Jedro

Pri pogodbenem zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec terja neposredno od zavarovalnice le tisto, kar bi bila zavarovalnica dolžna izplačati zavarovancu, če bi oškodovanec od njega terjal plačilo odškodnine.

Izrek

Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku pod točko 1. spremeni tako, da se prisojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo zviša na 2.560.000,00 SIT, v izreku pod točko

3. pa tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zviša na 650.805,00 SIT.

V ostalem se pritožba tožnice in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici 33.472,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.4.2005 dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati za nepremoženjsko škodo 1.710.000,00 SIT z obrestmi in sicer od 1.1.2002 do 27.6.2003 po 13,5% letni obrestni meri, od 28.6.2003 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje po 17% obrestni meri, od dneva izdaje sodbe pa po zakonski obrestni meri. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa naložilo, da tožnici povrne 530.427,20 SIT pravdnih stroškov z obrestmi.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe in izrek o stroških postopka, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožnici prisodi celotno zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo in vse stroške postopka.

V pritožbi povzema izvedenčeve ugotovitve o tožničinih poškodbah, poteku zdravljenja in posledicah teh poškodb, ter v zvezi s tem ocenjuje, da je tožnica upravičena do celotne vtoževane odškodnine za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti. Nadalje naj bi prvo sodišče neutemeljeno odštelo od priznane odškodnine franšizo v višini 90.000,00 SIT, kar naj bi bilo v nasprotju z določbami materialnega prava.

Sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti predstavlja notranje pogodbeno razmerje med zavarovalnico X in podjetjem J., odbitna franšiza lahko zadene le zavarovanca, ne pa oškodovanko, kot upravičenko do odškodnine. Tudi odločitev o stroških postopka ni pravilna. Pretežen del postopka je bil namenjen ugotavljanju temelja odškodninske odgovornosti, v zvezi s tem so nastali stroški in ker je tožnica po temelju v celoti uspela, bi bila upravičena do povrnitve vseh stroškov, še posebej tudi stroškov za vložitev zahteve za plačilo odškodnine, kar je priglašeno kot strošek v skladu z Odvetniško tarifo.

Tožena stranka pa izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu in sicer, ker je prvostopno sodišče prisodilo tožnici zakonske zamudne obresti od 1.1.2002 dalje. Navaja, da je do škodnega dogodka prišlo pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika in je torej tožnica po stališču pritožbe upravičena do zamudnih obresti šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Pri tem se pritožba sklicuje na v pritožbi citirano sodbo Vrhovnega sodišča RS. Meni, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu zmotno uporabilo materialno pravo in zato predlaga ustrezno spremembo obrestnega dela izreka sodbe.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

O pritožbi tožnice: Tožnica v svoji pritožbi uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede obsega škode, ki jo je v škodnem dogodku utrpela tožnica. Tudi tožnica v pritožbi v bistvu povzema izvedenčeve ugotovitve, ki jih je v grobem povzelo že sodišče prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča delno utemeljeno graja pritožba tožnice odločitev prvega sodišča o odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Res je, da tožnica ni trpela izjemno hudih bolečin, trpela pa je srednje hude stalne in občasne ter lažje bolečine v izredno dolgem časovnem obdobju, pri čemer trpi ne le lažje, temveč tudi bolečine srednje hude stopnje tudi v nadaljevanju po končanem zdravljenju. Tudi samo zdravljenje je bilo izredno dolgotrajno in nevšečno, ne glede na to, da ni bilo posebnih zapletov ali komplikacij med zdravljenjem. Upoštevajoč vse navedeno pa je po presoji pritožbenega sodišča primerna odmena za bolečine in nevšečnosti, ki jih je v zvezi s škodnim dogodkom pretrpela tožnica, izražen z zneskom

1.000.000,00 SIT in je torej prvo sodišče odmerilo odškodnino iz tega naslova za 200.000,00 SIT prenizko.

Dolgotrajno zdravljenje, čeprav je potekalo brez posebnih zapletov in komplikacij, je nedvomno pri tožnici, upoštevajoč njena leta in pa delo, ki ga opravlja, povzročilo strah za izid zdravljenja in z njim povezano nadaljnjo delovno usodo, ta strah pa je bil po oceni pritožbenega sodišča dovolj intenziven, zlasti pa dolgotrajen, da predstavlja, glede na svojo intenzivnost in trajanje, pravno priznano škodo. Po oceni pritožbenega sodišča je pravična odškodnina za utrpeli strah izražena z zneskom 150.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je ne glede na izvedenske ugotovitve zavzelo stališče, da so celotne težave, zaradi katerih je zmanjšana življenjska aktivnost tožnice in v posledici katerih trpi duševne bolečine, posledica poškodbe, ki jo je utrpela tožnica v škodnem dogodku. Takšne prvostopne ugotovitve, po katerih tožničine težave niso posledica večih vzrokov, škodnega dogodka in že prejšnjih degerativnih sprememb, pritožba tožene stranke ne izpodbija. Če pa ugotovimo, da so vse, pri tožnici ugotovljene težave, v posledici katerih je zmanjšana njena življenjska aktivnost, posledica škodnega dogodka, potem glede na obseg teh težav in z njimi povezanih omejitev pri vsakodnevnem življenju in pri delu tožnice, odškodnina, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje, ne ustreza kriteriju pravične denarne odškodnine po določbi 200. člena ZOR. Po presoji pritožbenega sodišča je tožnica upravičena do

500.000,00 SIT višje denarne odškodnine, torej skupaj do odškodnine v višini 1.500.000,00 SIT iz navedenega naslova.

Pritožbeno sodišče je torej zvišalo tožnici prisojeno odškodnino za telesne bolečine za 200.000,00 SIT, za strah ji je prisodilo 150.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisojeno odškodnino zvišalo za 500.000,00 SIT, skupaj je torej zvišalo prisojeno odškodnino za 850.000,00 SIT in v tem smislu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 4. točke 358. člena ZPP.

Po presoji pritožbenega sodišča pa pritožba tožnice neutemeljeno graja odločitev prvega sodišča o tem, da tožnica ni upravičena do odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Glede na ugotovitve izvedenca, ki ga je postavilo sodišče ter tudi izvedencev, ki sta ju angažirali obe pravdni stranki, izhaja, da gre pri tožnici le za takšen kozmetski defekt, ki objektivno ne more pri tožnici povzročati takšnih duševnih bolečin, da bi le-te predstavljale pravno priznano škodo. Tudi odločitev prvega sodišča o tem, da je od prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo treba odšteti odbitno franšizo v višini

90.000,00 SIT, je pravilna. Odločitev ima podlago v določbi

1. odstavka 941. člena ZOR, ki določa, da lahko pri zavarovanju pred odgovornostjo oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki jo je pretrpel zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti. Oškodovanec lahko torej terja od zavarovalnice le tisto, kar bi bila zavarovalnica dolžna izplačati zavarovancu, če bi oškodovanec od njega terjal plačilo odškodnine. Ne drži torej stališče pritožbe, da lahko tožena stranka zahteva povrnitev zneska 90.000,00 SIT od svojega zavarovanca, temveč obratno, tožnica bi lahko navedeni znesek terjala od zavarovanca tožene stranke oziroma od odgovornega za tožnici utrpelo škodo.

Prvo sodišče je v načelu tudi pravilno odločilo o stroških postopka, ko je upoštevalo uspeh tožnice tako, da je glede na potek postopka odločilo o uspehu upoštevajoč uspeh po temelju in po višini. Višina stroškov, ki so v postopku nastali, ni bila odvisna le od opravil v postopku, ki so se pretežno res nanašali na temelj zahtevka, temveč tudi od višine zahtevka, od katere se odmerjajo stroški zastopanja.

Zato takšen način odmere pravdnih stroškov oziroma ugotavljanja uspeha v pravdi tožeča stranka neutemeljeno graja. Utemeljeno pa tožeča stranka graja prvostopno odločitev o tem, da se tožnici ne priznajo stroški za sestavo odškodninskega zahtevka. Tudi, če je vsebina tožbe v bistvu prepis odškodninskega zahtevka, gre za dve vlogi, za kateri je tožnica upravičena do povrnitve stroškov v skladu z Odvetniško tarifo. Zato je pritožbeno sodišče priznalo tožnici še 1000 točk za sestavo odškodninskega zahtevka, tako njeni stroški skupaj znašajo 1.273.156,00 SIT. Glede na spremenjen rezultat prvostopnega postopka zaradi delne ugoditve tožničini pritožbi se je delno spremenil tudi uspeh strank v postopku. Tožnica je upoštevajoč uspeh po temelju in po višini uspela v postopku z cca 61,5%, tožena stranka z 38,5%. 61,5% tožničinih stroškov znese 782.991,00 SIT, 38,5% stroškov tožene stranke pa 132.186,00 SIT. Po pobotanju je tako dolžna tožena stranka tožnici povrniti 650.805,00 SIT stroškov prvostopnega postopka in je pritožbeno sodišče v tem smislu ustrezno spremenilo stroškovni izrek sodišča prve stopnje.

O pritožbi tožene stranke: Tožena stranka neutemeljeno izpodbija prvostopno odločitev o teku zamudnih obresti od prisojenih zneskov nepremoženjske škode.

Odločitev prvega sodišča je namreč, kot to sodišče samo ugotavlja, v celoti v skladu z uveljavljeno sodno prakso, ki je nenazadnje izražena tudi v načelnem pravnem mnenju, sprejetem na Občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 26.6.2002. Pri tem ne gre za retroaktivno uporabo določb Obligacijskega zakonika za prejšnja razmerja, pa tudi ne za situacijo, kot je bila obravnavana v pritožbi citirani odločbi Vrhovnega sodišča RS. Sodišče prve stopnje namreč tožnici ni prisodilo zamudnih obresti za čas pred 1.1.2002, od tega dne pa je uveljavitev, ne le Obligacijskega zakonika, temveč zlasti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A) omogočila ločitev valorizacijskih obresti od pravih zamudnih obresti in s tem prisojo pravih zamudnih obresti, brez temeljne obrestne mere. Odločitev prvega sodišča o obrestih je torej pravilna in pritožba tožene stranke ni utemeljena ter jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.

Glede na uspeh pravdnih strank v pritožbenem postopku je ugotoviti, da je upoštevajoč pritožbeno vrednost spora tožnica s pritožbo uspela približno z 10%. Zato ji je tožena stranka, ki s svojo pritožbi ni uspela, dolžna povrniti 10% pritožbenih stroškov. Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško in Taksno tarifo, odmera pa je razvidna na stroškovniku na pritožbi tožeče stranke.