Jedro

Ob presoji sorazmernosti med interesom države, da zoper obdolženca uspešno izpelje kazenski postopek na eni strani, in posegom v pravico do njegove osebne svobode na drugi strani, je pritožbeno sodišče zaključilo, da se okoliščine od zadnjega sklepa o priporu niso v ničemer spremenile v obdolženčevo korist, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema razloge iz že omenjenih sklepov in hkrati ocenjuje, da je pripor še vedno edini, nujni in torej neogibno potreben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi in za odvrnitev nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti ponovil istovrstna oziroma podobna kazniva dejanja. Po oceni pritožbenega sodišča tako ni nobenega dvoma v priporni razlog ponovitvene nevarnosti, saj gre za kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti, pri tem pa tudi obdolženčeve osebne okoliščine, zlasti v zvezi z njegovo obsežno predkaznovanostjo in vztrajnostjo pri izvrševanju kaznivih dejanj, ne dopuščajo drugačne odločitve od sprejete v izreku tega sklepa. Glede na realno nevarnost, da bi obdolženec v primeru izpustitve na prostost ozemlje Republike Slovenije zapustil in se na tak način uspešno izognil pravnomočnemu zaključku predmetnega kazenskega postopka in izvršitvi izrečene kazni zapora ob razlogih v že navedenih sklepih prvostopnega in pritožbenega sodišča, tako tudi ni dvoma o neogibnosti pripora za potek kazenskega postopka, vse do njegovega pravnomočnega končanja. Glede na višino izrečene kazni za očitano kaznivo dejanje in dejstvo, da je obdolženec v priporu od 4. 8. 2022 dalje, pa je pripor še vedno tudi sorazmeren ukrep in v skladu z določbo 20. člena Ustave Republike Slovenije.

Izrek

Ugotovi se, da je pri obdolženemu A. A. pripor iz pripornih razlogov begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena in ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije, še podan.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo II K 49149/2022 13. 1. 2023 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom ter v zvezi s sedmim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je bila izrečena kazen tri leta in štiri mesece zapora, ki jo bo obdolženec prestajal v odprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni zapora ter denarna kazen v višini 200 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, torej skupaj 2.000,00 EUR, kar je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. V skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 se je obdolžencu v izrečeno kazen vštel čas prestan v priporu, v skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je bilo odločeno tudi o stroških kazenskega postopka. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 sta bili obdolžencu odvzeti elektronski napravi - mobilni telefon ter SIM kartica, kot je to podrobneje obrazloženo v izreku izpodbijane sodbe.

2. Zoper uvodoma navedeno sodbo sta se pritožila tako obdolženčev zagovornik kot višja državna tožilka.

3. Ob izreku sodbe 13. 1. 2023 je bil obdolžencu s sklepom na podlagi 361. člena ZKP podaljšan pripor, odrejen iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije, pri čemer je bilo navedeno, da sme pripor trajati do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Navedeni sklep je postal pravnomočen v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Kp 49149/2022 z dne 24. 1. 2023. 4. Pritožbeno sodišče je po opravljeni seji, na kateri je presojalo utemeljenost pritožb obdolženčevega zagovornika in višje državne tožilke zoper sodbo prvostopnega sodišča, v skladu z določbo sedmega odstavka 392. člena ZKP, po uradni dolžnosti, preizkusilo tudi, ali še vedno obstajajo zakonski in ustavni pogoji za pripor obdolženca po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, zaradi česar je obdolženec v priporu. Ob tem je pritožbeno sodišče presojalo tudi, ali je pripor po trajanju še vedno sorazmeren z višino izrečene kazni.

5. Ob presoji sorazmernosti med interesom države, da zoper obdolženca uspešno izpelje kazenski postopek na eni strani, in posegom v pravico do njegove osebne svobode na drugi strani, je pritožbeno sodišče zaključilo, da se okoliščine od zadnjega sklepa o priporu niso v ničemer spremenile v obdolženčevo korist, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema razloge iz že omenjenih sklepov in hkrati ocenjuje, da je pripor še vedno edini, nujni in torej neogibno potreben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi in za odvrnitev nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti ponovil istovrstna oziroma podobna kazniva dejanja. Po oceni pritožbenega sodišča tako ni nobenega dvoma v priporni razlog ponovitvene nevarnosti, saj gre za kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti, pri tem pa tudi obdolženčeve osebne okoliščine, zlasti v zvezi z njegovo obsežno predkaznovanostjo in vztrajnostjo pri izvrševanju kaznivih dejanj, ne dopuščajo drugačne odločitve od sprejete v izreku tega sklepa. Glede na realno nevarnost, da bi obdolženec v primeru izpustitve na prostost ozemlje Republike Slovenije zapustil in se na tak način uspešno izognil pravnomočnemu zaključku predmetnega kazenskega postopka in izvršitvi izrečene kazni zapora ob razlogih v že navedenih sklepih prvostopnega in pritožbenega sodišča, tako tudi ni dvoma o neogibnosti pripora za potek kazenskega postopka, vse do njegovega pravnomočnega končanja. Glede na višino izrečene kazni za očitano kaznivo dejanje in dejstvo, da je obdolženec v priporu od 4. 8. 2022 dalje, pa je pripor še vedno tudi sorazmeren ukrep in v skladu z določbo 20. člena Ustave Republike Slovenije.

6. Ob navedenem pritožbeno sodišče tako zaključuje, da v obravnavani zadevi še vedno obstajajo vsi zakonski in ustavni pogoji za pripor obdolženca tako po 1. kot po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.