostopenjskih, toda to ne more veljati v primeru, če drugostopenjsko sodišče ugotovi določeno pravno relevantno dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Priglaša stroške revizije.

6. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru tožeča stranka predlaga njeno zavrženje, podredno pa zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

7. Revizija je utemeljena.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev temeljili na izhodišču, da tožena stranka na spornih prostorih ni imela stanovanjske pravice. Takšen zaključek je materialno-pravno napačen. Vrhovno sodišče je v več odločbah pojasnilo(1), da je bilo po določbi 50. člena ZSR mogoče zahtevati izselitev nezakonito vseljene osebe bodisi v upravnem postopku bodisi s tožbo v roku dveh let od vselitve, da pa je po preteku tega roka nezakonito vseljena oseba pridobila stanovanjsko pravico oziroma je uživala stanovanjsko varstvo, enako tistemu, ki ga je užival imetnik stanovanjske pravice.(2) Zaradi pasivnosti upravičenca in poteka prekluzivnega roka se je na ta način uredilo pravno razmerje med stanodajalcem in nezakonito vseljeno osebo.

9. Toženci so v stanovanju in v spornem delu zgradbe prebivali že vse od leta 1980 oziroma 1982, tako da so stanovanjsko pravico pridobili tudi na spornem delu nepremičnine, kljub temu, da za ta del ni bila sklenjena najemna pogodba. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje niti ni ugotavljalo, na čigavi strani so bili razlogi za neobstoj najemne pogodbe, sodišče druge stopnje pa je brez obrazložitve navedlo, da so bili na strani tožencev.

10. Revizija ne načenja dileme, ali se mora uporabnik stanovanja proti izpraznitvenemu zahtevku braniti z nasprotno tožbo ali se mu lahko upre z ugovorom, temveč je poudarek na vprašanju, ali je ugovor kot obramba pred izselitvijo utemeljen, če tožena stranka izkaže, da so razlogi, da za sporni del nima sklenjene najemne pogodbe na strani lastnika. V zvezi s tem je višje sodišče v svoji obrazložitvi kot rezervni razlog za utemeljitev zavrnitve tožbenega zahtevka navedlo, da prvi toženec kasneje ni poskrbel, da bi bili tudi sporni prostori zajeti z najemno pogodbo. Zaključilo torej je, da so bili razlogi za neobstoj najemne pogodbe na strani tožencev. Tega ni z ničemer obrazložilo. Zagotavljanje uvida v razloge za odločitev sodišča predstavlja pravica do obrazložene sodne odločbe kot samostojne razsežnosti pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave. Sodišče je dolžno na jasen, razumljiv in pravno razčlenjen način utemeljiti svojo odločitev, ki jo je mogoče objektivno preizkusiti. Ker tega ni storilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Sodišče bo moralo v ponovljenemu postopku ob pojasnjenih materialnopravnih izhodiščih ponovno presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka.

12. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 750/1994, II Ips 65/1991, II Ips 991/1994. Op. št. (2): Glej odločbo II Ips 263/2008.