Jedro

Ker se je v enem letu po uveljavitvi ZObr-C prenehal uporabljati čin polkovnik, ki ga je imela tožnica, je tožena stranka zakonito opravila prevedbo oziroma tožnico imenovala na drugo formacijsko dolžnost glede na izhodiščni količnik za določitev plače po 1. odst. 194. čl. ZJU in Uredbi o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih in ne glede na določila Uredbe o vojaških uslužbencih, saj se ta nanaša le na tiste zaposlene, ki imajo ustrezno izobrazbo (med katere tožnica, ker ni imela osebnega čina, ni sodila). S tem tudi ni prišlo do prikrajšanja pri plači.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnice, ki se glasi: „3. Razveljavi se odločba šifra 1005-17/2006-794 z dne 9. 3. 2006, v osmih dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna izdati odločbo, s katero bo razporedila tožečo stranko v plačilni razred z osnovnim količnikom 6,00 z vsemi doseženimi napredovanji in pripadajočimi dodatki, v osmih dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati mesečne razlike v plačah v skupni bruto vrednosti 3.903,02 EUR, od vsakega posameznega zneska obračunati in plačati vse zakonske davke in prispevke ter od tako dobljenih neto zneskov obračunati in plačati zakonske zamudne obresti, in sicer od: od neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 78,50 EUR za čas od 5. 1. 2005 do plačila, od neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 157,00 EUR za čas od 5. 2. 2005 do plačila, od neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 157,00 EUR za čas od 5. 3. 2005 do plačila, od neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 157,00 EUR za čas od 5. 4. 2005 do plačila, od neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 157,00 EUR za čas od 5. 5. 2005 do plačila, od neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 157,00 EUR za čas od 5. 6. 2005 do plačila, od neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 157,00 EUR za čas od 5. 7. 2005 do plačila, od neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 160,14 EUR za čas od 5. 8. 2005 do plačila, od neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 160,14 EUR za čas od 5. 9. 2005 do plačila, od neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 160,14 EUR za čas od 5. 10. 2005 do plačila, od neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 160,14 EUR za čas od 5. 11. 2005 do plačila, od neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 160,14 EUR za čas od 5. 12. 2005 do plačila, od neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 160,14 EUR za čas od 5. 1. 2006 do plačila, od neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 160,14 EUR za čas od 5. 2. 2006 do plačila, od neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 160,14 EUR za čas od 5. 3. 2006 do plačila, od neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 160,14 EUR za čas od 5. 4. 2006 do plačila, od neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 160,14 EUR za čas od 5. 5. 2006 do plačila, od neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 160,14 EUR za čas od 5. 6. 2006 do plačila, od neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 160,14 EUR za čas od 5. 7. 2006 do plačila, od neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 160,14 EUR za čas od 5. 8. 2006 do plačila, od neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 160,14 EUR za čas od 5. 10. 2006 do plačila, od neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 160,14 EUR za čas od 5. 11. 2006 do plačila, od neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 160,14 EUR za čas od 5. 12. 2006 do plačila, od neto zneska, dobljenega iz bruto zneska 160,14 EUR za čas od 5. 1. 2007 do plačila, vse v roku osmih dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova premalo plačane plače: za mesec januar 2007 obračunati razliko v plači v znesku 162,22 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2007 dalje, za mesec februar 2007 obračunati razliko v plači v znesku 162,22 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2007 dalje, za mesec marec 2007 obračunati razliko v plači v znesku 162,22 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2007 dalje, za mesec april 2007 obračunati razliko v plači v znesku 162,22 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2007 dalje, za mesec maj 2007 obračunati razliko v plači v znesku 162,22 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2007 dalje, za mesec junij 2007 obračunati razliko v plači v znesku 162,22 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2007 dalje, za mesec julij 2007 obračunati razliko v plači v znesku 165,07 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2007 dalje, za mesec avgust 2007 obračunati razliko v plači v znesku 165,07 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2007 dalje, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova premalo plačanih 15-odstotnega dodatka za posebne obremenitve in prepovedi, 20-odstotnega za vrednotenje posebnih pogojev dela in odgovornosti in 0,5-odstotnega dodatka na delovno dobo: za mesec november 2005 obračunati razliko v dodatkih v znesku 55,59 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2005 dalje, za mesec december 2005 obračunati razliko v dodatkih v znesku 55,59 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2006 dalje, za mesec januar 2006 obračunati razliko v dodatkih v znesku 55,59 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2006 dalje, za mesec februar 2006 obračunati razliko v dodatkih v znesku 55,59 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2006 dalje, za mesec marec 2006 obračunati razliko v dodatkih v znesku 55,59 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2006 dalje, za mesec april 2006 obračunati razliko v dodatkih v znesku 55,59 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2006 dalje, za mesec maj 2006 obračunati razliko v dodatkih v znesku 55,59 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2006 dalje, za mesec junij 2006 obračunati razliko v dodatkih v znesku 55,59 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2006 dalje, za mesec julij 2006 obračunati razliko v dodatkih v znesku 56,31 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2006 dalje, za mesec avgust 2006 obračunati razliko v dodatkih v znesku 56,31 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2006 dalje, za mesec september 2006 obračunati razliko v dodatkih v znesku 56,31 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2006 dalje, za mesec oktober 2006 obračunati razliko v dodatkih v znesku 56,31 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2006 dalje, za mesec november 2006 obračunati razliko v dodatkih v znesku 56,31 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2006 dalje, za mesec december 2006 obračunati razliko v dodatkih v znesku 56,31 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2007 dalje, za mesec januar 2007 obračunati razliko v dodatkih v znesku 56,31 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2007 dalje, za mesec februar 2007 obračunati razliko v dodatkih v znesku 56,31 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2007 dalje, za mesec marec 2007 obračunati razliko v dodatkih v znesku 56,31 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2007 dalje, za mesec april 2007 obračunati razliko v dodatkih v znesku 56,31 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2007 dalje, za mesec maj 2007 obračunati razliko v dodatkih v znesku 56,31 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2007 dalje, za mesec junij 2007 obračunati razliko v dodatkih v znesku 56,31 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2007 dalje, za mesec julij 2007 obračunati razliko v dodatkih v znesku 57,30 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2007 dalje, za mesec avgust 2007 obračunati razliko v dodatkih v znesku 57,30 EUR bruto, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljeni znesek plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2007 dalje, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 919,89 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.“ Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 175,57 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Revizija glede tožbenega zahtevka iz naslova premalo plačanih dodatkov se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo šifra 1005-17/2006-794 z dne 9. 3. 2006 (3. tč. izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna izdati odločbo, s katero bo razporedila tožnico v plačilni razred z osnovnim količnikom 6,00 z vsemi doseženimi napredovanji in pripadajočimi dodatki (4. tč. izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna obračunati tožeči stranki iz naslova mesečne razlike v plačah (razlika med količnikom 5,30 in 6,00) v skupni bruto vrednosti 3.903,02 EUR posamezne mesečne zneske za obdobje od januarja 2005 do januarja 2007, kot so razvidni iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, odvesti predpisane prispevke in davke ter tožnici izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti do plačila (5. tč. izreka sodbe), iz istega naslova (premalo plačane plače – razlika v višini količnika) v skupni bruto vrednosti 1.303,46 EUR posamezne mesečne zneske za obdobje od februarja 2007 do septembra 2007, kot so razvidni iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, odvesti predpisane prispevke in davke ter tožnici izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti do plačila (6. tč. izreka sodbe), iz naslova premalo plačanih dodatkov - 15% dodatka za posebne obremenitve in prepovedi, 20 % dodatka za vrednotenje posebnih pogojev dela in odgovornosti in 0,5 % dodatka na delovno dobo v skupni bruto vrednosti 1.235,04 EUR posamezne mesečne zneske za obdobje od novembra 2005 do avgusta 2007, kot so razvidni iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, odvesti predpisane prispevke in davke ter tožnici izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti do plačila (7. tč. izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 1.386,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe prve stopnje dalje do plačila, v roku 8 dni (8. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne, podrejeno pa, da vrne zadevo v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču. Navaja, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj pri svoji odločitvi ni upoštevalo niti se ni opredelilo do navajanj tožene stranke v zvezi s 3. alinejo 1. odst. 194. čl. ZJU, ki med drugim določa, da se prevedbe v nove uradniške nazive izvedejo glede na izhodiščne količnike za določitev osnovne plače. Prav tako je sodišče povsem zmotno uporabilo 5. odst. 194. čl. ZJU, ki določa, da se prevedba nazivov v Slovenski vojski izvede ob smiselni uporabi 1. odst. 194. čl. ZJU z uredbo vlade, povezalo z Uredbo o vojaških uslužbencih. Samo prevedbo nazivov v Slovenski vojski je določila Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Ur. l. RS št. 58/03 s sprememb.). V 17. odst. 58. čl. te uredbe je med drugim določeno, da se nazivom v Slovenski vojski (do začetka uporabe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju) določijo količniki za določitev osnovne plače skladno s prilogo I.A te uredbe ob smiselni uporabi 1. odst. 194. čl. ZJU. V 2. alineji 2. odst. 85. čl. ZJU je med drugim določeno, da je naziv drugega kariernega razreda naziv četrte stopnje višji svetovalec I. oz. vojaški uslužbenec XIII. razreda kot naziv v Slovenski vojski, skladno s prilogo I.A uredbe. Nadalje je v 4. tč. 1. odst. 195. čl. ZJU med drugim določeno, da se za uradniške nazive do začetka uporabe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju določijo količniki za določitev osnovne plače in sicer za naziv četrte stopnje v višini 5.30, v 4. odst. 195. čl. ZJU pa je med drugim določeno, da uradniki obdržijo količnike za določitev osnovne plače, pridobljene z napredovanjem v skladu z Zakonom o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti, če so ti višji od količnika iz 1. odst. tega člena ter dodatke, določene na podlagi zakona oz. podzakonskega predpisa. Sodišče kljub temu, da samo ugotavlja, da ni pristojno odločati o zakonitosti ukaza z dne 24. 2. 2006 ter o zahtevku tožnice, ki se nanaša na izdajo ukaza o razporeditvi v naziv vojaškega uslužbenca XIV. razreda, dejansko vseskozi ugotavlja, da bi morala biti tožnica razporejena oz. imenovana v naziv vojaškega uslužbenca XIV. razreda, ker je predhodno imela pravico do naslovnega čina polkovnika. Tako tudi obrazloži razveljavitev odločbe o plači, vendar pa se ne opredeli do navedb, da se prevedba izvaja glede na izhodiščni količnik, ki je bil v konkretnem primeru 5,30 in ne glede na naslovni čin. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Uredba o vojaških uslužbencih (Ur. l. RS št. 54/2003) sprejeta na podlagi Zakona o obrambi, kot specialnejši predpis popolnoma nedvomno v 1. odst. 21. čl. določa, da se vojaške formacijske dolžnosti ali dolžnosti, ki jih opravljajo civilne osebe v Slovenski vojski prevedejo do 31. 12. 2003 v formacijske dolžnosti vojaških uslužbencev z upoštevanjem primerljivega formacijskega čina iz 5. in 6. člena te uredbe ter količnika za določitev plače ali plačnega razreda. V 6. čl. pa ta uredba določa, da je s polkovniškim nazivom primerljiv XIV. razred vojaških uslužbencev. Dne 21. 12. 2003, ko bi se po določilu uredbe morala opraviti prevedba naziva, je tožeča stranka opravljala dolžnost v nazivu polkovnik. Glede na prej citirano določbo uredbe bi morala biti tožeča stranka prevedena v naziv vojaškega uslužbenca XIV. razreda, kar je popolnoma pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Poleg tega pa je tožena stranka tožnici izdala ukaz z dne 24. 2. 2006 tako, da je tožnico za več kot leto dni nazaj razrešila z dolžnosti Načelnik oddelka II za psihologijo in jo imenovala na novo dolžnost. V skladu z Uredbo o vojaških uslužbencih bi morala tožena stranka do 31. 12. 2003 opraviti prevedbe v naziv. Tega ni storila in je tako tožnico do predmetnega ukaza opravljala dolžnost Načelnik oddelka II za psihologijo- klinični psiholog, za katero je bilo v formaciji določeno, da se opravlja v nazivu polkovnik, ta naziv pa je skladno z Uredbo o vojaških uslužbencih primerljiv z nazivom vojaškega uslužbenca XIV. razreda. Tožnica bi zato morala biti ob sami prevedbi razporejena v plačilni razred s količnikom 6,00, ki je določen za vojaške uslužbence XIV. razreda. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, vendar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo nepravilno odločitev.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 5. 2003 navedeno, da tožnica opravlja delo višjega vojaškega uslužbenca. Glede na to, da je imela tožnica na podlagi formacije št. 5510 in ukaza (priloga B1) čin polkovnik, bi morala biti v skladu z določilom 6. člena Uredbe o vojaških uslužbencih razporejena v XIV. razred. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožena stranka v ukazu z dne 24. 2. 2006 (priloga A2), v odločbi z dne 9. 3. 2006 (priloga A3) in v formaciji št. 6125 (priloga B6) ni uporabila določila 6. člena Uredbe o vojaških uslužbencih in je tako tožnici nepravilno določila XIII. razred višjega vojaškega uslužbenca. Sodišče je ugotovilo, da tožnici pripada XIV. razred višjega vojaškega uslužbenca, ki je primerljiv s činom polkovnik. Ugotovilo je še, da je iz formacije Vojaške zdravstvene enote št. 6125 (priloga B9) razvidno, da dolžnosti pomočnik, na katero je bila razporejena tožnica, pripada XIV. razredni čin in osnovni količnik plače v višini 6,0. Tožena stranka je tako tožnici nepravilno določila osnovno plačo v višini 5,30. Pritožbeno sodišče s takšno odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Postopek pred sodiščem prve stopnje je nedvomno pokazal, da je imela tožnica glede na ukaz z dne 4. 12. 2001 (priloga A5) pravico do naslovnega čina polkovnik. Uredba o vojaških uslužbencih v 21. členu določa, da se vojaške formacijske dolžnosti ali dolžnosti, ki jih opravljajo civilne osebe v Slovenski vojski, prevedejo do 31. 12. 2003 v formacijske dolžnosti vojaških uslužbencev z upoštevanjem primerljivega formacijskega čina iz 5. in 6. člena te uredbe ter količnika za določitev plače ali plačnega razreda (1. odst.). Že zaposlenim na formacijskih dolžnostih iz prejšnjega odstavka, se določi in potrdi razred vojaškega uslužbenca, ki je primerljiv s formacijsko določenim činom, če izpolnjujejo pogoje glede zahtevane splošne izobrazbe (2. odst.). Navedena uredba je stopila v veljavo z dnem 20. 6. 2003. Iz 6. člena te Uredbe nadalje nedvomno izhaja, da je XIV. razred primerljiv s činom polkovnik. Vendar pa je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o obrambi (ZObr-C, Ur. l. RS št. 47/2002) v 49. čl. določil, da se po preteku enega leta od uveljavitve tega zakona v vojski prenehajo uporabljati naslovni čini. Naslovni čini so se torej prenehali uporabljati z dnem 13. 6. 2003. Dne 20. 6. 2003, ko je stopila v veljavo Uredba o vojaških uslužbencih, se torej naslovni čini niso več uporabljali. Tožnica že na podlagi zakona ni imela več pravice do naslovnega čina polkovnik. Tožena stranka je tako na podlagi navedene Uredbe lahko opravila prevedbo le za tiste že zaposlene vojaške uslužbence v Slovenski vojski, ki so imeli glede na formacijsko določen čin (katerega v formaciji št. 6125 z dne 1. 4. 2004 pod formacijsko dolžnostjo zap. št. 46 niti več ne najdemo) tudi ustrezno izobrazbo (2. odst. 21. čl. Uredbe o vojaških uslužbencih). Med njih tožnica ni spadala, saj ni imela osebnega čina, za katerega je po pojasnilu priče P.L. pogoj opravljena Šola za častnike (list. št. 74, 75). Tožena stranka je tako za tožnico pravilno opravila prevedbo glede na izhodiščni količnik, ki je bil v konkretnem primeru 5,30. Pri tem je tožena stranka utemeljeno upoštevala določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS 65/2002 in nadaljnji, 85., 194. in 195. člen) ter Uredbo o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih (Ur. l. RS št. 58/2003 in nadaljnji). Peti odst. 194. čl. ZJU določa, da se prevedba nazivov v Slovenski vojski izvede ob smiselni uporabi 1. odst. 194. čl. ZJU z uredbo vlade.

Tožnici je na delovnem mestu oz. na formacijski dolžnosti „Načelnik oddelka II za psihologijo (klinični psiholog)“ po formaciji št. 5510 pripadal količnik plače 5,30 (prilogi B7, B8). Z ukazom z dne 24. 2. 2006 je bila tožnica razrešena s te dolžnosti ter imenovana na formacijsko dolžnost „Pomočnik za psihološko dejavnost“ pod zaporedno številko 46, po formaciji št. 6125. Iz formacije št. 6125 (priloga B, stran 15) izhaja, da je tudi za to formacijsko dolžnost pod zaporedno št. 46, določen količnik plače 5,30. Sodišče prve stopnje je v tem delu napačno presodilo listino v spisu, ko je ugotovilo, da je iz formacije Vojaške zdravstvene enote št. 6125 (priloga B9) razvidno, da dolžnosti pomočnik, na katero je bila razporejena tožnica, pripada XIV. razredni čin in osnovni količnik plače v višini 6,0. Kaj takega iz navedene listine ne izhaja. Tožnica torej s tem, ko je bila razrešena z ene formacijske dolžnosti in imenovana na drugo formacijsko dolžnost ni bila prikrajšana pri plači, posredno pa tudi ne pri dodatkih. Ker je imela tožnica količnik plače 5,30, bi ji v skladu s 1. odst. 194. čl. ZJU pripadal naziv „višji svetovalec I“. Ta naziv je po določbi 2. odst. 85. čl. ZJU naziv drugega kariernega razreda. Glede na ta karierni razred in glede na Prilogo Ia Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih je bila tožnica lahko imenovana le za vojaškega uslužbenca XII. razreda (5 let predpisanih delovnih izkušenj) ali vojaškega uslužbenca XIII. razreda (7 let predpisanih delovnih izkušenj). Tožnica je bila z ukazom z dne 24. 3. 2006, glede na količnik plače (5,30) in prepisane delovne izkušnje za formacijsko dolžnost „pomočnik za psihološko dejavnost“ (8 let) pravilno imenovana v naziv vojaškega uslužbenca XIII. razreda. Navedeno se pokaže tudi glede na primerljiva delovna mesta, na katera se je sklicevala tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje. Naziv vojaški uslužbenec XIV. razreda namreč po vpogledu v formacijo 6125 pripada tistim formacijskim dolžnostim, ki se vrednotijo s količnikom, višjim od 5,30 ter pripada tistim vojaškim uslužbencem, ki imajo osebni čin polkovnik. Tako je imel npr. P.L., kot namestnik načelnika vojaške zdravstvene službe (takšna formacijska dolžnost je v obeh formacijah le ena in sicer pod zap. št. 2), tako glede na formacijo št. 5510 kot glede na formacijo št. 6125, količnik plače višji od 5,30, poleg tega pa je imel tudi osebni čin (list. št. 74).

Na podlagi vsega navedenega se izkaže, da je odločba tožene stranke šifra 1005-17/2006-794 z dne 9. 3. 2006, katere razveljavitev je tožnica zahtevala v tem sodnem postopku pravilna in zakonita, zato je ob pravilni uporabi materialnega prava tožničin tožbeni zahtevek potrebno zavrniti, saj zanj ni pravne podlage. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 2. in 4. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek.

Takšna sprememba prvostopenjske sodbe pa pomeni, da je potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožnica s svojim zahtevkom v celoti propadla, zaradi česar je tožena stranka upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih stroškov pred sodiščem prve stopnje.

Utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke pred sodiščem prve stopnje znašajo 1975 točk (300 točk za odgovor na tožbo – tar. št. 15/1/c Odvetniške tarife – v nadalj. OT, Ur. l. RS, št. 67/03 in nadalj., 225 točk za pripravljalno vlogo- tar. št.15/tč. 2, 100 tč. za druge vloge po tar. št. 40, 1050 točk za zastopanje narokih – tar. št. 15/3a,b), 300 tč. za urnino (7. čl. OT), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 906,23 EUR. K temu je potrebno prišteti še 2 % za materialne stroške (čl. 13/3 OT) v višini 13,66 EUR. Celotni stroški postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki tako znašajo 919,89 EUR. Ni pa bilo mogoče priznati priglašenih stroškov za posvet s stranko, saj je nagrada za to opravilo že zajeta v nagradi za zastopanje. Pritožbeno sodišče toženi stranki tudi ni priznalo stroškov za drugo pripravljalno vlogo z dne 19. 12. 2006, ker ne predstavlja stroškov, ki bi jih bila kot potrebne za pravdo v smislu 155. čl. ZPP, dolžna nositi nasprotna stranka, iz istega razloga pa ni priznalo niti zadnje vloge tožene stranke z dne 12. 10. 2007. Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega izpodbijano sodbo v odločitvi o pravdnih stroških spremenilo tako, da je tožnici naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 919,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku osemdnevnega paricijskega roka.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Utemeljeno priglašena nagrada za pritožbo znaša 375 točk (tar. št. 15/4 OT) oziroma 172,13 EUR, k temu pa je potrebno prišteti še 3,44 EUR materialnih stroškov (čl. 13/3 OT). Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožene stranke tako znašajo 175,57 EUR. Pritožbeno sodišče pa toženi stranki ni priznalo priglašene nagrade za posvet s stranko (50 točk) in poročilo stranki (50 točk), saj je nagrada za ta opravila že zajeta v nagradi za pritožbo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče tožnici naložilo, da toženi stranki povrne stroške pritožbenega postopka v višini 175,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega paricijskega roka.

Tožnica sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (1. odst. 165.čl. ZPP v zvezi z 155. čl. ZPP).

Ker glavnična denarna terjatev, iz naslova premalo plačanih dodatkov – 15 % dodatka za posebne obremenitve in prepovedi, 20 % dodatka za vrednotenje posebnih pogojev dela in odgovornosti in 0,5 % dodatka na delovno dobo v skupni bruto vrednosti 1.235,04 EUR, ki je predmet tega individualnega delovnega spora ne presega revizijskega minimuma, določenega v 2. odstavku 367. člena ZPP, je moralo pritožbeno sodišče v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) in 32. členom istega zakona odločiti tudi o tem, ali dopusti revizijo. Določbo 32. člena ZDSS-1 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS št. 45/2008). V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alineja 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alineja 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). V konkretni zadevi ne gre za nobenega od navedenih primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.